2.2. Hekataj iz Mileta

Marjeta Šašel Kos

Hekataj, sin Hegesandra, je bil pred Herodotom prvi pomembnejši geograf in zgodovinar, tako imenovani »logograf« (gl. zgoraj). Hekataj je pripadal stari miletski aristokraciji in je živel od okoli 550 do okoli 480 pr. Kr., o čemer sklepamo na osnovi Herodotovega poročila o uporu maloazijskih jonskih Grkov (500–494 pr. Kr.; 5,36; 124–126), ki ga je Hekataj Grkom zaradi ekonomske in vojaške premoči perzijskega kraljestva zaman skušal odsvetovati, prigovarjal pa je, naj zgradijo mornarico. Po neuspešnem jonskem uporu se je pri satrapu Artafernu zavzel za neprestroge ukrepe proti Grkom (Diod. 10,25,4). Vloga, ki jo je odigral v političnem življenju svoje domovine, kaže na starejšo zrelo osebnost. Ni gotovo, ali je doživel perzijske vojne. Veliko je prepotoval (Agathem., T 12a [Jacoby]) in preživel daljši čas v Egiptu (Herod. 2,143). Pri Strabonu (14,1,7) je ohranjen verjetno napačen podatek, da je bil Hekataj učenec Anaksimandra, avtorja prvega zemljevida tedaj znanega sveta. Njegov učitelj je bil Tales (oba sta bila iz Mileta), prvi znani grški filozof, ki je skušal svet razložiti racionalno in ne mitično in ki je napovedal sončni mrk 28. maja 585. leta. Nedvomno sta oba filozofa nanj odločilno vplivala.

Pri F. Jacobyju (Fragmente der griechischen Historiker, Berlin 1923–; Hekataj: FGrHist 1) je ohranjenih 25 notic o Hekatajevem življenju (T 1–25) in 373 fragmentov iz njegovih sicer izgubljenih del (F 1a–373). Izvirajo predvsem iz del gramatikov, raznih sholij (učenih komentarjev poznejših gramatikov k delom klasičnih grških in latinskih piscev) in leksikonov, pa Atenaja, Strabona, Pavzanija, največ pa jih je iz Štefana iz Bizanca. Ohranjeni so fragmenti iz dveh njegovih večjih del: prvo je Genealogija (Rodovniki), imenovano tudi Historíai (Zgodovinski oris) in Heroología (Pripovedi o herojih), od katerega je ohranjenih 35 fragmentov, ki govorijo o ustanovitvi posameznih grških mest, o Devkalionovih potomcih (Devkalion in Pira sta bila edina, ki sta preživela vesoljni potop), o Argonavtih, Danaidah (petdesetih Danajevih hčera, ki bi se morale poročiti z bratranci, Egiptovimi sinovi, pa so z očetom zbežale v Argos), Heraklu in njegovih potomcih; nekateri se nanašajo na tebanske sage in na razna druga legendarna grška izročila, ne obravnavajo pa dogodkov sodobnosti oziroma polpreteklega dogajanja.

338 fragmentov je ohranjenih iz njegovega drugega dela: Periégesis oziroma Períodos gês (Opis zemlje; Potopis znanega sveta), ki je bilo razdeljeno na tri dele. Fragment 36 (a in b) se nanaša na zemljevid, ki je bil razširjena in popravljena verzija Anaksimandrovega. Drugi fragmenti izvirajo iz dveh knjig, ki sta sestavljali Opis zemlje in sta bili pozneje poimenovani Evropa in Azija. Iz ohranjenih odlomkov je razvidno, da je Opis vseboval vse tedaj znane dežele. V prvi knjigi je Hekataj obravnaval dežele od Hispanije, Ligurije, Keltov, Etruščanov, Sicilije, Italije, vzhodnojadranske obale, Grčije, otokov tračanske in azijske obale do Makedonije, Trakije, Skitije ter severne Evrope. Druga knjiga, Azija, ki je vključevala tudi Afriko, je obsegala vse maloazijske dežele od Črnega morja, Helesponta, Troade, prek Jonskih otokov, Lidije, Karije, Likije, Pamfilije in Kilikije, dalje vzhodno Azijo in Egipt, Etiopijo in Libijo. Nekaj fragmentov ni mogoče opredeliti, nekaj jih morda celo ni pristnih.

Hekataj je smatral zemljo za okroglo ploščo, ki jo je obdajal ocean, razdeljena pa je bila na dva enaka dela, Evropo in Azijo. Ločila naj bi ju linija, ki je potekala od Sredozemskega do Črnega morja v smeri vzhod – zahod, medtem ko naj bi jo v smeri sever – jug potekajoča linija po Donavi in Nilu delila na štiri enako velike kvadrante. Tudi posamezne dežele so imele pri Hekataju obliko pravilnih geometričnih likov. Predvsem je opisoval obalne predele, vendar tudi notranjost, ponekod je njegov opis segel do roba zemlje. Poudarek je dal stvarnim podatkom o zemlji in njenih prebivalcih, pri čemer mu ni bil pomemben stil pisanja, prav tako ne neposredna uporabnost njegovega dela, kar ga loči od opisov obale, t. i. periplov. Opisoval je ljudi in kraje, ljudstva in njihove običaje, meje, reke, gorovja, naravo, rastlinstvo in živalstvo ter naravne pojave.

Hekataj je pisal v arhajskem jeziku in v preprostem, opisnem stilu (že to je njegovemu delu dajalo videz zgodovinske kredibilnosti), vendar je bilo po nekaterih ohranjenih besedilih sodeč pri njem že opaziti zametke razčlenjene, ritmične proze (gl. izbor besedil, 4b) . Ne moremo ga še smatrati za zgodovinarja v modernem pomenu besede (to je šele Herodot), kajti ni poznal enotnega koncepta zgodovine in obdobja, ki ga je obravnaval, zato tudi ne enotne zgradbe dela. Lahko pa ga štejemo za glavnega predstavnika znanstvene geografije, predvsem pa njegovo delo nedvomno predstavlja začetek znanstvenega obravnavanja zgodovinskega dogajanja. Kritiziral je mite, vendar je legendarno zgodovino – kot vsi antični zgodovinarji za njim – presojal z merili sodobnosti in jo zgolj skušal očistiti pretirane čudežnosti. Iz njegovega dela je črpal Herodot, na katerega so nekateri Hekatajevi pogledi in poročila močno vplivali; za nekatere odlomke je celo znano, da jih je Herodot dobesedno prepisal iz svojega predhodnika, tako npr. opis krokodila, povodnega konja in feniksa.(2, 70; 71; 73)

• Immerwahr 1985
• Jackoby 1968
• Nicolai 2011
• West 1991

2.3. Herodot

Gregor Pobežin

Na prehodu iz 6. v 5. stoletje pr. Kr. se je grško zgodovinopisje v razmeroma kratkem obdobju naposled iz razdrobljenih zametkov in pretapljanja mitov preusmerilo v pravo zgodovino, v Herodotu pa je dobilo reformatorsko osebnost, ki je iz tradicije logografov ob lastnem duhovnem zorenju elegantno, vendar odločno prestopila v »tabor kritične historiografije«.

Herodot se je rodil v Halikarnasu v Kariji, v dorski koloniji matičnega Trojzena, ki pa je bila globoko prežeta z jonskimi elementi; ti so se, kakor pričajo napisi, kulturno močno uveljavili. Letnica njegovega rojstva, med 490 in 480 pr. Kr., ni povsem gotova. Kakor so domnevali že v antiki, naj bi bil v začetku peloponeške vojne star 53 let – kot najverjetnejše leto njegovega rojstva torej navajajo letnico 484 ali tudi 486 pr. Kr. Njegova družina, ki je uživala visok družbeni položaj, ³⁴ se je hitro helenizirala, kljub svojemu deloma karijskemu poreklu, o katerem lahko sklepamo po negrških imenih njegovega očeta (Likses) in strica (Paniásis). Pri slednjem, enem zadnjih epikov homerskega sloga, ³⁵ je bil Herodot deležen obsežnega literarnega šolanja.

Po nemirih okoli leta 460 – najbrž je šlo za poskus odstranitve halikarnaškega tirana Ligdama³⁶ (v kolikšni meri je bil vpleten sam Herodot, ni znano), ki je med drugim dal usmrtiti tudi njegovega strica Paniasisa, je bil izgnan na Samos, vendar sam tega ne omenja. Veliko je potoval: na sever (vse do južnih predelov današnje Rusije), v Babilon, Sirijo in Palestino, štiri mesece je bil v Egiptu (Egipt je na Herodota napravil poseben vtis, tako da je za njegov opis namenil skoraj vso drugo in še del tretje knjige). Med letoma 447 in 444 pr. Kr. je daljša obdobja preživel v Atenah, vendar tega obdobja, ki je bilo eno najpomembnejših v njegovem življenju, sam ne omenja. V Atenah je spoznal Perikla in bil je v tesnih stikih s Sofoklom; prav to omogoča precej natančno datacijo njegovega bivanja v Atenah. Kakšna je bila narava njegovih popotovanj, ni povsem jasno: nekateri jim pripisujejo premoženjske vzgibe, že v antiki pa je prevladovalo mnenje, da se je preživljal s predavanji (v Atenah naj bi ob branju odlomkov iz svojega dela, ki so odkrivali njegovo naklonjenost do mesta, dobil zajetno volilo iz državne blagajne). Leta 444 ali 443 se je udeležil ustanovitve panhelenske kolonije v Túrijih (Thoúrioi) v južni Italiji (Velika Grčija), kjer je verjetno ostal do smrti okoli leta 425 pr. Kr.

Njegovo delo³⁷ Zgodbe (Historíai) je bilo najverjetneje objavljeno šele v prvih letih peloponeške vojne, čeprav so nekateri mnenja, da je bilo objavljeno šele po avtorjevi smrti, tj. okoli leta 425 pr. Kr. ³⁸ Delo je razdeljeno na devet knjig, vendar ta delitev ni pristno Herodotova – uvedli so jo aleksandrijski filologi³⁹ (še najverjetneje Aristárh, ⁴⁰ ki je napisal tudi komentar).

Razčlenili bi ga lahko takole:

1,1–5: Proemij

6–94: prvi razdelek

Evropa in Azija; Grki in Lidijci – zgodovina lidijske monarhije od Gigesa dalje; Krojz (v odstavku o Krojzu, ki govori o njegovi zvezi z Delfi, so pomembni odlomki iz zgodovine Aten in Šparte).

95–216: drugi razdelek

Začetki in razvoj Kirove univerzalne monarhije; izčrpen opis Kirovih osvajanj, iz katerih zraste Perzija: pohod zoper azijske Grke, pohod nad Babilon (sledi opis Babilona), vojna zoper Masagete; Kirova smrt.

2,1–3,66: tretji razdelek

Kambiz (Kirov sin) in njegov pohod nad Egipt – sledi najdaljši ekskurz v njegovem delu, opis Egipta, ki obsega vso drugo knjigo (v prvi polovici poda na podlagi avtopsije geografski in etnografski opis Egipta, v drugi polovici pa zgodovino faraonov).

3,67–160: četrti razdelek

Poraz Egipta, Libije in Kirene, Kambizova smrt; nastop Dareja in preureditev cesarstva (vključeni so natančni opisi politično-ekonomske in ozemeljske ureditve ter izredne ekonomske moči⁴¹ ); ekskurz o Indiji, Arabiji in Etiopiji; Darejev pohod nad Samos; upor Babiloncev in drugo zavzetje Babilona.

4,1–5,27: peti razdelek

Darejev (sicer ponesrečeni) pohod nad Skite (vključen je obsežen etnografski ekskurz), v Libijo (vključen prikaz grških kolonij v Libiji, zlasti Kirene, ter ekskurz o običajih Libijcev) in Trakijo; Perzijci osvajajo severni Egej.

5,28–6,42: šesti razdelek

Osvojitve Perzijcev v Evropi; (neuspela) vstaja maloazijskih Joncev – pomoč Aten in Eritreje (s tem nastopi nova faza konflikta med grškim svetom in Perzijo, Darej priseže maščevanje nad Atenami); nadaljevanje zgodovine grških držav (z opisom nadaljuje tam, kjer se je ustavil v prvi knjigi).

6,43–140: sedmi razdelek

Dva Darejeva pohoda proti Grčiji (prvi – proti Atenam in Eritreji – se konča z Mardonijevim brodolomom pri Atosu, drugi – pod poveljstvom Datisa in Artaferna, se konča pri Maratonu); beg špartanskega kralja Demarata v Perzijo (ekskurz o razmerah in medsebojnih sporih grških držav za časa prve perzijske vojne); zmaga pri Maratonu.

7,1–8,96: osmi razdelek

Darejeva smrt, nastop Kserksa; Kserks si podvrže Egipt; obsežen opis priprav na pohod zoper Grčijo, podrobno naštevanje ljudstev, ki so se ga udeležila; Grki pod špartansko hegemonijo (zaman) prosijo Gelona Sirakuškega za pomoč proti Perzijcem (ekskurz o Grkih na Siciliji, njihovih medsebojnih sporih in bojih s Kartažani); Kserksov pohod skozi Trakijo, Makedonijo in Tesalijo; bitka pri Termopilah (Leonid, Efialt), pomorska bitka pri Artemiziju, osvojitev Aten, bitka pri Salamini.

8,97–9,121: deveti razdelek

Kserksova vrnitev v Azijo; Atene zavrnejo Mardonijevo ponudbo o zvezi; Mardonij zažge Atene in se umakne v Bojotijo; bitka pri Platajah; bitka pri Mikali; Atenci osvojijo Sest.

Kot je razvidno iz vsebinskega pregleda, tematske cezure ne sovpadajo povsem s »fizično« Aristarhovo delitvijo. Vprašanje zgradbe je zelo zapleteno in je dvignilo vsaj toliko prahu kot homersko vprašanje. ⁴² Eno najtežjih vprašanj glede Zgodb je, ali je bilo delo enotno, torej napisano v enem kosu, ali po plasteh in v skladu z avtorjevo osebno rastjo.

Stroka se je pri preučevanju Herodota razdelila na dva tabora: na analiste in unitarijance (izraza sta izposojena prav iz terminologije glede homerskega vprašanja), pri čemer je treba omeniti, da ti dve smeri nista povsem nezdružljivi. Odločati se za verodostojnost oziroma »pravilnost« trditev ene ali druge skupine je popolnoma brezplodno, ker so trditve z obeh polov hkrati dobro podkrepljene, vendar mestoma tudi pomanjkljive. Stališče analistov je, da ni imel pisec v začetku nobenega jasnega načrta, da je delo sestavljeno iz posameznih pripovedi – lógoi, kot argument navajajo nestanovitnost v dolžini t. i. »ekskurzov« ipd.; kot najznačilnejša predstavnika tega pristopa naj omenimo Jackobyja, ki je zagovarjal »razvojno« teorijo; tudi sicer so analisti pogosto trdili, da je razvoj historiografije stvar Herodotove osebne rasti in da se je torej zgodovina s Herodotovim napredkom od najzgodnejših, geografsko-etnografskih plasti »osvobodila« iz spon etnografije. Unitarijanci pa v splošnem zagovarjajo mnenje, da obstaja v Zgodbah kontinuiteta snovi skozi celotno delo, skupni imenovalec zgodovinopisnih impulzov in uspešna podreditev posameznih partij celoti – vztrajajo pri enotni zasnovi in kontinuirani realizaciji.

Zdi se sicer, da lahko na tem mestu »varno« navedemo nekaj pogosto navajanih dejstev, katerim priznavajo določeno težo (vsaj tisti zmernejši) predstavniki obeh tokov: kljub nasprotnemu vtisu je najbrž treba delo imeti za sklenjeno, vendar brez prvotnega »osnutka« in s kasnejšimi redakcijami oziroma vrivki. Dokaz za »epizodnost« dela se zdi tudi trditev, ki jo postavi sam Herodot (4,30): »kajti že od vsega začetka sem se namenil, da si bom tu in tam dovolil kak dostavek«, kot sled redakcijskih popravkov pa se kaže tudi nedoslednost v prvi knjigi, ko je avtor sicer nakazal, da bo obdelal tudi zgodovino Asirije (1,184), vendar je v končni redakciji ni, ali npr. neskladnost v sedmi knjigi, ko Herodot nakaže (7,213), da bo obširneje opisal Efialtovo smrt, česar potem ne stori.

Še eno vprašanje je, ki je za preučevanje Herodota zelo pomembno in ki je bilo eden glavnih argumentov na strani analistov (pa tudi unitarijanci so se mnogokrat strinjali, da nanj niso našli pravega odgovora), namreč vprašanje o tem, ali ima delo enotno, osrednjo temo. Sovre je kljub mnenju, da je delo nastalo »po epizodah«, v svojem uvodu povzel precej razširjeno mnenje, da je »bilo delo od kraja zasnovano kot zgodovina Perzije«, ⁴³ ki pa jo je Herodot predelal po obisku v Atenah, kjer je zaradi različni dejavnikov⁴⁴ »začel drugače gledati na zgodovino grštva«. Če je bilo torej delo pred tem zasnovano kot nova temeljita zgodovina Perzije, v katero naj bi bili vključeni daljši etnografski ekskurzi, in če je Herodot prej skozi »etnografsko prizmo« oba svetova, grškega in perzijskega, koordiniral in moralno enačil, mu je v Atenah »grštvo postalo merilo za ideal človeštva, boj Helade s Perzijo pa eksistenčna borba številčno manjšega, toda nravno više stoječega ljudstva zoper fizično premoč niže stoječih ljudi«. Ob novem pojmovanju Grkov v primerjavi z barbari (vrednotenje Heleni – barbari je polaren izraz brez moralnega prejudiciranja in Herodot je tu objektiven) naj bi šele dobil osnovno temo za univerzalno zgodovino (ki ji je po novem podredil že napisane partije).

Branje poglavij Zgodb pred perzijskimi vojnami (ki zavzemajo približno dve tretjini celotnega volumna) ustvari vtis, da gre sicer za počasen tok in medias res, da pa gre vendar za bolj ali manj neprekinjeno rdečo nit, za implicitno poudarjanje duhovnih in političnih razlik med vzhodom in zahodom; v tem oziru je delo smiselno zaokroženo – od nastanka vzhodnega kolosa do izničenja njegove grožnje ob koncu perzijskih vojn –, tok pripovedi pa nezmotljivo poudarja razlike med Grki in Perzijci. Med skromnostjo »skalnate in revne dežele«, kjer, kot pravi Perikles, »ljudje ljubijo skromno lepoto«, in neizmernim bogastvom v sredstvih in človeški sili, s katerimi je razpolagal orientalski despot; med majhnimi otočki demokracije (do katerih pa je Herodot ob opisu notranjih razprtij precej kritičen – pozna namreč največjo nevarnost svobode, to sta sebičnost in nesloga) in teokratskim tipom orientalske despotovine; med »sladko svobodo« in suženjstvom. Zgodbe spremljajo življenjsko pot štirih perzijskih kraljev; grška zgodovina je (ob pomanjkanju že obstoječega zgodovinopisnega žanra) obravnavana po delih, ki so vstavljeni nekako na tistih mestih, ko je v ustreznem zgodovinskem toku prišlo do stika med Grki in Perzijci.

Ključni moment Herodotovega dela je historía – poizvedovanje, preiskovanje, raziskava – tj. zbiranje podatkov o preteklih dogodkih in dejanjih (ne samo Grkov, temveč tudi barbarov – tj. vseh Negrkov), o nekdanjih in sodobnih etnografskih ter geografskih značilnostih. Vendar je ta historía kritična: tako glede izbire podatkov, kot tudi glede tega, ali jim bo dejansko verjel: »Kot poročevalec sem dolžan poročati o vsem, kar se govori, zato pa še ni treba, da bi moral tudi vse verjeti: tega načela se hočem držati v vsem svojem poročilu.« (7,152) Kar se tiče pisnih virov, ki jih je imel na voljo, vendar jih le redko navaja (pa še to pogosto iz polemičnih vzrokov), Herodot veliko dolguje Hekataju iz Mileta, vendar z njim tudi odločno polemizira. ⁴⁵ Znani so mu bili pisci perzijske zgodovine Haron, Ksant in Dionizij iz Mileta, kot pisni viri pa so mu služili tudi spomeniki, napisi na posvetilnih darovih, spominske plošče ipd. Kot njegovi predhodniki je bil tudi Herodot odvisen od ustnega izročila in tu je precej selektiven: za pridobivanje so najprimernejši epikhórioi ándres, se pravi domačini, med temi pa seveda lógioi ándres, tj. tisti, ki so najbolje obveščeni (v Egiptu denimo svečeniki). Na splošno lahko rečemo, da je Herodot pri prenašanju podatkov zanesljiv, čeprav ne manjka zmot in nesporazumov. Najpomembnejše je, da je Herodot v tem pogledu utemeljil metodološko zavednost in kritično presojo – ni mu dovolj le podajanje snovi, temveč čuti potrebo, da do nje zavzame kritično distanco in da se mora o stvareh prepričati iz avtopsije. Res se teh načel ni držal do zadnje besede, je pa z njimi ustvaril temelj za Tukididovo ustvarjanje.

Herodotov stil so občudovali pisci in bralci že od antičnih časov naprej; Dionizij iz Halikarnasa je občudoval očarljivost (kháris) in ljubkost (hedoné) njegovega sloga. Herodot, po rodu sicer Dorec, je pisal v jonskem narečju, ki je bilo po tradiciji logografov, skoraj samih Joncev, skoraj knjižni jezik. Ta se je razvil iz epskega jezika in že pri logografih je doživel mnogo sprememb, pri Herodotu pa se je razvil še nekoliko dlje. Njegov jezik je prežet tudi s homerskimi, dorskimi in atiškimi izrazi (retor Hermogen ga je označil za »pisanega« – poikíle); aticizme lahko razložimo kot »kulturno usedlino«, ki je v njem ostala po bivanju v Atenah. Pogoste so tudi epske oblike, kar cele sintaktične enote, ki dajejo njegovemu delu rahlo pesniški pridih; v tem se razlikuje od logografov, ki so se od poezije ograjevali.

Njegov jezik je sicer v marsičem nadaljevanje te tradicije; v Zgodbah prevladuje priredje, ki v živem govoru predstavlja nekoliko prvobitno stopnjo izražanja – preprosto izražanje pomeni preprost miselni proces, ki je bil pri logografih običajen. Nasploh velja, da je njegov slog lahkoten in prikupen, zelo razumljiv, brez patosa in retorične privzdignjenosti – slog verodostojnega poročevalca.

Herodota so občudovali že njegovi rojaki; Atenaj⁴⁶ mu daje vzdevek »sladko doneči« (melígerys), avtor spisa O vzvišenem (Perì hýpsous – De sublimis) prisoja Ksenofontu milino, Tukididu lepoto, Herodotu pa oboje. Dionizij iz Halikarnasa je poleg že zgoraj omenjene ocene postavil tudi pomembno ugotovitev, da je s Herodotom historiografija v snovnem pogledu od lokalne zgodovine napredovala k svetovni. Vse ocene na Herodotov račun pa le niso laskave: Plutarh mu je v delu O Herodotovi zlobi (De Herodoti malignitate) prisojal pristranskost in Ciceron je v spisu O zakonih (De legibus) ugotovil, da je njegovo delo »polno brezštevilnih zgodb« (innumerabiles fabuale). Toda te kritike moramo razumeti v pravi luči: Herodot je bil eden najbolj branih in preučevanih piscev, njegovo delo pa poglavitni vir za preučevanje perzijskih vojn. Zato lahko pod zapisano potegnemo črto in pritrdimo vzdevku, ki ga je omenjeni Ciceron Herodotu nadel v spisu O zakonih: da je namreč pater historiae – oče zgodovine.

Anton Sovre, ki je v celoti prevedel Herodotovo delo, je čudovito povzel njegov stil, tako da je njegov prevod še danes nadvse berljiv in prijeten, opremljen z zelo kvalitetnim uvodom, opombami in imenskim indeksom.

• Lateiner 1989
• Luce 1997
• Marincola 2001
• Marincola 2004
• Sovre 1953

2.4. Tukidid

Gregor Pobežin

»Mnoge vojne antične dobe dolgujejo svoj sloves predvsem mitom in romanesknim epizodam. Če še živijo v spominu ljudi, je to zaradi osebnosti, kakor so denimo trojanska Helena, Hanibal, Aleksander, […], ali pa zaradi posameznih dogodkov, denimo bitke pri Termopilah. Za t. i. peloponeško vojno to ne velja. […] Ta vojna je, prej kakor zaradi posameznega dogodka ali vojaka, slavna po zaslugi človeka, ki je o njej pisal, namreč Tukidida iz Aten. Nobena druga vojna ni tako očitno plod svojega kronista.« ⁵¹

Podatki o Tukididovem življenju, ki so nam na voljo, so izredno skopi in o marsičem smo prisiljeni ugibati. Velik del tega, kar nam je znano, je najti v posameznih raztresenih odlomkih v samem Tukididovem delu, nekaj bolj ali manj zanesljivih notic o njegovem življenju oziroma smrti pa je najti tudi pri Plutarhu (v četrtem poglavju Kimonovega življenjepisa) in v Tukididovem življenjepisu, ki ga je sestavil grški gramatik Markelin (5. stoletje po Kr.).

Prevladuje mnenje, da se je Tukidid rodil okoli leta 454 ali 455 pr. Kr. v družini traškega izvora, vendar letnica njegovega rojstva ni povsem gotova; mogoče je, da je bil rojen tudi prej, vsaj okoli leta 460. ⁵² Razmeroma prepričljiv argument, ki bi lahko upravičil pomikanje letnice njegovega rojstva celo pred leto 460, najdemo že pri Tukididu; v šesti knjigi Peloponeške vojne (6,12) namreč omenja Alkibiada, ki naj bi bil premlad (neóteros) za funkcijo stratega (strategós). ⁵³ Če se je torej Tukididu (Nikiju) Alkibiad (okoli 451–403 pr. Kr.) v letu 415, ko je bil pred »sicilsko ekspedicijo« izvoljen za enega od strategov atenske vojske, zdel premlad za to funkcijo – star pa je bil 35 let, je povsem logičen sklep, da je bil Tukidid leta 424, ko je bil tudi sam izvoljen za stratega, kvečjemu starejši.

Pri Tukididu izvemo (4,104), da je bilo njegovemu očetu ime Ólor (Óloros), da je imel pravico izkoriščati rudnike zlata v Trakiji (4,105), kar mu je zagotavljalo zadovoljivo gmotno zaledje, in »da je bil zaradi tega eden najvplivnejših prebivalcev na grški celini«. Po lastnih besedah (2,48) je doživel veliko kugo v Atenah leta 430, ki jo je tudi srečno prebolel. V poglavjih 104–107 v četrti knjigi Tukidid spregovori tudi o svoji funkciji stratega v severno-egejskem območju, ki se je, žal, končala z neuspehom (s svojim ladjevjem je prepozno prihitel na pomoč obleganemu mestu Amfipola, zato ni mogel preprečiti, da bi se mesto ne vdalo špartanskemu poveljniku Brazidu), zaradi česar je dvajset let preživel v izgnanstvu (5,26). ⁵⁴ Kje je bil ta čas, ni znano – Markelin (19,25,47) je ugibal, da se je morda zadrževal v kraju Skaptésuli, ⁵⁵ vendar smemo domnevati, da je tudi precej potoval; Tukidid sam pravi (5,26), da je »prisostvoval dogodkom na obeh (sprtih) straneh, zaradi izgnanstva tudi na peloponeški,« in je torej »nekatere od teh dogodkov v miru natančneje spremljal«.

Leta po njegovi vrnitvi v Atene so zopet prepuščena našim ugibanjem. Plutarh trdi (Kimon 4,3), da je Tukidid umrl nasilne smrti⁵⁶ v Skaptesuli; po Pavzaniju (Opis Grčije 1,23) je umrl med vrnitvijo v Atene, po Markelinu (39) pa šele v Atenah, »star nekaj čez petdeset let«. Vsa ta pričevanja so nezanesljiva, saj Tukididovo smrt postavljajo najkasneje v leto 404; Tukididov opis Arhelajevih⁵⁷ reform (2,100), o katerih govori z očitnim odobravanjem, daje vtis, da je bil Arhelaj tedaj že mrtev – zato obstaja povsem realna možnost, da je Tukidid živel še v letu 399.

Tukididovo delo Peloponeška vojna, ki so ga v antiki poznali le pod naslovom historía oziroma syngraphé, je razdeljeno na osem knjig. Delitev ni Tukididova (nastala je v helenistični dobi in je verjetno delo slovničarja Asklepiada); vemo še za poskuse delitve na devet in trinajst knjig, ki pa so bili nazadnje opuščeni v korist sedanje oblike. Koncept delitve je v grobem zastavljen tako, da posamezne knjige zajemajo zaključena časovna obdobja treh (ali več) let, ⁵⁸ vendar ta kronologija v posameznih knjigah (npr. v šesti in sedmi) ne sovpada povsem s fizično delitvijo. Za boljši pregled naj navedemo razčlenitev in kratek prikaz vsebine posameznih knjig s pomembnejšimi poglavji.

1. knjiga:

Predgovor – dogodki pred vojno – notranji in zunanji vzroki za vojno – prva Arhidamova vojna (431–421).

2. knjiga: prva tri leta vojne (431–428)

(431) Tebanci napadejo Plataje – prvi vdor Lakedajmoncev (pod Arhidamovim poveljstvom) v Atiko – Atenci gredo z ladjevjem nad Peloponez – pogrebne svečanosti v Atenah za padle v prvem letu vojne in Periklov govor; (430) drugi vdor Lakedajmoncev v Atiko – kuga v Atenah – padec Potejdaje – Periklova smrt; (429) obleganje Plataje – napad Peloponežanov na Pirej.

3. knjiga: druga tri leta vojne (428–425)

(428) Tretji vpad v Atiko – Mitilena na Lezbu prekine zavezništvo z Atenci; (427) četrti vpad v Atiko – Atenci osvojijo Mitileno, Plataje se predajo Lakedajmoncem – vnovič kuga v Atenah – Atenci prvič posežejo v razmere na Siciliji; (426) naravne ujme – atenske pomorske odprave pod vodstvom Demostena in drugih – izbruh Etne.

4. knjiga: sedmo, osmo in deveto leto vojne (425–422)

(425) Peti vpad v Atiko – atenska zmaga pri Pilu in Sfakteriji; (424) Atenci napadejo Kitero in Nizajo – zmaga Peloponežanov pri Deliju – Brazidas zavzame Amfipolo na Halkidi – Tukidid reši Eion, ne uspe pa mu rešiti Amfipole, zato je razrešen s položaja in odide v izgnanstvo – mesta na polotoku Atos odpadajo od Aten; (423) enoletno premirje, vojna se nadaljuje na obrobju Trakije – Perdikas prestopi k Atencem – Potejdaja se upira Brazidu.

5. knjiga: od desetega do petnajstega leta vojne (422–416)

(422) Brazidas pri Amfipoli premaga Kleona, Kleon pade, Brazidas podleže ranam – v Atenah in v Šparti se zavzemajo za mir; med letoma 421–415 je v veljavi Nikijev mir (po pogodbi naj bi trajal 50 let), vendar določbe iz pogodbe kršita obe strani – angažiranje obeh strani pri zaveznikih; (416) v šestnajstem letu vojne Atenci zavzamejo otok Melos, prebivalstvo pobijejo ali zasužnjijo.

6. knjiga: šestnajsto, sedemnajsto in osemnajsto leto vojne (415–414/13)

Tretja sicilska ekspedicija (415–413): Atenci gredo na pomoč Segesti zoper Sirakužane – Alkibiad je zaradi obtožb, da je oskrunil misterije, odpoklican (pobegne v Lakedajmon) – majhni uspehi Atencev na Siciliji; (414) vpad Atencev v Epipole, kršitev pogodbe – po uspehih se Atenci utrdijo pred Sirakuzami – v Tarent pride Špartanec Gilip.

7. knjiga: osemnajsto in devetnajsto leto vojne (414–413/12)

(414) Gilip pride na pomoč Sirakuzam, Sirakužani v premoči – poraz Atencev proti Gilipu, v Grčiji pade Dekeleja; (413) na Sicilijo prispejo atenske okrepitve pod Demostenovim poveljstvom – poraz Atencev pri Epipolah proti Sirakužanom – atenski poveljniki se odločijo za umik – popoln poraz in vdaja Atenske ekspedicije na Siciliji: Nikija in Demostena usmrtijo, ujete Atence zasužnjijo v kamnolomih.

8. knjiga: devetnajsto, dvajseto in enaindvajseto leto vojne (413–411)

Četrta dekelejska vojna (413–404); od Atencev odpadejo vsi zavezniki razen Samosa; (412) pogodba med Lakedajmonci in Perzijci – Alkibiad pri Tisafernu; (411) padec demokracije v Atenah – Atenci Alkibiada na Samosu nastavijo za vojskovodjo – Atenci izgubijo Evbojo – padec oligarhije, oblast pettisoč mož – Alkibiadova vrnitev v Atene – zmaga Atencev pri Kinosemi – spori med Tisafernom in Peloponežani.

Pomembni dogodki, ki niso zajeti v Tukididovi zgodovini, vključujejo naslednje prelomnice v Peloponeški vojni: 410 – zmaga Atencev pod Alkibiadovim poveljstvom pri Kiziku – špartanski kralj Agis zavzame Dekelejo; 408 – Alkibiad izvoljen za vrhovnega poveljnika kopenske vojske in mornarice – Lizander prevzame poveljstvo nad lakadajmonsko mornarico; 407 – poraz Atencev pri Notiju, Alkibiad razrešen s položaja; 406 – katastrofalen poraz peloponeške mornarice pri Arginuzah; zaradi bližajoče se nevihte poveljniki atenske mornarice ne utegnejo rešiti preživelih brodolomcev, kar sproži v Atenah sodni proces, na katerem so obsojeni na smrt (gl. Ksenofont); 405 – katastrofalni poraz Atencev v pomorski bitki pri Ajgospotamih; 404 – po mučnem obleganju z morja (Lizander) in kopnega (Agis) so Atene prisiljene priznati špartansko nadvlado: odrečejo se vsem posestim izven Atike in izročijo vso mornarico razen dvanajstih ladij; nastopi vladavina trideseterice.

Tukididovo delo se konča v letu 411, ob začetku dekelejske vojne, ki ne pomeni posebej odločilne prelomnice v vojni. Očitno je, da avtor iz neznanega razloga dela ni uspel dokončati. Mnogi (začenši s Plutarhom) se nagibajo k razlagi, da ga je še pri delu prehitela smrt, kar seveda lahko sprejmemo, vendar se nam ob tem zastavlja vrsta vprašanj, ki jih lahko strnemo kar v »tukididsko vprašanje«, o katerem se je pisalo in razpravljalo vsaj toliko kot o homerskem. Brez dvoma je Tukidid peloponeško vojno dojemal kot celovit fenomen, ne glede na premirja, ki so bila predvsem formalne prekinitve. Zato lahko povsem resno vzamemo njegovo trditev, da je napisal celotno zgodovino vojne, vprašanje je le, kolikšen je bil dejanski obseg dela ob njegovi smrti in koliko »surovega« gradiva bi še moral obdelati. Kljub temu da delo ni bilo dokončano, je bil obseg dela, kolikor ga je uspelo dokončati Tukididu samemu, morda večji, kot nam je danes na voljo; dejstvo, da se knjiga konča tako pretrgano, tako rekoč sredi stavka, lahko morda pripišemo slabi tekstni preoddaji. Kot dokaz lahko med drugim navajamo Ksenofontovo delo Helleniká, ki si ga je avtor zamislil kot nadaljevanje Tukididove zgodovine, vendar med enim in drugim delom zeva nekajmesečna praznina. Kakor koli že, iz celotnega niza problemov, ki so jih skušali osvetliti, se najrazvidneje postavlja vprašanje o enotnosti nastanka Tukididove zgodovine in kdaj je bilo delo (na)pisano.

Vprašanje (ne)enotnosti izhaja iz ugotovitve, da tako obsežno delo ni moglo nastati v nepretrganem časovnem obdobju (čeprav bi tudi pri preučevanju Tukidida lahko govorili o klasični razdelitvi stroke na dva tabora: na analiste in unitarijance), vsekakor ne skozi vso vojno, pač pa je bilo napisano v etapah. Nekateri menijo, da je bil večji del zgodovine napisan v zadnjih letih avtorjevega življenja, spet drugi pa, da je Tukidid res pisal od samega začetka vojne, toda z vmesnimi prekinitvami. Če slednje drži, bi lahko s tovrstno razlago pojasnili nekaj fenomenov, ki jih bralec nujno opazi ob pregledu celotnega besedila.

V prid teoriji o neenotnem nastanku dela govori že dejstvo, da v peti knjigi nastopa opazna cezura, 26. poglavje, ki se popularno imenuje »drugi uvod« in ki ga mnogi razumejo predvsem kot odraz Tukididove nekoliko zapoznele ugotovitve, da je bila 27-letna vojna enovit proces, stalen konflikt brez dejanskih prekinitev:

Tudi to je opisal Atenec Tukidid, po vrstnem redu, kakor so si dogodki sledili po poletjih in zimah, dokler niso Lakedajmonci in njihovi zavezniki zlomili atenske premoči in zasedli velikega zidu s Pirejem vred. Do tega trenutka je vojna trajala sedemindvajset let in moti se, kdor tudi premirja ne šteje v obdobje vojne …

Ob tem »drugem uvodu« se kot ena od verjetnejših domnev pojavlja ta, da je Tukidid del svoje zgodovine – vsaj za Arhidamovo vojno (431–421) – napisal za časa Nikijevega miru, potem pa po obnovitvi sovražnosti zopet začel z zbiranjem gradiva, ki ga je obdelal vsekakor po koncu vojne, od leta 404 naprej. Na vprašanje, kdaj točno so bila napisana posamezna poglavja ali kar cele knjige Tukididove zgodovine nasploh, ne moremo zadovoljivo odgovoriti z nobeno razlago. Ne glede na to, da delo ni dokončano, pa vseeno kaže, da je bila nad celotnim besedilom že opravljena temeljna revizija, s katero je najbrž avtor sam poenotil obliko svoje zgodovinske misli; o tem zgovorno priča dejstvo, da je celotno delo polno vrivkov, ki po svoji lastni kronologiji ne sodijo tja, kamor so umeščeni, vendar s stališča zgodovinske metode osmislijo konkretni odlomek. V okviru neenotnega nastanka se postavlja tudi vprašanje (ne)dokončanosti nekaterih knjig; peta in osma knjiga se v nekaterih potezah razlikujeta od ostalih knjig in delujeta kot nedokončani: v celotni osmi knjigi (kolikor je pač je) ne navaja Tukidid nobenega govora, poleg tega mestoma deluje nedosledno. V peti knjigi je edini neposredni govor v obliki »dialoga z Melošani«, ⁵⁹ vsebuje pa nekaj dobesednih izvlečkov iz pogodb in dokumentov, kar je za antično zgodovinopisje precej nenavadno. ⁶⁰ Glede na sicer velik odstotek govorov so nekateri sklepali, da sta ti dve knjigi nedokončani, avtor naj bi ju po njihovem šele obdelal, spet drugi pa menijo, da je to (vsaj v osmi knjigi) poskus avtorjevega eksperimentiranja. Slednji teoriji v prid govori dejstvo, da Kratip, ⁶¹ ki se je navezal na Tukididovo delo in snov nadaljeval, govorov sploh ni navajal, s čimer je morda spoštoval Tukididov stilni in metodološki razvoj.

V metodološkem pogledu pomeni Tukididovo delo za razvoj zgodovinopisja pravo revolucijo. V ospredje svojega pisanja je postavil novo vodilo – resnico, pisati o tem, »kar se je dejansko zgodilo«, poročati o tem »kar je bilo resnično povedano«, s čim večjo mero objektivnosti in kolikor mogoče natančno. Ob tem se nam vsiljuje primerjava s Herodotom, ki ga večkrat korigira (vendar ga ne omenja poimensko), že uvodna poglavja prve knjige pa so (bolj ali manj prikrito) namenjena obračunu s starejšimi avtorji, zlasti s Herodotom. V 21. poglavju prve knjige Tukidid za starejše in tudi sodobne zgodovinopisce polemično uporabi izraz logográphoi, ki je mišljen pravzaprav kot degradacija. Tudi celoten sklop poglavij 1–23, tako imenovana arkhaiología, ki obravnava zgodovino peloponeške vojne, je s svojim zmanjševanjem pomena »preteklih dogodkov«, zlasti perzijskih vojn, naravnan proti tekmecem, tj. Herodotu. Razlika med njima ni le v »odnosu do resnice«, saj se je tudi Herodot skušal zanašati na čim verodostojnejše vire ali pa je vsaj poudarjal, da jih je imel. Tukidid – oče politične zgodovine – je v svojem prizadevanju za čim večjo objektivnost za razliko od Herodota popolnoma zanemaril pripovedno komponento, pač pa je pazil na razvoj in upoštevanje zgodovinopisnih metod, kar je tudi posebej izpostavil (1,20–23).

Zelo zanimiv vidik Tukididovega dela je »povzemanje« govorov; teh je v celotnem delu več kot 130. Velik del govorov nastopa v antitetičnih parih in se med seboj vsebinsko dopolnjuje, ⁶² celo tam, kjer si govorniki nasprotujejo. Ti govori so eno najmočnejših avtorjevih sredstev za izpostavljanje najglobljih razlogov in motivov za posamezne dogodke in dejanja.

1,22 Pri govorih … si je bilo nemogoče zapomniti natančno vsebino povedanega … Zapisal sem tisto, v čemer se je po moji presoji vsak posamezni govornik zagotovo moral izraziti o vsakokrat prisotnih temah, pri tem pa sem se kolikor mogoče tesno držal celotnega smisla tega, kar je bilo dejansko povedano.

Kar zadeva slog, sodi Tukidid brez dvoma med najresnejše avtorje svojega časa. Na prvi pogled lahko opazimo, da je oblika podrejena izpeljavi misli, kar se kaže tako v besedišču kakor v kompoziciji. Njegov slog je trd, strog in težak, prilagojen zgoščenemu izražanju misli. Na prvi pogled se skoraj zdi, da je piscu tekoči, obloženi jezik zlasti sofistov in seveda Gorgija, ki je postavljal nove zakonitosti grščine svojega obdobja, zoprn. Tukididov jezik je poln anakolutov, zapletenih skladenjskih zgradb, ki kakor da prehitevajo ena drugo, neskladnosti in nenavadnega besednega reda, pogostih asimetričnih period itd. Vse to je bilo dejansko v funkciji miselnega toka, ki je silovit, nestalen in hiter in ki ga Tukididu z vsemi temi jezikovnimi »anomalijami« ni nujno vedno uspelo natanko izraziti. Skratka, njegov jezik je težak, trd oreh je bil celo za Grke, še posebej v govorih. Obenem pa je treba opozoriti na izjemno jedrnatost izraza, na tu in tam pesniško obarvan jezik, na popolno obvladanje antitetičnega jezika (ki pa se mu tudi zlahka odpove), na drzne primere in, ne nazadnje, na poznavanje in rabo figur, ki so sofističnega izvora, bolj natančno Gorgijeve, kar pa nedvomno ni odraz »modne muhe«, temveč dokaz Tukididove jezikovne genialnosti in sposobnosti, da jezik podvrže poanti pisanja.

Njegov jezik je arhaizirana atiščina 5. stoletja, ki se od »modernejše« atiščine razlikuje po nekaterih jonskih elementih – atiščina, ki jo je pred njim uporabljal Antifont⁶³ in neznani avtor Atenske ustave. Ta jezik je sam Tukidid tudi precej obogatil z rabo novih skovank in izrazov, ki celo pri njegovih sodobnikih niso izpričani.

Oceniti pomen in vlogo Tukidida za zgodovinopisje je težavna naloga. Po eni strani obžalujemo, da se je ob njegovem nastopu zgodilo tisto, kar se je zgodilo tudi kasneje v primeru Polibija: da je namreč njegova mogočna osebnost popolnoma zasenčila ostale ustvarjalce istega žanra, ki jih v obdobju kulturnega razcveta Aten gotovo ni manjkalo. A vendar se zdi to majhna cena, če pomislimo, da je dobilo zgodovinopisje popolnoma nove vzvode za svoje delo. S svojo zgodovino je postavil Tukidid nove standarde za vrsto piscev, ki so mu sledili, od Kratipa – tako rekoč sodobnika, pa do Hieronima iz Kardije, ki se je več kot sto let kasneje v svojem delu Dogodki po Aleksandru metodološko navezoval na Tukidida. O tem, kako izjemna je bila njegova pojava, priča že to, da Polibij v svojem delu polemizira s Tukididom in da se je Dionizij Halikarnaški s stilistiko njegove zgodovine ukvarjal v posebnem traktatu. Ne nazadnje lahko ugotovimo, da se njegova izbira snovi – niti ne tridesetletno obdobje »internega« grškega konflikta, morda zdi pretenciozna. Vendar je Tukidid v tem konfliktu iskal globlje povezave, videl je, da bo končni zmagovalec tega konflikta zunanja sila ter da bo njegov končni izid nujno pomenil predvečer novega obdobja.

• Cartwright 2000
• Cawkwell 1997
• Crane 1998
• Ferrari 1998
• Luce 1997
• Marincola 2001
• Marincola 2004

2.5. Ksenofont

Gregor Pobežin

Ksenofonta so v rimski in kasneje v bizantinski dobi postavljali ob bok Herodotu in Tukididu – ti trije avtorji so predstavljali kanon vzornih zgodovinopiscev. Danes Ksenofontu ne moremo več priznavati enakovrednosti z omenjenima piscema, ker je v svojih delih po vsebinski poglobljenosti za njima precej zaostal.

Ksenofont se je rodil v aristokratski atenski družini najverjetneje okoli leta 428 pr. Kr. očetu Grilu; o njegovih mladih letih je znano razmeroma malo, jasnejšo predstavo si lahko o njem ustvarimo šele od tedaj, ko je stopil v stik s Sokratom (verjetno okoli leta 404 pr. Kr.), da bi postal kalokagathós, tj. poštenjak. Ob koncu vojne je Šparta v Atenah vzpostavila oligarhično vladavino v obliki trideseterice, ⁹⁰ vendar je bila že leta 403 zopet vzpostavljena demokracija. Zdi se, da je Ksenofont vsaj v zgodnjem obdobju podpiral oligarhično vlado, verjetno njeno zmernejšo frakcijo pod Teramenovim vodstvom, o čemer smemo sklepati po naklonjenem opisu Teramena in njegovih političnih nazorov (npr. 2,3,15–19). Po padcu oligarhije – in morda prav zato – je Ksenofont leta 401 Atene zapustil in se, verjetno brez posebne vojaške funkcije, ⁹¹ skupaj s kontingentom grških najemnikov (pravi namen odprave jim je bil zamolčan) pridružil odpravi Kira mlajšega proti njegovemu starejšemu bratu, perzijskemu kralju Artakserksu II., kar je bilo brez dvoma najpomembnejše obdobje njegovega življenja, saj mu je dalo snov za njegovo delo Anábasis (Kýrou); ⁹² delo bi se, kot se duhovito izrazi Luce, prav lahko imenovalo tudi Katábasis (»pot nazaj, vrnitev«), saj večji del obsega dogodke po polomu Kirove ekspedicije v bitki pri Kunaksi, v kateri je bil ubit tudi Kir sam, ko je Ksenofont prevzel del poveljstva nad »grškim korpusom« deset tisoč mož in jih uspešno privedel nazaj do Črnega morja, v mesto Trapezunt. Kasneje se je s svojimi vojaškimi izkušnjami udeležil različnih vojaških operacij, med drugim je leta 396 stopil v službo tudi pri špartanskem kralju Agezilaju in se leta 394 udeležil bitke pri Koroneji proti Atencem.

V času njegove odsotnosti, kmalu po Sokratovi smrti, je bil uradno izgnan iz Aten, morda tudi zaradi sodelovanja pri Kirovi ekspediciji, gotovo pa zaradi sodelovanja s Špartanci. Šparta mu je za zasluge pri Skiluntu v Elidi, blizu Olimpije, podarila posestvo, na katerem je užival življenje podeželskega gospoda in se posvečal literaturi (dodeljena mu je bila tudi funkcija t. i. proksen, kar pomeni, da je bil zadolžen za udobje Špartancev, ki so prihajali v Olimpijo). S posestva se je moral spet umakniti po špartanskem porazu pri Levktri proti Tebancem. Umaknil se je v Korint, kjer je še pred letom 350 pr. Kr. tudi umrl. V Atenah so po sklepu zavezništva s Šparto njegov izgon uradno preklicali, verjetno že leta 368, vendar se sam tja ni vrnil, razen morda občasno; v Atene pa je poslal svoja dva sinova, Grila in Diodorja, da sta služila v atenski konjenici. ⁹³ Njegova dela je kronološko težko razvrstiti, ⁹⁴ zato jih je bolje našteti po vsebinskih sklopih:

1. Dela o Sokratu: Apologija (Apología Sokrátous);Spomini na Sokrata (Apomnemoneúmata Sokrátous);Ojkonomikós; Simpozij (Symposion).

   Sokrat je, kot že rečeno, na mladega Ksenofonta naredil močan vtis, zato ga je v teh delih upodobil kot osrednjo figuro. Nedvomno najpomembnejši so Spomini na Sokrata v štirih knjigah, katerih vrednost je predvsem zgodovinska, ker prinaša marsikateri podatek o Sokratu kot izredni osebnosti⁹⁵ svojega časa, vendar delo ni filozofsko poglobljeno, kar pa najbrž niti ni bil avtorjev namen.

2. Strokovni spisi (ti so morda nastajali v Skiluntu): Špartanska ustava (Lakedaimoníon politeía);O dohodkih (Perì póron);Poveljnik konjenice (Hipparkhikós);O konjeništvu (Perì hippikés);O lovu (Kynegetikós).

   Ti spisi so s strokovne plati izredno zanimivi in še vedno cenjeni; Špartanska ustava je pionirsko delo na svojem področju, med njegovimi strokovnimi spisi pa se je ohranila tudi Atenska ustava, ki ni pristna.

3. Spisi z zgodovinskim ozadjem: Hieron (hvalilni oziroma enkomični spis na čast Hieronu v obliki dialoga med pesnikom Simonidom in Hieronom o dobrih in slabih plateh tiranstva);Kirova vzgoja (Kyroupaideía)– delo v osmih knjigah (naslov se pravzaprav nanaša samo na prvo knjigo), ki spremlja Kira (vladal 558–528), ustanovitelja cesarstva Ahemenidov in perzijske nadoblasti, ki pa je prežeto z vse preveč poveličevalnim tonom in mestoma nima prave zgodovinske osnove.
4. Zares zgodovinske vsebine so dela Kirova odprava (Kýrou anábasis), Grška zgodovina (Helleniká) in Agezilaj (Agesílaos). Slednje je hvalilni spis, ena od mnogih hvalnic leta 360 pr. Kr. umrlemu špartanskemu kralju Agezilaju, katere snov je Ksenofont črpal iz Grške zgodovine.

Deli Anabasis in Grška zgodovina sta v zgodovinopisnem smislu najbolj zaokroženi in poglobljeni med Ksenofontovimi deli, čeprav, kot že rečeno, kot zgodovinopisec ni presegel Herodota, kaj šele Tukidida. Anabasis so pravzaprav razburljivi, barviti spomini – opis dogodkov z že omenjene ekspedicije, ki vključuje precejšnje število govorov, med njimi nekaterih Ksenofontovih. Zanimivo je tudi poglavje, v katerega je Ksenofont vključil svoje sanje, kar je pravzaprav nekaj svežega v dotedanji tradiciji. Vprašanje je, iz katerega vzgiba se je Ksenofont dela lotil, toda precej verjetno je, da ga je zaradi pomenljive vsebine, tj. pohoda grškega kontingenta skozi Perzijo, napisal v porajajočem se panhelenskem ozračju – to bi bil tudi močan argument v prid teoriji, da je delo nastalo leta po odpravi –, v katerem je tudi Izokrat sestavil svoj Panegirik.

Grška zgodovina je zastavljena kot nadaljevanje Tukididovega dela Peloponeška vojna, to je jasno že v uvodu, ki je brez dvoma eden najnenavadnejših v antični literaturi: »Kmalu zatem, le nekaj dni kasneje, je Timóhar izplul iz Aten z manjšim številom ladij; in zopet so se spopadli na morju Lakedajmonci in Atenci …« Uvodne besede torej predstavljajo jasno konjunkturo s prav tako ostrim koncem Tukididove Peloponeške vojne, ki sicer ni povsem natančna. ⁹⁶ Jasno pa je, da Ksenofont nadaljuje Tukididovo pripoved le, kar zadeva snov – dogodke opisuje selektivno, precej neprizadeto in urejeno, z neprikrito simpatijo do Špartancev, vendar korektno; ⁹⁷ interpretacije se vzdrži, nima enako ostrega vpogleda v zgodovino kot Tukidid, vendar to tudi ni njegov namen.

Delo, ki obsega sedem knjig (fizična delitev ni Ksenofontova), opisuje dogodke od približno leta 410 pr. Kr. (bitka pri Kiziku) do bitke pri Mantineji leta 362. Razdeljeno je na dva dela;

1. opis dogodkov od leta 410 do konca peloponeške vojne;
2. obdobje od vladavine trideseterice do bitke pri Mantineji.

Med obema deloma nastopa živahni, homogeni opis vladavine trideseterice (2,3,11–2,4,43) kot razpoznavna cezura, po kateri se tudi pripovedni ton spremeni: analitični, kronološko organiziran pristop, ki gotovo ni naključen, ampak do neke mere zaokrožuje Tukididovo pripoved, se v drugem delu porazgubi – ni več časovne orientacije, slog postane bolj živahen in tudi bolj površen. Marsikatero dejstvo je izpuščeno, tudi pri dogodkih, ki jih je Ksenofont napisal po lastnih izkušnjah: npr. pri sicer izčrpnem opisu vladavine trideseterice ostane dejstvo, da je oligarhijo v Atenah pomagala vzpostaviti prav Šparta, popolnoma izpuščeno. In takih mest je še precej.

Ugotoviti smemo, da se na Ksenofonta kot zgodovinopisca lahko le delno zanesemo: dogodke, ki jim je bil sam priča, npr. vladavino trideseterice ali popotovanje grškega vojaškega kontingenta, je opisal temeljito in živo, mestoma celo zelo prodorno. Imel je izredno priložnost, da je živel v zelo spremenljivih časih, da je bil pogosto v samem središču dogodkov in da je osebno poznal precej ljudi, ki so krojili zgodovino obdobja. Vendar pa je pogosto, zlasti pri opisih dogodkov, pri katerih se je moral zanašati na poročila, nezanesljiv, preveč selektiven in celo naiven – nekateri odlomki so preveč memoarske narave in kot da bi bili sestavljeni iz naključno napaberkovanih podatkov, manjka kritična presoja. Kar se tiče njegovih političnih nazorov, mu ne moremo očitati ničesar, ne v eno ne v drugo smer: res je bil predstavnik aristokracije in morda nenaklonjen demokratizaciji Aten, ⁹⁸ vendar se je distanciral tudi od divjanja trideseterice v kasnejši fazi vladanja; njegova filolakonska drža v nobenem oziru ne more biti moteča, saj gotovo ni izraz negativnih čustev do Aten⁹⁹ (ki bi bila upravičena), temveč prej odraz kozmopolitizma, panhelenske ideje, ki se je morala v splošnem še razviti.

Kot avtor je bil Ksenofont izredno popularen že v antiki: šteli so ga za zgodovinopisca Tukididovega formata, s čimer se danes ne moremo več strinjati. Manjka mu namreč Tukididove poglobljenosti, njegovega občutka, da je »zgodovina ena najglobljih človekovih izkušenj«. Kot zgodovinopisec Ksenofont nima posebne programske usmeritve; zdi se, da je njegov namen poročati o preteklih dogodkih in od tega se le redko oddalji. Njegova izredna popularnost v antiki in tudi kasneje je najbrž posledica več dejavnikov: ker je pisal v jasnem, čistem slogu, so bila njegova dela zelo brana – tudi kot šolsko čtivo; njegov opus obsega zelo raznolika dela, med katerimi so poseben sloves uživala »filozofska« dela¹⁰⁰ in ta raznolikost je imela za posledico širok krog bralstva.

Čeprav Ksenofont v filozofskem oziru ni mislec Platonovega, v zgodovinopisnem pa ne Tukididovega formata, bi bila vsakršna kategorizacija prenagljenja in v literarni zgodovini mu ne smemo odrekati zelo pomembnega mesta; prav kot zgodovinopisec je uvedel nekatere sveže oblike, ki so jih avtorji za njim lahko izpopolnili in izkoristili – Anabasis je prvi primer avtobiografskega spisa; Kirova vzgoja prvi primer idealizirane zgodovine, podobne zgodovinskemu romanu, ki se je razvil šele v helenizmu; Grška zgodovina je svež primer splošne zgodovine Grčije. V njegovih delih je začutiti eleganco pisatelja, ki kot da se ne zaveda samega sebe in se kot protagonista zgodovinskih dogodkov le redko omenja (celo v Anabasis); ¹⁰¹ diskreditacija drugih zgodovinopiscev, sicer tako popularna, mu je tuja. Te osebnostne lastnosti se zrcalijo tudi v njegovem slogu: piše jasno, tekoče in enakomerno. Njegova dela odkrivajo nadarjenega, a skromnega stilista z govorniško izobrazbo: govorniške figure mu niso tuje, a se jim ne vdaja. Čist in preprost ter naraven slog sta mu prinesla širok, neusahljiv krog bralstva in sloves vzornega aticista, čeprav njegov slog v resnici že napoveduje t. i. koiné, »skupni (grški) jezik«, ki se je razvil v ozračju politično združene Grčije, ki se je začelo šele pod Filipom II. Makedonskim (na oblasti 359–336 pr. Kr.). ¹⁰²

• Fašalek 1963
• Grant 1995
• Hamel 2015
• Hamilton 1960
• Luce 1997
• Marincola 2004
• Pobežin 2012

3.2. Platon

Nada Grošelj

Življenje Platona, enega najpomembnejših antičnih filozofov, poznamo predvsem iz življenjepisa pri Diogenu Laertskem in iz njegovega lastnega Sedmega pisma. Rodil se je leta 427 v ugledni atenski družini in bil deležen dobre izobrazbe. V mladih letih je baje pisal razne zvrsti poezije, čemur pa se je odrekel, ko je pri dvajsetih letih prišel pod Sokratov vpliv. Pri Sokratu je ostal osem let do njegove smrti (399), nato pa se je z raznimi drugimi sokratiki preselil v Megaro. Zatem je dvanajst let potoval – v Kireno (tam se je verjetno izobraževal v matematiki; le-to je imel za eno od znanosti, ki duši pomagajo na poti k pravemu spoznanju) in morda tudi v Egipt, zagotovo pa v južno Italijo, kjer se je spoprijateljil z znamenitim pitagorejcem Arhitom Tarentskim, ter na Sicilijo, kjer se je seznanil s sirakuškim tiranom Dionizijem I. in se zelo spoprijateljil z njegovim zetom Dionom. Toda Dioniziju se je Platon zameril, tako da je moral odpotovati (izročilo pravi celo, da je bil prodan v suženjstvo, a ga je nek Kirenec odkupil).

Po vrnitvi v Atene je okoli leta 385 na prostoru nekoliko izven atenskega obzidja odprl svojo šolo, Akademijo. Ime je dobila po heroju Akademu, ki sta mu bila posvečena bližnji gaj in gimnazij. Preostalih 40 let svojega življenja se je tam ukvarjal s filozofijo in poučeval, delno v obliki dialoga kot njegov učitelj Sokrat, zlasti pozneje pa tudi v obliki predavanj. Njegov namen je bil očitno, da bi svoje učence pripravil na poznejšo državniško dejavnost. Dvakrat je še odpotoval v Sirakuze, kjer je Dionizija I. vmes nasledil Dionizij II. Prvič ga je povabil Dion, ki je upal, da bo Platon iz novega tirana lahko naredil državnika po svojem idealu, drugič pa Dionizij sam. Obakrat je prišlo do zapletov. Dionizij je Diona naposled izgnal, ta pa se je vrnil in se polastil oblasti. Čez nekaj let ga je umoril nekdo, ki je bil tudi sam član Akademije. Platon je Dionovim prijateljem napisal obsežno Sedmo pismo, v katerem razlaga o svojih povezavah z obema Dionizijema in Dionom; to pismo nam je dragocen biografski vir in skoraj edino, ki od ohranjenih trinajstih pisem velja za avtentično. Umrl je leta 347, njegova šola pa je preživela do leta 529 po Kr., ko je dal bizantinski cesar Justinijan zapreti vse filozofske šole.

Pod njegovim imenom se je ohranilo 43 spisov (pisma štejejo kot eden od spisov), od katerih je sedem zagotovo nepristnih, druge pa so v 1. stoletju po Kr. razdelili na devet tetralogij. Sodimo, da je pristnih kakih 25 del. Na podlagi preučevanja sloga, besedišča, vsebine in drugih indikacij jih časovno razvrščamo na zgodnja dela in dela iz časa razvoja (še zelo pod Sokratovim vplivom), dela iz časa zrelosti (sem sodi nauk o idejah) in starostna dela. Ohranjene je tudi nekaj poezije, ki večinoma ni pristna.

Platon ni pisal zgodovinopisnih del, niti se ni ukvarjal z literarno teorijo zgodovinopisja. Kot opozarja v opombi prevajalec Države Jože Košar, »Platonovem učnem načrtu popolnoma manjka za naše vzgojne pojme tako pomembni predmet, kakor je zgodovina. Zgodovina s svojim dogajanjem je lahko (po Platonovem mnenju) le dokazilo in potrdilo za spoznanja duha, pridobljena neodvisno od zgodovinskih dogodkov. Za razlago sveta in za pravilno življenje v njem ni potrebna zgodovina in je tako kot znanstveno raziskovalno območje odvečna« (1995, 386). Podobno pravi tudi W. H. Walsh, da Platon zgodovini nikoli ne bi priznal statusa znanosti.¹²⁴

Vzrok za to leži v Platonovi filozofiji. Po Platonu je namreč vse, kar je zaznavno, kar nastaja in se spreminja, le nepopoln posnetek nespremenljivih, popolnih idej, ki so edine resnične. Zato mu odkrivanje resnice o svetu ne pomeni proučevanja nepopolne snovne stvarnosti, kamor bi nedvomno sodila zgodovina s svojimi konkretnimi, spreminjajočimi se dogodki. Odkrivanje resnice je zanj spoznavanje idej, resničnega bistva stvari, in pri tem se zanaša na mišljenje, medtem ko mu čutno izkustvo pomeni zelo malo. Včasih mu povsem odreče kakršno koli vrednost, čeprav ponekod drugod priznava, da lahko tudi čutna zaznava pomeni vsaj izhodišče na poti do spoznavanja. Tako na primer pri erotiki človek preide od sreče, ki mu jo da lepo telo, k ljubezni do telesne lepote nasploh, nato k ljubezni do duševne lepote in lepote, ki sodi k idejam; naposled prodre do ideje lepega. Vendar pa je v splošnem Platonovo mnenje o opazovanju vidnih pojavov takšno, kot ga prikazuje v znameniti prispodobi z votlino v sedmi knjigi Države: to je, kot če bi ljudje, prikovani v votlini, opazovali sence, ki jih mečejo na steno mimoidoči ljudje in stvari, ter bi mislili, da so resnične te sence. Tudi človek, ki bi si najbolj natanko vtisnil v spomin, po kakšnem zaporedju se premikajo mimo razne stvari, in bi na podlagi izkušenj lahko napovedal, kaj še ima priti, seveda nikakor ne bi imel predstave o tem, za kaj v resnici gre.

Vendar pa se je Platon intenzivno ukvarjal s področjem, ki je z zgodovino hočeš nočeš zelo povezano, namreč s teorijo politike in države. Dela, ki jih velja tu omeniti, so dialogi Država (deset knjig), ki ga štejejo za osrednjo stopnjo v razvoju njegove misli in v katerem avtor razglablja o idealni državi; Zakoni (dvanajst knjig), Platonovo najobsežnejše in morda zadnje delo, ki ponuja malo bolj realistično različico idealne države, in Državnik (o pojmu državnika). Na Državo se navezujeta še dialoga Timaj in Kritias ¹²⁵ (drugi je nadaljevanje prvega), zanimiva pa sta tudi zato, ker prinašata mit o Atlantidi. Od omenjenih del sodi Država v Platonovo stopnjo zrelosti (prva knjiga morda celo v čas razvoja), ostala štiri pa med starostna dela (Vorländer 1968, 94). V nadaljnjem prikazu bomo izhajali iz Države, zato je potreben kratek pregled vsebine.

Prva knjiga se začne z razpravo med Sokratom in več sogovorniki o tem, kaj je pravičnost; eden od njih celo trdi, da je pravičnost pravica močnejšega in da je krivičnost, če je le dovolj velika ali pa prikrita, boljša od pravičnosti. V drugi knjigi Sokrata zaprosijo, naj razloži, kakšen je učinek, ki ga pravičnost in krivičnost izvajata na ljudi, tako da lahko ena velja sama po sebi, brez ozira na željo po nagradi, za dobro in druga za zlo. Sokrat napove, da bo poskusil ponazoriti človekovo duševnost tako, da bo potegnil vzporednico med njo in državo. Pravi, da država nastane zato, ker ljudje potrebujejo drug drugega za medsebojno pomoč. Prva, »zdrava« država je zelo preprosta; v njej je delitev dela taka, da vsak posameznik opravlja določen poklic (kmetje, rokodelci, živinorejci, poslanci, trgovci, pomorščaki, dninarji). Iz te pa izvira druga praoblika države: zaradi želje po udobju nastane »razkošna« država, za katero je značilno veliko večje število poklicev (pojavijo se umetna obrt, umetnost, kultura), ki torej potrebuje več ljudi in temu primerno večje ozemlje. Zato potrebuje tudi vojsko. Tu Sokrat uvede pojem »čuvarjev« – bojevnikov, ki pa morajo biti tudi filozofsko izobraženi, da ne bodo primitivno nasilni vsevprek, tudi do lastnih ljudi. Nato se posveti vzgoji čuvarjev in pravi, da mora biti tako »gimnastična« (pod gimnastiko sodi ves način življenja, ki zadeva telo, vključno s prehrano) kot »muzična« (sem sodita glasba in slovstvo). V zvezi z zadnjo pa začne razpravljati o tem, katere »nevzgojne« vsebine je treba črtati (denimo opise nemoralnih dejanj bogov).

Tema cenzure se nadaljuje v tretji knjigi; od vsebine se razširi tudi na z njo povezano vsebino metruma in tonovskega načina pri glasbi. Zdaj Sokrat znotraj sloja »čuvarjev« oddeli še tiste, ki se posebej odlikujejo; ti bodo »vladarji« ali čuvarji v pravem pomenu besede (kasneje se izkaže, da so to filozofi), ostali čuvarji, torej bojevniki, pa njihovi »pomočniki«. (Izraz »čuvarji« je kasneje včasih uporabljen le za vladarje, najvišjega od treh stanov, včasih pa za vladarje in bojevnike, torej prvi in drugi stan skupaj.) Na koncu še pravi, da ta dva stanova ne smeta imeti zasebnega premoženja in se ukvarjati z denarjem, temveč morata živeti v skupnosti na javne stroške.

V četrti knjigi Sokrat opredeli štiri kardinalne vrline, ki so potrebne za državo; ena od njih je pravičnost, ta pa sestoji iz tega, da vsi stanovi (obrtniki – proizvajalni stan, pomočniki – izvrševalni stan in čuvarji – vladajoči stan) opravljajo svoje delo in se držijo položaja, ki jim pripada. To ugotovitev naveže na človekovo dušo. Trem stanovom v državi ustrezajo trije deli duše – razum, volja oziroma pogum in poželenja. (Kasneje Sokrat sicer pravi, da ima svoj gon vsak od teh delov, ne le zadnji – razum stremi za znanjem, volja za zmagami in častjo, zadnji del pa za dobičkom.) Med njimi je potrebna ista hierarhija kot med stanovi – razum je najvišji in vlada, volja mu pomaga, skupaj pa krotita nagonski del. Tudi pri človeku pomeni pravičnost to, da ta hierarhija ni porušena. Zdaj Sokrat napove, da bo opisal še štiri poglavitne slabše oblike duše, ki ustrezajo štirim slabšim državnim ureditvam. Najboljšo, prej opisano ureditev imenuje kraljestvo, če je na čelu le en vladar, in aristokracijo,¹²⁶ če jih je več.

Tu (peta knjiga) pa zahtevajo sogovorniki, da Sokrat še bolj natančno opiše idealno državo. Sokrat pove, da je zanjo nujno troje: da so si moški in ženske enakopravni in opravljajo ista dela po naravni nadarjenosti; da se odpravi družina, razmnoževanje pa vodi država po evgeničnih metodah;¹²⁷ in da so vladarji filozofi (ta pojem tudi opredeli). Ob tem tudi poudari, da se zaveda, da se te države morda v realnosti ne da zasnovati. V šesti knjigi govori o filozofu in spoznavanju, v sedmi pa uvede podobo z votlino in očrta, v katerih znanostih se mora izobraževati filozof. Najvišje spoznanje, do katerega se more povzpeti, je spoznanje o dobrem, in ko je to dosegel, lahko vodi druge.

Osma in deveta knjiga opisujeta napovedane štiri nepopolne oblike države, kjer je vsaka slabša in vsaka sledi iz prejšnje, ter tipe ljudi, ki jim ustrezajo. Zakaj se skvari prvotna, idealna država, je težko reči – Sokrat si pomaga s tem, da napol v šali pokliče na pomoč Muze in izve, da je pač vse podvrženo propadu, razen tega pa so otroci vladarjev čedalje slabši zato, ker se vladarji ne spoznajo dobro na »popolno« število, ki uravnava pravi čas za rojstvo ljudi. Prva slabša oblika je timokracija (pri tem opisu se je Platon zgledoval po špartanski ustavi, ki se mu je od obstoječih – skupaj s kretsko – zdela še najboljša). Oblastniki si pridobijo zasebno lastnino, obrtnike in kmete pa začnejo obravnavati kot hlapce. V tej ureditvi vladarji niso več filozofi, preveč poudarka je na gimnastični izobrazbi in premalo na muzični, v veliki časti je vojna in razrase se pohlep. Naslednja oblika je oligarhija, pravzaprav plutokracija, kjer so ljudje grabežljivi in revnejše z zakonom odrežejo od državnih služb. Pride do prepada in sovraštva med revnimi in bogatimi; oblastniki se ne morejo več vojskovati, ker ne morejo zaupati množici, pa tudi izdatkov jim je škoda. Vsak lahko opravlja več poklicev hkrati, veliko je beračev in zločincev. Še slabša je demokracija (glej izbor), kjer vlada razpuščenost, vsak se lahko ukvarja z vsem, ni pa se primoran posvečati tistemu, za kar je nadarjen, in država ne skrbi za vzgojo. (Za zgled so služile Atene, vendar seveda ne gre vsega jemati dobesedno. Platon je posplošil dve temeljni napaki, ki ju je videl v njih, namreč absolutno enakost vseh državljanov in žrebanje za službe.) Demokracija propade zaradi hlepenja po svobodi in zanemarjanja drugega – državljani naposled ne prenesejo sploh nobenega zakona več. Vsako pretiravanje pa se sprevrže v svoje nasprotje in zadnja je tiranija, pri kateri je imel Platon pred očmi Dionizija Sirakuškega (v grški zgodovini je za to manj primerov). Do nje pride, ko oblastniki sprožajo procese proti bogatim, da se lahko polastijo nekaj njihovega premoženja, in k temu pritegnejo ljudstvo, češ da so obtoženci pristaši oligarhije. V nemirih da ljudstvo enemu svojih voditeljev prednost; ta sproža krivične sodne procese, naposled zaradi ogroženosti dobi telesno stražo in postane tiran. Tedaj mu preostane le še to, da je odvisen od lastnih sužnjev, saj mu od drugih ljudi preti nevarnost, in uničuje zlasti najboljše sodržavljane, ki se jih boji. To pa je seveda popolno nasprotje reda, ki naj bi veljal v idealni skupnosti. – Deveta knjiga opiše tiranski značaj in ga primerja s pravičnim. V deseti knjigi pa sledita Platonova teorija umetnosti in mit o posmrtnem življenju ter ponovnem rojstvu; sem sodijo tudi nagrade za pravično ali krivično življenje.

Glede tega, kaj naj bi predstavljal Sokratov (oziroma Platonov) oris nastanka države in prehajanja iz ene oblike v drugo, se mnenja razhajajo. Njegov učenec Aristotel je bil očitno mnenja, da je Platon v osmi in deveti knjigi postavil vrsto splošnih trditev o dejanski pretekli zgodovini in da je hotel narediti isto, kar je poskusil kasneje sam v delu Politika – na strogo empirični osnovi obravnavati vprašanje, kaj pripomore k (ne)stabilnosti pri različnih tipih državne ureditve (Walsh 1962, 7). Zato je Platona v Politiki kritiziral, saj bi bil njegov pristop za tak namen veliko preveč poenostavljen. Kar se tiče sodobnih raziskovalcev, pa Cornford ob relevantnem poglavju v drugi knjigi (o nastanku države) nasprotno poudari, da Platon ne opisuje zgodovinskega razvoja katere koli dejansko obstoječe države, temveč analizira družbo v grški mestni državici, v kakršni je živel sam, tako, da jo razčleni na dele, ki ustrezajo glavnim potrebam v človeški naravi; njihovo zaporedje je logično in ne zgodovinsko.¹²⁸ To podkrepi z opombo, da v Zakonih Platon poda drugačen prikaz – tam namreč pravi, da so civilizacijo pogosto uničile naravne katastrofe, in izvaja njen razvoj iz preproste pastirske stopnje po povsem drugih smernicah. Tudi dalje opomni, da gre v drugi knjigi za logično analizo, ki pa je prikazana kot zgodovinski razvoj zaradi večje živosti, in da si oblike, opisane v osmi in deveti knjigi, sledijo psihološko, ne pa po smernicah razvoja v grški družbi (Cornford 1945, 264).

Zanimiv prikaz mnenj prinaša Walshev članek Plato and the Philosophy of History (1962). Dva od avtorjev, ki ju navaja (R. L. Nettleship in E. Barker), pravita, da sta osma in deveta knjiga Države prvi poskus, da bi se oblikovala filozofija zgodovine. S tem opisujeta dejstvo, da Platon išče zakone ali načela, ki se kažejo v zgodovini. Seveda delujejo poleg njih še drugi vplivi, tako da se dogodki niso odvijali povsem tako, kot opisuje, a kljub temu je Platon lahko videl, kako so ti simptomi delovali v grški družbi. – Po mnenju K. R. Popperja pa ima tu Platon dvojni namen: opisati tako dejanski razvoj (torej zgodovino) kot tipični potek družbenih sprememb. V zvezi z zadnjim ga prav tako označi za filozofa zgodovine. Toda pod tem izrazom razume nekaj drugega kot Nettleship in Barker – človeka, ki išče le splošne smernice, sam označi za družboslovca, medtem ko je filozof zgodovine zanj nekdo, ki je prepričan, da je razvoj natanko določen in se ga ne da z ničimer spremeniti. Zakon, ki naj bi po Platonovem mnenju veljal v zgodovini, pa je zakon propada.

Walsh zavrne obe Popperjevi tezi. Ni mogoče, da bi Platon razumel svoj prikaz kot zgodovino, saj se je moral dobro zavedati, da je bila politična ureditev veliko bolj raznovrstna in kompleksna, pa tudi zaporedje v razvoju grških mest je bilo zelo različno. Poleg tega v Državi nikjer ne pravi, da je nekoč obstajala tista idealna država, iz katere so se potem razvile slabše.¹²⁹ Tudi dejstvo, da je v grškem izvirniku včasih uporabljen preteklik, ni dokaz.¹³⁰ Platonu je šlo za logično zaporedje, se pravi za to, kar bi se moralo zgoditi v teoriji, v zglednem primeru. Walsh dokazuje, da je Platon tu obravnaval politiko kot teoretično znanost (kaj drugega zanj tako ali tako ne bi bilo znanost) in zgradil poenostavljen model, s katerim si lahko pomagamo pri razumevanju bolj zapletenih primerov, podobnega, kot jih poznamo v ekonomiji ali mehaniki. (Po Barkerju ta razvoj državnih oblik grškim državicam sicer ne ustreza prav, se pa odlično ujema z razvojem mestnih državic v srednjeveški Italiji.) Tako Platon ni bil determinističen filozof zgodovine v Popperjevem smislu, temveč družboslovec. Verjetno je bil sicer res nagnjen k mnenju, da svet propada, kot so bili sicer Grki nasploh (prim. zgodbo o rodovih človeštva), a očitno je imel zgodovino za ciklično. V Državniku namreč pravi, da bog vodi svet v določeno smer, ko se dopolni čas, pa ga prepusti samemu sebi. Svet se zasuka v nasprotno smer, nakar ga bog spet usmeri v prejšnjo smer. Po Walshevem mnenju torej Platon tu deluje kot družboslovec in politični teoretik.

V zvezi s Platonovimi predstavami je treba poudariti, da niso bile fiksne, ampak se je njegova misel ves čas razvijala. Vsekakor je bila kasneje pri njegovi predstavi o razvoju držav pomembna misel o periodičnih katastrofah, kjer preživi le majhno število ljudi in se razvoj spet začne od začetka. Še pred Zakoni, ki jih omenja Cornford, se pojavi ta misel v Timaju (glej izbor), nanjo pa se spomnimo tudi ob Državniku; tam (poglavja 12–16) so omenjene katastrofalne posledice pretresa, ki ga svet doživi v tistih časovnih obdobjih, ko ga bog neha voditi v določeno smer in ga prepusti samemu sebi, svet brez njegovega vodstva pa se zasuka v nasprotno smer. V Državniku Platon poda tudi nekoliko drugačno vrednostno zaporedje oblik vladavine. V Državi si je zamislil idealnega filozofskega vladarja, ki kot tak sploh ne potrebuje zakonov. V Državniku mu je to sicer še vedno ideal, vendar pravi, da je ob pomanjkanju takega vladarja najbolje, da obstajajo zakoni, zapisani čim bolj v njegovem duhu, ki se jih potem oblastniki držijo. Tu si »neprave« oblike po kakovosti sledijo takole: kraljevina, aristokracija, demokracija (urejene z zakoni), brezzakonska demokracija, oligarhija in tiranija (brez zakonov) (41. poglavje). Demokracija je torej pred oligarhijo.

Kot opozarja Cornford, najdemo misel o kataklizmah tudi v tretji knjigi Zakonov; tam je razvoj opisan drugače. (Treba je upoštevati, da je Platon do tedaj že obupal nad svojo idealno državo; zdaj je mnenja, da v najboljši izvedljivi državi vladajo najboljši ljudje po množici zapisanih zakonov, s katerimi se uravnavajo vsi vidiki zasebnega in javnega življenja državljanov.) Za primer katastrofe mu služi znani vesoljni potop, ki so ga po logiki preživeli le gorski pastirji na vrhovih. Ti so sprva živeli zelo preprosto, po rodovih, v nekakšnem patriarhalnem gospostvu, kjer so se držali ustno preoddajanih navad. Naslednja stopnja je bila, da se je več rodov združilo, njihovi poglavarji pa so medsebojno uskladili zakone in tako postali zakonodajalci (aristokracija). Sledila je demokracija (najbolj kompleksna, ki vsebuje vse vrste ustav in državnih skupnosti), nato pa »sedanjost«. Tu Platon poudari, da se je špartanska, mešana ustava izkazala za najboljšo zato, ker je z ustanovo dveh kraljev (eforjev in gerontov) namesto enega, poskrbela za pravo mero pri kraljevski oblasti. Ustava mora nujno biti mešana (vsebovati mora elemente dveh matičnih državnih ureditev, monarhije in demokracije).¹³¹ V petem poglavju četrte knjige (712e) celo pravi, da ureditev, ki je čisto kraljestvo, demokracija, aristokracija ali oligarhija, sploh ni prava država, ampak naselbina, slepo poslušna enemu svojih delov. – Prikaz razvoja v zadnjem Platonovem delu je torej veliko bolj zgodovinsko zasnovan kakor v Državi, saj se opira na zgodovinske (seveda tudi mitološke) podatke, na primer zgodbo o Troji, različico o dorskem vpadu, vojne Grkov in Perzijcev.¹³²

• Burnet 1903–1915
• Platon 1982
• Platon 1995
• Vorländer 1968
• Popper 1971
• Weil 1959

3.3. Aristotel

Najznamenitejši Platonov učenec, Aristotel, se je rodil leta 384 pr. Kr. v Stagiri, mestu na polotoku Halkídiki. Njegov oče Nikomah je bil zdravnik makedonskih vladarjev, pa tudi Aristotel je z dvorom vse življenje ohranjal prijateljske stike. Leta 367 je šel študirat k Platonu v Atene, kjer je ostal dvajset let kot član Akademije. V tem času je že nastopil kot samostojen pisec žal skoraj povsem izgubljenih diskusijskih dialogov, a se je še zelo držal Platonovih okvirov. Malo pred učiteljevo smrtjo v letu 347 je zapustil Atene in se preselil v Asos blizu Troje v Mali Aziji, kamor ga je povabil tiran Hermias, njegov vrstnik iz Akademije. Tu se je Aristotel intelektualno čedalje bolj osamosvajal in kritično predeloval Platonove nauke. Odprl je tudi nekakšno podružnico Akademije. Po Hermijevi smrti leta 345 je odšel na otok Lezbos, leta 343 pa ga je Filip Makedonski povabil, naj postane učitelj njegovega sina Aleksandra. V tej službi je bil do leta 340, ko se je najbrž vrnil v Stagiro. Leta 338 so Makedonci v bitki pri Hajroneji premagali grške mestne države, leta 336 pa je Aleksander postal kralj. Naslednje leto se je Aristotel vrnil v Atene in odprl šolo v Liceju, Apolonu posvečenem gaju zunaj Aten; ker je učil na pokritem sprehajališču (perípatos) tamkajšnjega gimnazija, je dobila njegova šola poleg imena Licej tudi pridevek »peripatetična«. Poučeval je do leta 323, ko se je umaknil v Halkido na Evboji, da bi se izognil sovražnosti, ki mu je po Aleksandrovi smrti pretila zaradi zvez z Makedonci. Tam je umrl leta 322, v vodstvu šole v Atenah pa ga je nasledil učenec Teofrast.

Aristotel je bil filozof, obenem pa začetnik zahodne znanosti in največji sistematik antike. Seveda so nanj zelo vplivali tako Platonovi nauki kot način razpravljanja, toda že v akademskem obdobju, ko je bil idejno še zelo pod učiteljevim vplivom, je razvil svoje lastne težnje glede formalne logike. Odločilen samostojni razvoj pa je sledil med bivanjem v Asu, ko je zavrgel Platonovo predstavo o idejah kot o edini pravi resničnosti. Aristotel je pristopil k spoznavanju sveta s popolnoma drugega konca – namesto da bi izhajal iz nevidnih načel, ki bi jih prenašal na vidni svet kot Platon, je vzel za izhodišče vidni svet, ki ga je hotel raziskati in spoznati. Zato je metodično raziskoval vrsto področij, pri čemer pa mu ni šlo za razdrobljene podatke, temveč si je o svetu skušal ustvariti celostno podobo. Njegov pristop je bil znanstven in empiričen, saj je izhajal iz velikih zbirk nabranega gradiva; zanj je značilno tudi, da je na začetku vedno podal pregled in kritiko stališč, ki so se oblikovala o določenem predmetu pred njim, da je vedno skrbno opredelil pojme, s katerimi je operiral, pri čemer je opozarjal tudi na različno rabo izrazov, in da je vedno uporabljal analizo in klasifikacijo. Sistem, ki ga je gradil na podlagi svojih izsledkov in razmišljanj, pa ni bil tog in zaprt (kot so ga dolgo narobe tolmačili), temveč je filozof svojo misel ves čas razvijal in se znova loteval problemov. Zato najdemo v njegovih delih tudi protislovja, saj so ohranjeni spisi nastajali skozi več obdobij in imajo različne plasti.

Pod Aristotelovim imenom se je ohranilo 47 del, vendar niso vsa pristna. (Omeniti velja, da prinaša nek katalog iz 1. stoletja pr. Kr. kar 1000 naslovov, dva, ki se nanašata na inventar aleksandrijske knjižnice, pa približno po 200.) Njegovi spisi so bili dveh vrst. Prvi so bili popularne razprave ali »eksoterični« spisi, namenjeni objavi, ki so bili temu primerno bolj literarno oblikovani. Pogosto so imeli obliko dialoga in večina (a ne vsi) so nastali v času, ko je bil Aristotel še član Akademije. Od teh se je izgubilo skoraj vse. Ohranjena dela pa sodijo v drugo skupino, namreč med zapiske za predavanja ali učne spise, namenjene učencem, ki so večinoma nastali v zadnjih dvanajstih letih v Atenah. Ti predstavljajo prva znanstvena besedila za vrsto ved. Ker so bili namenjeni interni rabi, nimajo literarnih kvalitet; prihaja do ponavljanj, nekatere stvari so povedane preveč zgoščeno, spet drugod pa so vrinjene partije, ki bi jih danes zapisali kot opombe pod črto. Seveda se najdejo tudi nedoslednosti in protislovja, saj je Aristotel, kot rečeno, svoje teorije ves čas razvijal, pa tudi drugi so jih še urejali po njegovi smrti. Nekateri spisi od zgodnjega 3. stoletja pa do zgodnjega 1. stoletja pr. Kr. sploh niso bili znani, tako da so imela njegova dela zunaj ozkega kroga peripatetične šole dolgo le posreden vpliv, torej skozi posredovanje učencev.

Te spise lahko po vsebini razdelimo na pet področij: 1. logiko (te Aristotel ni imel za samostojno znanost, temveč za metodo, ki jo lahko uporabimo pri vsaki znanosti); 2. naravoslovje (matematiko, nebesno mehaniko, fiziko, meteorologijo, biologijo, anatomijo, psihologijo ipd.); 3. »prvo filozofijo« ali teologijo (Metafizika); 4. estetske spise, kamor sodi Poetika, in 5. etične spise ali spise o človeku kot socialnem bitju, kamor sodita Etika in Politika. Za zgodovinopisje in teorijo države sta pomembni Poetika in Politika.

Poleg omenjenih dveh skupin velja omeniti še »zbirna« dela ali zapiske (večinoma izgubljeni in ohranjeni le v fragmentih). Aristotel je namreč s pomočjo učencev zbiral gradivo z najrazličnejših področij, ki ga je obdelal in iz njega izhajal pri raziskovanju, pa tudi učence je navdušil za takšno obdelavo gradiva. Za zgodovinopisje je pomembna zbirka 158 grških ustav, na podlagi katerih je v Politiki proučeval, kaj je za države dobro, kaj slabo in kako bi bilo državo potemtakem treba urediti. Ohranila se je le prva, Atenska državna ureditev, ki je tu še posebnega pomena, ker ne gre le za enega od dokumentov, temveč za Aristotelov prikaz atenske zgodovine s poudarkom na ustavah. Nekateri¹³⁸ to delo celo štejejo za edino ohranjeno »eksoterično« razpravo ali vsaj dopuščajo to možnost;¹³⁹ Cantarella opozarja na skrb za ritem in slog, ki se kaže vsaj do 29. poglavja. Spet drugi (Vorländer 1968, 119) pa jo uvrščajo med »zbirna«, torej pravzaprav pomožna dela.

Z zgodovinopisjem je Aristotel tako povezan na več načinov. Pri izboru bomo najprej obravnavali Politiko, ki sicer sodi bolj na področje politične teorije, vendar se opira na zgodovinske podatke; vsebuje odkrito polemiko s Platonovo Državo in jasno kaže drugačnost Aristotelovega pristopa k isti temi. Neposredno na zgodovinopisje pa se navezuje Atenska državna ureditev: prvič zato, ker je stranski produkt znanstvenega pristopa k pisanju Politike (z zbiranjem podatkov), in drugič, ker (za razliko od predaristotelskih spisov o državnih ureditvah) predstavlja samostojno zgodovinsko delo. Glede vpliva na zgodovinarje pa je pomembna Poetika, saj naj bi se v helenizmu po eni teoriji razvila cela veja zgodovinopisja, ki je Aristotelove nauke o pesništvu prenesla na to področje.

3.4. Izokrat

Gregor Pobežin

Sodobni bralec, ki navadno seže po Izokratovih delih šele potem, ko je prebral Demostenove govore, si včasih le stežka razloži Izokratovo edinstveno vlogo in pomen – najprej v grški, potem latinski in prek latinske v renesančni ter svetovni literaturi. Ta zadrega je stvar zornega kota: v stilističnem oziru Demosten bralca prej prevzame s svojim živim ognjem, medtem ko za Izokratov pripovedni slog neizpodbitno velja Nordenova ocena, da je njegov slog kakor podoba popolnega hladu, marmorglatt, aber marmorkalt – gladek kakor marmor, a tudi hladen kakor marmor (Norden 1923, 113). Toda v kontekstu govornikovega vpliva, ki je v Izokratovem primeru zajel še dosti širša področja kakor zgodovinopisje, je pomen, ki mu ga pripisuje literarna zgodovina, povsem upravičen.

Izokrat se je rodil leta 436 pr. Kr. v premožni atenski družini; oče Teodor, uspešen obrtnik, mu je lahko omogočil kakovostno izobrazbo in mladi Izokrat se je med drugim šolal pri Prodiku, Tejziji in Gorgiju¹⁶⁵ ter pri kasnejšem zmernem oligarhu Teramenu¹⁶⁶. Povezujejo ga tudi s Sokratovim krogom, o čemer smemo sklepati že na podlagi nekaterih antičnih virov, denimo Platonovega dialoga Fajdros, v katerem je omenjeno, da je Sokrat Izokratu že zgodaj napovedal bleščečo prihodnost bodisi govornika bodisi filozofa (res pa je Platon pričujoči govor napisal, ko je Izokrat že užival precejšnjo slavo).

V zadnjih letih peloponeške vojne je podjetje Izokratovega očeta propadlo in družina je bila ob vse premoženje, Izokrat sam pa se je bil tudi očitno prisiljen umakniti pred vladavino trideseterice; najverjetneje je pobegnil na otok Hios, kjer je po vsej verjetnosti poučeval govorništvo. Po ponovni vzpostavitvi demokracije se je vrnil v Atene in se zaradi neugodnega gmotnega položaja oprijel poklica logografa, tj. poklicnega pisca sodnih govorov po naročilu za zasebne pravdarje;¹⁶⁷ s to dejavnostjo se je ukvarjal do najkasneje leta 393/92 in iz tega obdobja se je ohranilo šest govorov (govori 16–21, gl. spodaj). Leta 392 je v Atenah odprl svojo zasebno šolo, ki se je, čeprav je bilo treba plačevati šolnino,¹⁶⁸ po programu bistveno razlikovala od dotedanjih podobnih sofističnih ustanov. Njegov učni program je bil predvsem zastavljen širše; v nasprotju s sofistično tradicijo poučevanja v Izokratovi šoli ni šlo zgolj za izgrajevanje govorniških sposobnosti, vendar tudi ni bila strogo spekulativna – v primerjavi z vsebinami v Platonovi akademiji je bil Izokratov pristop neprimerno dostopnejši in stvarnejši. Izokrat se je trudil predvsem za stvaren, zaokrožen izobrazbeni konglomerat, ki bi njegovim učencem služil kot orodje pri njihovem delovanju v praktičnem okolju,¹⁶⁹ zato so bili deležni celovite, splošne izobrazbe (enkýklios paideía) in temeljitega spoznavanja moralnih načel. Šola je kmalu zaslovela in pritegnila učence iz vse Grčije ter izobrazila nekatere najvidnejše razumnike svojega časa, med njimi na primer zgodovinopisca Efora in Teopompa (gl. ustrezno poglavje), atidografa Androtiona,¹⁷⁰ politika Timoteja¹⁷¹ idr. V času svojega pedagoškega delovanja se je Izokrat, ki ni maral sodnega govorništva (za kaj takega naj bi mu manjkalo samozavesti), posvetil predvsem pisanju političnih spisov, v katerih je ob stilistično izbrušenem pretresanju aktualnih političnih vprašanj oblikoval in manifestiral svoj politični credo (gl. spodaj).

Izokratovo zapuščino, ki poleg fragmentov obsega 21 v celoti ohranjenih govorov in devet pisem (vsa morda niso pristna), lahko razdelimo na vsebinske sklope – na sodne govore, epideiktične spise, spodbudne govore, dva eseja o vzgoji in politične spise.

Sodni govori so za predstavo o Izokratu manj pomembni; predstavljajo začetek njegovega literarnega ustvarjanja, ki pa je bil bolj ali manj prisiljen. Napisani so bili za zasebne pravdarje in za plačilo; Izokrat, ki je nekoliko zviška gledal na sodno govorništvo, na to svoje prvo obdobje literarnega delovanja kasneje ni bil posebej ponosen in se ga je menda nerad spominjal. Iz tega obdobja se je ohranilo šest govorov: Proti Lohitu, Proti Evtinu, Proti Kalimahu, O vpregi, Ajginski govor in Proti bankirju. Zelo zanimiv je govor O vpregi, napisan najbrž leta 397, ki ga je Izokrat sestavil za Alkibiadovega sina, Alkibiada mlajšega; slednji se je moral na sodišču zagovarjati pred tožbo atenskega meščana Tejzija, da si je Alkibiad starejši na olimpijskih igrah leta 416 nezakonito prisvojil konjsko četverovprego, menda last mesta Argos; govor je zanimiv predvsem zaradi obrambe značaja Alkibiada starejšega. Za Izokratov najboljši sodni govor sicer velja Ajginski govor (»ajginski« zato, ker je bilo sojenje v Ajgini in ne v Atenah, kar je edini primer pri tovrstnih sodnih govorih), ki je bil verjetno napisan v obdobju 393–390 in zaradi svoje stilistične izbrušenosti velja za zgled vzornega sodnega govorništva.

Od štirih Izokratovih epideiktičnih (tj. slavilnih, hvalilnih) spisov je dejansko le Evagoras »pravi« epideiktični spis – gre za hvalilni govor na čast kiprijskemu kralju Evagoru (435–374 pr. Kr.), ki ga je Izokrat verjetno napisal kmalu po Evagorovi smrti. Spisa Buziris in Helena sta pravzaprav retorični vaji na popularno mitološko temo,¹⁷² katerima je Izokrat želel pokazati, kako se je treba lotiti tovrstne literarne zvrsti, in sta kot taki torej kritika podobnih del Izokratovih predhodnikov oz. sodobnikov.¹⁷³ Panatenajski govor je Izokratovo zadnje delo, ki ga je z vmesnimi prekinitvami pisal tri leta (s pisanjem je pričel v svojem 94. letu). Govor, v katerem je čutiti pojemanje stilistične in ustvarjalne moči, je obenem obračun in pregled lastnih dosežkov ter zgodovinski pregled in zagovor atenske zgodovine in ustave.

Dva eseja o izobrazbi, Proti sofistom in O izmenjavi imetja, sta poglavitni vir za poznavanje njegovega pedagoškega sistema. V govoru Proti sofistom, ki je verjetno ohranjen v okrnjeni obliki (22 poglavij, kolikor je ohranjenih, naj bi predstavljalo le uvodni del za nadaljnjo obdelavo uvodnih tez), je objavil svoje poglede na govorniško dejavnost in pedagoške principe, oboje skozi prizmo kritike sofistične retorično-pedagoške tradicije. Govor O izmenjavi imetja poleg mnogih avtobiografskih podatkov vsebuje nadaljnjo razlago in obrambo Izokratovih pogledov na pedagoške metode; svoja prepričanja in njihovo obrambo je Izokrat v tem govoru razvijal v okviru zagovora na premoženjskem procesu, katerega predmet je bilo vprašanje izmenjave imetja – antídosis.¹⁷⁴

Izjemnega pomena so Izokratovi politični spisi, v katerih je razvijal svoj program grške enotnosti. Njegov prvi politični spis, Panegirik (Panegyrikós – »praznični govor«), ki ga je pripravljal celih deset let (objavil ga je leta 380), velja za njegov največji dosežek (gl. spodaj). V letih svojega pedagoškega delovanja se je Izokrat posvetil skoraj izključno politični esejistiki. Skupno je ohranjenih šest naslovov: poleg že omenjenega Panegirika še Platajski govor (Plataikós), Arhidam (Arkhídamos), Govor o Areopagu (Areopagitikós), Za mir (Perì eirénes) in Filip (Phílippos). Rdeča nit njegovih političnih razprav je sicer ideja panhelenizma, vendar se je v posameznih spisih (npr. v Platajskem govoru in Arhidamu) od te teme tudi oddaljeval in se posvečal drugim, ožje zastavljenim vprašanjem. Njegovi politični nazori so bili po mnenju nekaterih nekoliko naivni, toda označiti Izokrata za naivneža v svetu političnih idej je nekoliko prenagljeno. Kar zadeva idejo panhelenizma, vsekakor ni bil osamljen: njegove misli v Panegiriku niso bile nekaj povsem svežega, temveč prej »variacija na temo«, ki sta jo obravnavala že Gorgias in Lisija,¹⁷⁵ namreč idejo o močni, enotni Grčiji, ki je svoje najsvetlejše trenutke doživela združena v vojni proti Perzijcem in ki bi morala znova preseči notranje, lokalne razprtije, če naj se zoperstavi grožnjam barbarov, zlasti Perzijcev. Ideji panhelenizma kot spontani kategoriji, kakršna se pojavlja v Panegiriku, se je Izokrat kmalu odpovedal in jo predelal ter preusmeril – tokrat v iskanje dovolj močnega posameznika, ki bi bil sposoben Grčijo združiti in ji vladati. V tem oziru je največ pričakoval od Filipa II. Makedonskega (vendar je imel v mislih tudi druge, npr. špartanskega kralja Agezilaja in Dionizija I. Sirakuškega) – po mnenju mnogih je bil prav Izokrat tisti, ki je Filipu vcepil v glavo idejo panhelenizma in ga prepričal v nujnost kampanje proti Perziji, vendar za takšne domneve manjka tehtnih dokazov. V določeni meri jih demantirajo že Izokratova pisma (brez katerih njegove politične esejistike ne moremo pravilno razumeti), zlasti drugo pismo Filipu, v katerem je izrecno zapisal, da po njegovem mnenju ni neposredno vplival na Filipove odločitve; poleg tega je bilo panhelenistično gibanje očitno dovolj močno, da je Filip v njem videl politično oporo za svoja dejanja.

V resnici se je Izokrat izkazal za dokaj pronicljivega in stvarnega misleca v političnih zadevah – vsekakor stvarnejšega od denimo Platona, katerega model idealno urejene države se je izkazal za pomanjkljivega, saj za nekatera vprašanja, npr. problem demografske politike (ki jo je Izokrat dobro razumel), ni ponudil ustreznih rešitev.¹⁷⁶ Pravična ocena bi torej bila, da Izokrat s svojim programom ni bil ravno naiven, bil pa je idealist, katerega spisi so bili politični pamflet in oblika družbene kritike obenem. Njegova pričakovanja so bila v dani dobi pač previsoka, tako za množice kakor tudi za izredne posameznike; »izneveril« se mu je celo Filip: ko se ni odzval na pozive v njegovih pismih, se je Izokrat odrekel hrani in umrl v 98. letu starosti, kmalu zatem, ko je Filip porazil Atence v bitki pri Hajroneji (1. septembra 338).

Izokratov literarni in zgodovinski pomen je neizmeren. Ustvaril je model pedagoškega procesa, ki je postal jedro retorskega pouka v helenistični in kasneje v rimski dobi. Oblika te institucije je preživela vse do pozne antike in zgodnjega srednjega veka, njene osnovne ideje, ki so prek humanističnih piscev prodrle vse do nas, pa so s svojo vsebino postale eden od temeljev humanistične kulture.

V zgodovini grške umetniške proze velja za tistega ustvarjalca, ki se je s svojim izjemnim čutom za jezik dvignil na sam vrh izrazne popolnosti ter presegel celo svojega učitelja Gorgija. Njegov slog je čist in svež, brez nihanj k skrajnostim. Veliko pozornosti je namenil zgradbi: značilne so dolge, enakomerno grajene periode, obogatene z rabo figur (ki pa ni nezmerna), ter skrbno zaključene z raznolikimi metričnimi klavzulami. Izogibal se je zevu, ki je bil po njegovem mnenju popolnoma nezdružljiv z umetniško prozo. Pisal je v čisti atiščini, brez vratolomnega poigravanja z besedami, temveč je v celoti izkoriščal njihov izrazni potencial. Kolikšen je pravzaprav njegov pomen na področju umetniške proze, lahko zaslutimo že ob dejstvu, da so izrazna sredstva, ki jih je Izokrat tako rekoč institucionaliziral, nemudoma prešla v splošno rabo in postala popolnoma nepogrešljiva tako v grški kakor tudi v latinski prozi.

• Palmer 1980
• Grant 1995
• Senegačnik 2001
• Norden 1923

3.5. Demosten

Gregor Pobežin

Demosten velja za največjega grškega govornika, saj je v svojem delu in osebi združil vse ideale grškega govorništva, ki ga je prignal do formalne popolnosti, a ne za ceno vsebine; po njem so se zgledovali in ga občudovali mnogi kasnejši rodovi govornikov in teoretikov, ga preučevali in se ga celo »učili na pamet«.

Rodil se je leta 384 pr. Kr. v premožni atenski družini (oče je vodil uspešno obrt). Ko je bilo Demostenu sedem let, mu je umrl oče, ki je družinsko premoženje zaupal v upravljanje trem skrbnikom (svojima bratoma in družinskemu prijatelju); le-tem je uspelo do Demostenovega osemnajstega leta z malomarnim ravnanjem spraviti očetovo obrt na kolena in zapraviti skoraj celotno imetje, zato je pri osemnajstih letih proti njim vložil odškodninsko tožbo. Pravdanje za odškodnino se je brez uspeha vleklo tri leta, toda Demosten, ki se je verjetno že v tem času učil govorniške obrti pri Izaju,¹⁷⁸ je leta 363 uspešno nastopil v zasebni tožbi proti svojim skrbnikom. Kljub temu sta minili še dve leti, preden si je v sodnih poravnavah izboril – verjetno majhne – ostanke očetovega premoženja. Gmotni položaj ga je prisilil v logografsko obrt,¹⁷⁹ v kateri si je prislužil tolikšen sloves, da mu je bila celo zaupana služba v »javnem tožilstvu« – napisal je več govorov za javne pravde proti različnim posameznikom, s katerimi pa, razen v redkih primerih, ni sam nastopal.

Demosten se je kmalu spustil tudi v državniške vode, vendar logografske dejavnosti tudi kasneje ni povsem opustil (zadnji zasebni sodni govor, Proti Dionizodoru, je sestavil še v letu 323/22). Njegovi politični začetki naj bi bili precej neuspešni (zaradi govorne napake in telesne hibe ga občinstvo ni najbolje sprejelo, vendar je te pomanjkljivosti sistematično odpravil); kot politik je zaslovel šele po letu 351, ko je nastopil s prvim govorom proti Filipu II. Makedonskemu.¹⁸⁰ Demostenova politična kariera je pravzaprav potekala v znamenju upora proti Filipovi ekspanziji; v Filipu je (upravičeno) videl grožnjo za grški svet, še posebej za Atene, ki so bile Filipu trn v peti še od tedaj, ko so se Atene postavile na stran Filipovega tekmeca za makedonski prestol, Argeja. Ko je leta 359 zasedel prestol, je Filip pričel z intenzivno ekspanzivno politiko; potem ko je z zmago nad Iliri (358) utrdil svojo oblast nad severnimi makedonskimi pokrajinami, se je obrnil proti Atenam in začel polagoma vdirati v prostor tradicionalno atenskih političnih in gospodarskih interesov: zavzel je Amfipolis in Pidno (357), Potidajo (356) nato anektiral Trakijo in zatem še Tesalijo. Leta 351, ko Filip sicer še ni neposredno ogrožal Aten, vendar je med svojimi akcijami že nevarno prodrl do Hersoneza in ogrožal Olint, s katerim so Atene leta 352 sklenile zavezništvo, je Demosten v govoru Za svobodo Rodošanov (Perì tês Rhodíon eleutherías) prvič opozoril na grožnjo, ki jo je za Atene pomenila Filipova ekspanzija. S prvo Filipiko, tj. govorom proti Filipu, pa se je tega leta (351) začela vrsta pomembnih govorov, naperjenih proti Filipovi nasilni imperialistični politiki, s katerimi je Demosten postal ena osrednjih osebnosti protimakedonske struje v Atenah, namreč skupina treh govorov, ki jih imenujemo Filipike ¹⁸¹ in skupina treh Olintskih govorov. V prvi Filipiki je Demosten spodbujal Atence, naj se otresejo trenutnega mrtvila in se aktivno zoperstavijo Filipovim interesom. To je bilo po njegovem mogoče z učinkovito vojaško intervencijo; ob natančnem pregledu stroškov in razpoložljivih sredstev je predložil ustrezno strategijo, katere ključni element je samoiniciativna, mobilna stalna armada, sestavljena iz državljanov, ne najemniških vojakov, kar bi omogočilo učinkovitejši nadzor nad razmerami v vojski.

S prvo Filipiko Demosten ni dosegel želenega učinka; Atene so v svoji politiki do Filipa ostajale neodločne – vse do naslednje krize, ki je izbruhnila leta 349, ko je Filip napadel in osvojil nekaj halkidiških mest ter začel znova neposredno ogrožati Olint. Olinčani so za pomoč zaprosili svoje zaveznike v Atenah in Demosten je tedaj nastopil s tremi kratkimi in jedrnatimi Olintskimi govori, v katerih se je zavzel za podporo Olintu. Atence je spomnil na njihovo nekdanjo javno zavest in slavo ter jo primerjal s tedanjo neodločnostjo; zopet jih je pozval, naj gredo sami na vojsko in se ne zanašajo na najemniške vojake – po njegovem mnenju ne bi smeli čakati na Filipove poteze, temveč bi morali kreniti nadenj z učinkovito, motivirano vojsko. Obenem se je zavzemal za preusmeritev sredstev, namenjenih za javne prireditve (theoriká), v vojaške namene, vendar s tem predlogom ni prodrl (atenska skupščina ga je ob Demostenovih vztrajnih prizadevanjih podprla šele leta 340). Kljub mlačnemu razpoloženju v Atenah je Demostenu uspelo doseči, da je mesto trikrat poslalo obleganemu Olintu vojaško pomoč, vendar brez uspeha: Olint je, tudi po zaslugi izdaje, leta 348 padel v roke Filipu, ki je mesto razdejal, preživele prebivalce pa zasužnjil.

Leta 346 je stopil v veljavo t. i. Filokratov¹⁸² mir; premirje je bilo sklenjeno na osnovi trenutnega stanja (status quo), s čimer so Atenci sicer obdržali svoja ozemlja, vendar tudi Filipu priznali njegove dotedanje osvojitve. Filip kljub temu ni miroval. Znova je začel prodirati v Grčijo in še istega leta (346) je slavil pomembno zmago; osvojil je Fokido, s katero je imel neporavnane račune še iz tretje »svete vojne«¹⁸³ (355–352), in prevzel njeno mesto v delfski amfiktioniji (zvezi dvanajstih grških mest, ki so zagotavljale varnost delfskemu preročišču). Atene, kjer je Filipovo ravnanje sicer sprožilo val ogorčenja (Demosten je ob tej priložnosti nastopil z govorom Za mir, v katerem se je opredelil za miroljubno politiko), so vse to spremljale razcepljene na dve »stranki«: zelo močna filomakedonska stranka, ki se je zbrala okrog politika Evbula in govornika Ajshina, si je prizadevala za zavezništvo s Filipom; zlasti po zaslugi Ajshina, ki je z navdušenjem poročal o Filipovi naklonjenosti atenskim interesom, se Atene niso odzvale na fokidske klice na pomoč. »Protimakedonska« stranka, katere srce so bili govorniki Demosten, Hiperejd in Likurg, se je zavzemala za upor proti Filipu. Ta je kljub določilom mirovne pogodbe nadaljeval z osvajanji v Grčiji in začel s podporo Argosu in Meseniji ogrožati Šparto. Ob tej priložnosti se je Demosten udeležil odposlanstva v mesta na Peloponezu, da bi jih opozoril na perfidnost Filipove politike; Filip je protestiral po svojem odposlancu v Atenah, vendar je Demosten njegove očitke zavrnil v drugi Filipiki (344), v kateri je znova razkrinkal njegove načrte. Ob očitnih kršitvah mirovne pogodbe je v Atenah zavrelo; v vsesplošnem ogorčenju je bil Filokrat kot posrednik pri mirovnem sporazumu obsojen na smrt, vendar je še pravočasno pobegnil v izgnanstvo. Demosten je proti Ajshinu, ki se je kompromitiral s svojo naklonjenostjo Filipu, nastopil z govorom O lažnem poslanstvu (Perì tês parapresbeías), v katerem ga je obtožil prejemanja podkupnin od Filipa in lažnega poročanja o njegovih namerah, vendar obtožbe ni dosegel (Ajshin je bil oproščen z neznatno večino glasov).

Demosten se je zdaj začel zavzemati za prekinitev mirovne pogodbe, ki jo je Filip že očitno kršil. Leta 341 je nastopil z govorom O dogodkih na Hersonezu (Perì tôn en Khersonéso)¹⁸⁴ in s tretjo Filipiko. Ko je govoril Filipiko, je Filip že resno ogrožal Hersonez in Bizanc, vse bolj pa se je pomikal tudi v Evbojo. V vrhunskem, globoko doživetem in resnobnem govoru je Demosten svoje sodržavljane pozval k uporu proti Filipu: zdaj mora biti vsem jasno, da so naslednje Atene – Makedonija je nevarnejša, kakor je bila nekoč Šparta. Atenam v imenu nekdanje slave ne preostane nič drugega kot vojaška intervencija in organizacija protimakedonske koalicije. S tem govorom je Demosten dosegel pomembno politično zmago: leta 340 je bila dejansko ustanovljena protimakednoska zveza mest in otokov, v kateri so se znašli mnogi nekdanji sovražniki, poleg tega pa je Demostenu končno uspelo izposlovati odlok o preusmeritvi sredstev za javne prireditve v vojaške namene.

V začetku je zveza uspešna: skupni vojaški kontingent pod poveljstvom atenskega vojskovodje Kalija uveljavlja interese zveze v Evboji in Eretriji ter osvoji nekaj tesalskih mest. Obenem Bizanc z atensko pomočjo uspešno kljubuje Filipovim poskusom obleganja (339), s čimer Atene ohranijo svoje trgovske poti v Črnem morju.

Leto 338 je za Grčijo usodno: pokoplje jo prav njena lastna politična nespretnost, proti kateri se je Demosten vseskozi bojeval. Leta 339 je na skupščini delfske amfiktionije atenski predstavnik Ajshin zahteval finančno kazen za mesto Amfizo, ki je proti določilom obdelovala Apolonu posvečeno ravnico v Krizi. Ker Amfiza globe ni mogla poravnati, jo je amfiktionija sklenila izterjati s silo – in na pomoč poklicala Filipa.¹⁸⁵ Filip se je pozivu rad odzval: leta 338 je vdrl v Grčijo, razdejal Amfizo in nato zavzel Elatejo, strateško pomembno točko na prometni povezavi med južno in severno Grčijo. S tem mu je bila odprta pot do Teb in Aten. Demostenu še enkrat uspe organizirati oborožen upor in 24. avgusta 338 pride do spopada med vojsko zaveznikov in Filipom pri Hajroneji v Bojotiji (udeleži se ga tudi Demosten), vendar zveza doživi hud poraz; Grčija je prisiljena sprejeti mir po meri zmagovalca, toda Atene izposlujejo razmeroma ugodno mirovno pogodbo.

V Atenah tudi po Filipovi smrti (336), ko je postalo jasno, da bo Filipov naslednik Aleksander nadaljeval z očetovo politiko, ni nehalo vreti. Promakedonska stranka je na vsak način skušala obračunati z Demostenom, ki tudi po porazu pri Hajroneji ni izgubil ugleda (zaupan mu je bil celo pogrebni govor v čast padlih, ki pa se žal ni ohranil). Leta 330 se je Ajshin posredno lotil Demostena z obtožnico proti Ktezifontu, češ da je bil njegov predlog (Ktezifont ga je bil podal pred šestimi leti), naj se Demostenu za zasluge v uporu proti Filipu podeli zlati venec, nezakonit. Demosten je sestavil govor z naslovom O vencu (Perì toû stephánou), ki danes velja za njegovo največjo mojstrovino. V govoru, ki je po vsem sodeč njegovo najdaljše delo (trajal naj bi kar štiri ure), je ob pregledu novejše atenske zgodovine razvil bleščečo apologijo svoje politične poti, Ajshinovo obtožnico, ki je bila po tehnični plati verjetno upravičena, pa je spretno obrnil proti tožniku samemu. Govor je požel tolikšen uspeh, da je bil Ajshin prisiljen pobegniti na Rodos, kjer je ostal do smrti. Demostenov ugled je nato v letih 324/23 zmanjšala vpletenost v finančni škandal; obtožen je bil prejemanja podkupnine od Aleksandrovega tajnika Harpala, ki si je prisvojil okoli 700 talentov, nato pa prebegnil v Atene; Demosten je bil na procesu obsojen na globo 50 talentov. Ker vsote ni mogel plačati, je pobegnil iz Aten.

Po Aleksandrovi smrti (323) se Grčija vnovič upre. Demostena pokličejo domov, kjer pomaga organizirati novo protimakedonsko zvezo. Zveza že naslednje leto v Tesaliji doživi polom in Aleksandrov naslednik, Antipater, njegov nekdanji general, zahteva, naj mu izročijo vodje vstaje. Demosten se je zatekel v Pozejdonovo svetišče na Kalavriji, majhnem otoku ob argolidski obali. Tam je, tik preden so ga dohiteli Antipatrovi vojaki, zaužil strup in si vzel življenje.

• Senec 1914
• Senegačnik 2001
• Palmer 1980
• Grant 1995
• Norden 1923
• Treves 1962

4.2. Efor

Marjeta Šašel Kos

Efor (Éphoros) je bil rojen v Kumah v Mali Aziji okoli leta 405 pr. Kr.; domnevno je živel do okoli leta 330, sicer pa o njegovem življenju ni nič znanega, razen tega, da je, kot omenja Plutarh, odklonil, da bi se udeležil vojaškega pohoda Aleksandra Velikega na vzhod (FgrHist 70 T 6). V antiki je veljalo, da je bil Efor Izokratov učenec, ker sta si po stilu pisanja zelo podobna. Bil je sodobnik Teopompa (T 3–5; 8; 28) in tako kot on pisec univerzalne zgodovine.

Njegovo najpomembnejše delo je univerzalna zgodovina v 30 knjigah, ki je verjetno nosila naslov Historíai, napisal pa je tudi nekaj krajših del, med drugim zgodovino svoje domovine, Epikhórios lógos, v katerem je hvalil svoje rodno mesto, ki ga je smatral tudi za domovino Homerja (T 1). Napisal je tudi sofistično obarvan spis z naslovom Iznajdbe, v katerem je med drugim obravnaval izvor grških črk in različne vrste piščali, ter spis O stilu, kjer je npr. pisal o ritmični prozi ter drugih stilističnih značilnostih. Ta spis kaže, da so ga stilistična vprašanja zelo zanimala. Za presojo njegova stila pisanja, ki je bilo s stališča retorike bistveno bolj umirjeno kot Teopompovo in o katerem naj bi Izokrat dejal (podatek je ohranjen v Sudi), da »Efor potrebuje bodico, Teopomp pa uzdo« (T 28), je posebej pomemben fragment 20, ohranjen pri Makrobiju, ki je dobeseden navedek. Ta kaže, da je bil njegov stil preprost, razmeroma suhoparen in neokrašen.

V svojem glavnem delu, ki je zelo pomembno tudi zato, ker je iz njega v veliki meri črpal Diodor Sicilski (za del arhajske in skoraj vso klasično grško zgodovino), namenoma ni obravnaval mitičnih časov (T 8), pač pa je zgodovino začel s povratkom Heraklidov (Heraklovih potomcev, ki so se želeli vrniti na Peloponez), torej naseljevanjem Dorcev, ter jo pripeljal do svojega časa oziroma do leta 356, ko se je začela sveta vojna. Zadnjo knjigo, ki obravnava obdobje od 356 do 340, ko je Filip II. oblegal Perint, je napisal Eforjev sin Demofil (T 9a). Od njegove Zgodovine, ki je veliko obsežnejša kot katera koli druga zgodovina 5. stoletja, je ohranjenih okoli 225 fragmentov. Delo se v mnogočem razlikuje od svojih predhodnikov. Polibij je menil, da je bil Efor utemeljitelj in do njegovega časa tudi edini predstavnik univerzalne zgodovine (svoje delo je osredotočil na Grčijo, vendar je obravnaval tudi barbarska ljudstva), poleg tega pa tudi začetnik in glavni predstavnik retoričnega zgodovinopisja, ki je poudarjalo pomembnost oblike in stila pisanja (5,33,2). Bil je prvi grški zgodovinar, ki je sam razdelil svoje delo na knjige ter k vsaki napisal predgovor (T 10). Svoje pripovedi ni gradil po letih in zaporedju dogodkov, temveč »po področjih« (katà génos, T 11), v čemer je bil morda mnogo stoletij pozneje zgled Apijanu. Posebej je obravnaval geografijo tedaj znanega sveta (knjige 4–5), zgodnjo zgodovino Peloponeza (6), zgodovino Lidije in Perzije (8 in 9), zgodnjo zgodovino grške Sicilije (16), hegemonijo Šparte in Teb (21–25). Iz ohranjenih fragmentov je razvidno, da je obdobja, ki so mu bila časovno blizu, opisoval bolj na široko kot časovno oddaljene dogodke (prim. F 9); za dogodke, ki so bili bližje njegovemu času, je tudi bolj zanesljiv vir. Pisal je bolj ali manj nepristransko, čeprav je mogoče opaziti Atenam naklonjen ton in posebno naklonjenost do svojega rodnega mesta (F 236), kar je opazil tudi Strabon, ki je omenil, da si Efor ni mogel kaj, da ne bi omenil Kum tudi tedaj, ko se v njih ni nič dogajalo, zato je zgolj dodal: »V tistem času je v Kumah vladal mir«.

Značilno za njegovo pisanje je, da skuša bralca vzpodbujati k posnemanju dobrih zgledov in izogibanju slabih; svoji zgodovini je torej dal moralni ton. Mitološke zgodbe, s katerimi je prepletena starejša grška zgodovina, je kritiziral in obravnaval čim bolj racionalno (F 31a,b), iz svoje pripovedi je skušal črtati vse božje ter to nadomestiti z vero v Týkhe, Usodo. V želji po verodostojnosti je nekatere dogodke predstavil v dveh verzijah. Ker ni imel niti političnih niti vojaških izkušenj, kar se posebej kaže pri njegovih ponesrečenih opisih bitk, lahko po pravici velja za prvega znanega »kabinetnega zgodovinarja« (Polibij 12,25 ss. [T 20]) in s tem prednika modernih »zgodovinarjev za pisalno mizo«. Ni raziskoval primarnih virov, na avtopsijo se skoraj ni opiral, tudi večinoma ne na to, kar je sam doživel, ni mu bilo pomembno pričevanje očividcev. Svoje znanje je črpal predvsem iz sekundarnih virov, predvsem iz starejših zgodovinskih del, pri čemer je uporabljal skoraj vse, kar je bilo do njegovega časa napisano, vsa dela svojih predhodnikov od Hekataja in Herodota do Filista (zgodovinarja Sicilije), Teopompa in Kalistena, poleg njih pa je črpal tudi iz del govornikov, pesnikov in drugih piscev (npr. iz Tirtaja in Aristofana ter epigramov). Pri uporabi virov je imel bolj ali manj srečno presojo, upravičeno je npr. dal prednost Grški zgodovini iz Oksirinha pred Ksenofontom, za dobo, ki jo opisuje Tukidid, pa je deloma uporabljal slabe vire.

Polibij ga je visoko cenil kot utemeljitelja univerzalne zgodovine (5,33,2) in zelo rada ga je uporabljala večina poznejših piscev univerzalnih zgodovin, posebej v 1. stoletju pr. Kr., kot npr. Nikolaj iz Damaska, Timagen, Diodor s Sicilije in Strabon. Zdi se, da v času rimskega imperija za zgodovinarje ni bil več zanimiv, čeprav ni izključeno, da je vsaj posredno vplival na Apijana. Za moderno zgodovinopisje je kljub pomanjkljivostim nepogrešljiv, saj je za grško zgodovino za obdobje od okoli 480 do 350 edini kontinuirani vir. Ta del njegove zgodovine je ohranjen pri Diodorju, ki je za to obdobje črpal snov za svojo Zgodovinsko knjižnico iz Eforjevih knjig 11 do 15.

• Gauger
• Gauger 2015
• Marincola 2011
• Meister 1990
• Parmeggiani 1999
• Parmeggiani 2011

4.3. Teopomp

Marjeta Šašel Kos

Zgodovinar Teopomp je bil po rodu z otoka Hiosa in je živel v 4. stoletju; bil je Eforjev sodobnik in prav tako eden glavnih predstavnikov retoričnega zgodovinopisja. Pri Fotiju (Zgodovinska knjižnica) je ohranjen njegov kratek življenjepis (FgrHist 115 T 2), kjer piše, da je bil rojen leta 378/7 in je bil še mlad skupaj z očetom Damazistratom izgnan s Hiosa zaradi prošpartanske politične usmerjenosti. V domovino se je smel vrniti šele v starosti 45 let po posredovanju Aleksandra Velikega leta 333/2, vendar je bil po njegovi smrti ponovno izgnan. Ker ga nikjer niso hoteli sprejeti, se je zatekel v Egipt na Ptolemajev dvor, kjer pa mu je vladar stregel po življenju. Rešili so ga prijatelji; verjetno je umrl kmalu po letu 320.

V antiki je veljal za Izokratovega učenca; dolgo časa si je služil kruh kot govornik in njegovi govori so po njegovih lastnih besedah obsegali 20.000 vrstic, kar bi ustrezalo 600 tiskanim stranem (F 25). Ohranjenih je le malo naslovov: Za Evagoro,Panatenajski,Lakonski in Olimpijski govor, pisal pa je tudi priložnostne politične pamflete: Pisma s Hiosa,Hvalnico Filipu, Nasvete za Aleksandra, panegirik (hvalni govor) za Mavzola ter polemični govor proti Platonu in njegovi šoli (T 48). Predvsem pa je napisal tri zgodovinska dela, od katerih je bilo prvo izvleček iz Herodota (Epitomé tôn Herodótou historiôn) v dveh knjigah (T 1; F 1–4), za katerega so napačno smatrali, da je ekskurz iz njegove Zgodovine Filipa, v resnici pa gre za samostojno delo in prvi znani izvleček iz nekega predhodnega dela.

Njegovi glavni deli pa sta Grška zgodovina (Helleniká) v 12 knjigah in Zgodovina Filipa (Philippiká oziroma Philippikaì historíai) v 58 knjigah. S prvim delom je nadaljeval Tukididovo Zgodovino od leta 411 do pomorske bitke pri Knidu leta 394, ki je pomenila konec kratkotrajne špartanske hegemonije (T 13 in 14). Tukididovo delo je nadaljeval tudi Ksenofont (Grška zgodovina), vendar je bilo Teopompovo veliko izčrpnejše. Od njegove Zgodovine je ohranjenih zgolj 19 fragmentov (F 5–23), ki so zvečine kratki in neizpovedni; na osnovi teh besedil žal ni mogoče sklepati o vsebini, zgradbi, usmerjenosti in stilu tega Teopompovega dela. Gotovo je le, da mu ne gre pripisati t. i. Grške zgodovine iz Oksirinha, ki z njegovo ni identična.

Njegovo zadnje in najobsežnejše delo je Zgodovina Filipa, ki jo je objavil po letu 324 (F 330). Iz njega je ohranjenih prek 350 fragmentov in okoli 500 vrstic dobesednih navedkov. Začelo se je z letom 360, ko je Filip prevzel oblast, končalo pa z letom 336, ko je Filip umrl. Hegemonijo makedonskega vladarja je Teopomp občutil kot veliko prelomnico v grški zgodovini. Delo je mnogo več kot le zgodovina Filipa Makedonskega, saj obsega »dejanja Grkov in barbarov« (F 25), pri čemer je bil Filip II. sicer osrednja osebnost, vendar še daleč ne edina. To namreč izkazuje dejstvo, da je delo potem, ko je Filip V. (238–179 pr. Kr.) dal prepisati le dejanja Filipa II. in z njim tesno povezane dogodke, štelo le še 15 knjig (T 31). Teopomp je zgodovino razumel zelo široko (v čemer je bil podoben Herodotu) in v njo ni vključeval le političnih in vojaških dogodkov, temveč tudi veliko etnografskega gradiva, geografske in kulturnozgodovinske snovi, podatke, pomembne za zgodovino kultov in verovanj, veliko vsakdanjega, mitološkega (F 381), nenavadnega in čudežnega (thaumásia: npr. pravljični opis čudežne dežele Meropis, F 75c). V Zgodovini Filipa je tudi veliko ekskurzov, takšnih, ki opisujejo »čudežne« dogodke in pojave (8. knjiga, F 64–84), dalje poglavje o atenskih politikih 5. in 4. stoletja (10. knj., F 85–100), ki kaže, da je Teopomp pri obravnavanju politike upošteval tudi družbeni kontekst. Ohranjeni so odlomki iz zgodovine Perzije, dalje krajša zgodovina Sicilije, v kateri je Teopomp popisal vlado Dionizija I. in II. (406/5–344/3 pr. Kr.; F 183–205). Celotno delo je bilo napisano v izrazito retoričnem in bogato okrašenem slogu (prim. T 34; F 225), prepletenim z gorgijanskimi govornimi figurami (Gorgias je bil znameniti grški sofist in učitelj govorništva, rojen okoli 485 pr. Kr. v Leontinih na Siciliji, ki je v Atenah dosegel velik ugled in slavo).

Teopomp je bil po rodu iz aristokratske in konzervativne družine, ki je bila posebej naklonjena politiki in družbenim strukturam Šparte, kajti ideal države in družbe ji je bila patriarhalna monarhija. Teopomp je videl v Filipu idealnega vladarja, ki bi lahko najbolje udejanil to obliko vladavine, in prepričan je bil, da v Evropi dotlej še ni bilo takšnega človeka. Ton njegove zgodovine je moralizirajoč, grajal je nravstven propad tedanje družbe, posebej pijanost in pretirano razkošje nekaterih posameznikov in celih narodov. Zanimivo je, da je z moralnega gledišča obsodil tudi Filipa (F 27). Pogosto je čisto v novinarskem stilu pisal o raznih škandalih. Pri pisanju o dogodkih iz svojega časa se je zanašal na lastne izkušnje in avtopsijo ter na lastno poizvedovanje (T 20a). Bil je zelo razgledan, dalj časa je živel na Filipovem dvoru in je prepotoval velik del Grčije (F 25). Za starejša obdobja je uporabil različno gradivo, tako zgodovinske kot literarne vire, od predhodnih zgodovin do govorov, komedij in priložnostnih spisov.

V helenistični in rimski dobi je bil Teopomp eden najbolj branih in vplivnih grških zgodovinarjev. Njegovo delo je v celoti na kratko ovrednotil Dionizij Halikarnaški, ki je posebej pohvalil njegovo željo po resnici, učenost in razgledanost ter skrbno in poglobljeno raziskovanje virov. Dionizij je visoko ocenil tudi njegovo vsestranskost in osebno angažiranost, pa tudi vzvišen in mogočen stil, grajal pa je pretirano željo po prilizovanju. Prav tako mu ni bilo všeč, da je pisal predolge ekskurze (T 20). Na Teopompov izredno velik vpliv na poznejše zgodovinopisce kaže tudi dejstvo, da je v avgustejskem obdobju Pompej Trog svoje lastno zgodovinsko delo (deloma ohranjeno pri Justinu) po Teopompovem poimenoval »Filipsko zgodovino« (Historiae Philippicae).

• Gauger
• Gauger 2010
• Meister 1990
• Shrimpton 1991
• Flower 1994

4.4. Polibij

Gregor Pobežin

Polibij je bil brez dvoma najpomembnejši zgodovinopisec helenističnega obdobja, ob Herodotu in Tukididu pa velja za enega najpomembnejših grških zgodovinopiscev nasploh. Živel in ustvarjal je v razburljivem in prelomnem obdobju novih političnih trenj v sredozemskem prostoru, ko je po zmagi nad Kartagino leta 202 pr. Kr. začel Rim vse bolj aktivno posegati v razmerja moči na vzhodu.

Rodil se je leta 200 pr. Kr. v Megalopoli (Megále pólis) v Arkadiji, v vplivni in premožni družini. Njegov oče Likortas (Lykórtas) je bil vidna osebnost javnega življenja; ob Filopojmenu²¹¹ je bil eden najvidnejših predstavnikov Ahajske zveze, ²¹² v kateri je bil večkrat izvoljen na mesto stratega. Tudi Polibij, ki sta mu očetov položaj in premoženje omogočila izvrstno izobrazbo, je kmalu postal politično dejaven; v letih 170–169 je služil na visokem položaju poveljnika konjenice (hípparkhos) v Ahajski zvezi. Službovanje v Ahajski zvezi je bilo za Polibija usodnega pomena; prav tedaj je bil Rim zapleten v vojno (171/70–168) z makedonskim kraljem Perzejem, ²¹³ s katerim so skrivaj simpatizirale nekatere grške države. Čeprav je Ahajska zveza v tej zadevi skušala ostati nevtralna, se ni mogla izogniti represalijam, ki so po Perzejevem porazu pri Pidni zajele Grčijo. Leta 167 so za potrebe preiskave o medvojnem stališču Ahajske zveze v Rim poslali tisoč Ahajacev, med njimi Polibija, ki so jih nato za šestnajst let zadržali v Italiji kot talce. Polibij je po srečnem spletu okoliščin²¹⁴ smel ostati v Rimu (večina ahajskih talcev je bila internirana po manjših mestih v osrednji Italiji), kjer je postal skrbnik otrok Emilija Pavla (Lucius Aemilius Paullus), zmagovalca bitke pri Pidni. Polibiju je bil s tem omogočen vstop v visoke politične in vojaške kroge rimske družbe, zlasti še, ko je Pavlovega mlajšega sina Publija posinovila zelo ugledna in grštvu naklonjena družina Scipionov; ²¹⁵ priložnost je izkoristil za podrobno spoznavanje rimskih političnih in vojaških struktur, poleg tega pa je kljub statusu interniranca užival precejšen ugled in osebno svobodo. Že med svojim bivanjem v Rimu se je politično udejstvoval (predvsem po zaslugi Scipionovega vpliva) in potoval po Italiji.

Leta 150 pr. Kr. je senat po Scipionovem posredovanju končno izdal odlok, ki je Polibiju in ostalim Ahajcem (leta 150 jih je bilo živih še okrog 300) končno dovolil vrnitev v Grčijo. Polibij sam omenja, da je Kato starejši med žolčno razpravo v senatu (zahteve Ahajske zveze po vrnitvi talcev je bil senat pred tem že večkrat zavrnil) pripomnil, da se mu zdi to čista potrata časa: »Tu sedimo ves dan, kakor da ne bi imeli kaj početi, in se prerekamo o kopici grških starcev ter o tem, ali naj jih pokopljejo naši ali ahajski pogrebci … (35,6)«. V Grčiji je ob vrnitvi naletel na močno protirimsko razpoloženje; Ahajsko zvezo so vodili skrajneži, ki so na Polibija in njemu podobne gledali kot na apologete rimske oblasti. Napetost je dosegla vrhunec z uporom Ahajske zveze leta 146 pr. Kr. in vojno z Rimom, v kateri je bila zveza poražena, njeno glavno mesto Korint pa popolnoma opustošeno. Polibiju je bila ob tej priložnosti zaupana vloga posrednika pri urejanju povojnih odnosov med Rimom in Grčijo; uspelo mu je doseči razmeroma blage povračilne ukrepe, poleg tega pa tudi vrnitev nekaterih dragocenosti (npr. Filopojmenov kip), ki bi sicer končale v kaki zasebni zbirki v Rimu. S tem si je pri Grkih prislužil precejšnje spoštovanje (v zahvalo so mu posvetili več spominskih obeležij), pri Rimljanih pa status svetovalca za politična vprašanja na Peloponezu.

Kje se je Polibij mudil v naslednjih letih, ni povsem jasno; vsekakor je večkrat potoval v Rim. Leta 133 pr. Kr. je spremljal Scipiona v Hispanijo in bil navzoč ob obleganju Numantije (Scipionu se je bil pridružil že ob pohodu nad Kartagino leta 147/146), to priložnost pa potem izkoristil še za ekspedicijo ob sredozemski obali in skozi Gibraltar ob zahodni obali današnje Francije. Omenja tudi pot v Aleksandrijo v Egiptu (34,14) in pot čez Alpe, po kateri naj bi pred skoraj sto leti krenil tudi Hanibal: »… pa tudi tiste kraje sem si ogledal in prehodil pot čez Alpe, da bi se o njej poučil na lastne oči« (3,48).

Iz manj znanega vira izvemo, da je Polibij umrl v starosti 82 let, ko se je smrtno ponesrečil pri padcu s konja; zadnji dogodki, ki jih Polibij omenja v svoji zgodovini, datirajo iz leta 118 pr. Kr., tako da smemo notico o njegovi smrti vsaj v časovnem oziru imeti za precej zanesljivo.

Poleg svoje Zgodovine je Polibij napisal tudi nekaj manjših del, ki pa so v celoti izgubljena. Že okrog leta 180 pr. Kr. je napisal Filopojmenov življenjepis in še pred svojo internacijo v Rimu je sestavil traktat o vojaški taktiki, ²¹⁶ ki naj bi mu v rimskih vojaških krogih prinesel precejšen ugled (še posebej naj bi slovel kot mojster oblegovalne taktike); po svoji vrnitvi iz Hispanije je napisal tudi spis o numantinski vojni, ki jo je imel priložnost spremljati na lastne oči, ko se je na Scipionovo povabilo udeležil kampanje. Njegovo najpomembnejše delo je seveda obča zgodovina s preprostim naslovom Zgodovina (Historía), ki se je je lotil med svojim bivanjem v Rimu.

Zgodovina je obsegala štirideset knjig, od katerih jih je danes v celoti ohranjenih le pet. Preostale knjige so ohranjene v izvlečkih, katerih večji del (iz knjig 1–18) je ohranjenih v zbirki Excerpta antiqua, precejšen del pa v zbirki izvlečkov iz bizantinske dobe, ki jo je dal pripraviti cesar Konstantin Porfirogenet. ²¹⁷ Nekateri izvlečki so precej obsežni, tako da je ohranjen še dobršen del šeste knjige, približno polovica dvanajste knjige, večina ostalih knjig pa je v bolj ali manj fragmentarni obliki. Od nekaterih knjig (tj. 17., 19., 26., 37. in 40. knjige) ni ostalo tako rekoč nič, verjetno zato, ker so bile izgubljene že v času izdelave izvlečkov.

Pri pisanju je Polibij upošteval sistem datacije po olimpijadah, ²¹⁸ vendar se te razmejitve ni držal povsem togo; pri posameznih vsebinskih sklopih je z razlago dogodkov po potrebi nadaljeval v novo leto (atiško leto se je začelo sredi poletja), da zavoljo kronološke doslednosti ne bi prekinil toka pripovedi. Opisu dogodkov v posamezni olimpijadi je torej navadno namenil po dve knjigi, vendar so glede na obseg dane snovi nekatere olimpijade obdelane v le eni knjigi, v nekaterih primerih pa je razlaga celo obsežnejša, tako da je pisec za posamezna leta znotraj olimpijade porabil celo knjigo. ²¹⁹

Dogodke znotraj vsakega leta olimpijade je Polibij obravnaval po geografskem zaporedju, začenši najprej z dogodki v Italiji (skupaj s Sicilijo, Hispanijo in severno Afriko), nadaljeval je z dogodki v Grčiji in Makedoniji, potem v Aziji in nazadnje v Egiptu. Posledica tega je bila, da je lahko prišlo do neskladnosti v pripovedi, kar bi bralca utegnilo zmesti; tega se je zavedal tudi Polibij: »Ta ali oni bo gotovo imel kaj pripomniti na moj način podajanja snovi, češ da je moja pripoved raztrgana in nedosledna. Morebiti mi poočita, da zgolj zavoljo pripovednega učinka najprej pišem o obleganju Kartagine, potem na Kartagino na lepem pozabim in bralca zvlečem drugam, k dogodkom v Grčiji ali v Makedoniji ali Siriji … (39,1)«

5.2. Katon

Gregor Pobežin

Mark Porcij Katon (Marcus Porcius Cato Censorius Maior, 234–149 pr. Kr.) je poleg Kvinta Fabija Piktorja najpomembnejši pisec zgodnjega rimskega zgodovinopisja in starejše analistike; njegov vpliv na političnem in kulturnem področju je bil neizmeren, kot zgodovinopisec pa je presegel večino svojih sodobnikov.

Rodil se je v Tuskulu v plebejski družini; pri sedemnajstih letih je vstopil v vojaško službo – kot vojaški tribun je služboval v Tarentu in na Siciliji, udeležil se je tudi spopadov v drugi punski vojni. Po vojaški karieri najdemo Katona na političnem prizorišču; leta 204 je služboval kot kvestor na Siciliji (tedanji konzul je bil Publij Scipion). ²⁸⁷ Ko se je po izteku funkcije vračal v Rim, se je ustavil na Sardiniji, kjer je spoznal mladega Enija in ga vzel s seboj v Rim. ²⁸⁸ Leta 199 je bil edil, leta 198 pretor, leta 195 pa konzul. Katonovo politično pot je kasneje zaznamoval konflikt s Scipioni; poleg kulturnih nesoglasij (Scipioni so bili navdušeni privrženci grštva, ki se mu je Katon zagrizeno upiral) ²⁸⁹ je ta konflikt potekal v znamenju političnih napadov, ki jih je Katon po letu 190 sprožil proti Publiju in Luciju Scipionu, ki sta leta 190 vodila rimsko vojsko nad Antioha iz Sirije. Katon jima je očital neustrezno vodenje javnih zadev, vendar obtožb ni mogel dokazati. Leta 184 je bil izvoljen za cenzorja (od tod vzdevek Cenzor, Censorius); v okviru te službe si je neutrudno prizadeval za obnovitev starih rimskih vrlin in morale. Nevarnost za te stare rimske vrline je še vedno videl tudi v vse močnejšem vplivu grške kulture v rimskem prostoru – iz leta 155 je znano njegovo posredovanje v rimskem senatu, ko je dosegel, da trije grški filozofi, člani posebnega odposlanstva, ²⁹⁰ namreč Karnead, Kritolaj in Diogen, v Rimu niso ostali predolgo – da se njihov vpliv ne bi preveč razširil; o tem poroča Plutarh v Katonovem življenjepisu. ²⁹¹

Katon je sklenil, da bo filozofe na lep način spravil iz mesta. Prišel je v senat in se pritožil pri konzulih, da poslanstvo že celo večnost posedava okrog, ne da bi kaj opravilo, čeprav je tem ljudem lahko prepričevati druge o vsem, kar hočejo; »potrebno je,« je dejal, »da se njih zadeva čimprej zaključi in izda uradni sklep, da se bodo mogli možje vrniti v svoje šole in poučevati otroke Grkov, rimska mladina pa da bo kakor prej poslušala le svoje zakone in gosposko.

Katonova visoka moralna vrednost se kaže tudi v njegovem odnosu do rimske politike v provincah. Vztrajal je namreč pri tem, da bi se Rim do ljudstev, ki jih je podjarmil, vedel človeško in zmerno. Tako si je po rimski zmagi nad makedonskim kraljem Perzejem leta 168 pr. Kr. Katon prizadeval za prizanesljiv odnos Rima do Makedonije in zagovarjal Rodošane v znamenitem govoru Za Rodošane (Pro Rhodiensibus), ki jim je Rim zaradi neodvisne drže v tretji vojni z Makedonci odvzel velik del ozemelj.

Neprizanesljiv je bil Katon le do Kartagine; hitra gospodarska in kulturna obnova Kartagine po drugi punski vojni je nanj naredila močan vtis in v njej je spoznal največjega tekmeca Rima. Zato je vsako priložnost izkoristil za agitiranje proti Kartagini; znan je njegov pogost izrek: Ceterum censeo Carthaginem esse delendam (»Sicer pa mislim, da je treba Kartagino porušiti.«). Leta 149, tik pred svojo smrtjo, je še doživel začetek tretje punske vojne.

Katon se je udejstvoval v skoraj vseh spektrih javnega življenja in tudi kot pisec je posegel na različna področja – Kornelij Nepot pravi, da je bil cupidissimus litterarum, »nadvse vnet pisec«; ²⁹² njegov literarni opus se razteza od govorništva do vzgojnih vprašanj, kmetijstva in zgodovine.

Od govornika je Katon pričakoval vsaj toliko moralne substance kot govorniških sposobnosti: »Govornik je dober mož in vešč besedovanja« (Orator est vir bonus, dicendi peritus.). Sam je bil izjemno ploden govornik: Ciceron mu pripisuje celo več kot 150 govorov. Z govorništvom naj bi se ukvarjal že zelo zgodaj – Kornelij Nepot o njem pravi, da je »govore sestavljal vse od mladih let« (ab adulescentia confecit orationes). ²⁹³ Po ohranjenih fragmentih sodeč, je bil njegov govorniški slog preprost in brez pravega okrasja, vendar duhovit in učinkovit. Ker je kot pravi homo novus in zaščitnik srednjega rimskega stanu venomer dvigoval glas proti visokemu senatorskemu sloju (npr. proti Scipionom in Flamininom), se je moral pogosto (po nekaterih virih celo več kot štiridesetkrat) zagovarjati pred javnimi obtožbami – in bil vedno uspešen. Enega svojih najbolj zanimivih govorov je sestavil leta 167 pr. Kr. v obrambo Rodošanov. Otok Rodos je bil rimski klient in zaveznik, toda v tretji makedonski vojni (172–168 pr. Kr.) je ostal nevtralen in ena od struj je celo simpatizirala z Makedonijo. Po zmagi, leta 167, se je zato v Rimu pojavil predlog, da bi Rodosu napovedali vojno; Katon je nastopil proti temu. ²⁹⁴ V govorih je Katon obliko podrejal snovi oziroma predmetu razprave; njegovo načelo je bilo »Drži se predmeta razprave in besede bodo prišle same od sebe« (Rem tene, verba sequentur.).

Poleg govorov je Katon sestavil vrsto razprav z različno vsebino. Leta 192 pr. Kr. se mu je rodil sin Mark (Marcus) in Katon, ki ni zaupal grškim pedagogom, je čutil, da mora sam poskrbeti za njegovo vzgojo. Sklepamo lahko, da je za pero aktivneje prijel šele po letu 183, ko se je iztekel mandat njegove cenzure. Dela, ki jih je namenil vzgoji sina Marka, so tudi obračun (ratio), ki ga je Katon predložil javnosti o tem, kako je preživel svoj »prosti čas« (otium). Ciceron je o tem zapisal: »Katonove besede v začetku njegovega dela Izvori so se mi vedno zdele sijajne – da morajo namreč slavni in veliki možje predložiti obračun tako za svoja dejavna leta (negotium), kakor tudi za leta, ki jih prebijejo v zasebnosti (otium).« ²⁹⁵

Že v naslovu je svojemu sinu namenil Delo za sina Marka (Libri ad Marcum filium), obširen zbornik raznih moralnih in učnih predpisov. V tem delu se med drugim jasno kaže Katonov odnos do grštva, ki ni zgolj trdovraten odpor. V odlomku, ohranjenem pri Pliniju starejšem, lahko preberemo Katonov napotek sinu, da je »grške spise dobro poznati, nikakor pa jih preveč temeljito preučiti«. ²⁹⁶

Skoraj v celoti se je ohranilo Katonovo delo O poljedelstvu (Liber de agricultura oziroma De re rustica). Gre za praktično delo o kmetijski stroki, ki ga je Katon napisal na podlagi lastnih izkušenj, in je prvo te vrste v rimski literaturi, vendar je z njim začel dolgo tradicijo priročnikov, ki se je ohranila vse do pozne antike. Bralca seznanja z vsemi vidiki kmečkega življenja in prinaša celovit nabor opazk o preudarnem kmetovanju in praktičnih nasvetov – o gojenju vinske trte, oljk in sadja, o paši živine za dobiček in skrbi za vlečno živino ipd. Delo O poljedelstvu v celoti odraža pogled človeka Katonove generacije na zemljo in ljudi, ki na zemlji bivajo in delajo: brez vsakega humanizma gleda Katon na človeka zgolj kot na delavca, ki mora zemljo in vse, kar je na njej, izkoristiti za optimalen dobiček. V tem duhu je morebitnemu bralcu priporočil tudi, naj sužnja, ki je prestar, da bi še prinašal dobiček, proda.

Katonovo temeljno delo je bil zgodovinski spis Izvori (Origines) v sedmih knjigah, ki se ga je lotil, kakor piše Nepot, na stara leta (Senex historias scribere instituit.) – verjetno okoli leta 170. Delo je žal izgubljeno in ohranjeno zgolj v skopih fragmentih, ki pa vendar dajejo jasno slutiti Katonove poglede na zgodovinopisje, ki so presegali sodobnike (gl. fr. 77 spodaj). V tem delu je Katon v marsikaterem pogledu zaoral ledino: gre za prvo prozno zgodovinsko delo v latinskem jeziku (njegovi predhodniki so pisali v grščini), njegova izvirnost pa leži tudi v dejstvu, da v njem ni obravnaval le ozke zgodovine Rima, temveč je posegel tudi v zgodovino drugih italskih mest. Nepot o njegovi zgodovini pravi: ²⁹⁷

Te [tj. zgodovine] je sedem knjig. Prva vsebuje dela kraljev rimskega ljudstva, druga in tretja pa, od kod izvira vsaka posamezna italska mestna skupnost [civitas]. Zaradi tega, tako se zdi, je naslovil vse knjige Izvori (Origines). V četrti je opisana prva punska vojna, v peti druga. In vse to je le očrtano v glavnih točkah. Tudi preostale vojne je popisal na enak način, vse do preture Servija Galbe, ki je oplenil Luzitance. ²⁹⁸ Poveljnikov v teh vojnah pa ni navedel poimensko, marveč je zabeležil dogodke brez imen. V istih knjigah je tudi popisal, kaj se je v Italiji in obeh Hispanijah²⁹⁹ godilo ali videlo znamenitega [admiranda]; pri tem je zbral mnogo podatkov z veliko marljivostjo in skrbnostjo, a brez vsake znanstvene izobraženosti.

Delo je, kot že rečeno, po svoji vsebini daleč preseglo izdelke tedanjih analističnih zgodovinopiscev, Katonovih sodobnikov. Katonu ni šlo zgolj za kronistični prikaz dogodkov, temveč že pregled vsebine po knjigah pove, da pisec išče vzročna razmerja med starejšo in novejšo zgodovino, med oddaljeno preteklostjo in sodobnostjo. Katon je sam zapisal:

Ni mi do tega, da bi prepisoval najpomembnejše zaznamke s koledarja vrhovnega svečenika – kolikokrat je bila draginja, kolikokrat je mrak ali kaj drugega zakrilo svetlobo lune ali sonca.

Fr. 77 ³⁰⁰

Predvsem pa se tudi v Izvorih zrcali Katonov odnos do grške literature, ki je vse prej kot preprosto odklonilen. Že naslov dela, Origines, ki sicer vsebinsko odgovarja le prvim trem knjigam, ustreza grškemu ktíseis – »ustanovitve« (mest), pri čemer se je Katon gotovo naslonil tudi na grško tradicijo sicilskih zgodovinarjev, npr. Timaja iz Tavromenija, ki jih je brez dvoma dobro poznal. ³⁰¹ Po zasnovi pa je delo povsem izvirno; gre za kolektivno zgodovino rimskega ljudstva, ki jo je pisec »raztegnil« čez ozke okvire Rima: v njegovem delu je zgodovina Rima postala tudi italska zgodovina. Posebnost je tudi, da v Katonovi zgodovini v popolnem nasprotju z izdelki helenističnih zgodovinopiscev posameznik ne igra nobene vloge, temveč ostaja del kolektiva, ki je tvorec zgodovine. Posameznik, bodisi plemič bodisi navaden plebejec, se je v Katonovih Izvorih popolnoma izgubil v širšem zgodovinskem spominu – pisec govori le o vojakih, državnih uradnikih ipd. Ob tem tudi pisec ostaja povsem skrit bralcu: Katon je pisal stvarno in brez umetniških pretenzij (sine ulla doctrina).

Ne moremo pa mimo opazke, da celoten spis ne ustreza povsem svojemu naslovu. Prve tri knjige, ki dejansko opisujejo nastanke mest, temu naslovu res ustrezajo; naslednje štiri knjige, ki opisujejo prvo in drugo punsko vojno in pri katerih je Katon nedvomno posegel tudi po virih, do katerih se je vsebinsko in metodološko sicer negativno opredelil, torej po svojih analističnih predhodnikih (fr. 77), pa veliko bolj ustrezajo analistični oziroma historični zasnovi, saj opisujejo polpreteklo zgodovino in res gestae – torej dogodke, ki se jih je Katon sam udeležil med drugo punsko vojno.

Najverjetneje pod vplivom helenističnih zgodovinopiscev je Katon vpletal v svoje delo številne govore. Torej tudi v zgodovinskem spisu Katon ni mogel opustiti svoje vloge govornika; zanimivo je, da je v Izvore vpletal tudi lastne govore, npr. govor v obrambo Rodošanov iz leta 167 pr. Kr.:

Vsekakor sodim, da Rodijci niso hoteli, da bi se naša odločilna bitka iztekla tako, kakor se je iztekla, niti, da bi bil kralj Perzej poražen. Vendar pa sodim, da niso bili le Rodijci, marveč mnogi narodi in mnoga ljudstva, ki niso hoteli tega. In prav lahko, da nam nekateri med njimi niso priželeli poraza zato, ker bi jim bilo do naše sramote, temveč so se bali, da bomo brez slehernega človeka, ki bi nas držal v šahu, počenjali, kar nas bo volja – da bodo podvrženi edinole naši oblasti in tako v naši sužnosti. Sodim, da so bili takega nazora zaradi svoje svobode. Vendar pa Rodijci Perzeja nikoli niso javno podprli. Pomislite, koliko oprezneje ravnamo mi med seboj v zasebnih zadevah. Saj si sleherni izmed nas, če sodi, da se kaj godi njemu v škodo, z vsemi silami prizadeva, da se ne bi tako zgodilo; oni pa so to vendarle dopustili.³⁰²

Pomen Izvorov za rimsko literaturo je bil neizmeren in le obžalujemo lahko, da se je delo ohranilo zgolj v fragmentih. Delo je bilo bogata zakladnica podatkov, ki so služili kot vir kasnejšim piscem: Salustij, Livij, Plinij starejši idr. so Katona občudovali in hvalili. Jezikovno je bil Katon resnoben in jedrnat – Salustij je občudujoče zapisal, da je »veliko povedal z malo besedami« (multa paucis absolvit). Jezik je bil poln arhaizmov, asonanc in aliteracij, ki so dolgo zbujali zanimanje kasnejših slovničarjev: ko je Salustij za svoj zgodovinski izraz iskal jezik, s katerim bi se odmaknil od ustaljenih jezikovnih smernic svojega časa (nabreklega azianizma ali jezikovnega purizma), je segel v preteklost – h Katonu.

V očeh površnega bralca bi se Katon morda utegnil zazdeti prav toliko fanatičen, zadrt konservativec, kolikor je bil prosvetljen literat. S svojim kulturnim protekcionizmom, z odporom do grštva, ki je dozdevno zaznamoval njegovo dejavno življenje, s svojimi političnimi akcijami proti filhelensko usmerjenim senatorjem (npr. proti Scipionom) in s svojimi policijskimi prijemi proti propadu morale in starih rimskih vrlin med cenzuro se ta vtis o fanatičnem konservativcu le stopnjuje. Vendar je Katon s svojimi dejanji sam (vsaj delno) ovrgel to podobo: v svoje temeljno zgodovinsko delo je sprejel več grškega duha, kot se zdi na prvi pogled – znano je, da se je Katon na stara leta začel pospešeno učiti grškega jezika, nedvomno v duhu lastnega prepričanja, da je treba grške spise poznati, čeprav se je izrekel proti njihovemu temeljitejšemu preučevanju. V tem oziru Katonu ne smemo prisoditi kulturne »zadrtosti«, temveč, kakor se je o njem izrazil Mommsen, domačo (latinsko) nacionalno opozicijo³⁰³ proti grškemu kulturnemu vplivu, ki ga je imela za premočnega. Tragika Katonovih prizadevanj pa je v tem, da je proti tej opoziciji razen strogih cenzorskih prijemov in lastnih literarnih dosežkov zmogel v zameno ponuditi premalo.

Tudi v konfliktu s svojimi političnimi nasprotniki ni bil tolikšen fanatik, kot se zdi na prvi pogled; njegov odpor do političnih nasprotnikov ni preživel njihovega pepela. To morda najlepše izrisuje dejstvo, da si je Katon prav pri svojem velikem nasprotniku Scipionu Afričanu sposodil izrek, ki je obenem tudi najlepša ocena ne le Scipionove, temveč tudi Katonove osebe in značaja, da namreč »nikoli ni tako zaposlen kot takrat, ko ni zaposlen, in da nikoli ni v boljši družbi kot takrat, ko je sam«. ³⁰⁴

• Albrecht 1997
• Astin 1978
• Mommsen 1980

5.3. Izbor besedil³⁰⁵

Začetki, ki sodijo k zgodovini, so treh vrst: o zgodovini, o avtorju [dobesedno: »o osebi«] in o snovi. Lahko namreč na splošno hvalimo zgodovino, kakšna dobrina da je, kakor Katon; lahko glede na piščevo osebo pojasnimo, zakaj se je lotil te naloge, kakor Salustij –; lahko pa prikažemo, da si stvar, o kateri nameravamo pripovedovati, zasluži, da se o njej tako piše kot bere, kakor Livij v knjigah Od ustanovitve Rima.

1) Fr. 2: Excerpt. rhetor. Paris. p. 588 Halm.

Opisovanje posameznih ljudstev, njihovega izvora in značajskih lastnosti (Origines, druga knjiga,fr. 31 in 34):

Katon v [knjigi] Izvorov, ko govori o Ligurih [ljudstvu v severozahodnem kotu sodobne Italije in Korzike]: »Spomin na to, od kod izvirajo sami, pa se je izgubil. Neuki so in lažnivci, in za to, kaj se je res zgodilo, imajo kratek spomin.«

2) Fr. 31: Serv. Aen. XI 715:

Mark Katon v drugi knjigi Izvorov: »Večina Galcev se z vso vnemo bavi z dvojim: z vojaškimi zadevami in duhovito prišpičenim govorjenjem.«

3) Fr. 34: Charis. II p. 202 K:

Opisovanje »znamenitosti« (admiranda); (Origines, druga knjiga, fr. 33):

Katon v drugi knjigi Izvorov: »Kadar gredo Libijci po vodo, dajejo vtis, kakor bi šli po drva. S seboj nesejo sekiro in jermen, izsekajo čok ledu, ga povežejo z jermenom in odtovorijo.«

4) Non. s. v. gelus p. 208:

Opisovanje geografije in gospodarstva (Origines, druga knjiga, fr. 43, in peta knjiga, fr. 93):

Mar ne piše Mark Katon v knjigi Izvorov takole? »Galsko-rimsko polje se imenuje tisto, ki je bilo razdeljeno med posameznike tostran Arimina³⁰⁶ in naprej od Picenskega polja³⁰⁷ . Na tem polju pridelajo ponekod na enem samem oralu deset mehov³⁰⁸ vina.«

5) Fr. 43: Varro de r. rust. 1,2,7:

Kar pa zadeva njegovo [Favorinovo] ³⁰⁹ trditev, češ da se veter, ki piha iz galske dežele, imenuje circius: Mark Katon v knjigah Izvorov ta veter imenuje cercius, ne circius. Kajti ko je pisal o Hispancih, ki živijo na tej strani Hibera [reke Ebra], je zapisal tele besede: »Vendar so v teh pokrajinah rudniki železa, prekrasna nahajališča srebra in velika gora iz čiste soli, ki spet zraste za toliko, kolikor ji odvzameš. Veter cercius pa ti napihuje lica med govorjenjem; človeka v orožju in natovorjen voz prevrne po tleh.«

6) Fr. 93: Gell. 2,22,28:

Poskusi etimologiziranja (Origines, druga knjiga, fr. 46):

[Razlaga izraza »nezdrave Graviske«, ki se najde v verzu 10,184 v Eneidi.]

Torej se lahko poučimo, da imajo »nezdrave [intempestas] Graviske« kužen zrak tako po Pliniju v Naravoslovju kakor po Katonu v Izvorih; razbereš lahko, da pomeni »nezdrave« [intempestas] »brez zdravega podnebja« [temperie], torej »brez ugodne klime«. Kajti, kakor pravi Katon, imajo Graviske ime od tod, ker jih tlači težak [gravis] zrak.

7) Serv. ad Aen. 10,184:

Opomba o tehnikalijah v zvezi s pontifikalnim pravom, ki je tako značilna za rimsko miselnost in zanimanja, da je Katon najbrž ni dobil iz grškega vira (Astin 1978, 231). To je dokaz, da gradiva ni le reproduciral, ampak je k njemu prispeval tudi sam (Origines, druga knjiga, fr. 61):

Katon »Censorius« v drugi knjigi (Izvorov): »Če umre kak Arpinec, [rodbinske] bogoslužne obveznosti ne preidejo na njegovega dediča.«

8) Priscian. IIII p. 129 et VII p. 337 H:

Vpletanje basni (Origines, tretja knjiga, fr. 72):

Katon v tretji knjigi Izvorov: »Konj je odgovoril: 'Meni nadeni uzdo, sam pa vzemi bič.'«

9) Festus s. v. oreae p. 182 M.

Navada je bila, da so bili na forumu oblečeni lepo, doma pa toliko, kolikor je bilo pač treba. Konje so kupovali dražje kakor kuharje. Pesniška umetnost ni bila v čislih. Če si je kdo dajal opravka na tem področju ali zahajal na gostije, so ga imenovali lenuharja.

10) Laudator temporis acti: Carmen de moribus, fr. 2 (ohranjen v Gell. 11,2):

Zanimanje za kronologijo. Namesto da bi za letnico ustanovitve Rima uporabil grško štetje po olimpijskih igrah (kot je storil eden njegovih glavnih virov, Fabij Piktor), jo je izrazil kot »432 let po trojanski vojni«, verjetno zato, ker bi štetje po olimpijskih igrah Rimljanom ne pomenilo kaj dosti (Astin 1978, 224). Pomembno je, da je prišel do letnice z lastnim preračunavanjem (Origines, prva knjiga, fr. 17):

Porcij Katon ne določa časa po grško, marveč razlaga, skrben pri zbiranju starodavne zgodovine kot malokdo, da se je začela 432 let po trojanski vojni.

11) Dion. Hal. 1,74,2:

Daljši odlomek, kjer se kažejo odpor do navajanja osebnih imen, didaktična usmerjenost in nasprotovanje Grkom (Origines, četrta knjiga, fr. 83):

Zgodba o vojaškem tribunu Kvintu Cediciju, vzeta iz letopisov; dodane so tudi besede iz Izvorov Marka Katona, v katerih ta enači Cedicijevo hrabrost s Spartancem Leonido.

Lépo, o bogovi, in visokodonečih besed grškega govorništva več kot vredno dejanje je zapisal Mark Katon o vojaškem tribunu Kvintu Cediciju in nam ga zapustil v knjigah o Izvorih. Vsebina je približno takšna: Punski vojskovodja se na Siciliji med prvo punsko vojno pomakne nasproti rimski vojski in prvi zasede ugodne položaje na vzpetinah. Rimskim vojakom ne preostane drugega, kot da se namestijo na kraju, ki je izpostavljen zvijači in pogubnim napadom. Tribun se poda h konzulu in mu pojasni, da jih zaradi neugodne lege kraja in sovražne obkolitve čaka skorajšnja pogibel. »Po mojem mnenju,« je dejal, »moraš, če hočeš rešiti položaj, ukazati štiristo vojakom, naj gredo do tistele grbavine,« – tako namreč Katon imenuje strmo vzpetino – »in jim veliš ter jih spodbudiš, naj jo zavzamejo; kakor hitro bodo sovražniki to videli, se bodo največji in najbolj boja ter napada željni junaki obrnili proti njim ter se posvetili temu opravilu, in vseh tistih štiristo bo brez dvoma poklanih. Medtem pa, ko bodo sovražniki zaposleni z morijo, boš imel čas, da izpelješ vojsko s tega kraja. Ni druge poti, da se rešimo.« Konzul je tribunu odvrnil, da se zdi ta nasvet tudi njemu enako razumen, vendar je dejal: »Toda le kdo bo popeljal onih štiristo vojakov do tistega kraja med sovražne vrste?« Na to tribun: »Če ne najdeš nikogar drugega, lahko za to nevarno podjetje uporabiš mene; jaz darujem svoje življenje tebi in državi.« Konzul se tribunu zahvali in ga pohvali. Tribun in štiristo mož se odpravi v smrt. Sovražniki se čudijo njihovi drznosti; vsi so v pričakovanju, kam neki bodo krenili. Ko pa je postalo jasno, da korakajo zasest ono grbavino, pošlje kartažanski vojskovodja proti njim pehoto in konjenico, najkrepkejše može, kar jih je imel v svoji vojski. Rimske vojake obkolijo, obkoljeni se branijo; vname se boj, ki dolgo ostaja neodločen. Naposled prevlada večina. Vseh štiristo mož do zadnjega pade, prebodejo jih meči ali pokopljejo izstrelki. Medtem ko se tam bojuje boj, pa se konzul neopažen umakne na varne in višje ležeče kraje. Tega, kar se je v tej bitki po božji volji zgodilo onemu tribunu, poveljniku štiristotih vojakov, pa nisem dodal s svojimi besedami, marveč z besedami samega Katona: »Nesmrtni bogovi so vojaškemu tribunu zaradi hrabrosti naklonili srečo. Zgodilo se je namreč tako: dasi je bil tam večkrat ranjen, vendarle ni dobil nobene rane na glavi, in obnemoglega od ran ter izgube krvi so ga prepoznali med padlimi. Dvignili so ga, ozdravel je in še dostikrat kasneje je hrabro in vrlo služil državi; a z onim dejanjem, da je popeljal ven tiste vojake, je rešil preostalo vojsko. Toda za isto veliko delo je zelo pomembno, kje se zgodi. Lakonec Leonidas je namreč izvršil pri Termopilah podobno dejanje, in zaradi njegove hrabrosti je to izredno slavo in hvalo okitila vsa Grčija s spomeniki najslovitejšega sijaja: s podobami, kipi, napisi, zgodbami in drugim so mu izražali svojo silno hvaležnost za to dejanje; vojaškemu tribunu pa je za njegova dela preostalo le malo hvale, ko je vendar storil isto in rešil položaj.« S takšnim pričevanjem je okitil junaštvo tribuna Kvinta Cedicija Mark Katon. Klavdij Kvadrigarij pa v tretji knjigi letopisov pravi, da mu ni bilo ime Cedicij, marveč Laberij.

12) Gell. 3,7:

6.2. Diodor s Sicilije

Marjeta Šašel Kos

Vsi podatki o Diodorjevem življenju izvirajo iz njegove Zgodovine knjižnice, sicer ga omenja le sv. Hieronim v Kroniki (p. 155, i, ed. Helm), ki pravi, da je v Abrahamovem letu 1968 (tj. letu 49 pr. Kr.) zaslovel Diodor s Sicilije, pisec grške zgodovine. Tudi Suidas omenja, da je Diodor deloval v času Avgusta Cezarja in pred tem. Rodil se je v sicilskem Argiriju (Argyrium) verjetno okoli 90 pr. Kr. (1,4,4). Misel o pisanju univerzalne zgodovine je prevzel od Eforja, le da je njegova Knjižnica manj osredotočena na Grčijo kot zgodovinsko delo njegovega predhodnika. Kot Polibij je namreč tudi Diodor živel pod rimsko oblastjo, poleg tega pa je na njegov odnos do sveta vplivala stoiška filozofija, ki je oblikovala tudi njegov pogled na zgodovino. Verjetno je bil seznanjen z učenjem stoiškega filozofa in zgodovinarja Pozejdonija. Študiral je v Rimu (nedvomno je znal latinsko), vendar je veliko tudi potoval, vsaj do Egipta. O njegovi karieri ni nič znanega. Napisal je zgodovinsko delo v 40 knjigah, od katerih je 15 ohranjenih v neokrnjeni obliki. Ni bil izvirni zgodovinopisec, temveč kompilator, ki je želel na osnovi sekundarnih virov, predvsem predhodnih zgodovinskih del, predstaviti v lahko razumljivi in tekoče berljivi obliki celotno zgodovino človeštva.

Gradivo za pisanje je začel zbirati vsaj v 180. olimpijadi (60/59–57/56 pr. Kr.), v času katere je obiskal Egipt in bil priča usmrtitvi enega rimskih poslancev zaradi nehotenega uboja svete mačke (1,44,1). Vsaj leta 56 pr. Kr. je začel s pisanjem, kar je razvidno iz prve knjige, v kateri omenja, da so poslednji tujci, ki vladajo v Egiptu, Makedonci, ki so v deželi že 276 let (1,44,1–4), Aleksandrovo osvojitev Egipta pa datira v leto 331 pr. Kr. (17,49). Za pisanje zgodovine je potreboval 30 let (1,4,1), delo pa je končal pred letom 30 pr. Kr., ko je Oktavijan osvojil Egipt, ker tega ne omenja, kar bi bilo spričo dejstva, da je rimsko državo nadvse občudoval, zelo nenavadno. Zadnji sodobni dogodek, omenjen v njegovem delu, ki ga je mogoče časovno opredeliti, je omemba mesta Tavromenij na Siciliji (16,7,1), za katerega omenja, da »je Cezar iz njega pregnal prebivalstvo in v njem ustanovil rimsko kolonijo«. Oktavijan, ki je v virih pogosto imenovan »Cezar«, je to napravil leta 36 pr. Kr. ali malo pozneje, ko je bil poražen v pomorski bitki proti Sekstu Pompeju, mesto pa mu je zaprlo vrata.

Stoiška filozofija je vplivala na njegovo razumevanje človeštva kot velike – prostorsko sicer razdrobljene – družine, ki jo druži koncept božje previdnosti, pisec svetovne oz. univerzalne zgodovine pa v službi te previdnosti skuša prikazati na videz zmedene in nepovezane zgodovinske dogodke kot neko celoto, ki ustreza božjemu načrtu. Diodorju to ni povsem uspelo, pač pa se njegovo gledanje na ljudi kot na sobrate odraža v njegovem odnosu do suženjskega vprašanja. V desetih letih od 70 do 60 pr. Kr. je bil priča silni ekspanziji rimske države, ki je pod Pompejem Velikim v svoji oblasti združila velik del Sredozemlja, do »skrajnih mej naseljenega sveta« (1,4,3). Pri pisanju ga je predvsem vodila ideja o koristnosti zgodovine in njeni vlogi pri vzgoji in splošnem izobraževanju, zato se je pogosto osredotočil na dejanja in govore pomembnih mož, da bi osvetlil moralno dobre ali slabe nagibe in dejanja ljudi. Ob tem je rad podajal tudi svoje sodbe. Njegovi opisi bitk so retorično obarvani.

Diodorjev glavni vir za starejša obdobja je bil Efor in nekaj pristranskosti, npr. proatensko usmerjenost, gre pripisati njemu, ne Diodorju. Za obdobje 323–302 pr. Kr. je Diodor glavni literarni vir. Za dobo diadohov je uporabil predvsem Hieronima iz Kardije, za zgodovino Sicilije Timaja, za obdobje vzpona Rima pa Polibija. Njegovo poznavanje geografije je načeloma šibko.

Pripoved je začel z mitično dobo, končal pa z letom 60 pr. Kr. Prvih šest knjig je obsegalo obdobje pred trojansko vojno, naslednjih enajst (7.–17.) dobo od trojanske vojne do smrti Aleksandra Velikega, knjige od 18. do 20. čas do leta 301, zadnje, le v odlomkih ohranjene knjige (od 21. do 40.) pa 3., 2. in 1. stoletje do leta 60 pr. Kr., čeprav je mogoče iz nekaterih podatkov sklepati, da je želel končati z letom 45. pr. Kr. Berljivost kvari analistično podajanje dogodkov. Kot zgodovinar se je sam zavedal nekaterih napak svojega dela, tako določene površnosti in pomanjkanja izvirnosti, vendar mu ni mogoče odrekati svojskega stila. Zgodovinsko delo, ki ga je ustvaril, ni slepo prepisano iz del predhodnikov, ampak je gradivo samostojno oblikoval v neko novo celoto, verjetno tudi zato, ker so se podatki pri različnih avtorjih pogosto razlikovali, Diodor pa je moral te neenotnosti med seboj uskladiti. To je nedvomno zahtevalo poglobljeno razumevanje snovi. Njegov namen pojasni že sam naslov njegovega dela, Zgodovinska knjižnica, ki sam na sebi kaže, da avtor ni imel visoko ambicioznih historiografskih ciljev, pač pa je želel posredovati kolikor mogoče široko znanje iz predhodnih del.

• Galvagno in Molé Ventura 1991
• Oldfather 1933–67
• Sacks 1990
• Sulimani 2008
• Vogel-Fisher 1988–1906

6.3. Dionizij Halikarnaški

Marjeta Šašel Kos

Dionizij Halikarnaški, grški kritik in zgodovinar, je bil rojen okoli 60 pr. Kr. v Halikarnasu (Romaiké arkhaiología 1,8,4), nedvomno v premožni družini. Od srede 187. olimpijade (30/29 pr. Kr.) je živel v Rimu, kamor se je še kot mladenič priselil v času, ko je »Avgust končal državljanske vojne« (1,7,2). Bil je učitelj retorike; udejstvoval se je v literarnem krogu grških, pa tudi rimskih piscev, ki so govorili grško in ki jim je bil ideal čisti grški jezik, v kakršnem je pisal Demosten. Dionizij se je gibal tudi v visoki rimski družbi; eden njegovih patronov je bil Kvint Elij Tuberon, konzul leta 11 pr. Kr., pisec Analov, ki mu je Dionizij posvetil svoj esej o Tukididu, in ki ga verjetno omenja v Starožitnostih (1,80,1). Nekako dvajset let po prihodu v Rim je objavil vsaj prvi del Rimskih strožitnosti (Romaïkè arkhaiología, Antiquitates Romanae); uvod je namreč datiran v čas konzulata Klavdija Nerona in Kalpurnija Pizona leta 7 pr. Kr. (1,3,4), v sedmi knjigi (70,2) pa se sklicuje na že objavljeno prvo knjigo. To veliko delo obsega 20 knjig in obravnava zgodovino od začetkov Rima do izbruha prve punske vojne, torej sega do začetka Polibijeve Zgodovine; ohranjenih je prvih enajst knjig (do 441 pr. Kr., enajsta je ohranjena pomanjkljivo), od drugih pa le izvlečki. Dionizij je natančno popisoval legende o izvoru Rima, ker je želel dokazati, da je Rim grško mesto, kar starejši generaciji zgodovinarjev ni uspelo. Ena glavnih nalog zgodovinarja je po njegovem tudi to, da si izbere temo, vredno zgodovine. Njegova zgodovina je v nekem smislu učen panegirik rimskim vrlinam; napisana je zelo retorično in vsebuje dolge govore. Z njo je želel ponazoriti svoja merila za dobro literarno delo, ki mora biti čim bolj podobno klasični in manj helenistični prozi. Njegovi nazori o metodologiji zgodovinopisja so ozki, saj je očital Tukididu, da za razliko od Herodota ni izbral teme, ki bi bila vredna pisanja zgodovine. V uvodu omenja, da je za vire uporabljal dela priznanih rimskih zgodovinarjev (1,7), med drugimi Katona, Fabija Maksima, Valerija Anciata, Fabija Piktorja in Kalpurnija Pizona, v nadaljnjem besedilu Starožitnosti pa jih omenja še več, predvsem mlajše analiste, še bolj pogosto pa virov ne navede. Največkrat sam uskladi različne verzije istih dogodkov, včasih pa so razlike prevelike, zato navaja različna mnenja. Prvi zgodovinar, ki citira Dionizija, je Plutarh, ki se je zgledoval po stilu Starožitnosti. Bizantinski avtorji so ga cenili kot največjo avtoriteto za retoriko.

Svoje poglede je razložil tudi v raznih razpravah, katerih kronologija ni jasna, zdi pa se, da jih je večinoma napisal pred Starožitnostmi. Nekaj je izgubljenih, nekaj ni avtentičnih. Ena pomembnih je O posnemanju, v treh knjigah, v katerih je ovrednotil in kritično ocenil različne pisce in od katerih sta ohranjena le poznoantični izvleček ter Dionizijev lastni citat v Pismu Pompeju (3–6: o zgodovinarjih). Podobna literarna mnenja o grških in rimskih piscih pozneje najdemo pri Kvintilijanu (Inst. 10,1). Vrsta študij je posvečenih posameznim govornikom (npr. Liziju, Izokratu, Izaju, Demostenu) in izvira iz njegovega dela O starih govornikih, ki je deloma izgubljeno; v predgovorih zavzame stališče proti »azijanski« retoriki in se zavzema za atiško, za katero meni, da bo v rimskih krogih vladajočega razreda, ki naj bi ga odlikoval dober okus, nedvomno prevladala. Govorništvo je bilo v avgustejskem času zelo priljubljeno v Rimu, bilo je javno in v latinščini ter namenjeno širokemu krogu poslušalstva tudi iz nižjih razredov, medtem ko je zgodovinopisje, katerega publika so bili predvsem izobraženci, nadaljevalo grško tradicijo in grški jezik. Med njimi je bilo tudi veliko Grkov, zato je razumljivo, da je Dionizij izbral za svoje življenjsko delo prav zgodovino Rima. Znal je latinsko in vpliv latinščine je pri njem mestoma opazen pri besednem redu, ki je za grščino nenavaden. Imel je posluh za navajanje podrobnosti in natančno kronologijo. Tukididovo in Polibijevo zgodovino je preučeval tudi s stališča metodoloških problemov, ki sta jih omenjena pisca reševala vsak na svoj način. Po tradiciji aleksandrijske šole je kritično primerjal vire. Žal pa se je na račun vsebine pretirano posvečal formalnim stilističnim kriterijem. Največji retorični učinek je dosegel z govori, ki jih je povzel po Herodotu, Tukididu in Ksenofontu, ki pa prav zato, napisani v grščini, v zgodovini Rima izzvenijo neresnično. Zanimiva je primerjava njegove zgodovine z Livijevo, ki pogosto opisuje iste epizode, vendar zelo okrajšano. Glavna odlika Dionizija je morda ravno v tem, da Livijeve vrzeli dopolnjuje z mnogo dragocenimi podatki.

Izpod Dionizijevega peresa je tudi skupina priložnostnih del, tako O Dinarhu, O Tukididu, dve pismi Amaju (o Demostenovi domnevni odvisnosti od Aristotela, ki jo spodbija, ter o Tukididu) in pismo Gneju Pompeju Geminu o Platonu, katerega stil je Dionizij kritično označil za »ditirambski«. Zanimiv je esej o stilistiki: O razvrstitvi besed (De compositione verborum), edina ohranjena antična razprava na to temo, polna zanimivih opažanj o blagoglasju in onomatopoetskih učinkih (posebej poglavje 20, o Odiseji 11,593–6), kajti literarna dela naj bi bila namenjena predvsem poslušanju.

Dionizijev ideal je Izokratova in Ciceronova tradicija filozofske retorike (Cicerona sicer v svojih ohranjenih delih nikdar ne omeni), ki si jo je mogoče pridobiti z branjem klasičnih avtorjev 5. in 4. stoletja pr. Kr. Zanj ni bil pomemben zgolj stil, temveč tudi filozofska vsebina, predvsem pa si je prizadeval, da bi bilo njegovo delo koristno, zato vsebuje tudi politično zgodovino. Njegova slaba stran je, da marsikakšne rimske institucije ni pravilno razumel; od tod napačne razlage. Zastavil si je določena umetniška merila, ki jih je skušal doseči tako, da je iz raznih klasičnih avtorjev izbiral tiste stilne značilnosti, za katere je menil, da so najboljše. Tako je njegov lasten stil pisanja izrazito eklektičen, vendar jasen in razumljiv. Čeprav je Dionizij po eni strani ozko tradicionalen, pa je hkrati tudi prodoren kritik z izrednim čutom za stil, zato njegova mnenja zaslužijo vso pozornost. Tudi pri literarni kritiki je uporabljal smernice in doktrine različnih filozofskih šol, od peripatetične do platonske in aleksandrijske, slednje posebej pri komentarjih k zgodovinarjem.

Študij zgodovine, ki ga je poglobljeno gojil in v zvezi s katerim je preučeval tudi metodološka vprašanja, npr. problem avtentičnosti, je povezoval s študijem retorike in estetike, ker je bil prepričan, da je to pomembno. Žal pa zmes retorike in zgodovine, ki so jo zgodovinarji gojili po Tukididu, zmanjšuje vrednost prave zgodovine, česar se Dionizij ni zavedal. Njegova metodologija je v veliki meri temeljila na primerjavi raznih del, njegov najvišji cilj pa je bil doseči resnico. Dionizij je nadaljeval tradicijo kulturnega zgodovinopisja, ki ga je prvi uvedel Herodot in nadaljeval med drugimi tudi Teopomp, za razliko od političnega zgodovinopisja, ki ga je uvedel Tukidid, med Dioniziju bližjimi sodobniki pa ga je pisal predvsem tudi Polibij. Vendar pa je bil namen njegove zgodovine doprinesti tako na kulturnem kot na političnem področju.

• Gabba 1991
• Hurst 1982
• Pittia 2002

6.4. Apijan

Marjeta Šašel Kos

O tem grškem zgodovinarju antoninskega obdobja (2. stoletje po Kr.) je v modernem zgodovinopisju do druge svetovne vojne in še dlje prevladovalo, z nekaj znamenitimi izjemami, ³⁴⁷ razmeroma nizko mnenje, ki mu je pripisovalo epigonstvo, uporabo maloštevilnih, pretežno nekvalitetnih virov ter pomanjkanje lastne presoje. Zgodovinopisje zadnjih generacij je na osnovi poglobljenega študija Apijanovega celotnega dela, predvsem pa natančnih analiz krajših delov njegove Rimske zgodovine, njegovo delo ovrednotilo pozitivno, saj se je med drugim izkazalo, da je črpal iz zanesljivih virov, npr. iz Polibija, ter jih smiselno krajšal glede na koncept svojega dela.

Življenjepisni podatki, ki jih je sam zapisal v svoji Zgodovini, se ujemajo in dopolnjujejo s podatki iz ohranjene korespondence s prijateljem senatorjem Markom Kornelijem Frontonom, znamenitim govornikom, znanem predvsem po korespondenci z Markom Avrelijem, ki je bil pod Antoninom Pijem učitelj Marka Avrelija in Lucija Vera. Apijan se je rodil verjetno za Trajanove vlade v romanizirani premožni družini v Aleksandriji v Egiptu, kjer je opravljal več visokih upravnih služb in bil zelo verjetno sprejet med rimske plemiče (ordo equester). Preselil se je v Rim, kjer se je gibal v najvišjih krogih, čeprav kot Grk iz Egipta ni mogel biti sprejet med senatorje. Iz Frontonovih pisem je razvidno, da sta skupaj dnevno študirala, torej je tudi Apijan študiju posvetil zelo veliko časa, kar pomeni, da so mnenja, ki mu pripisujejo kompilacijo zgodovinske snovi iz enega ali dveh drugorazrednih virov, nedvomno zgrešena.

Rimsko zgodovino (Romaïká) je napisal na starost, verjetno proti koncu vlade Antonina Pija, pred začetkom partske vojne Lucija Vera leta 165, kajti Evfrat je še smatral za mejo imperija. Konstantinopelski patriarh Fotij iz 9. stoletja v svoji Zgodovinski knjižnici navaja 24 knjig Apijanove Zgodovine:

• 1. Zgodnji Rim v dobi kraljev
• 2. Italska zgodovina
• 3. Samniti
• 4. Kelti
• 5. Zgodovina Sicilije in otočja
• 6. Zgodovina Iberije
• 7. Vojne s Hanibalom
• 8. Zgodovina Libije
• 9. Zgodovina Makedonije (z Ilirijo)
• 10. Zgodovina Grčije in Jonije
• 11. Zgodovina Sirije in Partov
• 12. Vojne z Mitridatom
• 13.–21. Državljanske vojne
• 22. Doba 100 let do Trajana
• 23. Zgodovina Dakije
• 24. Zgodovina Arabije

Od teh knjig so ohranjene le nekatere. Žal so izgubljene knjige, v katerih je Apijan obravnaval zgodovino rodnega Egipta (6.–9. knjiga Državljanskih vojn, Emphýlia; te knjige so bile nadaljevanje državljanskih vojn po smrti Seksta Pompeja, sina Pompeja Velikega) oz. dogodke polpreteklosti in sodobnosti (zadnje tri knjige). V teh bi namreč njegove odlike zgodovinarja, zlasti samostojna presoja dogodkov, najbolj prišle do izraza.

Pet ohranjenih knjig Državljanskih vojn predstavlja najpomembnejši del njegove Rimske zgodovine, kajti to je edina ohranjena kontinuirana pripoved za dobo od Grakhov do konca drugega triumvirata, torej do konca zveze (verjetno do 1. jan. 32 pr. Kr.) Marka Antonija in Oktavijana (Lepid je bil tedaj že odrinjen na rob političnega dogajanja). Od drugih so ohranjene še knjige od 6. do 8., od 9. le izvleček in dodatek, namreč za nas pomembna Ilirska zgodovina (Illiriké); dalje knjige od 11. do 17., medtem ko so od ostalih ohranjeni le odlomki. Že leta 1477 je izšel latinski prevod Apijanove Rimske zgodovine, ki ga je oskrbel Pier Candido Decembrio.

Sam Apijan pravi, da je njegovo delo kompilacija, saj drugače tudi ne bi bilo mogoče, vendar je napisana po njegovem izboru snovi in v njegovem lastnem stilu. Imel je torej svoj koncept in njemu je prilagajal pisanje zgodovine; posebej so ga zanimale diplomatske in vojaške zadeve. Zanimivo je, da je nekajkrat izrazil svoje mnenje tudi o dogodkih daljne preteklosti. Delo je napisano v stvarnem in preprostem slogu brez olepšav in aticizmov, kratke in jasne govore je napisal sam, kar je bilo v grško-rimskem zgodovinopisju pravilo. Svojo Zgodovino je namenil izobraženemu grško govorečemu občinstvu, kar kažejo številne razlage rimskih institucij in običajev.

Geografska razdelitev zgodovine po deželah, ki so jih Rimljani zaporedoma osvojili, nima pravih predhodnikov, razen morda Eforja, od katerega pa je žal premalo ohranjeno za merodajno presojo. Kaže, da gre za Apijanov izvirni doprinos, katerega slaba stran je le, da se ni mogel povsem izogniti določenemu ponavljanju. S svojo razdelitvijo zgodovinske snovi je vplival na Flora in Prokopija.

Zgodovinar le redko uporablja zgolj en vir; Apijan, ki je bil zelo načitan, jih je nedvomno mnogo. Veliko piscev citira po imenu, veliko navaja anonimnih mnenj in ni razloga, da bi omembe teh imen pri njem smatrali za neke vrste okrasno krinko, pri čemer bi mu pripisali zgolj uporabo nekega drugorazrednega pisca, iz katerega naj bi suženjsko črpal, kot je menil E. Schwartz (Appianus (2), v: RE 2.1, 1896, 216–237). Med zgodovinskimi deli in zgodovinarji, ki jih Apijan poimensko omenja, velja omeniti spise egipčanskih kraljev, anale Pavla Klavdija (morda Kvinta Klavdija Kvadrigarija), Cezarjeva poročila, Kvinta Fabija Piktorja, Polibija, Hieronima iz Kardije, Avgustove spise, Azinija Poliona in druge, kljub temu pa mu, zanimivo, kot vir pogosto pripisujejo manj znane zgodovinarje, ki jih ne omenja, npr. Timagena. Nedvomno je vire med seboj primerjal in skušal usklajevati, ne vedno najbolj uspešno, na kar kažejo podatki v njegovem delu, ki si nasprotujejo; omembe iz sodobnosti so redke.

Drumannovo ovrednotenje Apijanovega dela se zdi še vedno eno najustreznejših: »Bolj kot drugi zgodovinarji, ki so pisali o istih obdobjih, predvsem Kasij Dion in Plutarh, naj bi razumel značaje vodilnih osebnosti in znal odkriti prave motive in vzroke za različne zgodovinske dogodke. Njegov vpogled v ozadje dogajanj je bil od vseh najbolj prodoren, čeprav je pogosto pomešal kronologijo.« Njegovo besedilo je najboljše od vseh ohranjenih za obdobje Grakhov in Sulove monarhije, neprimerno boljše od Plutarhovih biografij in raztresenih podatkov pri Diodorju. Njegova Zgodovina je skrbno sestavljena in napisana v zelo berljivem slogu, zato ni čudno, da je vplivala tako na umetnike, npr. Shakespearja, katerega Antonij nesporno kaže značajske poteze moža, kakršnega je opisal Apijan, kot na filozofe in politike, npr. Karla Marxa, ki ga je bral v grškem izvirniku.

• Brodersen 1993
• Goldmann 1988
• Gowing 1992
• Šašel Kos 2005
• Welch (ur.) 2015
• White 1912–13

6.5. Lukijan

Marjeta Šašel Kos

Lukijan kot satirik in kritik ne bi imel pravega mesta v zgodovinski čitanki, če ne bi bil avtor zanimivega satiričnega spisa Kako je treba pisati zgodovino, edinega s takšnim naslovom, ki se nam je ohranil iz antike. Ciceron je namreč izrecno zapisal, da v njegovem času ni bilo nobene posebne študije, ki bi bila posvečena zgodovinopisju (De orat. 2,62–64), in tudi pozneje je ni nihče napisal. Lukijan se je rodil v Samozati v Siriji v zadnjih letih Trajanove vlade (Trajan je umrl leta 117), umrl pa po smrti Marka Avrelija leta 180; cesarjevo smrt namreč omenja v svojem delu Lažni prerok Aleksander. Biografske podatke o njem najdemo predvsem v njegovih delih (npr. v spisu O sanjah ali Lukijanovo življenje, Dvakrat obtoženi in v Apologiji) in so večinoma literarno obarvani. Starši so želeli, da bi se pri stricu izučil za kiparja, kar pa Lukijanu ni ugajalo, ker si je želel visoke izobrazbe. Njegov materni jezik je bil po vsej verjetnosti aramejski, vendar se je šolal na grških šolah, verjetno na eni retorskih šol v Joniji, in je grščino dovršeno obvladal. Deloval je na sodiščih, več let pa je preživel kot uspešen potujoči govornik v Grčiji, Italiji in Galiji in je brez dvoma znal latinsko, o čemer priča ne le njegov spis O jezikovnem spodrsljaju pri pozdravljanju, temveč tudi dejstvo, da je v starejših letih opravljal državno službo: pri upravniku Egipta je bil nadzornik obveščevalne službe (archistator praefecti Aegypti). Bil je v Rimu, kar je razvidno iz spisa O Nigrinu, potoval je ob Padu, kar omenja v delu O jantarju ali O labodih; o njegovih potovanjih po Galiji priča predavanje Herakles, v katerem Lukijan opisuje nenavadno upodobitev Herakla, ki jo je videl pri Keltih: starec s kijem v desnici in lokom v levici, s preluknjanim jezikom, s katerim smehljaje se vodi na zlatih in jantarnih verigah celo množico ljudi, ki mu rade volje sledijo. Kelti naj bi po Lukijanovi interpretaciji namreč pripisovali Heraklu govorniške sposobnosti, ki so na starost večje kot v mladosti.

Lukijan je živel največ v Atenah, kjer je spoznal kinišknega filozofa Demonaksa, o katerem je pozneje napisal življenjepis, in morda se je pod njegovim vplivom preusmeril od retorike k filozofiji. V času partske vojne Lucija Vera, sovladarja Marka Avrelija, se je mudil v Antiohiji, kjer je verjetno napisal vsaj osnutek satiričnega eseja Kako je treba pisati zgodovino. V bizantinski literarni enciklopediji iz konca 10. stoletja z naslovom Suda (oz. manj pravilno Suidas), v kateri je Lukijan označen kot antikrist, je omenjeno, da je v Antiohiji najprej deloval kot neuspešen odvetnik, kar bi utegnilo pomeniti neuspešno govorniško kariero in pojasniti njegovo preusmeritev k filozofiji. Ni popolnoma jasno, kako se je izoblikovalo mnenje, ki mu daje tako oster protikrščanski pečat, kajti Lukijan dejansko le na maloštevilnih mestih omenja kristjane in imenuje Kristusa sofista, predvsem v spisu O koncu Peregrina, kar pa tako ostre sodbe nikakor ne upravičuje. Bizantinski učenjak in konstantinopelski patriarh Fotij iz 9. stoletja ga je označil predvsem kot nasprotnika poganskega malikovanja in kritika človeške neumnosti (Bibl. 128).

Pod Lukijanovim imenom je ohranjenih 82 krajših in daljših spisov, od katerih jih približno 70 že dolgo nesporno velja za pristne, nekaj pa jih je tudi nepristnih, npr. Lukij ali osel, zgodba, ki nam je bolje znana v Apulejevi varianti z naslovom Metamorfoze. Večji del Lukijanovega opusa predstavljajo dialogi (Pomenki bogov, Pomenki morskih bogov, Prometej ali Kavkaz, Pomenki heter, Timon ali Odljudnik, Ikaromenip ali Nadoblačnik, Zevs na zaslišanju, Zevs se pritožuje idr.). Poleg njih so ohranjeni njegovi zgodnji retorični spisi, daljša povest Resnične zgodbe, nekaj uvodov k javnim govorniškim nastopom in vrsta različnih razprav. Le malo spisov je mogoče kronološko opredeliti, izdaje Lukijanovih del se pri njihovem zaporedju najpogosteje ravnajo po najboljšem rokopisu Vaticanus 90, medtem ko je vseh rokopisov z Lukijanovimi deli okoli 150. Zagovorniki teorije, da je bil Lukijan pri ustvarjalnem delu predvsem odvisen od literarnih motivov, ki jih je uporabljal kot klišeje in jih prilagajal svojim skeptišknim nazorom in satiri, navajajo za dokaz dejstvo, da je obravnaval tradicionalne religiozno-mitološke motive, ne pa pojavov svojega časa, kot npr. astrologijo, verovanje v demone in različne oblike misticizma. Toda kako globoko so nanj vplivali prav ti pojavi, kaže njegov spis Lažni prerok Aleksander. Tedanje praznoverje in vero v nadnaravne pojave pa osvetljuje tudi njegov spis Ljubitelj laži.

Helenistični pisci so za svojo snov iskali izrazito malo znane, lokalne legende in ob njih razkazovali svojo literarno razgledanost, medtem ko je Lukijan izbiral motive, ki so bili vsem zelo dobro znani in domači; tudi vpliv sodobnosti na Lukijanovodelo je bil velik in kritično je gledal na razmerje med bogatimi in revnimi.

V treh delih Lukijan obravnava izrazito sodobno tematiko: Kako je treba pisati zgodovino, Lažni prerok Aleksander (obeh napisanih v obliki pisma) in v delu O koncu Peregrina, v katerem želi razkrinkati h krščanstvu spreobrnjenega kinika Peregrina Protea, v svojem času znane, vendar moralno vprašljive osebnosti, ki se je na starost ponovno odločil za kiniški življenjski ideal, hkrati pa navdušil za indijsko filozofijo in se v Olimpiji zažgal na grmadi po igrah leta 165.

Kritični esej o zgodovinopisju, ki je imel na pisce do 20. stoletja razmeroma velik vpliv, ocenjujejo zelo različno, pozitivno predvsem tisti, ki se niso ukvarjali posebej z Lukijanom, medtem ko mu poznavalci Lukijanovega dela očitajo neizvirnost. Vendar je bil spis napisan ob Verovi partski vojni (162–166), okoli leta 166, in je bil kot dokument, ki je obravnaval sodobno tematiko, nedvomno aktualen. Lukijan se je v njem zavzemal za pragmatično zgodovinopisje, kakor ga je opredelil Tukidid. Lukijanovi pogledi na zgodovinopisje kažejo izredno veliko podobnosti s Polibijevimi, vendar Polibija ne omenja. Močno pa se razlikujejo od teorije Dionizija iz Halikarnasa, ki je zagovarjal predvsem retorično estetske nazore in poudarjal izbiro prave tematike, na osnovi česar je absurdno obsodil Tukidida, češ da je pisal o propadu svojega mesta. Lukijanov spis kaže podobnosti s Horacijevo Ars Poetica, v čemer se morda zrcali univerzalnost visokošolske izobrazbe v rimskem imperiju. Ni izključeno, da so osebe, ki jih Lukijan poimensko omenja, resnične, vendar ostaja ta problem še odprt. Zgodovinarji, ki v spisu nastopajo, so pri F. Jacobyju³⁵⁶ našteti kot avtentični, tako npr. Crepereius Calpurnianus in zdravnik Callimorphus.

Tudi pri eseju Lažni prerok Aleksander, ki ga je Lukijan napisal po letu 180, ni povsem jasno, v kolikšni meri gre za avtentični zgodovinski dokument in koliko je v njem izrazito literarnega. Čeprav gre za invektivo, ki je literarna zvrst z določenimi pravili, pa je vendarle jasno, da je določen del Lukijanove pripovedi zgodovinsko zanesljiv, kar dokazujejo tudi novci, napisi in druge arheološke najdbe. Naslovnik eseja v obliki pisma je Celsus, morda identičen s Celzom, avtorjem spisa Resnični nauk, v katerem je napadel kristjane in ki ga je zavrnil Origen (okoli leta 245) v delu Contra Celsum. Celz naj bi bil po Origenu epikurejec iz antoninskega obdobja, ki je poleg omenjenega dela napisal tudi razpravo o čarovništvu, torej bi bil idealen Lukijanov naslovnik. Lukijan v njem razgalja Aleksandra, ki je v Abonutejhu, manjšem paflagonijskem mestu, ustanovil Glikonov kult s preročiščem. Glikon, krotka kača velikanka, naj bi bil novi Asklepij, kult Asklepija in Higieje pa je v Abonutejhu obstajal že prej in zelo verjetno tudi z njim tesno povezan kult kače. Aleksander, ki je bil nedvomno zelo močna osebnost, se je razglasil za božjega človeka, sina enega od Asklepijevih sinov Podalejrija. Preročišče, ki je uživalo v rimskem imperiju veliko slavo – po njegovi prerokbi se je ravnal tudi glavni štab vojske Marka Avrelija v času markomanskih vojn –, je obstajalo vsaj še stoletje po Aleksandrovi smrti, saj je dokumentirano na novcih vse do Trebonijana Gala (251–253), ko je novčno kovanje prenehalo, zelo verjetno pa je živelo še naprej.

Lukijan je eden najvidnejših, čeprav kontroverznih predstavnikov druge sofistike, renesanse grškega slovstva v 1. in 2. stoletju po Kr. Pisal je v elegantno preprostem jeziku in stilu, ki sta temeljila na zanj značilnem občutku za zmernost. Te se je držal tudi pri uporabi atiške grščine in grajal ekstremneže, ki so z aticizmi pretiravali.

• Baldwin 1973
• Jones 1986
• Macleod 1987
• Mestre
• Gómez (ur.) 2010
• Robinson 1979
• Sovrè 1946
• Šašel Kos 1985

6.6. Kasij Dion

Marjeta Šašel Kos

Kasij Dion (L. Claudius (?) Cassius Dio Cocceianus) ³⁷² je bil najpomembnejši grški zgodovinar s konca 2. stoletja po Kr. in prve polovice 3., po rodu iz premožne senatorske družine iz Nikaje (zdaj Iznik) v Bitiniji, kar sam omenja v svojem delu (75,15,3). Oče Kasij Apronijan je bil pod cesarjem Komodom vladarski namestnik v Kilikiji in Dalmaciji. Dion je očeta spremljal na službeno mesto v Kilikijo (72,7,2), Dalmacijo pa je pozneje (222–226) tudi sam upravljal. Domnevna vez njegove družine z retorjem Kokejanom Dionom (Cocceianus Dio, pozneje z vzdevkom Hrizostom) ni pojasnjena. Dion se je od začetka Komodove vlade do prvih let Severove mudil v Rimu (72,4,2; 73,3,2); okoli 205 je bil konzul suffectus (nadomestni konzul, ki ni dal imena tekočemu letu). Pozimi 214–215 je spremljal Karakalo v Nikomedijo, nedvomno kot član vladarjevega sveta. Vest o oklicu cesarja Makrina ga je dosegla v Rimu, leta 218 je pod njim opravljal službo kuratorja v azijskih mestih Pergamonu in Smirni (79,7,4). Pod Elagabalom je dobil mesto prokonzula v Afriki, na koncu svoje kariere, takoj po namestništvu v Dalmaciji, pa je upravljal še provinco Zgornjo Panonijo (do leta 228). Leta 229 ga je Aleksander Sever posebej odlikoval z drugim konzulatom kot svojega kolega v tej najvišji funkciji, vendar mu je svetoval, naj se umakne iz Rima, ker se ni čutil dovolj močnega, da bi ga zaščitil pred sovraštvom pretorijancev, ki si ga je Dion nakopal v času svojega namestništva v Zgornji Panoniji (pretorijanci so bili namreč v največji meri rekrutirani prav iz te province). Mnogo časa je tedaj in prej prebil v Kapui, kjer je imel posesti, po konzulatu pa se je umaknil v rodno Bitinijo, deloma tudi zaradi bolezni nog.

Ob nastopu vlade Septimija Severa je Dion napisal knjižico o sanjah in drugih napovedih Severovega vzpona na prestol, ki je pri vladarju naletela na zelo ugoden odziv, kar ga je spodbudilo, da je v posebni knjigi opisal tudi Severove državljanske in druge vojne (193–197). Kmalu nato je začel zbirati gradivo za svoje glavno delo Rimska zgodovina (Romaïkè historía ali Romaïká) v 80 knjigah, v katerem sta zaobseženi tudi obe prvi deli, ki se nista ohranili v samostojni knjižni obliki. Zgodovina Rima obsega obdobje od prihoda Eneja v Italijo do Dionovega drugega konzulata leta 229. Dion, ki je bil po rodu Grk, vendar je na sodobnost in rimsko tradicijo gledal z očmi rimskega državljana in senatorja, je edini znani antični zgodovinar, ki se je lotil tako zahtevne naloge in jo tudi izpeljal. Žal so se ohranile le knjige od 36. do 54. (obdobje od leta 68 do 10 pr. Kr., 36. knjiga je na začetku poškodovana), od 55. do 60. knjige (od leta 9 pr. Kr. do 46 po Kr.) so ohranjeni obširni fragmenti, medtem ko se jih je od drugih ohranilo le malo. Za rekonstrukcijo besedila so pomembni izvlečki bizantinskih epitomatorjev, od katerih so najpomembnejši Epitome meniha Ksifilina iz Trapezunta iz druge polovice 11. stoletja, ki je izpisal Dionove knjige od 36. do 80., ter izvlečki, ohranjeni v Zonarovi Svetovni zgodovini (Epitomè historión) iz začetka 12. stoletja.

Zgradba Dionovega dela je izrazito osebna, sicer analistična, vendar ne dosledno, saj vsebuje mnogo digresij, vsebina je smiselno razdeljena na dekade in pentade. Knjige od 1. do 40. so obravnavale obdobje od prihoda Eneja do nastopa Cezarjeve vlade; od 41. do 50. državljanske vojne; 51. se začne z Oktavijanovo zmago pri Akciju, ki je bila za Diona kot začetek monarhične vlade pomembna prelomnica. Od te knjige dalje kaže njegovo pisanje veliko značilnosti biografskega načina zgodovinopisja.

Dion je najpomembnejši zgodovinar v cesarskem obdobju; za konec republike in začetek principata je poleg Apijana najboljši vir. Posebej dragoceni so podatki iz njegove sodobnosti, saj obstajata za to obdobje le še Herodijanova Zgodovina in delo zelo sporne vrednosti, Historia Augusta; Dion je od vseh najzanesljivejši. Sam piše, da je deset let zbiral podatke za rimsko zgodovino, dvanajst nadaljnjih pa je gradivo urejal in pisal (72,23,5). Verjetno je začel s pisanjem okoli leta 202. V enem od ohranjenih fragmentov osvetli svoj selektivni način pisanja: čeprav je prebral tako rekoč vse, kar je bilo o tem napisanega, je v pripoved vključil zgolj to, kar je smatral za pomembno (1,2). Nedvomno so mu bili znani antični avtorji, ki so se ohranili do danes, čeprav omenja le Livija (67,12,4), Salustija (40,63,4) in Arijana (69,15,1). Kot vira izrecno navaja Avgustovo avtobiografijo (44,35,3) in Hadrijanove spise (66,17,1; 69,11,2), zelo pogosto pa, kot je bila tedaj navada, anonimne vire. Nedvomno je za opis sodobnosti uporabljal tudi primarne vire kot npr. senatske akte. V delu pogrešamo njegovo lastno interpretacijo dogodkov, kajti stališča, ki jih do njih zavzema, redko sežejo čez stopnjo splošno veljavnih formalnih ugotovitev. Za njegovo zgodovinsko razmišljanje sta zato toliko bolj pomembna po več deset strani dolga govora iz 52. knjige, s katerima naj bi Agripa in Mecenat Avgustu svetovala pri oblikovanju nove vlade. Dionovo mnenje, ki je naklonjeno monarhični oblasti, pride do izraza v Mecenatovem govoru. Krščanstva Dion ne omenja, pač pa ima zanj velik pomen vse nadnaravno. Nevarnosti, ki je grozila iz barbarika, ni pravilno ocenil; izogibal se je podrobnosti. Pazil je na lep jezik v stilu Tukidida in Demostena, čeprav je poudaril, da težnja po lepem izrazoslovju pri njem ni nikdar prevladala nad iskanjem resnice, kajti trudil se je, da bi bil pri pisanju kar se da natančen (Fr. 1,2).

• Carey1914–1927
• Gowing 1992
• Juntunen 2013
• Millar 1964
• Šašel Kos 1986

6.7. Arijan

Nada Grošelj

Grk Lucij Flavij Arijan je bil rojen leta 85 ali 90 po Kr. v maloazijskem mestu Nikomediji, kjer je postal svečenik mestnih zavetnic Perzefone in Kore. Okoli leta 108 je v Nikopoli (na SZ Grčije) poslušal predavanja Epikteta, enega najpomembnejših stoikov v dobi rimskega cesarstva, in jih tudi zapisal; ker Epiktet sam ni napisal nič, lahko spoznamo njegov nauk le prek Arijana. Imel je vrsto odgovornih služb, upravnih in vojaških – v poznih 120-ih letih je bil na primer prokonzul v Betiki, leta 129 ali 130 pa consul suffectus. ³⁸² Najpomembnejša je bila služba legata v letih 131–137 v mejni provinci Kapadokiji, kjer je uspešno zavračal vdore Alanov. Kasneje se je umaknil v Atene in postal atenski meščan, leta 145/6 pa je bil izvoljen za arhonta. Bil je tako intelektualec kot človek dejanj in združeval je pripadnost tako Grčiji kot Rimu.

Svojega vzornika si je Arijan enako kot mnogi njegovi sodobniki poiskal v preteklosti – kot sam večkrat pravi, je hotel biti novi Ksenofont. Tako kot Ksenofont je bil tudi sam vojak, zraven pa filozof in zgodovinar. Tudi njegovi spisi so treh vrst: filozofski, zgodovinski in drugi, zlasti vojaški in geografski. Med (verjetno mladostnimi) deli iz prve kategorije so pomembne Diatribe (Epiktetova predavanja) in Priročnik k Epiktetu; k delom iz tretje sodijo spis O lovu (Kynegetikós), kjer se zgleduje po istoimenskem Ksenofontovem delu; opis plovbe po Črnem morju; načrt za obrambno operacijo proti Alanom; delo o taktični veščini. Zgodovinska dela, ki se jih je po mnenju večine strokovnjakov lotil dokaj pozno v Atenah, obsegajo dva življenjepisa (Dion in Timoleont) in zgodovino vojn z Alani (Alaniké), ki so povsem izgubljeni; dalje zgodovino Bitinije vse do rimske priključitve, zgodovino rimsko-partskih vojn s poudarkom na Trajanovih vojnah (Parthiká) ter zgodovino diadohov, ki so ohranjene le v fragmentih; in, kar je za nas najpomembnejše, popolnoma ohranjeno zgodovino Aleksandra Velikega (Anábasis) v sedmih knjigah ter opis Indije in plovbe Aleksandrovega admirala Nearha od Inda do Suze (Indiké) v eni knjigi. Tako naslov kot obseg Anabasis se zgledujeta po Ksenofontu, Indiké (O Indiji) pa je pravzaprav neke vrste dodatek. Strogo vzeto naslov Anabasis (»pohod v notranjost dežele«) ni povsem točen, saj se delo začne z Aleksandrovim nastopom oblasti, torej dve leti pred dejanskim začetkom njegovega pohoda nad Perzijce. Opisuje njegove pohode vse do njegove smrti, zaključi pa se z oceno njegovega značaja (zgradba tega sklepa je najbrž prevzeta iz žanra biografije). Arijanovemu pretehtanemu izboru virov dolgujemo edino ohranjeno podobo o Aleksandru, ki je ni izmaličila legenda in na podlagi katere si lahko ustvarimo zgodovinsko podobo o makedonskem kralju. Arijan je vedno skušal ugotoviti, kateri vir je najbolj zanesljiv, in pogosto je izražal lastno mnenje. V svojem pogledu na Aleksandra sledi zgodovinarjem Aleksandru naklonjene tradicije, tako da njegov lik humanizira in pogosto govori o njem z navdušenjem, toda če kako njegovo dejanje obsoja, se ga ne pomišlja grajati (gl. 4,7,3–5 v izboru). Pri teh pripombah se kažejo njegovi stoiški nazori. V sklepu pa zelo poudari Aleksandrove pozitivne lastnosti in veličino njegovih dosežkov, medtem ko njegove napake opravičuje.

Za boljšo predstavo o vsebini dela Anabasis je umesten kratek pregled Aleksandrovega življenja (356–323 pr. Kr.). Anabasis se začne leta 336, ko je Aleksander po smrti svojega očeta, Filipa II., postal makedonski kralj. V letih 336 in 335 je utrdil oblast v Grčiji, izvedel pohod nad sosednje Tračane in Ilire ter dosegel, da so mu, tako kot poprej že Filipu, Grki dodelili poveljstvo pri načrtovanem pohodu nad perzijsko državo, ki ji je vladal Darej III.

Odpravo je začel s pohodom od Helesponta do Perzepole (v letih 334–331). Najprej je osvojil zahodni in osrednji del Male Azije ter Prednjo Azijo (tj. Fenicijo, Južno Sirijo in Palestino). Od bitk iz tega časa velja omeniti zlasti bitko pri Isu, kjer se je odločila usoda Prednje Azije, in obleganje Tira, ki je bilo izredno zahtevno. Po teh uspehih pa ni šel dalje proti Vzhodu, ampak je najprej osvojil Egipt, kjer so ga sprejeli kot osvoboditelja izpod Perzijcev. V Egiptu je ustanovil mesto Aleksandrija, ki je kmalu dobilo izjemen pomen, za njegov osebnostni razvoj pa je bil pomemben pohod v Amonovo svetišče v oazi Siwa, kjer ga je svečenik pozdravil kot Amonovega sina. Od tedaj se je Aleksander imel za izvrševalca božjega poslanstva in kasneje se je čedalje bolj nagibal k temu, da bi ga častili kot boga. ³⁸³ Leta 331 je odrinil dalje na vzhod, premagal Perzijce v bitki pri Gavgameli in zatem brez boja osvojil perzijske metropole Babilon, Suzo in prestolnico Perzepolo. Odtlej se je odtujeval vlogi grškega hegemona, za kar so ga Grki oklicali, in začel privzemati poteze orientalskega vladarja in svetovnega monarha. Grške kontingente je leta 330 celo odpustil, čeprav je večina vojakov seveda ostala.

V letih 331 do 327 je Aleksander osvojil še vzhodni del perzijske države. V tem času, zlasti pa po Darejevi smrti, se je začel čedalje bolj počutiti kot naslednik perzijskih vladarjev in tudi zahtevati temu primeren odnos, zaradi česar je prišlo do razkola z nekaterimi starimi sodelavci. Ko je na primer hotel vpeljati proskinezo (poklon do tal), se je Aristotelov nečak Kalisten, ki ga je spremljal kot dvorni zgodovinar, temu uprl, in zdi se, da ga je Aleksander zato dal ubiti.

Po osvojitvi Perzije je hotel doseči vzhodni rob tedaj znanega sveta – po tedanjih predstavah bi bil to vzhodni rob Indije, ki je bila Grkom povsem neznana dežela. Pohod v Indijo in vrnitev proti zahodu obsegata leta 327 do 325. Leta 326 je imel Aleksander svojo zadnjo veliko bitko, namreč z indijskim kraljem Porom ob Hidaspu. Prišel je na vzhod do reke Hífazis, toda ob monsunskem deževju je opustil nadaljnje prodiranje. Vrnitev je bila posvečena raziskovanju. Vojska je šla najprej do Indove delte – admiral Nearh po Indu z ladjevjem, ki ga je dal zgraditi Aleksander, drugi pa po kopnem. Nearh je peljal mornarico v raziskovalnem pohodu še od Indove delte do Perzijskega zaliva. Temu podvigu bomo posvetili nekaj stavkov, saj je Nearhov dnevnik o plovbi (períplous), ki je vključeval opise dežel, rek, gorovij, živali in prebivalstva (na primer vere, navad in ureditve), služil Arijanu kot vir za delo O Indiji. Makedonci so se med plovbo ustavljali na obali ali otokih. Obala je bila divja in največjo težavo je predstavljala preskrba s hrano, ki ji niso dosti pomagali niti napadi na obalna ljudstva. Konec leta 325 pa sta tako kopenska vojska kot mornarica prispeli v Hormuško ožino. Nearhu je uspelo z majhnim spremstvom priti do Aleksandra, ki je bil prekoračil zelo nevarno gedrozijsko puščavo. Aleksander ga je poslal naprej v Suzo, kjer sta se kopenska vojska in mornarica zopet srečali, Nearh pa je prejel zlat venec za uspešno vodenje ladij.

Ozemlje, ki ga je osvojil Aleksander na teh pohodih, je segalo od Jadrana do Indijskega oceana in od spodnje Donave ter Kavkaza do Zgornjega Egipta, tako da je predstavljalo največjo državo dotlej. V zadnjih dveh letih svojega življenja se je zadrževal v osrednjih perzijskih pokrajinah. Med urejanjem nove, zelo heterogene države je leta 323 v Babilonu umrl.

Za razumevanje naloge, ki si jo je zadal Arijan s prikazom Aleksandra, je treba vedeti, kako raznoliki in pogosto vprašljivi viri so mu bili na voljo. Tradicionalno »Aleksandrovo zgodovinopisje« pozna kakih štirideset imen, deli pa se na vsaj tri veje. Prva, do neke mere »uradna« verzija ga prikazuje z naklonjenostjo. Sem sodita dva neohranjena dnevnika iz Aleksandrovega časa, namreč uradni štabni dnevnik (Ephemerídes) in dnevnik bematistov (merilcev korakov), ki je prinašal veliko geografskih podatkov. Nadalje je tu Aleksandrova korespondenca, katere pristnost pa je zelo vprašljiva. Med spisi avtorjev, ki so Aleksandra še osebno poznali, omenimo deli njegovih častnikov Ptolemaja in Aristobula ter dnevnik o plovbi že omenjenega Nearha. Ptolemaj, ki je po Aleksandrovi smrti postal upravitelj Egipta, nato pa njegov kralj in začetnik ptolemajske dinastije, je Arijanu služil za temeljni vir pri opisih pohodov in bitk, tako da dobimo iz Anabasis dobro predstavo o tem, sicer izgubljenem delu. Rečemo lahko, da nam je prav Ptolemaj omogočil objektivno predstavo o Aleksandru. ³⁸⁴ Očitno je poskušal popraviti izkrivljeno, romaneskno podobo o kralju, njegovih nadčloveških sposobnostih in ekscesih, ki se je tedaj že razpasla, zato ni poudarjal njegove individualne osebnosti, ampak njegove metode. Veličina zanj ni v samosvoji genialnosti, temveč prav v tem, da naj bi se Aleksander znal držati točno določenih načel in metod ter se izogibal čezmernosti, torej da naj bi znal izključiti svojo osebnost in delovati le kot voditelj, preračunano in v skladu s potrebami. Ptolemaj se osredotoči na vojaške dogodke, značajske in etnografske opise ter anekdote pa izpušča; te prinaša Aristobul, s katerim je Arijan dopolnjeval Ptolemajevo besedilo. Tudi Aristobulu je šlo za to, da bi prikazal pravo Aleksandrovo podobo, toda za razliko od Ptolemaja je to skušal doseči s pravilnejšo verzijo anekdot, ki jih je bila popularna tradicija polna. Pisal je stvarno in preprosto ter skušal razložiti, zakaj je prišlo do določenih ekscesov, ki so v zgodovinah Aleksandra predstavljali veliko draž. S tem je ustvaril o njem simpatično človeško sliko, medtem ko ga je Ptolemaj opisoval le v vlogi vladarja. Različni pristop piscev se kaže na primer tudi pri vprašanju Aleksandrovega odnosa do bogov. Pri Ptolemaju in kasneje Arijanu Aleksander očitno opravlja verske obrede bolj zato, da zadosti verskim čustvom vojakov ali podjarmljenih ljudstev, in sledi božjim znamenjem le toliko, kolikor ustrezajo njegovim načrtom, v nasprotnem primeru pa prevladajo praktični oziri; religija mu je torej sredstvo za dosego cilja. Nasprotno pa Aristobul vselej poudarja njegovo pobožnost, najbrž zato, da bi ga obranil pred očitki sovražne tradicije.

Druga veja tradicije, ki jo predstavljajo peripatetiki in tudi stoiki, je Aleksandru sovražna in ga ima za tirana. Svoj uspeh naj bi po peripatetikih dolgoval Týkhe, tj. usodi ali sreči, ki človeka zadene naključno, po božji odredbi. Tretja veja pa je znana kot »vulgata«, kjer ne gre za pravo zgodovino, ampak za splošno razširjene romansirane in pravljične zgodbe. Njen začetnik je Klejtarh, ki je Aleksandra še poznal; njegovo delo je bilo najvplivnejša zgodovina o Aleksandru in uporabljali so ga mnogi poznejši avtorji, tako tudi pisci zgodovin o Aleksandru, ki so se poleg Arijanove edine ohranile v celoti ali skoraj v celoti – Plutarh, ki je za življenjepis Aleksandra črpal iz vseh razpoložljivih virov; Diodor v 17. knjigi; Kurcij Ruf; Justin. Poleg omenjenih treh vej bi sodila v posebno kategorijo tudi Kalistenova zgodovina. Od 4. stoletja pr. Kr. do 4. stoletja po Kr. se je zvrstilo še veliko piscev o makedonskem vladarju, ki so znani le po imenih ali maloštevilnih fragmentih.

Snov je bila torej zelo raznolika in prav najbolj razširjena tradicija je bila najmanj zanesljiva, tako da je Arijan pri svoji izbiri že praktično pozabljenih Ptolemaja in Aristobula za Anabasis pokazal dobro presojo; popularne pripovedi je občasno vključil le kot zgodbice (glej proemij). V O Indiji se je pri opisu plovbe opiral na Nearha, medtem ko je pri geografskih in etnografskih opisih poleg njega uporabljal tudi Eratostena, aleksandrijskega učenjaka iz 3. stoletja pr. Kr., v največji meri pa Megastena, Jonca iz okoli 300 pr. Kr., ki je šel v letih 302 do 291 kot poslanec večkrat na dvor indijskega kralja Čandragupte. Žal je Megasten pogosto potegnil napačne vzporednice med grško in njej povsem tujo indijsko kulturo.

V zvezi z literaturo o Aleksandru velja omeniti še tradicijo romana o njem. Izvorno delo so pripisovali Kalistenu (to ni isto delo kot njegova zgodovina), mi pa poznamo najzgodnejše različice šele iz poznejše cesarske dobe. Avtor je očitno združil (nepristna) Aleksandrova pisma in poročila ter dva ločena spisa z neko romaneskno helenistično zgodovino. Delo je bilo izredno priljubljeno, tako da obstaja več grških verzij, dva latinska prevoda ter vrsta vsebinsko sorodnih spisov, kjer je poudarek na opisih daljnih dežel in čudes ali pa na kritiki zahodne civilizacije (zlasti pri krščanskih avtorjih). Poleg grške in latinske obstaja še orientalska veja z množico prevodov in predelav, legendami in pesmimi; Aleksander je omenjen celo v Koranu. Iz latinskih verzij so te legende prešle v francoske pesmi 11. in 12. stoletja, verz, ki se je v njih pojavljal, pa se zato imenuje aleksandrinec.

Anabasis je velikega zgodovinskega pomena, čeprav ima seveda pomanjkljivosti – včasih gradivo iz več avtorjev ni dobro združeno v celoto; pojavljajo se napake in izpusti; naposled je treba poudariti tudi, da Arijanovi viri, čeprav so bili razmeroma najboljši, vendar niso bili povsem zanesljivi. Pri Ptolemaju se na primer da opaziti, da je včasih poveličeval svojo lastno vlogo pri pohodu, druge poveljnike pa ignoriral ali kritiziral. Pri delu je bil Arijan skoraj povsem odvisen od pisnih virov; kar se je dalo, je včasih preveril na lastne oči, včasih pa ga je opustitev tega pripeljala v zmoto. Toda čeprav ga moramo brati kritično, je njegovo delo standardna zgodovina o Aleksandru.

Jezikovno je bil aticist, preprost in brez retoričnih okraskov. Za jasnost se je trudil tako zelo, da se je zato včasih ponavljal. Kljub temu opisi vojaških operacij niso vedno povsem razumljivi, med drugim tudi zato, ker se izogiba tehničnemu izrazju ali ga uporablja nedosledno. Vzornik mu je bil Ksenofont, pa tudi Tukidid in Herodot. Slednjega posnema s tem, da v O Indiji uporabi stari jonski dialekt. To lahko vidimo v okviru arhaizma ali seganja po predklasičnih vzorih, ki se je sredi 2. stoletja istočasno razširilo na Vzhodu in Zahodu. Kljub napakam lahko rečemo, da je v splošnem jasen, jedrnat in berljiv.

• Bosworth 1980–1995
• Robson 1948/49
• Wirth 1964
• Hammond 2007

6.8. Flavij Jožef

Nada Grošelj

Delo Flavija Jožefa (1. stoletje po Kr.), najpomembnejšega judovskega zgodovinarja³⁹⁷ in edinega judovskega avtorja, ki ga obravnavamo v tem delu, moramo razumeti v okviru zgodovinskih dogajanj in razvoja judovske književnosti nasploh. Poleg tega, da predstavljajo zgodovinski dogodki temo njegovih del, so odločilno pripomogli k oblikovanju judovske literature z njenimi posebnimi vsebinskimi in oblikovnimi značilnostmi, znotraj katere je ustvarjal tudi sam.

Pri tem prikazu je treba poseči v čas nekoliko pred letom 1000 pr. Kr. Tedaj je Judom zavladal kralj David, ki je naredil za prestolnico svojega kraljestva Jeruzalem. Njegov sin in naslednik Salomon je v njem zgradil veličasten tempelj, ki je za Jude postal simbol. Po Salomonovi smrti pa je kraljestvo začelo propadati. Razpadlo je na severni del z glavnim mestom Samarijo, ki so ga v 8. stoletju zavzeli Asirci, in južni del z Jeruzalemom, ki so ga leta 587 osvojili Babilonci. Tedaj je bil Salomonov tempelj porušen, večina Judov pa je morala v izgnanstvo, zlasti v Mezopotamijo in Egipt (začetek »diaspore« ali razkropitve Judov; vsi Judje izven Palestine so bili v diaspori). Toda še v istem stoletju so Babilonce premagali Perzijci. Ti so bili strpnejši, Judje so dobili dovoljenje za vrnitev in tisti, ki so prišli nazaj, so smeli na novo sezidati tempelj. Leta 332 je premagal Perzijce Aleksander Veliki in osvojil Palestino, ki je po njegovi smrti pripadla najprej Ptolemajcem, v 2. stoletju pa Selevkidom. Med Judi samimi je prihajalo do nasprotij, ki so se vnemala tudi ob različnih pogledih na helenizacijo, ki se je po Aleksandrovi osvojitvi naglo krepila. Ko je Antioh IV. Epifan pri helenizaciji postal preveč nasilen (l. 167 je posvetil jeruzalemski tempelj Zevsu in v mestu zgradil vojaško utrdbo), je prišlo do upora, na čelo katerega je stopil Juda Makabejec. Leta 141 so Judje dosegli neodvisnost, Judov brat Simon pa je postal začetnik dinastije Hasmonejcev, ki je dobila kraljevski naslov. Judovska zunanja politika je bila uspešna (ekspanzija), v notranji pa je vladala napetost, ki je bila značilna za ves čas helenizma in rimskega cesarstva – preživetje ter uveljavitev v helenističnem okolju in kasneje pod Rimljani sta od vladarjev terjala določeno prilagajanje temu okolju, to pa je zbujalo odpor prav pri tistih tradicionalno usmerjenih krogih, ki so pomagali domačim vladarjem do oblasti. Prihajalo je do notranjih spopadov.

Leta 63 pr. Kr. je rimski vojskovodja Pompej zavzel Jeruzalem in Judje so prišli pod rimsko nadoblast. Rimljani so poskušali z različnimi načini uprave – z domačimi oblastniki, rimskimi upravitelji, delitvijo na več pokrajin; nekaj posameznikov je imelo tudi kraljevski naziv (denimo Herod Veliki, ki je bil usmerjen progrško in prorimsko; znamenit je med drugim po gradnji novega jeruzalemskega templja, ki je bil vsaj tako veličasten kot njegov izvirnik). Od leta 44 po Kr. dalje pa so zaradi nemirnih razmer začeli postavljati rimske upravitelje za celotno provinco. Notranji spori med narodnostnimi skupinami in strankami (t. i. saduceji so bili bolj izobraženi in helenizirani, farizeji pa konservativni in nestrpni) so se zaostrovali. Rimski upravitelji so zahtevali visoke davke, in ko je Gesij Flor leta 66 po Kr. oplenil tempeljsko blagajno, je prišlo do velikega upora po vsej deželi, v katerem je sodeloval in ga popisal tudi Flavij Jožef. Upor je najprej uspešno obvladal poveljnik Vespazijan, ki je zavzel vse razen Jeruzalema, ko pa so ga leta 69 oklicali za cesarja, je odšel v Rim in prepustil vojno sinu Titu. Judje so doživeli katastrofo, saj je dal Tit po zavzetju Jeruzalema leta 70 porušiti tempelj (ki je bil dobil svojo dokončno podobo komaj leta 64), davek, ki se je prej plačeval templju, je šel zdaj v rimsko blagajno, službe velikih duhovnikov je bilo konec, ogromno preživelih pa so kot ujetnike odvlekli v Rim. Toda posamezne postojanke so se Rimljanom upirale še vse do leta 73 (gl. izbor).

Že omenjena dvojnost oziroma napetost, ki je bila ves čas prisotna v judovskem okolju (namreč vztrajanje na svojih pozicijah, po drugi strani pa vpliv močnejših tujcev, ki se mu je domača kultura morala prilagajati, če je hotela preživeti in imeti kaj vloge), se odraža tudi v kulturi in s tem književnosti, ki je nastajala v obdobju helenizma in rimskega cesarstva. Vidi se že pri vprašanju jezika. V sami Palestini sta bili po času diaspore glavna jezika hebrejščina in aramejščina. Slednja se je čedalje bolj širila po Bližnjem vzhodu, tako da se je v 1. stoletju po Kr. v Palestini nasploh govoril aramejski dialekt, ki je bil tudi jezik vse sirsko-mezopotamske regije, medtem ko je bila raba hebrejščine omejena na verske obrede in znanstveno preučevanje verskih stvari. Toda čeprav je v rimskem času hebrejščina kot govorni jezik izginjala, so jo rabini v Palestini in Babilonu poleg aramejščine gojili dalje. Vpliv grštva (helenizacija) je bil v Palestini sicer manjši kot med Judi v diaspori, a kljub temu zelo velik. Delno ga je zajezil nastanek samostojne države po makabejskem uporu v 2. stoletju pr. Kr., pa tudi pod Rimljani so palestinski Judje še vedno upali na osamosvojitev in čutili odpor do kulture zavojevalcev, tako da npr. prizadevanja filhelensko usmerjenega Heroda Velikega niso imela trajnejšega uspeha. Med Judi drugod po svetu (v Siriji, Mali Aziji, Grčiji, Rimu in Italiji, na Siciliji, v severni Afriki, Galiji, Španiji in seveda v Egiptu, kjer je bil njihov delež največji) pa je postala grščina materni jezik in hebrejščine večinoma sploh niso več znali. Za potrebe Judov v diaspori je v 3. in 2. stoletju pr. Kr. nastal v Aleksandriji grški prevod Stare zaveze (Septuaginta), ki je postal podlaga za helenistično judovsko književnost.

V mnogih delih diaspore je torej cvetelo judovsko kulturno življenje na osnovi grščine, tako da je bila med 2. stoletjem pr. Kr. in 2. stoletjem po Kr. napisana vrsta judovskih del v tem jeziku. V njih pa se spet odraža dvojnost judovskega položaja – po eni strani so se izobraženi Grki od helenizma dalje zanimali za judovstvo in tudi nekateri Judje so se dobro vključili v grško oziroma rimsko okolje ter dosegli visoke položaje; po drugi strani pa je prihajalo do antisemitskih pogromov in tudi sami Judje so čutili določen odpor do tujcev. Književnost, ki je tako nastajala, je zato delno namenjena Judom, delno pa tujim bralcem, in večinoma je apologetska ter propagandistična. Avtorji skušajo popraviti položaj Judov v očeh javnosti, dokazujejo, da so Grkom po idejah in intelektualnem življenju vsaj enakovredni oziroma jih prekašajo, izvajajo večvrednost svojega monoteizma, skušajo prestrašiti preganjalce, navajajo čudeže in opisujejo stanovitnost žrtev preganjanj … Včasih celo podpišejo pod svoje delo kakega znamenitega starega grškega pisca, da bi dali svojim nazorom večjo veljavo. Seveda je pri dokazovanju intelektualne sorodnosti prišlo do uporabe grškega instrumentarija – pomembni judovski filozof Filon iz Aleksandrije (30 pr. Kr.–45 po Kr.) je npr. apliciral antično, zlasti srednjeplatonsko filozofijo in metode grških ter rimskih slovničarjev na razlaganje Stare zaveze. V to književnost je prešlo tudi veliko grških idej; izobražene bralce so skušali pritegniti z navedki iz antične poezije, prijemi antične retorike ipd.

Zaradi prežetosti z grško kulturo in obenem zaradi prizadevanja Judov, da bi se uveljavili z načini, ki jih ta priznava, najdemo: 1. dela v grškem jeziku in grških literarnih oblikah, a z judovsko tematiko (nekateri primeri preroške književnosti, filozofija, helenistično zgodovinopisje – prvi tak pisec se je pojavil že konec 3. stoletja pr. Kr. –, tragedija, epika); 2. dela v grškem jeziku, a v izvorno semitskih literarnih oblikah (npr. tiste starozavezne knjige modrostne literature, tj. izrekov in nasvetov, ki so bile prevedene ali napisane v grščini); 3. včasih po dve podobni deli, od katerih je eno grški prevod hebrejskega dela, drugo pa že izvorno napisano v grščini (v Bibliji denimo opisujeta makabejski upor dve knjigi, Prva in Druga knjiga Makabejcev; prva je primer hebrejskega zgodovinopisja, medtem ko drugo nekateri štejejo pod zvrst tragičnega ali retoričnega zgodovinopisja). Ustvarjanje Flavija Jožefa sodi v prvo skupino, saj je pisal zgodovino Judov v grščini, in sicer v skladu z metodami helenističnega zgodovinopisja. Njegova dela pa so tudi prežeta z značilno apologetsko težnjo – v vseh, razen v avtobiografiji, skuša izboljšati podobo Judov, ponekod olepšuje tudi Rimljane (morda iz lastnih interesov, morda tudi zato, da bi Judje laže sprejeli njihovo nadoblast), v avtobiografiji in delno v Judovski vojni pa zagovarja samega sebe. Zato bi njegov pristop lahko opisali kot apologetsko zgodovinopisje.

Jožef se je rodil leta 37 ali 38 po Kr. v aristokratski duhovniški družini v Jeruzalemu. Po končanem šolanju se je pridružil farizejem in postal duhovnik. Leta 64 je odpotoval v Rim, da je dosegel oprostitev nekaj zaprtih judovskih duhovnikov. V Palestino se je vrnil leta 66, na predvečer judovske vstaje. Rojake je sprva neuspešno odvračal od tega brezupnega podviga, ko pa je vstaja istega leta izbruhnila, je dobil poveljstvo nad Galilejo. S svojimi vojaki je dolgo vzdržal proti Vespazijanu, po padcu utrjenega mesta Jotapata (julija 67), od koder se je nazadnje branil, pa je kot eden redkih preživelih prišel v Vespazijanovo ujetništvo in prešel na rimsko stran. Ko je bil Vespazijan leta 69 imenovan za cesarja, kot mu je bil Jožef napovedal, ga je osvobodil, zato je Jožef tudi prevzel njegov priimek »Flavij«. Pri obleganju Jeruzalema ga je Tit uporabljal za tolmača in posrednika. Po vojni je šel v Rim, kjer je kasneje napisal vsa svoja dela; od Vespazijana je poleg rimskega državljanstva in pokojnine dobil tudi hišo. Judje so mu očitali izdajstvo, vendar je po padcu Jeruzalema poskušal pomagati svojim prijateljem in v svojih delih se je trudil, da bi v očeh bralcev povečal ugled judovstva. Umrl je po letu 100 po Kr.

Njegov materni jezik je bila aramejščina, vendar je pisal v grščini, k čemur je občasno pritegnil tudi pomočnike. Napisal je štiri dela. Prvo in najpomembnejše je Judovska vojna (Perì toû Ioudaïkoû polémou) v sedmih knjigah, zelo nadroben opis omenjenega upora, ki najprej prikaže judovsko zgodovino od upora proti Antiohu Epifanu dalje, tako da se loti glavne teme šele na sredini druge knjige. Delo je najprej napisal v aramejščini kot svarilo prebivalcem Vzhoda, naj se ne poskušajo več upirati rimski premoči, potem pa s pomočniki še v grščini; ohranila se je le grška različica. Virov v delu samem ne omenja, saj poudarja predvsem dejstvo, da je videl dogodke na lastne oči, vendar drugod (v avtobiografiji in spisu Proti Apionu) pove, da si je med dogajanjem sam delal zapiske, da je uporabljal uradne zabeležke Vespazijana in Tita (t. i. commentarii, gl. poglavje o Cezarju) in da mu je ponudil ustne informacije o manj znanih stvareh tudi Agripa II. ³⁹⁸ Za predvojno zgodovino se je nedvomno naslanjal tudi na Nikolaja iz Damaska (prijatelja cesarja Avgusta in Heroda Velikega ter avtorja obsežne univerzalne zgodovine), iz katerega je veliko črpal tudi za svoje Judovske starožitnosti. Kljub virom iz prve roke Jožefova pripoved ni vedno zanesljiva, saj je pristranski: oprati poskuša judovske višje sloje in prikazati, kot da so upor zakrivili izključno neizobraženi verski fanatiki; svojo zgodbo tu prikazuje drugače kot v avtobiografiji, kjer je osredotočen na lastno obrambo; tudi Rimljane, npr. Tita, očitno olepšuje. Vendar nam je to delo dragoceno kot v splošnem verodostojen in edini izčrpni ohranjeni vir za judovsko vojno. Dobro tudi prikaže napetost, verski fanatizem in strahote tistega časa.

Njegovo najobsežnejše delo so Judovske starožitnosti (Ioudaïkè arkhaiología), judovska zgodovina v dvajsetih knjigah, ki je bila po obsegu in naslovu očitno zamišljena kot ustreznica Rimskim starožitnostim Dionizija Halikarnaškega. Tudi v snovi tekmuje z njim, saj je Dionizij posvetil veliko pozornosti mitični zgodovini Rimljanov, Jožef pa začne z zgodovino Judov kar pri stvarjenju in zaključi z letom 66 po Kr. Nastopa kot judovski apologet, katerega namen je prikazati Rimljanom in Grkom starodavnost in veličino svojega naroda. Za prvih deset knjig in večino enajste (do razdelka 304, tj. začetka partije o Aleksandru Velikem) uporablja kot vir starozavezne knjige, ki jih parafrazira v skladu s tehnikami helenističnega zgodovinopisja, poleg tega pa še drugo judovsko izročilo in delo Filona iz Aleksandrije. Uporablja pa tudi vrsto drugih virov, kjer le more, in jih tudi navaja, očitno zato, da bi naredil vtis večje verodostojnosti. Tako med drugim uporablja babilonsko in egiptovsko zgodovino, ki sta ju v začetku 3. stoletja pr. Kr. napisala Babilonec Beros in Egipčan Maneton iz podobnih nagibov (namreč da bi grškim osvajalcem predstavila svoji deželi v njihovem lastnem jeziku). Negrškim piscem iz helenističnega obdobja je podoben tudi v tem, da v več delih svojo kulturo prikazuje kot vzporedno grški, da bi jo s tem približal Grkom in Rimljanom – judovske sekte (farizeje, saduceje in esene) tako predstavi kot vzporednice grških filozofskih šol (Vojna 2,119–166 in Starožitnosti 18,11–22).

Kasneje je napisal še dve manjši deli. Prvo je njegov življenjepis ali pravzaprav obramba proti obtožbam Justa iz Tiberiade, drugega judovskega zgodovinarja, ki je prav tako napisal zgodovino judovske vojne in v njej trdil, češ da je Jožef na začetku vojne spodbujal prebivalce Tiberiade k uporu. Zato Jožef opisuje predvsem svoje delovanje v tistem času (v letih 66 in 67), ostale podatke pa poda zelo na kratko. Zgodovinskost mnogih navedb je vprašljiva, saj se avtor prikazuje v najugodnejši možni luči. Spis je očitno pripojil k drugi ali kasnejši izdaji svojih Starožitnosti. Drugo delo nosi naslov O davnini Judov ali Proti Apionu (Pròs Apíona). ³⁹⁹ Je apologetski spis v dveh knjigah in odgovor na antisemitske navedke različnih avtorjev, ki prinašajo dvome o starodavnosti Judov, različne negativne verzije o njihovem prihodu v Egipt ter izhodu iz njega in druga obrekovanja glede judovskih obredov, navad itd. Jožef odgovarja na napade v pregledno urejenem in obsežno argumentiranem spisu, ki je dragocen, ker nam daje vpogled v antisemitizem tiste dobe, med dokaznim gradivom pa prinaša ogromno navedkov iz sicer izgubljenih spisov.

Slog v njegovih delih je neenoten, saj mu v grščini ni bilo lahko doseči kakovostnega, retorično okrašenega načina, za kakršnega si je prizadeval, in je bil precej odvisen od pomočnikov. V najboljšem primeru (večina Vojne, dve knjigi Starožitnosti, Proti Apionu) prinaša lepo aticistično grščino, izbran besedni zaklad, dobro oblikovane povedi in odstavke ter nevsiljive aluzije tako na grške zgodovinarje kot na pesnike, spet drugič pa je bolj okoren (kjer je očitno pisal sam, tako v življenjepisu in večini Starožitnosti) ali pa neokusno posnema Tukidida (v treh knjigah Starožitnosti, ki jih je očitno prepustil nekemu manj sposobnemu pomočniku).

• Krieger 1994
• Thackeray et al. 1926–65
• Rodgers 2007

7.2. Cezar

Gaj Julij Cezar (Caius Iulius Caesar) se je rodil okoli leta 100 pr. Kr. v rimski plemiški družini. ⁴⁰⁷ V politiki se je zgodaj priključil »ljudski« stranki (popularom). Zameril se je diktatorju Suli, ki je bil zastopnik optimatov (stranke senata oziroma vladajoče oligarhije), in moral za nekaj časa v izgnanstvo. Bil je deležen odlične izobrazbe, doma pri retorju Gnifonu, na Rodosu pa pri Molonu, tedaj najuglednejšem učitelju govorništva. Po končanem šolanju je nastopil kariero v Rimu in si kot politik ljudske stranke pridobival naklonjenost ljudstva. Leta 61 je kot propretor v Španiji dosegel vojaške uspehe in zelo obogatel, leta 60 pa je sklenil zavezništvo, t. i. »prvi triumvirat«, z velikim vojskovodjem Gnejem Pompejem in z bogatašem Markom Krasom. Leta 59 je postal konzul, za naslednje obdobje pa so mu bile dodeljene v upravljanje province Ilirik, Cisalpinska Galija (severna Italija tostran Alp) in Narbonska Galija (del Transalpinske Galije oz. današnje Francije, ki se imenuje po mestu Narboni; dolgo so jo imenovali kar Provincia, od tod njeno današnje ime Provansa). V letih od 58 do 50 je Cezar podjarmil vso Transalpinsko Galijo, utrdil mejo proti Germanom na Renu in celo dvakrat vpadel v Britanijo. Pri tem je moral zatreti več uporov, med katerimi je bil najhujši vsegalski upor pod vodstvom Vercingetoriksa leta 52.

Medtem se je Pompej skupaj s senatorji obrnil proti njemu in senat je Cezarja odpoklical. Ta pa ni razpustil vojske, kot so zahtevali, ampak je z njo prekoračil Rubikon, mejo Italije, in se spustil v državljansko vojno. Hitro je zavzel Italijo in vzpostavil svojo oblast v Rimu ter nato še v Španiji, zasledoval Pompeja v Grčijo in ga tam porazil v bitki pri Farzalu leta 48. Pompej je zbežal, a je bil v Egiptu umorjen. Sledile so vojna v Aleksandriji, v kateri je Cezar pomagal do oblasti Kleopatri (pozimi 48 in spomladi 47), zmaga pri Zeli leta 47 nad Farnakom, ki si je v času teh spopadov prilastil precej ozemelj južno od Črnega morja, zmaga nad pompejanci v Afriki pri Tapsu leta 46 in še dokončna zmaga nad njihovimi silami v Španiji pri Mundi leta 45. Po vrnitvi je imel v Rimu vrhovno oblast, vendar se ni oklical za kralja. Izvedel je vrsto koristnih reform in načrtoval še druge velike podvige tako na vojaškem kot na administrativnem področju, toda leta 44 so ga ubili zarotniki, ki so hoteli ponovno vzpostaviti republikansko ureditev. To pa se ni posrečilo, saj je – sicer po hudih državljanskih vojnah – za njim zavladal njegov posinovljenec Oktavijan Avgust (obdobje principata), za katerim je nastopilo obdobje cesarjev. Ime Cezar je postalo izraz za monarha in se preneslo tudi v nemščino (Kaiser) in ne nazadnje v slovenščino (»cesar«).

Cezar se je uveljavil tudi na književnem področju, toda veliko njegovih spisov se je izgubilo (npr. tragedija Ojdip, zbirka izrekov in šal, jezikoslovni spis O analogiji, pamflet Anticato ali Anticatones, pesmi, govori in zbirka pisem). Pod njegovim imenom se je poleg epigrama dramatiku Terenciju in nekaj pisem Ciceronu ohranilo več zgodovinskih del: Galska vojna (De bello Gallico) o letih 58–50, Državljanska vojna (De bello civili) o letih 49 in 48 do začetka vojne v Aleksandriji, Aleksandrijska vojna, Afriška vojna in Španska vojna. Pristnih je prvih sedem knjig Galske vojne, ki po posameznih letih obravnavajo obdobje od leta 58 do 52 – osmo, o letih 51 in 50, je po Cezarjevi smrti spisal njegov poročnik Avel Hircij –, in vse tri knjige Državljanske vojne, medtem ko so zadnja tri dela napisali njegovi častniki. Galska vojna je prvi sočasni prikaz pomembne rimske vojne na tujem, ki se nam je ohranil. Danes prevladuje mnenje, da jo je Cezar napisal in izdal šele na koncu, torej med letoma 52 in 50, vendar je možno tudi, da je takrat izdal dokončno različico, medtem ko je posamezne knjige pisal in objavljal že sproti. Državljanska vojna pa je najbrž izšla šele po njegovi smrti.

Obe zgodovinski deli, ki sta nesporno Cezarjevi – torej prvih sedem knjig Galske vojne in tri knjige Državljanske vojne –, nosita oznako commentarii. Rokopisna tradicija sicer prinaša več različic naslovov, vendar Galsko vojno tako označujejo že sodobniki kot Ciceron (Brut 262) in Avel Hircij v svojem predgovoru k osmi in zadnji knjigi, isti izraz pa uporabi Svetonij v Cezarjevem življenjepisu (56) za obe deli. Zato je bilo deležno velike pozornosti vprašanje, kaj je avtor razumel pod izrazom commentarii in kakšen učinek je želel z njim doseči, torej kako naj bi ga po njegovem pričakovanju razumeli njegovi sodobniki.

Etimološko gledano je latinski izraz commentarius ali commentarium enakovreden grškemu hypómnema – oba označujeta spominski pripomoček –, vendar sta se uporabljala v najrazličnejših kontekstih in sta tako oba imela vrsto posebnih pomenov. Po Bömerju (1953) gre kljub enaki etimologiji za dva samostojna pojma, ki sta nastala in se razvijala ločeno v grškem in rimskem svetu ter se združila šele ob rimskih posegih v Grčijo. Grška beseda je najprej označevala abstraktni spomin (na nekaj ali nekoga), kasneje pa spominski pripomoček v smislu notice ali zapiska, osnutek predavanja in tudi literarno skico. V helenizmu je izraz hypómnema začel označevati več različnih pisnih zvrsti, ki so se razvile takrat: znanstvena dela (tudi komentarje k literarnim delom; v tem pomenu uporabljamo latinsko tujko še danes), memoarsko literaturo in upravne akte. V teh primerih torej ni šlo več za osnutek, temveč za zaključene spise. V tem obdobju je grški hypómnema tudi prišel v stik z rimskim komentarjem, ki ni doživljal takih sprememb, ampak je imel večjo kontinuiteto.

Rimski commentarii so bili starejši od grških hypomnémata in praktične narave. Po Bömerju (1953, 212) naj bi jih prvotno uporabljali svečeniški kolegiji in državni uradniki oziroma službe; šlo je za podatke, ki so bili namenjeni določenemu krogu ljudi. Iz takšnih uradnih zaznamkov so se (še pred grškim hypómnema) razvile zasebne službene knjige uradnikov, ki so prevzele ime commentarii. Vsebovale so zabeležke o dogodkih in najrazličnejše gradivo: zapisnike, listine, zbirke obrazcev, službena navodila. Ko sta se v helenizmu grški in rimski pojem srečala, pa so Rimljani razvili commentarii kot službene zaznamke v književno zvrst. To se je najprej zgodilo na dveh tipično rimskih področjih: v avtobiografskih (memoarskih) spisih državnikov in v pravniških delih. Poleg tega so začeli uporabljati latinski izraz tudi v grškem pomenu, torej za osnutke govorov, notice slovničarjev, izvlečke in znanstvene razprave.

Razlage pomena Cezarjevega naslova niso enotne. Najverjetnejša izhaja iz primerjave grškega izraza hypómnema pri Lukijanu v delu Kako je treba pisati zgodovino (48) z latinskim izrazom commentarii pri Ciceronu v Brutu (262) in pismih. Po tej analogiji bi bili commentarii osnutek, na podlagi katerega naj bi nastalo pravo delo. Tako bi bilo možno, da je Cezar pri izbiri naslova hotel poudariti tudi dejstvo, da gre z literarnoteoretskega vidika tiste dobe za nekakšno vmesno stopnjo. V vsakem primeru je najbrž želel izpostaviti objektivni, stvarni značaj dela: poudarjal je, da se je opiral na dejanske zabeležke in listine, in ogradil se je od končnega produkta retoričnega zgodovinopisja, ki si je iz umetniških vzrokov pogosto dovoljevalo precej svobode.

S tem se povezuje eno temeljnih nerazrešenih vprašanj v zvezi s Cezarjevimi spisi – namreč, koliko so verodostojni in koliko so bili napisani v propagandne namene. Njegov način prikazovanja je izrazito stvaren in neokrašen, v Galski vojni še bolj kot v Državljanski, k vtisu objektivnosti pa pripomore tudi pripoved v tretji osebi. Po drugi strani bi bilo zaradi položaja, v katerem se je nahajal, pričakovati, da bo poskušal svoja dejanja čim bolj opravičiti.

V novejših razpravah prevladuje ugotovitev, da podatkov samih vsekakor ni potvarjal, saj se v glavnem ujemajo z drugimi razpoložljivimi viri. Netočnosti, izpustov, poenostavitev, olepševanja lastne strani ipd. je za tedanje književne konvencije celo razmeroma malo, včasih pa zamolči tudi stvari, ki govorijo njemu v prid ali ki bi jih lahko uporabil kot orožje proti nasprotnikom. Poleg tega je treba razločevati med njegovimi nameni pri pisanju obeh del. V literaturi se pogosto pojavlja mnenje, da je spisal Galsko vojno kot opravičilo za svojo vojno in nekatere ukrepe v Galiji ter kot dokaz, da drugače ni mogel ravnati. Toda v očeh Rimljanov osvajalna vojna sama po sebi vsekakor ni bila prekršek, razen tega pa Cezar brez pojasnila ali olepševanja navaja razna dejanja, ki bi danes veljala za vojne zločine. Apologetične elemente (sklicevanje na stare spore, na ošabnost nasprotnika, na možno nevarnost za Rim) vključuje le v tradicionalnih okvirih. Če sploh ima kak političen namen, želi prikazati sodobnikom svojo poveljniško sposobnost, da bi nasprotnike prepričal o jalovosti njihovega nagajanja oziroma s poudarjanjem zaslug dosegel, da ga senat ne bi odpoklical iz Galije.

Povsem drugačen primer je Državljanska vojna, saj se je takšna vojna zdela Rimljanom najhujše zlo in glede nje se je zares moral zagovarjati. Tu je več netočnosti, a spet ne gre za potvorbe dejstev, temveč za podtone, prikazovanje lastne strani v boljši in sovražnikove v slabši luči. Svoj namen skuša doseči z izbiro besed in opisovanjem graje vrednih lastnosti pompejancev, po drugi strani pa s poudarjanjem lastnega prizadevanja za mir in skupno blaginjo, podpore, ki jo je užival v vsej Italiji, ter svoje prizanesljivosti. Zanimivo je, da Pompeja samega opisuje zelo blago, pa tudi drugih, ki jim sicer po ovinkih pripisuje vse mogoče slabosti, ne zmerja naravnost, kar je morda prav tako prefinjeno sredstvo za ustvarjanje videza objektivnosti. Skratka, Državljanska vojna je že zaradi snovi napisana bolj tendenčno kot Galska, vendar pa so dejstva, opisana v obeh delih, precej točna.

Cezarjev slog nima retoričnega okrasja in zato po merilih njegove dobe ni »literaren«, vendar so mu priznavali kakovost tudi sodobniki kot Ciceron, ki so imeli povsem drugačne slogovne ideale. Zato danes velja mnenje, da je povzdignil commentarius iz polliterarne zvrsti v polnokrvno literaturo ali da je v že uveljavljeni zvrsti memoarske literature ustvaril nekaj novega, ko je dosegel literarno veličino z neretoričnimi sredstvi. Njegov slog odlikujeta izredna jasnost in preprostost, ki ju kot analogist doseže s pravilno skladnjo in jezikovno rabo ter z izbranim, doslednim besediščem (običajno uporablja po en izraz za vsak pojem in se izogiba sopomenkam). Obenem pa zna s skopimi besedami doseči veliko dramatičnost. Nekaj odlomkov je tudi bolj »literarnih« in v njih se približuje metodam uveljavljenega zgodovinopisja: pogosto vključuje govore (navadno v indirektni, včasih – zlasti proti koncu obeh del – pa za večjo dramatično moč tudi v premi obliki), geografsko-etnografske ekskurze (na primer o Britancih v peti knjigi Galske vojne in o Galcih ter Germanih v šesti), ponekod pa seže tudi po drugih slogovnih prijemih (manj običajen besedni red ali besedišče, historični infinitiv). Državljanska vojna je čustveno in slogovno nekoliko bolj razgibana od Galske, a v osnovi gre za isto preprostost v prikazu. Za njegov pristop je značilno tudi, da dogodkov ne pripisuje volji bogov ali Usode, temveč priznava kvečjemu Fortuno (slučaj), sicer pa je po njegovem nazoru dogajanje v glavnem odvisno od ljudi. Zato posveča veliko pozornosti razpoloženju in dejanjem posameznikov, tudi manj pomembnih. Tega ne uporablja v retorični maniri kot slikovito ozadje dogodkov, temveč kot prikaz zgodovinskih silnic.

7.3. Ciceron

Nada Grošelj

Mark Tulij Ciceron (Marcus Tullius Cicero), najpomembnejši rimski govornik in prozni pisec, se je rodil leta 106 pr. Kr. v viteški (ordo equester) družini v Arpinu, približno 110 km južno od Rima. V Rimu je bil deležen dobre pravniške, govorniške in filozofske izobrazbe in že zelo mlad je začel dosegati prve govorniške uspehe na sodišču. V slogu in načinu podajanja je sprva sledil t. i. azianistični smeri, ki ji je pripadal tudi tedaj vodilni rimski govornik Kvint Hortenzij Hortal. S tem imenom so označevali dva zelo umetelna sloga, ki sta se v helenizmu razvila v Mali Aziji: za prvega je bila značilna razdrobljenost na izpiljene enote, medtem ko je bil drugi, ki ga običajno razumemo pod oznako »azianističen«, razkošen in bombastičen tako po izrazu kot podajanju. Njuno nasprotje in reakcijo nanju je predstavljal skrajni aticizem (pripadala sta mu npr. Cezar in Brut), preprost in trezen slog z zgledom v klasičnih atiških govornikih, kot sta bila Lizias in Hiperejd. Kljub azianističnemu začetku pa je Ciceron po naknadnem študijskem izpopolnjevanju v filozofiji in govorništvu v Grčiji in maloazijskih mestih ubral srednjo pot, ki jo je priporočal Molon z Rodosa: torej kompromis med azianizmom in skrajnim aticizmom.

Po vrnitvi iz Grčije se je znova začel uveljavljati v javnosti, tako z govori na sodišču kot v politiki. Politično se je čedalje bolj približeval Pompeju in senatski stranki (Pompej je bil sprva pogosto v konfliktu s senatom, kasneje pa se je spravil z njim in nastopil proti Cezarju), medtem ko je bila nasprotni pol ljudska stranka s Cezarjem. Iz časa pred njegovim konzulatom leta 63 so najpomembnejši njegovi govori proti Gaju Veru (Verres) iz leta 70; ta je bil v letih 73–71 rimski upravitelj Sicilije in je zlorabljal svoj položaj za ropanje province. S temi govori je Ciceron prekosil Hortenzija, ki je Vera branil, in se uveljavil kot vodilni rimski govornik. Za časa svojega konzulata je razkril in zatrl zaroto obubožanega patricija Lucija Sergija Katiline (štirje govori proti Katilini so med njegovimi najpomembnejšimi deli), ki je že dvakrat propadel s svojo kandidaturo za konzulat in se je hotel polastiti oblasti s silo, ob pomoči obubožanih italskih prebivalcev in nekaterih senatorjev. Medtem ko je Katilina že po prvem Ciceronovem govoru pobegnil iz Rima in je bil kasneje ubit v spopadu, so zarotnike, ki so ostali v Rimu, prijeli in brez procesa usmrtili. Ciceron je bil na zatrtje zarote silno ponosen, toda eksekucijo so njegovi nasprotniki (ljudska stranka) kasneje uporabili proti njemu: ko se ni hotel pridružiti prvemu triumviratu, je moral zaradi usmrtitve rimskih državljanov v izgnanstvo. Leta 57 so njegovi prijatelji, med drugim Pompej, dosegli, da se je lahko vrnil. Nadaljeval je z nastopanjem na sodišču, toda pri tem je moral slediti željam triumvirov. Iz politike se je umaknil in se začel posvečati pisanju o retorični in politični teoriji. Od poletja leta 51 do poletja leta 50 je uspešno opravljal službo upravitelja v provinci Kilikiji.

Po izbruhu državljanske vojne se je po oklevanju pridružil Pompejevi strani, a Cezar mu je po zmagi oprostil in smel se je vrniti v Rim. Spet je začel javno nastopati, predvsem pa je v obdobju od leta 46 do smrti sestavil še tri retorične spise, vsa svoja filozofska dela, ki so mu nudila tolažbo v danih političnih razmerah in osebnih nesrečah, in še nekaj proznih del, ki se niso ohranila. Po Cezarjevi smrti leta 44 je začel spet upati na vzpostavitev republike, podpiral je Oktavijana, poznejšega cesarja Avgusta, in vodil opozicijo senata proti Cezarjevemu nasledniku Marku Antoniju (proti njemu je imel štirinajst govorov, ki jih je poimenoval Filipike po vzoru Demostenovih govorov proti Filipu II. Makedonskemu). Toda ko se je Oktavijan spravil z Antonijem in Lepidom ter z njima sklenil t. i. drugi triumvirat, je dopustil, da je dal Antonij leta 43 Cicerona umoriti.

Ciceronov izjemno bogati opus lahko razdelimo na naslednje sklope: poezijo in prevode, govore, filozofske, politične in retorične spise ter pisma. Za prikaz njegovega razmerja do zgodovinopisja so pomembni nekateri politični in retorični spisi ter pisma. Ciceron je pripisoval zgodovini veliko pomembnost, pri čemer je nanj lahko vplivala močna rimska zavest o rimski preteklosti in njenem pomenu za sedanjost. Trdil je, da jo je treba poznati (O govorniku 1,34,158; 2,9,36; Govornik 34,120); zgodovinopisje naj bi človeku omogočalo posmrtno slavo, in sicer v dobrem ali slabem smislu (prim. Fam. 5,12). Z izbiro dramskih oseb v svojih spisih poudarja zgodovinsko kontinuiteto, saj so to pogosto znani Rimljani iz različnih generacij, ki prenašajo vednost naslednjim rodovom. Sicer ni napisal nobenega zgodovinskega dela, ki bi ustrezalo tedanjemu pojmovanju te zvrsti (torej retorično okrašenega prikaza, ki bi bil zamišljen kot samostojno delo), pa tudi teorije se je dotaknil le v drugih kontekstih, tako da so njegove misli o tem predmetu v glavnem omejene na izbor mest, ki so navedena v pričujočem prispevku. Toda teoretičnih razmišljanj o zgodovini je bilo pri Rimljanih tako malo, da ga kljub temu lahko označimo za »največjega rimskega teoretika zgodovinopisja« (Mellor 1988, 5).

Zanimiv primer je oris zgodnje rimske zgodovine v drugi knjigi njegovega dela O državi (De re publica) (2,1–63); to je najstarejši zgodovinski prikaz tega obdobja, ki se nam je ohranil. Razprava O državi, nastala v letih 54–51, sicer ni zgodovinski spis, temveč eno izmed dveh Ciceronovih političnih del, s katerima se je izmed Rimljanov najbolj približal politični teoriji. Navdihoval se je pri Platonovi Državi (tudi zaključek s sanjsko vizijo vesolja in srečnega življenja, ki čaka duše velikih mož po smrti, tvori paralelo k Platonovemu mitičnemu zaključku Države), vendar je njegova predstava o idealni ureditvi bistveno bolj praktična. Delo je spisano v obliki aristotelskega dialoga, kjer vsak sogovornik v daljših odlomkih predstavi svoje že izoblikovane poglede. V prvi knjigi (bilo jih je šest, toda ohranile so se le v fragmentih) podobno kot Platon v Državi in za njim Aristotel v Politiki pretresa tri ustavne ureditve: demokratsko, aristokratsko in monarhično. Enako kot Platon v svojih kasnejših delih ter za njim Aristotel in Polibij ugotavlja, da je najboljša mešana ustava, in enako kot Polibij pride do sklepa, da je najboljši primer slednje ustava rimske republike. V drugi knjigi prikaže razvoj, ki je privedel do te idealne oblike, v naslednjih knjigah pa obravnava še teme, kot so pravičnost, vzgoja in lik idealnega državnika, in jih sklene z omenjeno vizijo. Delo je torej za zgodovinarja zanimivo z več plati: po eni strani kot politična teorija, ki je rezultat cepljenja rimske praktičnosti in tradicionalnosti na grške ideje, po drugi strani pa kot najstarejši prikaz začetnega rimskega obdobja.

Po analogiji s Platonom je Ciceron okoli leta 51 začel pisati tudi dialog O zakonih (De legibus), ki pa ga morda sploh ni dokončal; delno so ohranjene le prve tri knjige, v katerih opisuje rimske zakone in uradniške službe in občasno predlaga izboljšavo. Za naš prikaz je delo zanimivo zaradi odlomkov o zgodovinopisju (1,1,5; 1,2,5–7).

Izrednega pomena je njegova korespondenca, ki nudi odličen vpogled v zakulisje dogodkov tistega časa, v Ciceronov značaj in ne nazadnje v jezik, kakršnega so rimski izobraženci uporabljali zasebno. Do nas je prišlo prek 800 pisem, ki jih je napisal drugim, pa tudi skoraj 100 takih, ki jih je prejel. Razdeljena so na štiri sklope: pisma najboljšemu prijatelju Titu Pomponiju Atiku, bogatemu in izobraženemu Rimljanu (Epistulae ad Atticum, navedena z okrajšavo Att.), pisma prijateljem in sorodnikom (Ad familiares, okrajšano Fam.), pisma bratu Kvintu (Ad Quintum fratrem, okrajšano Quint.) in Brutu (Ad Marcum Brutum). V Att. 1,19; 1,20; 2,1 beremo, da je spisal grški commentarius o svojem konzulatu in ga poslal tako Atiku kot Pozejdoniju s prošnjo, da bi slednji na njegovi podlagi napisal bolj razdelano zgodovinsko delo. Ko je Pozejdonij to odklonil, je Ciceron prosil Atika, naj poskrbi za širjenje delca po Grčiji. Iz njegovih besed je mogoče sklepati, da je sicer šlo za predlogo, ki bi jo bilo po tedanjih standardih potrebno šele razviti v polnokrvno zgodovinsko delo (prim. tudi Fam. 5,12,10), da pa ta ni bila nujno zgolj groba skica, saj je Ciceron o svojem komentarju izjavil, da ga je nalepotičil z vsemi Izokratovimi in Aristotelovimi prijemi, ter ga je bil pripravljen predstaviti javnosti. Ti zapisi torej poleg pričevanja o Ciceronovi literarni dejavnosti prinašajo tudi namige, kaj je Ciceron – in s tem Rimljan – razumel pod še danes spornim izrazom commentarius v okviru zgodovinopisja (prim. poglavje o Cezarju).

Ciceronove nazore o zgodovinopisju in njegove oznake posameznih zgodovinarjev najdemo v treh spisih, posvečenih govorniški teoriji in liku idealnega govornika (ti so O govorniku ali De oratore iz let 55–4, Govornik oz. Orator iz leta 46 in Brut iz istega leta), v O zakonih in nekaterih pismih, predvsem v Fam. 5,12, pa tudi npr. v Quint. 2,11. Po eni strani obsegajo splošne pripombe, po drugi pa tako oznake in ocene posameznih grških in rimskih zgodovinarjev ali zgodovinskih zvrsti (npr. analov) kot kratke prikaze razvoja zgodovinopisja pri Grkih in Rimljanih. Vendar pri slednjih najpogosteje vzame za kriterij literarno vrednost del, ne upoštevanja meril, kot so zanesljivost, objektivnost ipd., čeprav sicer teoretično poudarja tudi te vrednote. Če je zgodovinopisje v antiki že tako ali tako veljalo predvsem za leposlovno zvrst, je bilo to mnenje pri Ciceronu še toliko bolj poudarjeno. Izhajal je namreč s stališča, da je vrhunec, ki ga lahko doseže človek, obvladanje govorništva, in sicer v smislu besedne umetnosti nasploh. Njegov ideal človeka kot govornika, za katerega so bile (kot razlaga v O govorniku) predpogoj velika splošna razgledanost, izobrazba in osebna kultura, je bil torej blizu Izokratu, ki je prav tako stremel k oblikovanju splošno izobraženih in moralno osveščenih govornikov. Tudi glede zgodovinopisja je mogoče opaziti mnoge vzporednice med njegovimi predstavami in značilnostmi retoričnega zgodovinopisja, ki se je razvilo pod Izokratovim vplivom.

Čeprav Ciceron zelo poudarja pomen govorništva za pisanje zgodovine, ima slednjo vendarle za samostojno zvrst. Pri tem sicer ni povsem dosleden, saj v Govorniku 11,37 zgodovino uvrsti k hvalilnemu govorništvu, vendar že v istem delu beremo tudi: »Govornika moramo torej razmejiti od besedne umetnosti filozofov, sofistov, zgodovinarjev in pesnikov ter razložiti, kakšen naj bo« (20,68). V O govorniku pa sploh podrobno razlaga razliko med tem, če je kdo govornik ali pa če govorništvo le uporablja v okviru neke druge vede (2,9,36–38). Povezava med zgodovinopisjem in hvalilnim govorništvom je sicer razumljiva: retorični zgodovinopisci so pod Izokratovim vplivom videli veliko korist zgodovinopisja prav v tem, da bi slednje postalo sredstvo za moralno vzgojo državnikov, in v ta namen je bila pomembna porazdelitev hvale in graje, ki pa je bila hkrati tudi domena hvalilnega govorništva. Ciceron v Fam. 5,12,4 tako predpostavlja, da bo njegov prijatelj Lukcej, rimski politik in zgodovinar, v svoje delo o njem vključil hvalo in grajo, ter ga spodbuja, naj ožigosa tiste, ki so mu škodovali; piščevo opredelitev zahteva tudi v O govorniku 2,15,63. Njegovo predstavo, naj bi zgodovina koristila prek moralnega vrednotenja, pa sta lahko še dodatno utrdila tako poudarek, ki ga je dajala etiki stoiška šola, kot tudi celotna tradicija rimske zavesti, da mora Rimljanom njihova preteklost (mos maiorum) nuditi zgled za lastno ravnanje in da je vzroke za propadanje Rima treba iskati v propadu stare vrline. Drugi, pragmatični vidik rimskega naziranja o zgodovini, češ da naj bi dajala tudi praktične zglede za ukrepanje, pa odseva v Ciceronovem pričakovanju, da bo Lukcej v svojem delu predlagal ukrepe za izboljšanje stanja v državi (Fam. 5,12,4), in ne nazadnje v epitetu »učiteljica življenja«, s katerim počasti to zvrst v O govorniku 2,9,36.

Pri prikazu in vrednotenju morata biti zgodovinarju najvišji vodili resnica in nepristranost (O govorniku 2,15,62; Fam. 5,12,3), za razliko od retorja, ki si lahko v pripovedi (historiae) tudi kaj izmisli, če bo njegova misel zato bolj poantirana (Brut 11,42), ali pesnika, ki naj s svojim delom predvsem ugaja. Ko denimo Ciceronov brat Kvint, ki nastopa v dialogu O zakonih skupaj s piscem samim in njegovim prijateljem Atikom, pripomni: »Kolikor razumem, brat, je po tvojem mnenju treba v zgodovinskem delu upoštevati druge zakone kakor v pesmi,« mu ta odvrne: »Seveda, Kvint, kajti v zgodovinskem delu se vse nanaša na resnico, pesem pa je večidel namenjena temu, da bi ob njej uživali; čeprav se tudi pri Herodotu, očetu zgodovine, in pri Teopompu najde nešteto izmišljotin« (1,1,5). Ciceron tudi kritizira stare nagrobne hvalnice zaradi mnogih laži, ki so prešle v zgodovinsko izročilo in ga pokvarile (Brut 16,62); to je izjemno mesto, na katerem zvrsti ne ocenjuje po retorični dovršenosti, temveč po točnosti podatkov. Zavedal se je problematičnosti avtobiografskega pisanja in njegovega sprejema pri bralcih (Fam. 5,12,8); k znanstvenemu pogledu na zgodovino bi sodilo tudi poudarjanje, da mora pisec vselej iskati vzroke dogodkov (O govorniku 2,15,63; Fam. 5,12,4). Kljub tem idealom pa je v zasebnosti podlegel skušnjavi in prosil Lukceja, naj ga v svojem prikazu malo polepša (Fam. 5,12,3).

Toda njegova skrb je bila vendarle v veliki meri posvečena leposlovni plati. Njegove zahteve delno spominjajo na Aristotelove misli, ki so morda spodbudile razvoj tragičnega zgodovinopisja in biografije; podobno kot ti zgodovinarji prenese določene značilnosti tragedije na zgodovinopisje. Monografija oz. corpus, torej samostojna in zaključena celota (Fam. 5,12,4), je boljša od univerzalne zgodovine ali od analov, ki sestojijo le iz nizanja dogodkov (Fam. 5,12,2 in 5); v Fam. 5,12,6 takšno delo tudi izrecno primerja z dramo (fabula). Priporoča, naj se zgodovinar osredotoči na življenjsko pot enega velikega človeka (Fam. 5,12,5), v vsakem primeru pa naj opisuje podrobnosti o življenju in značaju velikih oseb (O govorniku 2,15,63). Kot odlike takšne monografije navaja pestrost (Fam. 5,12,4; ta je bila denimo značilna za slog Durisa, enega tragičnih zgodovinopiscev) in vzbujanje čustev ter katarzičnega užitka, ki ga bralec občuti ob branju o težavah in po možnosti slavnem koncu velikih oseb (Fam. 5,12,4–5). Na tragično zgodovinopisje spominja tudi njegovo poudarjanje, da so poleg kronološke razvrstitve (O govorniku 2,15,63) pomembni opisi dogodkov, krajev in bitk (O govorniku 2,13,54; 2,15,63; Govornik 20,66); to je kvaliteta žive nazornosti, za katero so si prizadevali zgodovinarji kot Duris in Filarh.

Po drugi strani pa v Ciceronovih pogledih na leposlovni vidik zgodovine najdemo odmeve retoričnega zgodovinopisja. Sem sodita zahteva po vpletanju govorov, denimo nagovorov ljudstva in vojakov (Govornik 20,66; tudi O govorniku 2,15,63), in velika skrb za slog. Ciceron na več mestih pravi, da mora zgodovino obdelovati govornik, tj. nekdo, ki je vešč besedne umetnosti (O govorniku 2,9,36; O zakonih 1,2,5), in da je to morda celo največja naloga za govornika (O govorniku 2,15,62). Kjer podaja ocene zgodovinarjev, izhaja le iz njihovega sloga. Tako v O zakonih 1,2,5–7 skozi Atikova usta pravi, da je ta zvrst v rimski književnosti še v povojih, vendar analov in rimskih zgodovinarjev od najstarejše do sočasne dobe ne kritizira zaradi morebitne netočnosti, temveč prve zaradi suhoparnosti in druge zaradi literarne nedodelanosti. Podobno je v O govorniku 2,12,51–14,58, kjer primerja razvoj grškega in rimskega zgodovinopisja. Pravi, da so tudi Grki začeli pri dnu, vendar so to zvrst kasneje razvili, ker so se ji posvetili nekateri največji umetniki besede, medtem ko je Rimljanom retorika pomembna le za uspešno javno nastopanje. Kriterij razvoja je torej spet slog; tudi karakterizacija posameznih grških zgodovinarjev temelji na slogu (primerjaj oceno Kalistena, Filista in Dionizija v Quint. 2,11). Jezik, primeren za zgodovinopisje in za govore, vpletene vanj, naj bi bil gladko tekoč in razlivajoč se (O govorniku 2,13,54; 2,15,64; Govornik 20,66). Takšen slog je po Ciceronovem zgledu dejansko uporabil rimski zgodovinar Livij, za katerega je bila po besedah retorja in literarnega teoretika Kvintilijana značilna »mlečna polnost«.

Ciceron torej ni formuliral kakih novih pravil zgodovinopisja, marveč je v glavnem le jasno izrazil težnje, ki so bile prisotne v tistem času in so izhajale iz različnih virov; za nas je pomemben, ker so njegovi zapisi med redkimi teoretičnimi izjavami o tej zvrsti, ki so se nam ohranile od kakega rimskega pisca. Na zgodovinarje je tako lahko vplival predvsem jezikovno, saj je razvil latinsko prozo do povsem nove ravni: ustvaril je nasičen, uravnotežen, ritmičen, jasen in blagoglasen slog, za katerega so značilne umetelno zgrajene periode in jezikovna prečiščenost. Čeprav je bil vzor mnogim piscem v kasnejših obdobjih, tudi v modernih jezikih, se je slog zgodovinarjev, kot sta bila Salustij in Tacit, preusmeril v zgoščenost in nenavadnost izraza. Pač pa se je nanj tesno naslanjal Livij. Možno je tudi, da so imele nekaj neposrednega učinka njegove politične ideje; njegove predstave o idealnem državniku iz dela O državi so morda vplivale na avgustejsko podobo princepsa, za Rim, v katerem so divjali notranji spopadi, pa je bilo nedvomno relevantno vztrajanje pri načelu, da morajo vsi služiti interesom domovine in jim podrejati svoje zasebne koristi. Ciceron kot državnik je bil spet deležen večje pozornosti v renesansi.

• Fleck 1993
• Geister 2002
• Grant 1995

7.4. Salustij

Gregor Pobežin

Gaj Salustij Krisp (Caius Sallustius Crispus) je brez dvoma eden najpomembnejših rimskih zgodovinopiscev, saj za rimsko zgodovinopisje pomeni to, kar za grško pomeni Tukidid; osamosvojil je namreč rimsko zgodovinopisje kot politično angažirano prozo, mu dal novo dimenzijo in ga dokončno povzdignil na nivo umetniškega besedila.

Salustij se je rodil leta 86 pr. Kr. v sabinskem mestu Amiternu v osrčju Apeninov (blizu današnjega mesta Aquila). O njegovi mladosti je znano le malo gotovega; s precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da je sicer plebejska družina Salustijev pripadala premožnejšemu uradniškemu sloju v Amiternu, čeprav ni jasno, kakšno usodo je doživljala v obdobju Sulovih proskripcij, ki so Amitern prizadele v precejšnji meri. Vsekakor je bil Salustij deležen temeljite izobrazbe v Rimu, kjer je dodobra spoznal grško in rimsko književnost in kjer se je, kakor omenja v uvodu svoje monografije Katilinova zarota, že v svojih mladih letih navdušil nad zgodovinopisjem, od katerega pa ga je odtrgala ambitio mala, »nezdravo častihlepje«, ki ga je že v mladih letih, tako kot številne druge mlade ljudi njegovega kova v tej dobi, zaneslo v politiko. ⁴⁴⁷

Pri tridesetih letih je Salustij že dosegel položaj kvestorja in bil sprejet v senat; leta 52 pr. Kr. ga srečamo v vlogi ljudskega tribuna. Ob tem velja posebej poudariti da je bil Salustij, ki je izhajal iz plebejske družine in je bil vsaj v političnem smislu, če že ne tudi gmotno, brez dvoma pravi homo novus, vseskozi zapisan demokratski struji, kar je naposled vsekakor bistveno vplivalo na potek njegove politične kariere. ⁴⁴⁸

Leto 52 je bilo za Rim politično zelo nestabilno, saj se je, tako kot leto 53, začelo brez izvolitve konzulov in pretorjev. Politična trenja med populari in optimati, zaradi katerih sta bila konzula za leto 53 izvoljena šele julija, so se prenesla v leto 52. Politična trenja so se sprevrgla v pravo ulično vojno med dvema tolpama, ki sta ju vodila Publij Klodij Pulher in Tit Anij Milon. V nekem uličnem spopadu je Milonova tolpa, ki je delovala v ineteresu optimatov, Klodija ranila in ubila. Neredi so se nadaljevali in navsezadnje je bil leta 52 Pompej izvoljen kot edini konzul z mandatom senata, da zopet vzpostavi red v Rimu. V tem ozračju se je začel tudi sodni proces proti Milonu (zagovarjal ga je Ciceron), proti kateremu so bili – tako Askonij – javno dejavni trije ljudski tribuni, med njimi tudi Salustij.

Kolikšna je bila Salustijeva vloga v tej zadevi, je pravzaprav vprašljivo. Vprašljivo je tudi, ali je Salustij v tej zadevi deloval kot Cezarjev agent (Cezar je bil tedaj v Galiji) in zaveznik proti Pompeju, ki je sedaj odkrito optiral za optimate; njegovo ime se namreč nikjer ne pojavi eksplicitno in tudi Askonij ga v zadevi proti Milonu omenja zgolj površno. Vsekakor pa njegova vloga v kampanji proti Milonu ni minila brez posledic. Leta 50 je bil Salustij na pobudo cenzorja Apija Klavdija Pulhra – člana »koalicije«, ki je delovala proti Cezarju – izključen iz senata, in sicer pod pretvezo, da tako javno kakor tudi zasebno živi nemoralno življenje. Motiv za Salustijevo izključitev iz senata je bil seveda povsem političen; za optimate je to pomenilo načelno maščevanje za Salustijevo vlogo v procesu proti Milonu, za nasprotnike Cezarja pa politično zmago. Vsekakor pa se je Cezarjev politični tabor le še okrepil, kajti Salustij, ki morda prej ni odkrito deloval v Cezarjevem interesu, se je zdaj nedvoumno pridružil njegovemu političnemu taboru.

Salustij je bil kljub začetnim neuspehom v vlogi Cezarjevega poveljnika leta 47 izvoljen za pretorja ter znova sprejet v senat. Kaže, da je vseskozi užival Cezarjevo zaupanje in podporo, saj ga je Cezar vključil tudi v svojo kampanjo v Afriki, kjer je bil Salustij zadolžen za preskrbo, pri čemer naj bi se še posebej izkazal. Po zmagi v severni Afriki je Cezar anektiral večji del numidijskega kraljestva in ustanovil provinco Africa Nova (sodeč po močni vojaški posadki, ki jo je pustil tam, jo je smatral za zelo pomembno) – in za njenega guvernerja nastavil Salustija s pooblastili prokonzula.

Salustij naj bi si kot guverner province po Dionovih besedah⁴⁴⁹ z neusmiljenim izžemanjem nagrabil neizmerno bogastvo. Koliko je v tej oceni resnice, je težko presoditi; dejstvo je, da je upravljanje province poleg upravnih dolžnosti v vsakem primeru pomenilo tudi priložnost za nabiranje bogastva in brez dvoma jo je Salustij izkoristil – a najbrž nič bolj kot kdor koli drug. Ko se je vrnil v Rim, je bil obtožen zlorabe položaja v osebne namene, vendar je bil oproščen; razlogi za njegovo oprostitev so zopet vprašljivi – morda je res posredoval sam Cezar, morda pa je bila obtožba zopet bolj politične narave.

Cezarjev umor ob marčevih idah leta 44 je za Salustija vsekakor pomenil politično katastrofo in nedvoumno znamenje, da se mora umakniti iz politike; svojo kariero je preživel kot homo novus, v konfliktu z optimati, in ob Cezarjevi smrti je ostal brez poglavitnega političnega zaveznika. Umaknil se je v zasebnost, z bogastvom, ki si ga je pridobil, si je zgradil palačo in vrtove, ki so še danes znani kot »Salustijevi vrtovi«. Posvetil se je svoji mladostni ljubezni, zgodovinopisju, ker se, kakor pravi v delu Katilinova zarota, ni hotel vdati brezdelju ali lahkotnim razvedrilom, temveč se je, zdaj daleč od strankarskih razprtij, želel lotiti objektivnega opisovanja rimske zgodovine.

Salustijev opus predstavljata dve monografiji: Katilinova zarota (Coniuratio Catilinae) in Jugurtinska vojna (Bellum Iugurthinum), ki sta ohranjeni v celoti, ter njegovo najzrelejše delo, Zgodovina (Historiae), ki pa je žal ohranjeno le delno. Poleg tega Salustiju pripisujejo tudi dve pismi Cezarju, katerih pristnost pa je vprašljiva.

V svoji prvi monografiji, Katilinovi zaroti, je Salustij opisal dogodke (in njihovo ozadje) med letoma 64–63 pr. Kr., namreč zaroto Lucija Sergija Katiline, moža plemiškega rodu, ki se je sprva uspešno vzpenjal po lestvici državne administracije in prišel celo do položaja namestnika afriške province; nazadnje je bil obtožen zlorabe položaja in grabeža, zato mu je bila omogočena nadaljnja politična kariera in potegovanje za konzulat. Katilina je tako že leta 65 skoval zaroto, katere načrt je bil umoriti redno izvoljenega konzula za leto 64 in prevzeti konzulat. Načrt je spodletel, vendar je Katilina vztrajal in še naprej načrtoval prevrat. Njegove namere je naposled preprečil Ciceron, ki si je pri senatu izposloval posebna pooblastila in ga z vrsto bleščečih govorov (Orationes in Catilinam) prisilil, da je pobegnil iz Rima. Katilina kljub vsemu ni odnehal in je s svojimi privrženci še naprej načrtoval zaroto, ki pa je bila naposled razkrita. Leta 62 je pri Pistoriji prišlo do spopada, v katerem je Katilina izgubil življenje, njegova vojska pa je bila popolnoma uničena.

V Jugurtinski vojni je Salustij segel v obdobje, ki ga ni sam izkusil; opisal je ozadje in potek vojne z Jugurto, posinovljencem numidijskega kralja in rimskega zaveznika Mikipse, ki je kraljestvo po svoji smrti zapustil svojima pravima sinovoma Adherbalu in Hiempsalu – in posinovljencu Jugurti. Po začetnih trenjih med tremi kraljeviči je prišlo do delitve kraljestva na tri dele, vendar je Jugurta kmalu odstranil Hiempsala, kar je bil povod za vojno z Adherbalom, ki pa je bil poražen. Rim se je po Adherbalovem porazu prvič aktivneje vmešal v numidijske zadeve in poslal senatno komisijo, ki je nadzorovala delitev kraljestva na dva dela. Jugurtovo nadaljnje rovarjenje in Adherbalov umor sta senat naposled prisilila, da je leta 111 pr. Kr. proti Jugurti začel vojno, ki pa je zaradi podkupljivosti rimskih senatorjev in vojaških generalov trajala nesorazmerno dolgo. Jugurto je namreč šele leta 105 zlomil tedanji konzul Marij s pomočjo svojega kvestorja, poznejšega nasprotnika in dikatorja Sule. Leta 104 je bil Jugurta po Marijevem triumfu zadavljen v Mamertinski ječi.

Izbira snovi se pri teh dveh monografijah, ki ju pisec gradi okrog ključne – in v obeh primerih izrazito negativne – osebnosti, na prvi pogled zdi presenetljiva, saj sta obe deli v časovnem oziru precej vsaksebi – kar 40 let. Morda res drži, da ju je Salustij vsaj naknadno želel povezati z Zgodovino, vendar pa je le-to začel šele v letu 78 pr. Kr. in jo je časovno navezal na zgodovino Lucija Kornelija Sizene, ⁴⁵⁰ ne pa na lastno monografijo o Jugurti, ki jo je zaključil v letu 104. Obenem pa ob pregledu fragmentov Zgodovine ni moč spregledati dejstva da je pisec precej pozornosti namenil Suli (zlasti njegovim dejanjem med državljansko vojno in proskripcijami), ki mu je precej pozornosti namenil že v Jugurtinski vojni – vendar je zopet treba omeniti, da so bili eden poglavitnih Salustijevih virov za to obdobje prav Sulovi spomini v 22 knjigah.

Še pomembnejša pri obeh monografijah pa je izbira snovi oz. glavnih »protagonistov«, tj. Jugurte in Katiline. Dogodke med Katilinovo zaroto je Salustij lahko sam spremljal, saj je bil takrat star že okoli 23 let in je bržkone poznal tudi nekatere vpletene. Vsekakor pa Jugurta in Katilina za Salustija, ki mu gre pri pisanju zgodovine tudi za občo korist, predstavljata vse tisto, kar je bilo v državi v določenem obdobju narobe – na to je avtor jasno opozoril v uvodih v obe monografiji.

Zgodovina (Historiae) je bilo Salustijevo najzrelejše in brez dvoma najpomembnejše delo, zato je velika škoda, da je ohranjeno le v fragmentih. Ohranjeni so namreč le štirje govori in dve pismi ter okoli 500 bolj ali manj skopih odlomkov, ki so se ohranili pri različnih kasnejših avtorjih, zlasti slovničarjih. Salustij je snov svoje Zgodovine začel z dogodki po Sulovi smrti leta 78 pr. Kr. in do svoje smrti v petih knjigah obdelal snov dvanajstih let, do Ciceronovega konzulata leta 67 in Pompejeve vojne proti Mitridatu. Vprašanje ostaja, kako daleč je želel Salustij seči s tem delom – ni namreč izključeno, da ga, kot že rečeno, ni imel namena npr. vsebinsko povezati z monografijo Katilinova zarota. Vsekakor je Salustij s svojo Zgodovino bistveno vplival na kasnejše pisce – ne le v smislu obdelave in razporejanja snovi, temveč tudi vsebinsko; povsem verjetno je, da je tudi Plutarh črpal pri Salustiju, ko je pisal življenjepisa Sertorija in Lukula.

Salustij kot zgodovinopisec pravzaprav ni imel pravega predhodnika; dotedanja »zgodovinopisna« tradicija v Rimu je bila izrazito analistična in tudi Salustijevi neposredni predhodniki, npr. Sizena in Licinij Maker, se od nje še niso osamosvojili – ne vsebinsko ne slogovno. O Sizeni je imel npr. Ciceron sicer dobro mnenje, češ da je »učen in predan plemenitim prizadevanjem« (doctus vir et studiis optimis deditus), ⁴⁵¹ vendar je že v antiki veljalo mnenje, da je bil pri izbiri svoje snovi precej nekritičen.

Salustij je bil, prav nasprotno, pri pisanju izjemno natančen in si je prizadeval, da bi imel na voljo čim več razpoložljivih dokumentov, ki si jih je za potrebe trenutne snovi, npr. pri pisanju Jugurtinske vojne, dal tudi prevajati. Do svoje snovi je bil kritičen in je k njeni obdelavi pristopal izrazito praktično, kar je tudi razumljivo glede na njegovo dotedanjo politično kariero, ki mu je brez dvoma omogočila izjemno natančen vpogled v »tekoče zadeve«, ki jih je opisoval v Zgodovini in v Katilinovi zaroti. Zlasti v slednji je sicer zagrešil nekaj netočnosti, zaradi katerih si je prislužil marsikateri očitek, vendar pri tem ne gre pozabiti, da je to kljub vsemu njegovo prvo delo.

Njegova največja zasluga pa brez dvoma leži v dejstvu, da je zgodovinopisje, ki je bilo do tedaj v Rimu malo cenjeno, povzdignil v samostojno, globoko angažirano in filozofsko poglobljeno družbenokritično literarno zvrst; goli, analistični pristop k zgodovinski materiji, ki je bil pri njegovih neposrednih predhodnikih še dodatno obremenjen z nekritičnim navajanjem podatkov, je razbremenil nepotrebnega balasta in postavil potrebne kriterije za obdelavo snovi. Argumenti v besedilu niso več podani suho in linearno, temveč si je Salustij v svojih delih prizadeval za filozofsko poglobljen uvod, vsebinske ekskurze, retorične vložke in subtilno prikazovanje motivov posameznih protagonistov.

Obenem si je za potrebe te literarne zvrsti Salustij izbral jezik, s katerim je zavzel povsem drugačno smer, kot bi jo lahko pričakovali npr. pri Ciceronu, ki je bil mnenja, da mora biti jezik tudi pri pisanju zgodovine »mehak, sproščen in prijetno tekoč«; ⁴⁵² s tovrstnim pristopom k zgodovinopisju kot »dolžnost govornika« (munus oratoris), ⁴⁵³ ki je bil vsaj delno tudi pod vplivom helenističnega retoričnega zgodovinopisja (ne nazadnje je bil Ciceron tudi mnenja, da je »Izokratov ali Teopompov slog povsem primeren za izražanje vsega, kar imenujemo zgodovina« ⁴⁵⁴ ) je Salustij, ki je želel zgodovinopisje ločiti oz. osamosvojiti od retorike, zavestno prekinil. Prav tako se je v jezikovnem smislu oddaljil od Cezarja, ki ga je Ciceron hvalil zaradi njegove jasnosti in jezikovne čistosti. ⁴⁵⁵

Salustij se je za svoj literarni izraz obrnil k drugemu vzorniku – Tukididu. Tako kot Tukidid je bil tudi Salustij pred nalogo, da za literarno zvrst, ki jo je sam rekonstruiral, vzpostavi tudi nov literarni stil. Tukididu je sledil v tem, da je v svojih delih ustvaril specifično atmosfero, ki bi primerno poustvarila razmere, o katerih piše, in obenem jasno izražala stališče avtorja – pripovedovalca, ki je v besedilu sicer nevidna, a vsaj tako pomembna osebnost kot protagonisti, ki jih opisuje. Slogovno je Salustij, spet podobno kot Tukidid, inovator. Jezikovno je segel tudi h Katonu; njegov jezik je tako pisan in poln arhaizmov; namesto da bi bil »mehak in gladko tekoč«, je živčen, mestoma odsekan, razburljiv in slikovit.

Salustijev slog pa ni naletel na zgolj pohvalne ocene. Pompej Lenaj, malo znani Pompejev osvobojenec, je o Salustiju je dejal, da je »prav malo izobraženi tat besed starejših piscev in Katona« (priscorum Catonisque verborum ineruditissimum fur); ⁴⁵⁶ Azinij Polion mu je očital nagnjenost k pretiranemu arhaiziranju, Velej Paterkul mu je oponesel, da je »Tukididov posnemovalec«. ⁴⁵⁷ Kvintilijan celo povzema domnevno ponarodeli epigram, ki govori o tem, da je Salustij svoj besednjak pokradel pri Katonu:

Dosti izrazja nakradel si davnemu piscu Katonu,
Krisp, ki popisal si tek vojne z Jugurto prav ves! ⁴⁵⁸

Zlasti z današnjega stališča presojanja zgodovinopisja je seveda mogoče Salustiju marsikaj očitati, vendar je njegovo delo izjemno in neprecenljivo prav zaradi njegove pionirske vloge; njegov odnos do obdelovane snovi, do resnice, je v zgodovinopisju njegove in predhodne (rimske) dobe pravzaprav edinstven, in čeprav ga je za kratek čas zasenčil Livij s svojo monumentalno in optimistično Zgodovino, je Salustij na svoje naslednike napravil močnejši vtis in bistveno bolj vplival na zgodovinopisno tradicijo, ki mu je sledila, kakor je razvidno tudi iz Kvintilijanove ocene, da je »Livij sicer primernejši za poduk dečkov, a da je Salustij večji zgodovinar«, ⁴⁵⁹ in iz Marcialove trditve, da je Salustij pravzaprav kar začetnik rimskega zgodovinopisja: primus Romana Crispus in historia. ⁴⁶⁰

• Albrecht 1997
• Pobežin 2011
• Pagan 2004
• Paul 1984
• Potter 1999
• Syme 2002
• Šmit 1968

7.5. Livij

Gregor Pobežin

O življenju Tita Livija (Titus Livius) ni znanega veliko; podatki, ki jih imamo na voljo o njem, so nezanesljivi; vse, kar vemo o njem, namreč izvira iz posrednih omemb pri drugih avtorjih. Hieronim⁴⁶³ je v svoji Kroniki zapisal, da se je Livij rodil v Pataviju (lat. Patavium, današnja Padova) v Cisalpinski Galiji leta 59 pr. Kr. in umrl prav tam leta 17 po Kr. ⁴⁶⁴ Patavij je že v antiki slovel po svoji močni moralni, verski in domoljubni tradiciji, kar se odraža tudi v Livijevem delu, v katerem je bil vseskozi zazrt prav k tem odlikam.

Rodil se je verjetno v razmeroma premožni družini, ki mu je lahko omogočila dobro izobrazbo. Ko mu je bilo kakih deset let, je že doživel izbruh državljanske vojne med Pompejem in Cezarjem, ki se je končala v bitki pri Farzalu leta 48; po vsej verjetnosti je v Pataviju ostal vse do leta 31, ko je Oktavijan pri Akciju dokončno porazil svoje politične nasprotnike, ali še dlje – kdaj je prišel v Rim, ni povsem jasno. V Rimu se je spoprijateljil s cesarjem Avgustom, katerega naj bi navdušil z javnim branjem odlomkov iz svojega dela; Avgust naj bi mu celo zaupal vlogo domačega učitelja. V javno življenje Livij ni posegal in se ni politično udejstvoval, čeprav naj bi bili v svojih političnih nazorih razmeroma konzervativen in zazrt v preteklost (celo Avgust naj bi se bil nekoč pošalil, da je Livij »pompejanec«); ⁴⁶⁵ javnih služb ni opravljal, temveč se je raje v celoti posvetil svojemu zgodovinopisnemu poklicu, ki ga je povsem pritegnil.

Poleg svojega temeljnega dela, zgodovinskega dela z naslovom Od ustanovitve mesta, je Livij sestavil več filozofskih in govorniških spisov, od katerih pa so se ohranile le bežne notice pri drugih avtorjih. Kvintilijan omenja pismo, naslovljeno na sina Tita, v katerem ga spodbuja, naj bere dela Demostena in Cicerona, »da bi se jima slogovno kar najbolj približal«. ⁴⁶⁶ Seneka v enem od svojih pisem omenja, da je Livij napisal tudi vrsto dialogov filozofske vsebine, ki pa naj bi bile prej moralne razprave, podprte z zgodovinskim gradivom.

Livijevo daleč najpomembnejše delo pa je bila monumentalna zgodovina Od ustanovitve mesta (Ab urbe condita libri), ki ga je verjetno začel pisati med letoma 27 in 25 pr. Kr. in se z njim ukvarjal vse do smrti. Prav to delo je najbrž bolj kot kaj drugega povezovalo Livija in cesarja Avgusta; Livij je, kot že rečeno, pritegnil Avgustovo pozornost z javnim branjem svojega dela, ki ga je začel pisati tudi v duhu olajšanja, ki je zavelo skozi rimsko ljudstvo po koncu skoraj dvajsetletne morije državljanskih vojn in pričakovanja, da se bodo razmere pod močno Avgustovo osebnostjo umirile. Avgust je dejansko načrtoval družbeno prenovo, ki bi omilila razdiralne posledice močnega individualizma, ki se je zlasti pod vplivom grške kulture razširil v rimski družbi; ena od poglavitnih potez te prenove je bilo vračanje k starim vrednotam, h katerim se je v svojem delu oziral tudi Livij. Avgust je brez dvoma začutil potencial njegove zgodovine, ki je bilo v tem oziru glasnik nove dobe, zato je bilo njegovo zanimanje zanj razumljivo. Livij je svojo zgodovino objavljal po delih; delo je bilo preveliko, da bi ga objavil v enem kosu, seveda pa je njegov obseg vseskozi rasel.

Zgodovina Od ustanovitve mesta je obsegala 142 knjig, verjetno pa je Livij prvotno načrtoval celo 150 knjig. Delo je Livij razkosal v t. i. pentade in dekade oziroma v skupine knjig po pet ali deset. Vsaka pentada oziroma dekada naj bi bila vsebinsko zaokrožena celota, ki je imela tudi svoj naslov (npr. Belli Punici libri – O punski vojni; Belli civilis libri – O državljanski vojni itn.). Prednost takšne organizacije dela je bila, da je lahko avtor sistematično in natančno obdeloval snov, ki si jo je bil zastavil – v Livijevem primeru od legendarne ustanovitve mesta do obdobja Avgustove vladavine –, pomanjkljivost pa premajhna organska povezanost posameznih delov, ki je verjetno botrovala dejstvu, da je večji del zgodovine, ki se je v celoti ohranila vsaj do pozne antike, danes žal izgubljen. Že v 1. stoletju po Kr. je namreč nastal prvi povzetek zgodovine, poleg tega pa so za vse posamezne knjige pripravili izvlečke (t. i. periohe, lat. periochae). Zdaj je ohranjenih le še 35 knjig, in sicer 1–10 (prva dekada), 21–45 (tretja, četrta in polovica pete dekade) in odlomek 91. knjige. Ohranjene so tudi vse periohe, razen za 136. in 137. knjigo.

Vsebina posameznih knjig si je sledila po vsebinsko zaokroženih odsekih;

1. knjige 1–5 (pentada, ki jo je avtor dokončal okoli leta 26 pr. Kr.): opis legendarne ustanovitve mesta, obdobje kraljev ter začetki in obdobje republike do galskega vdora 386 pr. Kr.;
2. 6–15 (dekada, ki jo je avtor dokončal okoli 24 pr. Kr.): ohranjene so le knjige 6–10, ki opisujejo vojne s Samniti do leta 295 pr. Kr.; po periohah sodeč je ostalih pet knjig opisovalo rimske konflikte s tujimi silami, predvsem vojno s Pirom;
3. 16–30 (dokončane okoli leta 19 pr. Kr.): v knjigah 16–20, o katerih moramo zopet sklepati po izvlečkih, je bila opisana prva punska vojna, v knjigah 21–30, ki so ohranjene, pa druga punska vojna;
4. 31–45 (dokončane okoli leta 14 pr. Kr.): te knjige so v celoti ohranjene – opisujejo makedonske vojne in prodiranje Rima na vzhod med letoma 201–167 pr. Kr.; knjige 31–35 opisujejo vojne z Makedonijo, knjige 36–40 vojne z Antiohom III. Velikim; ⁴⁶⁷ knjige 41–45 opisujejo tretjo makedonsko vojno, v kateri so Rimljani leta 168 pr. Kr. odločilno porazili makedonsko kraljestvo. Rim je postal velesila.

Vse naslednje knjige so žal izgubljene:

• knjige 46–70 so opisovale obdobje do izbruha zavezniške vojne v letih 90–88 pr. Kr.; ⁴⁶⁸
• knjige 71–90 so opisovale obdobje do Sulove smrti;
• knjige 91–108 obdobje do galske vojne;
• knjige 109–116 obdobje državljanske vojne do Cezarjeve smrti;

Zadnjih 22 knjig (121–142) opisuje dogodke, ki jih je aktivno doživel že avtor sam, predvsem nemirno obdobje drugega triumvirata: vojno triumvirov proti Cezarjevim morilcem Brutu in Kasiju, ki se je končala z odločilnim spopadom pri Filipih in novo državljansko vojno, ki jo je Oktavijan zaključil z odločilnim spopadom pri Akciju leta 31 pr. Kr. 133. knjiga sega do Antonijeve in Kleopatrine smrti po bitki pri Akciju.

Knjige 134–142 opisujejo obdobje Avgustove vladavine do leta 9 pr. Kr. Delo je avtor, kot že rečeno, morda (naknadno) zastavil tako, da bi ga nadaljeval do Avgustove smrti v 150. knjigi; o tem velja sklepati tudi zato, ker se 142. knjiga konča z Druzovo⁴⁶⁹ smrtjo, ko se je ponesrečil pri padcu s konja, kar se zdi premalo pomemben podatek, da bi se z njim končalo tako obsežno delo.

Vsekakor je treba izpostaviti dejstvo, da je Livijeva zgodovina – zlasti do 120 knjige – zastavljena po izrazito analističnem principu; ⁴⁷⁰ sosledje dogodkov opisuje po strogem kronološkem zaporedju, ki ga sicer mestoma razbije s priložnostno zastranitvijo (npr. zastranitev v deveti knjigi, v kateri avtor razmišlja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se srečali Rimljani z Aleksandrom Velikim).

Liviju bi se v okviru zgodovinopisnih zahtev dalo marsikaj očitati: pri uporabi zgodovinskih virov se je nekritično zanašal na zgodovinska dela svojih predhodnikov in premalo na izvirne dokumente; naslanjal se je za starejšo zgodovino Rima predvsem na stare analiste, ⁴⁷¹ potem na Polibija (zlasti v knjigah 31–45), za kasnejša obdobja na Pozejdonija idr. Do virov, ki jih je uporabljal, mu tudi manjka kritične distance, zato se v svojem delu nikoli ne povzpne do pravega, kritičnega zgodovinopisja. V globini zgodovinskega uvida ni dosegel pomembnejših starejših zgodovinopiscev, npr. Tukidida ali Polibija, ali le nekoliko mlajšega Salustija. Ker se, kot že rečeno, nikoli ni podal v javno službo, je le slabo poznal politične institucije in njihovo delovanje. Ker – zopet za razliko od Tukidida, Polibija, Salustija in vrste starejših piscev – ni dlje deloval v vojaški službi, ni poznal principov vojaških operacij, zato so njegovi opisi spopadov neživljenjski in pogosto nerealni.

Vendar pa je po drugi strani Livijev slog dramatičen; v sebi harmonično združuje različne slogovne registre, od strogih, resnobnih pasusov do vznesenih, čustvenih odlomkov. Slogovno je njegovo delo jasno in urejeno, vendar v nekaterih ozirih že pomeni odklon od klasične proze Cicerona, po katerem se sicer zgleduje. Azinij Polion⁴⁷² mu je očital pretirano rabo krajevnih in narečnih izrazov iz njegovega domačega, patavijskega okolja, ki jo je poimenoval patavinitas – patavinskost (ali kar provincialnost). Nekoliko pravičnejšo oceno je Liviju morda namenil Kvintilijan, ki je njegov slog označil z izrazom lactea ubertas – »mlečna polnost«.

Vendar pa je bila za Livija vsaj toliko kot zgodovinska komponenta pomembna tudi moralno-etična funkcija zgodovine, v katero je vpel celotno konstrukcijo svojega dela. Že v uvodu namreč izrecno pojasni, kaj je namen njegovega dela (1,1):

Vsak moj bralec naj vso pozornost posveti temu, kakšno je bilo življenje, kakšne so bile navade, kdo so bili možje in s kakšnimi odlikami so Rimu pridobili nadoblast ter jo razširili; v nadaljevanju naj v duhu zasleduje, kako so zaradi postopnega krhanja discipline moralne vrednote najprej usihale, dalje, kako so bolj in bolj pešale in končno strmoglavo zdrvele v propad, dokler ne pride do današnjih dni, ko ne moremo prenašati ne svojih napak ne zdravil zanje.

Namen dela torej ni zgolj ohranitev zgodovinskega spomina, temveč vsebuje tudi didaktično komponento: kot zgodovinopisec mora avtor sicer jasno in verno podajati podatke, do katerih se je dokopal pri svojih virih, vendar mora delo služiti tudi nekemu etičnemu momentu. Livij je moralist; skrbi ga za usodo ljudstva, ki se je ob starih vrlinah povzpelo do izredne moči in postalo velesila, vendar je nato začelo izgubljati svojo življenjsko silo, ki mu je dajala zagon. V tem sicer ni izražal posebej novih občutij; pred njim je o tem jasno spregovoril že Salustij (okoli leta 41) v delu Katilinova zarota. Toda med Salustijem, ki je ustvarjal v obdobju pozne republike, in Livijem, ki je pisal v optimističnem vzdušju avgustejske dobe (pa čeprav se je tedaj začelo obdobje monarhije), zija ravno prepad osebne izkušnje: Salustij je državljansko vojno osebno izkusil in v njej sodeloval, zato je temu primerno pesimističen in »zagrenjen« – Livij je »svojo« državljansko vojno spremljal z večje razdalje, zato se je lažje poistovetil s programom Avgustove prenove in optimizmom novega miru. Za avtorja je v tem oziru pravzaprav povsem nepomembno, koliko zgodovinskega jedra je npr. v legendah o nastanku Rima, dokler le-te vsebujejo vsaj zrno zgodovinske resnice – ali vsaj etično poanto.

Že v antiki je Livij užival velik sloves: zelo so ga cenili njegovi nasledniki, med njimi Tacit, Seneka, Kvintilijan, Plutarh, Lukan, Valerij Maksim in drugi. Livij je tako postal avtoriteta, iz katere so črpali vsi kasnejši pisci; s tem je zasenčil večino svojih predhodnikov, katerih dela so bila posledično izgubljena. V srednjem veku je bilo njegovo delo nekoliko pozabljeno, vendar so ga »posvojili« humanisti (npr. Cola di Rienzo, ki je v 14. stoletju stremel k obnovi rimskih državnih institucij), zelo priljubljen je bil tudi v renesansi.

S svojim delom se je Livij dvignil daleč nad svoje predhodnike in jih, z izjemo Salustija, povsem zasenčil. Dejstvo, da je bil tip analistične zgodovine v njegovem času že preživet in da njegovo delo s stališča sodobne, pozitivistične znanosti v marsikaterem pogledu ne vzdrži kritike – ne zmanjša vrednosti njegovega dela, ki je dragocena literarna umetnina in dokument starih rimskih vrednot, katerih propada ni mogel ustaviti ne Livijev optimizem ne Avgustova družbena reforma.

• Albrecht 1997
• Laistner 1977
• Pitcher 2009
• Potter 1999

7.6. Tacit

Marjeta Šašel Kos

Publij (manj verjetno Gaj) Kornelij Tacit velja za enega največjih rimskih zgodovinajrev, poleg Juvenala zadnje veliko ime v rimski literaturi. Tacitova zgodovinska dela so napisana v osebnem stilu, za katerega so značilni njegova aristokratska stališča, čut za dostojanstvo, pronicljiva inteligenca, neposrednost, a tudi namerna dvoumnost. Glavni temi cesarskodobnih analov sta bili vojne, izven mej imperija in državljanske, ter odnos vladarja do senata. Tacit je pisal s stališča senatorja prestolnice imperija; svoje Anale začne z besedama »Urbem Romam«: »V mestu Rimu so na začetku vladali kralji« (Urbem Romam a principio reges habuere), s čimer je želel aludirati na Salustija, ki je svojo Zgodovino začel z istima besedama. Uvodoma je poudaril, da želi pisati objektivno, »brez jeze in pristranskosti« (sine ira et studio), kar je še danes eden najpogostejših citatov, ko je govor o zgodovinopisju in o kritičnem pisanju nasploh.

Tacit je bil rojen ok. 56 po Kr. v Narbonski Galiji (imenovani po kralju Narbo/Narbonne v Provansi) ali v severni Italiji (nekdanji Cisalpinski Galiji), njegov rod vsekakor izvira iz ene od obeh Galij. Ime Tacit, ki v latinščini sicer pomeni »molčeč«, je verjetno kelto-ligurijskega izvora in je značilno predvsem za ti dve regiji. Deloma se je šolal v Rimu, predvsem pa je tam nastopil senatorsko kariero, ki ga je pod flavijskimi cesarji (Vespazijan, Tit, Domicijan) leta 88 pripeljala do preture ter prestižnega svečeniškega mesta v kolegiju petnajstih mož (quindecimviri sacris faciundis), ki so jim bile zaupane sibilinske knjige, v katerih so iskali pravilni postopek ob raznih nadnaravnih znamenjih in pojavih, predvsem v času nesreč. Kje vse je služboval, se ne ve, v letih 89–93 je bil verjetno provincialni upravitelj. Konzulat je dosegel leta 97, iz tega časa je znan njegov nagrobni govor za Lucijem Verginijem Rufom, upraviteljem Zgornje Germanije in enim najbolj slavnih mož svojega časa, ki je zatrl upor Germanov pod Julijem Vindeksom in bil v prelomnih letih 68 in 69 dvakat oklican za cesarja, kar je obakrat odklonil. Tacit je v letih 112–113 upravljal provinco Azijo, kar je bila v senatorski karieri ena najvišjih služb; umrl je po letu 118. Podatki o Tacitu v Zgodovini cesarjev (Historia Augusta 10,3), v življenjepisu cesarja Klavdija Tacita, ki naj bi bil Tacitov potomec, so izmišljeni.

Leta 98 je objavil svoj zgodnji spis Agrikola (De vita Iulii Agricolae), biografijo svojega tasta Gneja Julija Agrikole, ki je sedem let upravljal Britanijo, kjer je uspešno zadušil nevaren upor. Tacit mu je postavil spomenik kot odličnemu možu in sposobnemu poveljniku, hkrati pa ožigosal slabe čase pod Domicijanom, ki je zatiral svobodoljubnost; o tedaj vladajočem Trajanu je Tacit pisal naklonjeno. Zanimiva je Tacitova oznaka rimskih cesarjev glede na njihovo politiko do Britanije: Cezar jo je odkril, Avgust pozabil, Tiberij se je držal Avgustovega nasveta, naj ne širi mej imperija, Kaligula in Neron sta bila notorično slaba vladarja, za Britanijo se nista brigala, Klavdij pa jo je osvojil. Vespazijan, za katerega edinega od vladarjev Tacit v Zgodovini pravi, da se je spremenil na bolje (1,50,4), je nadaljeval s Klavdijevo politiko. Spis Agrikola je prežet s Tacitovimi slavnimi sentencami, kratkimi aforistično zaokroženimi globokimi mislimi, od katerih je med najbolj znanimi tista, ki jo je postavil v usta kaledonskemu poglavarju Kalgaku v času upora v Britaniji in z njo za Rimljana zelo kritično označil osvajalno politiko mnogih rimskih vladarjev in poveljnikov (30,5): »Z lažno besedo 'vladanje' imenujejo krajo, ubijanje in ropanje in tam, kjer ustvarijo puščavo, govorijo o miru« (Auferre trucidare rapere falsis nominibus imperium atque ubi solitudinem faciunt pacem appellant). Agrikola je več kot biografija, ima značilnosti nagrobnega govora in hvalnice, vendar je predvsem tudi zgodovinski spis.

Še istega leta je Tacit napisal Germanijo (De origine et situ Germanorum), kjer mojstrsko opiše življenje in navade germanskih plemen, s čimer posredno in neposredno primerja življenje v Rimu ter rimsko civilizacijo nasploh, ki jo pogosto oriše v slabi luči. To je predvsem etnografski spis, ki vsebuje veliko zgodovinskih podatkov ter moralističnih zgodb. Tretji manjši Tacitov spis je Dialog o govorništvu (Dialogus de oratoribus), ki ga je napisal morda ok. 101/102; koncipiran je kot pogovor med tremi sogovorniki. V njem razglablja o vzrokih propada govorništva v tedanji rimski družbi in se nagiba k odgovoru, da je za to kriva trenutna ugodna politična situacija, v kateri govorniki nimajo več pravega razloga za svoje nastope.

Predvsem sta pomembni Tacitovi dve veliki zgodovinski deli, Zgodovina (Historiae) ter Anali (pravilneje Od smrti božanskega Avgusta – Ab excessu divi Augusti); obe imeni izvirata iz 16. stoletja. Hieronim celo govori o enem delu v tridesetih knjigah (Migne, PL 25, 1522). Prvo je zgodovina polpretekle dobe, ki jo je končal verjetno ok. 109/110 in je obsegala 12 ali 14 knjig, od katerih so ohranjene le prve štiri ter del pete. Te vsebujejo zgodovino državljanskih vojn med Galbo, Otonom, Vitelijem (rimskimi senatorji, ki so po nekaj mesecev vladali rimskemu imperiju) in Vespazijanom – leto 69 je bilo znamenito leto štirih cesarjev – ter se končajo z začetkom vladavine prvega flavijskega cesarja Vespazijana. 3. knjiga se začne s posvetovanjem flavijskih vojskovodij v Petovioni (Ptuju), ko so se odločali za takojšen pohod v Rim. Tematika je izrazito vojaška, vendar jo je Tacit obravnaval izrazito nevojaško: manjkajo podatki, ki se tičejo kronologije in topografije, ter takšni, ki bi omogočili rekonstrukcijo vojaških premikov in manevrov. Kljub temu pa je besedilo napisano napeto, ter v izbrušenem in sežetem slogu in vsebuje nekaj živo in prizadeto napisanih epizod, npr. padec Kremone, ki jo je Vespazijan zavzel leta 69 (3,19–34), ali upor panonskih legij po Avgustovi smrti (glej izbor). Izguba drugih knjig je usodna predvsem zato, ker je bil Tacit poznejšim dogodkom bližji oz. pri njih deloma celo udeležen. Naloga pisati polpreteklo zgodovino ni nikdar hvaležna. Tacitov prijatelj Plinij mlajši, ki mu je pomagal pri zbiranju podatkov, je poudaril, da se je prav zato ne bi lotil: utrudljivo zbiranje gradiva in primerjanje virov, hkrati pa globoke zamere ter malo ali nobenega priznanja.

Anali so verjetno obsegali 18 ali 16 knjig in so bili razdeljeni na tri heksade (po šest knjig). V prvih treh knjigah Tacit predstavi Tiberija; primerja ga z Germanikom, ki ga oriše kot idealnega vladarja, ki mu ni bilo usojeno vladati. V drugem delu je Tiberijev značaj prikazan precej slabše, prevladuje negativni lik Sejana, ki je proti Tiberiju pripravljal zaroto. Drugih šest knjig je obsegalo Kaligulovo (37–41) in Klavdijevo vlado (41–54); ohranjen je drugi del Klavdijeve vlade, ki vsebuje nekaj humornih scen v zvezi z Mesalino in Klavdijevo ponovno poroko, ki na kratko prekinejo sicer pesimistično vzdušje drugega dela Tacitovega opusa. Ohranjene so tudi Neronove knjige od 13. do začetka 16., dve sta verjetno zgubljeni. V prvem delu Neronove vlade sta v ospredju filozof Anej Seneka in prefekt pretorija (osebne vladarjeve straže) Afranij Bur (Afranius Burrus), katerih vpliv je blažil slabe strani vladarjevega značaja, s smrtjo matere Agripine leta 59 pa so le-te povsem prevladale in ga končno leta 68 prisilile v samomor. Anale je Tacit sodeč po navedbah sočasnih dogodkov verjetno napisal ok. leta 116; vse kaže, da jih ni dokončal.

Tacit je uporabljal celo vrsto virov, predvsem navaja anonimne, zato lahko o njih bolj ali manj ugibamo; besedilo v Analih lahko deloma primerjamo s Svetonijem in Kasijem Dionom ter ugotavljamo podobnosti in razlike. Izkaže se, da je Tacit načeloma zelo zanesljiv, stvarnih napak je pri njem malo. Za Tiberijevo vlado se nam je do danes ohranila le Zgodovina Veleja Paterkula, ki je v marsičem zelo različna od Tacitove. Verjetno je Tacit kot pomemben vir uporabljal senatske arhive, ki jih v 15. knjigi tudi izrecno citira (74,3). Svetonij npr. za Domicijana omenja, da je kot vladar bral le Tiberijeve državniške papirje; tovstno primarno gradivo je imel na razpolago tudi Tacit.

Kot pomembno orodje za izražanje svojih stališč so mu, kot vsem antičnim zgodovinarjem, služili nekrologi in govori, ki so v skladu z antično prakso izmišljeni. Veliko je raznih digresij ter daljših komentarjev, rad je vpletal govorice, o katerih se je zavedal, da niso vedno nujno resnične, ter s tem puščal odprte različne možnosti interpretiranja dogodkov. Kljub občasni manipulaciji z evidenco ni prestopil mej dovoljenega, kakor jih je začrtala tradicija zgodovinopisja. Za oznako Tacitovega stila bi lahko veljale besede Dionizija Halikarnaškega o Tukididovem stilu (De Thuc. 24): »izbrano izrazoslovje, bogate in pretehtane figure, neharmoničnost, zgoščenost«. V poznorimski dobi ga je cenil Amijan Marcelin, ki je s svojo Zgodovino nadaljeval Tacitovo delo, v poznejših obdobjih pa nekaj pomembnih državnikov, zgodovinarjev in filozofov, med drugimi Machiavelli in Voltaire.

• Syme 1958
• Syme 1970
• Haynes 2003
• Hriberšek 2004b
• Woodman (ur.) 2009

7.7. Velej Paterkul

Marjeta Šašel Kos

Gaj Velej Paterkul (Caius Velleius Paterculus) je bil rojen okoli 20 pr. Kr. v Kapui, v družini rimskih vitezov, kjer je večina moških napravila vojaško kariero. Tako je bil njegov ded po očetovi strani, Gaj Velej, praefectus fabrum (nadzorni inženir) Pompeja (Velikega), Bruta in Tiberijevega očeta Tiberija Klavdija Nerona (Hist. Rom. 2,76,1), Velej Paterkul sam pa je bil na prelomu 1. stoletja pr. in po Kr. vojaški tribun (tribuni, bilo jih je šest, so bili najbolj izkušeni oficirji v poveljniškem kadru rimske legije). Udeležil se je odprave Avgustovega posinovljenca Gaja Cezarja na vzhod; kot član njegovega spremstva je bil priča srečanja s partskim kraljem (2,101). Postal je poveljnik konjenice (praefectus equitum), med letoma 4 in 12 po Kr. pa je bil pod Tiberijem legijski poveljnik v Germaniji, Panoniji in Dalmaciji (2,104,3; 2,111,3–4). Leta 6 se je za krajši čas vrnil v Rim in bil imenovan za kvestorja, leta 12 sta se z bratom Magijem Celerjem Velejanom, ki je bil prav tako udeležen v vojni v Dalmaciji, udeležila Tiberijevega ilirskega triumfa (2,121,3). Leta 15 sta oba postala pretorja (2,124,4). Velejeva sinova sta bila domnevno nadomestna konzula v letih 60 in 61.

Leta 29 je Velej Paterkul v nekaj mesecih napisal kratko zgodovinsko delo, ki naj bi bilo preddelo za obsežnejšo zgodovino dobe od Cezarja do Velejeve sodobnosti, ki pa je ni nikoli napisal (npr. 2,48,5; 2,114,4). Manjše delo z naslovom Rimska zgodovina (Historia Romana) obsega dve knjigi in je posvečeno konzulu leta 30, Marku Viniciju, sinu Velejevega vojaškega predstojnika. V njem je Velej Paterkul popisal celotno rimsko zgodovino od razrušitve Troje do Vinicijevega konzulata. Začetek pripovedi je zelo zgoščen in zgodnja obdobja rimske zgodovine so popisana zelo na kratko, šele z letom 49 pr. Kr. postane njegova pripoved izčrpnejša. Začne torej z grško mitologijo in dolgo rimsko zgodovino do obdobja malo pred svojim časom opiše zelo na kratko, v čemer je podoben Korneliju Nepotu in Floru, avtorjema zgodovinskih izvlečkov. Skoraj četrtino vsega Velejevega dela pa obsega pripoved o Tiberiju, v kateri je predstavljeno njegovo življenje in delovanje (2,94–131). Celotna Velejeva zgodovina je zelo biografsko in avtobiografsko obarvana, vendar je v njej najti tudi več zanimivih ekskurzov, tako npr. o rimskih kolonijah (1,14 ss.), provincah (2,38 ss.), kulturnozgodovinskih dogajanjih in celo literarnozgodovinskih problemih. Večina prve knjige je izgubljena, druga se začenja z uničenjem Kartagine leta 146 pr. Kr., kar je Velej, podobno kot Salustij, smatral za odločilno prelomnico v rimski zgodovini.

Velej Paterkul ni imel namena napisati kronike, temveč rimsko zgodovino, v kateri je želel posebej poudariti zgodovinski razvoj, ki je dosegel svoj vrh v monarhiji. Za svoje večje delo je nedvomno prebral več zgodovinskih del, da bi si lahko ustvaril svojo lastno sodbo o dogodkih, vendar mu pri ocenjevanju njegovega dela moderni interpreti odrekajo samostojno presojo in izvirnost. Njegov zgodovinski oris vsebuje vrsto predvsem kronoloških napak, mestoma celo potvarjanje zgodovinskih dejstev. Kot vire je uporabljal Kroniko Kornelija Nepota (Chronica) in njegovo delo O slavnih možeh (De viris illustribus), pa tudi Salustija in Livija. Stilno je nanj vplival predvsem Ciceron, ki ga je Velej morda tudi zavestno posnemal. Na njegovo pisanje, ki je zavzeto in slikovito, polno raznih retoričnih učinkov, pa tudi obrabljenih izrekov, je vplivala tudi sodobna retorika, vendar žal do te meje, da je njegovo besedilo mestoma po nepotrebnem zapleteno zaradi raznih izumetničenih stavčnih figur. Pri opisovanju sodobnosti se je opiral predvsem na vse, kar je sam doživel, zato je pogosto zelo na kratko opisal tudi zelo pomembne dogodke, pri katerih sam ni bil udeležen, nekatere pa je celo izpustil. Od 2,94 dalje je v središču Velejeve pripovedi Tiberij, bodisi kot vojskovodja bodisi kot cesar, katerega dosežke in dejanja Velej prekomerno hvali na račun vseh drugih, celo Avgusta.

Zanimivo je, da je pri svoji osredotočenosti na Tiberija celemu Avgustovemu principatu, ki je vsestransko pomenil odločilno prelomnico v rimski zgodovini, namenil le malo prostora (2,59–112), in vendar je bila to doba, v kateri so bile poleg vojn proti zunanjemu sovražniku (npr. Oktavijanove ilirske vojne) predvsem zmagovito končane bratomorne državljanske vojne, ki so pokopale republiko in pripeljale rimsko državo na rob propada. Umor Cezarja je predstavljal pomembno cezuro in največ pripovedi je Velej posvetil Oktavijanovemu obračunu z Brutom in Kasijem, nato s Sekstom Pompejem in nazadnje z Antonijem. Za časa celega Avgustovega principata za Veleja niso pomembna notranjepolitična dogajanja kot npr. številne reforme in veličastna pozidava Rima in drugih mest, temveč predvsem vojne proti zunanjim sovražnikom, v katerih se je proslavil Tiberij. Avgust sam je bil torej v senci dogajanja celo tudi v času svojega principata. Vendar ga je Velej vseskozi prikazoval v dobri luči na račun vseh njegovih antagonistov, kajti bil je utemeljitelj principata, ki ga je po smrti predal Tiberiju. S stališča Velejevega koncepta zgodovinopisja je torej razumljivo, da so republikanci vsi po vrsti prikazani negativno. Nasploh je zanj značilno črno-belo prikazovanje zgodovinskih dogodkov. Očitno je torej, da je povzdignil Tiberija nad vse druge in mestoma tudi na račun zgodovinske resnice; značilno je, da tudi težav in zapletov v zvezi s Tiberijevim nasledstvom pretežno ne omenja, pač pa poudarja težke razmere v imperiju, ko je bil Tiberij na Rodosu, kamor se je zaradi napetih političnih razmer v Rimu umaknil po lastni odločitvi. Vseeno pa se zdi, glede na dognanja novejših študij o Veleju, da so bila nekdanja zelo negativna mnenja o njegovi Zgodovini (kot npr. Ronalda Symea) pretirana; njegovo delo je v veliki meri produkt tedanje dobe. V začetnem obdobju monarhije je namreč pričakovati, da bo vladarjeva oseba v ospredju; Velej je pisal pod Tiberijem in je bil osredotočen predvsem na zunanjepolitične dogodke, Tiberij pa je imel velike zasluge za vojaške uspehe že za vlade Avgusta. Bil je nedvomno ena najpomembnejših osebnosti svojega časa.

Velej Paterkul je edini sodobni zgodovinar Tiberijevega principata in glede na sicer zelo negativno zgodovinsko podobo Tiberija, ki so nam jo ohranili poznejši zgodovinarji (npr. Tacit in Svetonij), lahko njegovo delo vsaj deloma služi kot protiutež in omogoči bolj objektivno presojo. Res je namreč, da je napisano v panegiričnem tonu, vendar kljub vsemu v veliki meri predstavlja sočasno uradno verzijo dogodkov. Pomemben je predvsem pri popisovanju vojaških pohodov, ki se jih je sam udeležil, npr. proti Marobodu in Arminiju, ter vojn v Panoniji in Dalmaciji.

Je predstavnik nižjega sloja senatorjev, ki so izšli iz vrst rimskih vitezov. To je bil višji srednji sloj vladarju zvestih vojaških poveljnikov in civilnih višjih uradnikov, ki so znali ceniti mir, red in varnost, ki jim jo je nudil rimski imperij. S teh pozicij je Velej presojal tok zgodovinskih dogodkov in zato je razumljivo, da se je vedno postavil na stran institucij, ki so zagotavljale red, tako npr. senata in plemstva, proti silam, ki so ga rušile, kot npr. brata Grakha, Marij in Antonij. Svoje zgodovinsko delo je celo končal z molitvijo za ohranitev imperija in cesarja. Velej je bil, podobno kot Salustij in Tacit, senator, kar mu je avtomatično dopuščalo dostop do virov, ki drugim niso bili dostopni; veliko je potoval in marsikaj, kar opisuje, je sam doživel. Oboje je pomembna kvaliteta zgodovinarja in odlikuje tudi veliko dobrih grških zgodovin. Kljub temu da je imel nedvomno najboljše predispozicije za dobrega zgodovinarja in je avtor digresij o pomembnih administrativnih in literarnih temah, o katerih bi sicer malo vedeli, je njegova vrednost vendarle predvsem ta, da je edini latinsko pišoči rimski zgodovinar, katerega delo se nam je ohranilo iz časa med Livijem in Tacitom. Na poznejše generacije Velejevo delo ni napravilo posebnega vtisa in se je ohranilo le na enem rokopisu, ki se je pozneje celo izgubil, vendar je besedilo pred tem v Baslu leta 1520 izdal v editio princeps Beatus Rhenanus.

• Cowan (ur.) 2011
• Elefante 1997
• Hellegouarc’h 1982
• Schmitzer 2000
• Woodman 1977
• Woodman 1983

8.2. Plutarh

Nada Grošelj

Plutarh se je rodil okoli leta 46 po Kr. v mestecu Hajroneji v Bojotiji v bogati in izobraženi družini. Študiral je v Atenah pri platoniku Amoniju in tudi sam je bil pripadnik Akademije, čeprav je sprejemal tudi druge filozofske nauke. Veliko je potoval in bil v dobrih odnosih z uglednimi Rimljani; ko je dobil rimsko državljanstvo, je privzel še rodovno ime enega od njih, »Mestrij«. Večkrat je prišel v Rim, kjer je imel politične opravke, in tam tudi predaval filozofijo. Sicer je v glavnem živel v rodnem mestu, kjer je opravljal pomembne javne službe in ustanovil ter vodil javno šolo, bil pa je tudi Apolonov svečenik v Delfih. Umrl je okoli leta 120 po Kr.

Bil je pravi polihistor z izvrstnim spominom, izjemno razgledan in načitan. Napisal je veliko število spisov (po nekem poznoantičnem seznamu 227) z različnih področij. Ohranjena je približno polovica, med njimi tudi nekaj nepristnih, ki se s pristnimi ujemajo po tematiki ali pristopu. Spise je mogoče obravnavati v dveh skupinah, v prvi življenjepise in v drugi preostale spise (ohranjenih je 78) s skupnim imenom Ethiká (Etični spisi), tradicionalno znane pod latinskim prevedkom Moralia. Vendar zadnja skupina poleg moralno-etičnih spisov (praktičnih, ki govorijo o pravilnem ravnanju v različnih situacijah ali o vzgoji, pa tudi bolj teoretičnih) obsega še politične, filozofske, naravoslovne (npr. o živalski psihologiji, astronomiji, fiziki), teološke, literarnoteoretske in retorične spise. Med literarnoteoretskimi velja omeniti pamflet O Herodotovi zlobi, kjer Plutarh kot bojotski lokalpatriot napada zgodovinarja, češ da je favoriziral Atene in nepravično prikazal politiko Teb v drugi perzijski vojni. Nekaj del, npr. o izrekih znamenitih Špartancev, je osnovanih na zbirkah starožitnosti. Moralia so poljudni spisi v obliki diatrib (esejev) in dialogov, brez strokovnega filozofskega žargona; bolj kot na inovativnem razmišljanju in raziskovanju temeljijo na zakladnici tradicionalne učenosti. V njih pride do izraza praktični pomen filozofije v tisti dobi, saj je dajala tudi povsem praktične smernice in odgovore v življenju. Kažeta se avtorjeva človečnost in toplina, npr. v platonskem spisu, v katerem tolaži ženo zaradi hčerkine smrti, ali v mislih o zakonski skupnosti. Plutarhovo vzporedno zanimanje za Rim in Grčijo, ki je zaznamovalo njegov izbor protagonistov za življenjepise, se odraža tudi v spisih Moralia: po eno delo je posvetil izvoru imen, praznikov in šeg vsakega od obeh narodov, v enem pa navaja epizode iz rimske in grške zgodovine, ki so si med seboj podobne.

Življenjepisov se je ohranilo 50. Največji delež zavzemajo Vzporedni življenjepisi (Bíoi parálleloi), ki so razvrščeni po parih: orisu Grka sledi oris Rimljana, ki ga s prvim druži neka podobnost. Ta je v nekaterih primerih očitna (npr. mitična junaka Tezej in Romul kot ustanovitelja Aten oziroma Rima, Aleksander Veliki in Cezar kot genialna vojskovodja, Demosten in Ciceron kot najboljša govornika), včasih pa privlečena za lase (npr. pri Dionu in Brutu; prvi je bil Platonov učenec, drugi pa prežet z njegovimi nauki, in zato naj bi si bila podobna po ravnanju). V enem primeru gre celo za povezavo dveh parov: špartanska reformatorja Agis in Kleomen imata ustreznika v bratih Tiberiju in Gaju Grakhu. Spis se vedno začne z opisom junakovega porekla, naravnih dispozicij, otroštva in vzgoje. Pripoved je zasnovana kronološko, kljub temu pa ima osrednji del pogosto ohlapno zgradbo, ker avtorja bolj zanima oblikovanje junakovih značajskih lastnosti kakor zaporedje dogodkov. Odlomki o zadnjih letih in smrti so običajno precej dolgi, ker je tu mesto za sklepno moralno vrednotenje. Vsak par se zaključi s primerjavo obeh protagonistov, ki je v nekaj primerih izgubljena. Ohranjenih je 21 enojnih in en dvojni par (46 življenjepisov), medtem ko prvi par manjka. Kronološko zaporedje, v katerem so nastajala Plutarhova dela, je dokaj nejasno, a Vzporedne življenjepise gre datirati proti koncu, med letoma 105 in 115.

Prvi življenjepisec, ki je primerjal Rimljane s tujci, je bil že Kornelij Nepot v 1. stoletju pr. Kr., a Plutarhova sistematična povezava v pare je edinstvena v zahodni literaturi. Očitno je bil njegov namen zbližati ti kulturi in pokazati, da imata obe vzroke za narodni ponos in da se pri obeh kažejo iste lastnosti; Rimljani so namreč imeli občutek kulturne manjvrednosti, Grki pa so trpeli zaradi politične podjarmljenosti. Toda v Plutarhovem času so si Grki že začeli ustvarjati svoj prostor v cesarstvu in se uveljavljati na visokih položajih (tudi on sam je bil zelo spoštovan in je imel več pomembnih služb), tako da so ta občutek odpora začeli presegati. Drugi Plutarhov namen – tega večkrat poudarja – je moralna vzgoja bralca.

Pod imenom Vzporedni življenjepisi pogosto navajajo še ostala štiri ohranjena dela, čeprav v resnici niso pripadala tej seriji. Med njimi sta življenjepisa Otona in Galbe, dveh od štirih rimskih cesarjev, ki so se zvrstili v letih 68–69 po Kr., po Neronovi smrti; to sta edina ostanka Plutarhove serije cesarskih biografij, ki je segala od Avgusta do Vespazijanovega nastopa vlade. Preostala spisa, ki ju je prav tako treba šteti posebej, sta življenjepis grškega vojskovodje Arata, ki je brez para, in kralja Artakserksa, ki je bil Perzijec (torej ne Grk ali Rimljan). Vemo, da je Plutarh pisal tudi življenjepise pesnikov, filozofov in mitičnih junakov.

Plutarhovi življenjepisi kažejo razvoj biografije, ki je združil elemente enkomija in Platonovo zanimanje za celostno osebnost, potrebno teoretično podlago pa dobil v aristotelski filozofiji. Zapuščina enkomija, kakršen se najde pri Izokratu ali Ksenofontu, je prikazovanje posameznikovih značajskih lastnosti s pomočjo njegovih dejanj.

Enkratni pomen Plutarhovih življenjepisov za biografijo kot zvrst je prav v tem, da so edini v celoti ohranjeni primerki literarne biografije, k nastanku katere je s svojo teorijo o etiki pomembno pripomogel Aristotel, k razvoju pa peripatetiki. Od peripatetikov samih, ki so s svojimi spisi v 3. in 2. stoletju pr. Kr. prispevali k razmahu biografije in jo sooblikovali, se namreč ni ohranilo skoraj nič, čeprav imamo v več primerih podatke o glavnih potezah njihovih del. Da je Plutarh naslednik te tradicije, lahko sklepamo iz uporabljenega izrazja in iz konceptov, ki jih izraža eksplicitno ali implicitno. Ker sam ni bil peripatetik, marveč platonik, tako da se v svojih delih sklicuje na Platona in tudi na stoike veliko pogosteje kot na Aristotela, lahko sklepamo, da je peripatetični sistem zaznamoval biografsko zvrst neodvisno od siceršnje filozofske usmerjenosti avtorjev.

Po načelih enkomija in v skladu z Aristotelovim naziranjem, da se značajske lastnosti oblikujejo prek dejanj (sproži jih »patos« ali zunanji vpliv, če ima posameznik v svoji naravi ustrezne dispozicije oziroma zmožnosti, da je za ta vpliv dovzeten), Plutarh prikazuje značaj posredno skozi dejanja, tako pomembna kot trivialna, in skozi besede protagonista. Tako v življenjepisu Kleomena III., špartanskega kralja in reformatorja iz 3. stoletja pr. Kr., osvetli njegovo skromnost in priljudnost s pripovedovanjem, kako se ni posluževal kraljevskega škrlata in pompa, kako se je vsakemu, ki je kaj želel od njega, osebno posvetil in kako je prirejal povsem preproste obede, ki pa jim je dajalo čar njegovo prijetno pomenkovanje (13).

Zanimanje za posameznikova značaj in življenje sama po sebi, ne zaradi javnih dosežkov – čeprav so slednji predpogoj, da nekdo sploh pride v poštev kot predmet obravnave – se zrcali v Plutarhovih opazkah, da so za njuno razumevanje pogosto pomembni malenkostni pripetljaji in izjave, in v njegovem načinu prikaza, saj izpostavlja prav tovrstne podrobnosti. Dihle npr. opozarja, da so v Kleomenovem življenjepisu anekdote in izreki urejeni tako, da se podoba značaja in tudi neke vrste razvoj izrišeta že zgolj na njihovi podlagi (1956, 96–97). Zgodovinsko pomembni dogodki kot npr. bitke so sicer opisani, vendar ne gre za jasen prikaz operacij s točno kronologijo in vzroki, marveč so dogodki izbrani glede na to, ali so pomembni za prikaz Kleomenovih značajskih lastnosti ali za njegovo usodo (nav. delo, 92–93). Za razliko od zgodovinske biografije v modernem smislu Plutarh človeka ne obravnava s stališča, kaj je bilo možno ali normalno v tistem času, marveč je očitno mnenja, da je posameznikovo ravnanje določeno le z njegovim značajem. Dogodke pogosto opisuje dramatično (to je vpliv tragiške smeri v helenističnem zgodovinopisju) ter včasih nekritično.

Na peripatetično podlago Plutarhovih spisov lahko sklepamo iz rabe besed in načina prikaza, npr. že omenjene osredotočenosti na dejanja. Omeniti velja še peripatetični nauk o značajskih tipih in načinih življenja, ki je za biografijo pomemben z dveh vidikov. Prvič, omogoča ji status samostojne zvrsti, saj se s tem, ko postane izhodišče opisa posamezna lastnost ali način življenja, težišče preseli z velikih dosežkov, tj. domene enkomiastične tradicije, na značaj sam po sebi, tj. v pravo biografijo. Drugič, omogoča enovitost in selektivnost v prikazu. Po drugi strani prinaša nevarnost enostranskosti ali shematizacije, vendar je Plutarh to presegel; njegovi življenjepisi so zelo vsestranski in večplastni, delno tudi zaradi včasih dobesednega povzemanja zgodovinskih virov.

Zanimivo je vprašanje značajskega razvoja v Aristotelovi teoriji in pri Plutarhovih junakih. Pojem ni primerljiv z današnjim, saj moderna psihologija z »značajem« razume tako naravne dispozicije kot lastnosti in razmerja med njimi; neki dogodek lahko obstoječo dispozicijo spodbudi, zatre, izostri ipd. in s tem se značaj spremeni ali razvije. Dispozicije so torej del značaja in podvržene spremembam zaradi zunanjih vplivov. V Aristotelovi teoriji takemu dogodku do neke mere odgovarja »strast« ali páthos, ki prav tako pride od zunaj in povzroči spremembo v duši, a tu narava oziroma dispozicija ostane nedotaknjena; ta je le predpogoj, da strast človeka sploh doseže. Z reakcijo na patos nastane in se pokaže etos, ta pa ni značaj v sodobnem pomenu, ki bi obsegal tudi naravne dispozicije, marveč način zadržanja, ki se razvije na njihovi podlagi. O sodobnem razvoju značaja torej ni mogoče govoriti in splošno mnenje je, da antika ni poznala pojma notranjega razvoja. Toda neki razvoj logično pogojuje že sama Aristotelova teorija, saj npr. vrlina nastane z določenim ravnanjem in to ravnanje se mora ponavljati, da postane navada. To vidimo v primeru Demetrija Poliorketa in Marka Antonija, ko Plutarh izpostavi njuno postopno značajsko propadanje. Medtem ko je Demetrij izvorno (2; 4) prikazan v pretežno pozitivni luči, kaže na koncu nekatere povsem nasprotne lastnosti (42). Na začetku torej Plutarh očitno želi opisati značajske zasnove in ne značaja samega (Leo 1901, 186–187).

Plutarhov slog je tekoč in neprisiljen, brez razkazovanja retorične virtuoznosti gradi dolge periode, ki nekoliko spominjajo na živi način govorjenja izobraženca. Njegova dela so imela velik vpliv v vsej zgodovini. Prvič, Evropi so posredovala vednost o moralnem in kulturnem izročilu antike in vplivala na njene miselne tokove. Moralia so veliko brali zlasti cerkveni očetje ter učenjaki v obdobju Bizanca in srednjega veka, imela so velik vpliv v renesansi (tudi na vzgojo), preučevali so jih še mnogi poznejši avtorji kot Montaigne ali Francis Bacon v 16. stoletju. Življenjepise, ki so bili v novem veku bolj znani, pa je sploh prebirala vrsta mislecev in politikov. Drugič, Plutarh je navdihoval književnike in umetnike, saj je npr. Shakespeare snov za več dram (Koriolan,Julij Cezar, Timon Atenski, Antonij in Kleopatra) črpal iz njegovih življenjepisov. Ne nazadnje pa njegova dela tudi nam nudijo vrsto stvarnih podatkov o antiki, ki bi jih sicer pogrešali, in vpogled v tedanje življenje, kulturo in miselnost. Ker se je Plutarh pri življenjepisih dokaj tesno naslanjal na najrazličnejše zgodovinarje in tudi za druge spise uporabljal veliko virov, nam omogoča predstavo o besedilih, ki bi bila sicer povsem izgubljena.

• Dihle 1956
• Gantar 2000
• Hriberšek 2004a
• Hriberšek 2008
• Sovrè 1950
• Sovrè 1959
• Stadter 1992
• Sunčič 2014
• Sunčič 2015
• Tavčar 1973
• Ziegler 1957–2000

8.3. Svetonij

Nada Grošelj

Gaj Svetonij Trankvil se je rodil okoli leta 70 po Kr. kot sin rimskega viteza. Služboval je na sodiščih v Rimu in prijateljeval s Plinijem mlajšim, po katerega posredovanju je od cesarja Trajana prejel ius trium liberorum, privilegije, ki so jih bili deležni starši treh ali več otrok, čeprav teh sploh ni imel. Že pod Trajanom se je zaposlil v cesarski administraciji, pod Hadrijanom pa je dobil ugledno službo cesarskega tajnika. Toda leta 121/122 je Hadrijan odpustil njega in prefekta pretorijancev Septicija Klara, ki mu je Svetonij posvetil svoje delo Življenjepisi cesarjev, menda zaradi neprimernega obnašanja do cesarice. O njegovem življenju ni znano kaj dosti več, tudi datuma smrti ne vemo.

Preučeval je najrazličnejše teme: zgodovino in biografijo, starožitnosti (npr. rimski koledar), naravoslovna in jezikoslovna vprašanja. Za njegov pristop je značilno marljivo in skrbno zbiranje nadrobnosti, ni pa imel smisla za širši koncept in povezovanje tega znanja. Pisal je v latinščini in grščini; znanih je precej naslovov, ohranili pa sta se v glavnem le dve deli, obe s področja biografije: Življenjepisi cesarjev (De vita Caesarum) indelno O slavnih možeh (De viris illustribus). Prvo delo obsega osem knjig. Od prve do šeste so posvečene po enemu cesarju (Cezarju, Avgustu, Tiberiju, Kaliguli, Klavdiju in Neronu), sedma in osma pa vsebujeta po tri krajše življenjepise: v sedmi so opisani Galba, Oton in Vitelij, ki so se zvrstili v enem letu med Neronom in Vespazijanom, v osmi pa cesarji iz flavijske dinastije Vespazijan, Tit in Domicijan. Delo je ohranjeno skoraj v celoti, manjka le uvodno posvetilo Septiciju Klaru in začetni odlomek Cezarjevega življenjepisa.

V delu O slavnih možeh je obravnaval rimske književnike in kulturne delavce; kakor pri cesarjih tudi pri teh ni segel do oseb iz svojega časa. Obsegalo je vsaj pet razdelkov: o pesnikih, govornikih, zgodovinopiscih, filozofih ter o »gramatikih« (tj. preučevalcih književnosti) in retorjih. Za vsako disciplino je najprej podal očrt njenega razvoja v Rimu in nato nanizal kratke prikaze njenih predstavnikov. Delno je ohranjen razdelek o gramatikih in retorjih; od življenjepisov pesnikov, ki so prišli do nas v izdajah njihovih del, so zagotovo Svetonijevi spis o Terenciju, Horaciju in Lukanu, od govornikov imamo – nepopolnega – Pasiena Krispa, od zgodovinopiscev pa Plinija starejšega. Vrsto notic iz O slavnih možeh je ohranil sv. Hieronim v Evzebijevi Kroniki. Iz drugih del obstajajo fragmenti pri kasnejših avtorjih, npr. slovničarjih, komentatorjih, sholiastih in še pri Izidorju Seviljskem (7. stoletje po Kr.), kajti Svetonij je imel velik vpliv.

Svetonij velja za najpomembnejšega rimskega življenjepisca. Pri svoji metodi pisanja se je oprl na tip biografije, ki se je razvil v Aleksandriji v 3. stoletju pr. Kr. in so ga aleksandrijski učenjaki uporabljali zlasti za kratke orise življenja književnikov, kot pomoč pri razlagi njihovega pisanja. To je bil prikaz podatkov, shematično razvrščen po smiselnih kategorijah in podan v preprostem, zgoščenem slogu. Aleksandrijski tip so v antiki uporabljali za življenjepise književnikov in kulturnih delavcev tudi Svetonij sam in še kasnejši avtorji, npr. sestavljavci enciklopedij. Ko pa ga je Svetonij apliciral na življenjepise cesarjev in v osnovno shemo vnesel mnogo obsežnejše gradivo, namreč široko paleto podatkov o tedanjem življenju (npr. o novostih v rimskih cirkusih, običajih pri podeljevanju vojaških odlikovanj, vidikih literarnega in religioznega življenja), je skozi življenjepis zgodovinsko pomembnega posameznika podal tudi širšo sliko dogajanja; tako so njegova dela obveljala za zgodovinopisje in sprožila v tej zvrsti novo smer, cesarsko biografijo, ki je predstavljala zgodovino prek cesarskih življenjepisov. Vendar je bila to prej kulturna zgodovina kot pa zgodovina v pravem pomenu, saj je izpustil mnogo gradiva, ki se ni nanašalo neposredno na protagonista, čeprav bi bilo sicer pomembno kot ozadje za razumevanje človeka na cesarskem položaju. Pač pa je bil njegov izbor gradiva primeren za kulturne delavce, kot je razvidno iz ohranjenih odlomkov iz dela O slavnih možeh, kjer očrta razvoj gramatike in retorike v Rimu ter s tem izriše potrebni kontekst.

Svetonij je v aleksandrijsko formo vnesel nekatere značilne rimske elemente. Tako posveča precej pozornosti prodigijem (nadnaravnim znamenjem), ki so jih v Rimu tradicionalno beležili in vnašali v zgodovinska dela; kakor so se Rimljani v nagrobnih govorih in napisih tradicionalno osredotočali na pokojnikova dela in dosežene časti, ne na zaokrožen oris značaja, tudi on beleži javne službe, ki jih je protagonist opravljal, njegove darove vojakom, gradnje ipd., njegovih dejanj in lastnosti pa ne poveže v enovit prikaz. V rimskem duhu je tudi Svetonijevo prikazovanje povsem individualnih potez, tako slabih kot dobrih; podobno nagnjenje k individualnemu in verističnemu upodabljanju zasledimo v rimski umetnosti, medtem ko je za Grke bolj značilno tipiziranje in idealiziranje.

Shema tovrstnega življenjepisa je bolj ali manj naslednja:

1. Podatki o imenu, rodu, ožji družini protagonista. Svetonij npr. v Tiberijevem življenjepisu posveti 1.–3. poglavje družinama Klavdijcev in Livijcev, iz katerih je cesar izhajal, 4. pa prikazu njegovega očeta.
2. Rojstvo, kraj in čas rojstva.
3. Kronološko prikazana otroštvo in življenje do najbolj ustvarjalne dobe pri književnikih oziroma do nastopa oblasti pri cesarjih.

Glavni del je urejen nekronološko, po kategorijah:

4. Dejavnost. Pri cesarjih so to npr. razni odloki, javne gradnje; vojaškim dogodkom Svetonij ne namenja velike vloge.
5. Prikaz osebnosti. Pri teh dveh kategorijah lahko avtor za cesarje, v katerih delovanju je razvidna neka prelomnica, vpelje še dodatno delitev na dobro in slabo dobo (tako pri Tiberiju, Kaliguli, Neronu).
6. Povratek h kronološkemu prikazu za dogodke pred smrtjo in smrt; Svetonij pri cesarjih opisuje tudi znamenja, ki napovedujejo smrt.
7. Pri pesnikih kasnejša usoda njihovih spisov, pri cesarjih pa dogodki v Rimu po njihovi smrti in oporoka.

Druge kategorije so še zunanji videz, odnos do religije in – za cesarje – znanstveno in umetniško udejstvovanje.

Ta shematični pristop je sicer uporaben za urejanje gradiva, ima pa pomanjkljivosti tako za prikaz zgodovinskega dogajanja kot protagonistovega značaja. Tako pri cesarskih življenjepisih ni vselej jasna kronološka in vzročna povezava med dogodki: po Svetonijevi pripovedi sodeč naj bi npr. Tiberij odpotoval in se naposled ustalil na otoku Capri po oziroma zaradi smrti svojih sinov, vendar je v resnici eden umrl leta 19 in drugi 23, Tiberij pa se je umaknil šele leta 26/27. Shematiziranje tudi ne omogoča koherentne podobe o človekovem značaju in razvoju, zaradi prepletanja kronološkega pristopa z nekronološkim prihaja do zmede in notranjih nasprotij. To se kaže npr. pri Tiberiju in Kaliguli, kjer avtor najprej našteva »dobra« in nato »slaba« dejanja (pri Tiberiju je prelomnica njegov umik na Capri v 41. in 42. poglavju, medtem ko v Kaliguli 22 avtor odpravi prehod z besedami: »Toliko o Kaliguli kot knezu, zdaj pa je treba pripovedovati o njem kot pošasti.«).

Veliko nasprotujočih si podatkov ostaja nerazloženih in neusklajenih, pogosto manjkajo kronološke indikacije. Primer za pobijanje lastnih prejšnjih trditev je poročilo o Kaligulovem ravnanju z zapisniki s procesov, na katerih so bili pod Tiberijem obsojeni njegova mati in brata. Svetonij v 15. poglavju piše, da je dal cesar vse te listine prinesti na Forum in sežgati, da se tistim, ki so bili soudeleženi kot priče ali ovaduhi, ne bi bilo treba bati njegovega maščevanja; v 30. pa beremo, da se je le pretvarjal, da jih je sežgal, in je z njimi kasneje večkrat napadal senatorje. Kljub temu je sežig v 15. poglavju naveden kot dejstvo. Tako negativni del večkrat poseže nazaj v pozitivnega in postavi začetno sliko na laž.

Svetonij je za svoje življenjepise zbral množico virov in gradiva. Na splošno ni kritičen, čeprav npr. iz njegovega pretresanja nasprotujočih si poročil o Kaligulovem rojstnem kraju (Kaligula 8) vidimo, da je bil kritične presoje zmožen. V glavnem pa le niza podatke iz virov, ki med seboj niso vselej usklajeni. Vrednost virov izenačuje, tako da vključuje podatke iz drugih avtorjev, avtentične listine (odloke, pisma), pa vse do anonimnih pamfletov, epigramov, čenč in vulgarnih anekdot; pogoste so npr. take o seksualnih ekscesih. Kar zadeva listine, citira v prvih treh cesarskih življenjepisih veliko primarnih virov, zlasti Avgustovo korespondenco. Da jo pozna iz prve roke, jasno pokaže v 87. in 88. poglavju cesarjevega življenjepisa. Tu navaja pogoste fraze in posebnosti v rabi besed, ki se pojavljajo v njegovih pismih, posebnosti v ortografiji, celo ključ njegove skrivne pisave. Največ takih citatov in najnatančnejše podatke najdemo v življenjepisih zgodnejših cesarjev in ne Svetoniju časovno bližjih Flavijcev, kot bi pričakovali; morda v času, ko je pisal o slednjih, ni imel več dostopa do cesarskega arhiva.

Svetonijev slog je zgoščen, stvaren in preprost; te značilnosti so danes cenjene, v antiki pa so pomenile odstopanje od literarne produkcije. Netipična za tisto dobo je tudi odsotnost moraliziranja in političnega gledišča. Zanimivo je njegovo besedišče: ker si ne prizadeva za enotnost, prevzema izraze iz virov (slednje včasih dobesedno prepisuje), med drugim tudi uradno izrazje, grške citate in razne neobičajne besede. Pomembna novost v njegovem načinu predstavitve je sorazmerna nepristranskost, saj o protagonistih na stvaren način podaja pozitivne in negativne nadrobnosti.

Njegova vpliv in priljubljenost sta bila izjemna ne le v antiki, marveč tudi kasneje. Sprožil je novo smer zgodovinopisja v obliki življenjepisov, ki se je ohranila do sodobnosti. Njegovo shemo so prevzeli številni posnemovalci, tako tudi krščanski biografi (npr. avtor življenjepisa škofa Ambrozija ter sv. Hieronim v svojem prikazu krščanskih piscev) in v srednjem veku Einhard, življenjepisec Karla Velikega; prek njega je Svetonijev vpliv segel vse do Petrarke in renesanse. Za nas je veliki pomen njegovih spisov v tem, da prinašajo vrsto informacij s področja kulturnega, literarnega in celo znanstvenega razvoja, ki jih drugje ni najti; ker pa vrednost virov zelo niha, je potrebna previdnost.

• Döpp 1972
• Lounsbury 1987
• Roth 1858
• Šmit 1960

8.4. Pisci Cesarske zgodovine

Nada Grošelj

Z naslovom Scriptores Historiae Augustae (Pisci cesarske zgodovine) danes označujemo edino ohranjeno delo, ki sklenjeno prikazuje zgodovino vladarskih oseb od začetka 2. stoletja po Kr. do konca 3. stoletja. To je zbirka življenjepisov, ki obsega 30 spisov, oseb, ki so v njih dejansko obravnavane, pa je še več, kajti isti spis včasih združuje po več življenjepisov, če so si protagonisti v sorodu (npr. dva Maksimina, trije Gordijani) ali če so si kronološko blizu (npr. trideset »tiranov« oziroma uzurpatorjev in pretendentov na prestol v obdobju cesarja Galiena). Zbirka se prične s Hadrijanom, ki je vladal med letoma 117 in 138, konča pa z Numerijanom, ki je umrl leta 284 in ga je nasledil Dioklecijan, vendar poleg cesarjev na oblasti, t. i. »avgustov«, obravnava iz tega obdobja tudi »tirane« – pretendente ter uzurpatorje – in »cezarje« ali tiste, ki so jih avgusti določili za svoje naslednike. (Imeni Cezar in Avgust so si privzemali cesarji od Avgusta dalje in postali sta sinonim za vladarski naziv, pod Hadrijanom pa je prišlo do razločevanja, tako da je imel vladajoči cesar naziv Cezar Avgust, medtem ko se je njegov sin oziroma predvideni naslednik imenoval Cezar.) Posledica tega pristopa so podvajanja v prvi polovici korpusa. Slednjo je namreč glede na tematiko, uporabljene vire in točnost mogoče razdeliti na »glavne« življenjepise, ki obravnavajo cesarje, in »stranske«, ki opisujejo njihove manj pomembne sovladarje, predvidene naslednike ali tekmece in so slabše kvalitete. Kjer »glavnemu« življenjepisu kakega cesarja sledi ustrezni »stranski« življenjepis, ta prinaša skoraj isto zgodovinsko gradivo, le da v predelani in napihnjeni obliki, podprti z anekdotami, govori, pismi, verzi; posamezni odlomki so včasih skoraj prepisani iz cesarskega življenjepisa.

Ob vsakem spisu je naveden domnevni avtor. Le-teh je šest:

1. Elij Sparcijan (sedem spisov: o Hadrijanu, Eliju, Didiju Julijanu, Septimiju Severu, Pesceniju Nigru, Karakali in Geti),
2. Julij Kapitolin (devet spisov: o Antoninu Piju, Marku Avreliju, Luciju Veru, Pertinaksu, Klodiju Albinu, Opeliju Makrinu, obeh Maksiminih, treh Gordijanih in o Maksimu ter Balbinu),
3. Vulkacij Galikan (o Avidiju Kasiju),
4. Elij Lampridij (štirje spisi: o Komodu, Diadumenijanu, Elagabalu in Severu Aleksandru),
5. Trebelij Polion (prva dela manjkajo, deloma je ohranjen spis o dveh Valerijanih, v celoti pa tri dela: o dveh Galienih, tridesetih tiranih in Klavdiju) in
6. Flavij Vopisk (pet spisov: o Avrelijanu, Tacitu, Probu, o Firmu in še treh tiranih – Saturninu, Prokulu in Bonozu – ter o Karu in njegovih sinovih Karinu in Numerijanu).

Na imena teh avtorjev naletimo le v Cesarski zgodovini. Spisi, pripisani prvim štirim, si sledijo mešano, zadnja dva pa tvorita vsak svoj sklop.

Na osnovi posvetil v življenjepisih, med katerimi so nekatera naslovljena na cesarja Dioklecijana, spet druga pa na Konstantina, kot tudi na osnovi drugih omemb teh dveh cesarjev, so nastanek Cesarske zgodovine tradicionalno umeščali na začetek 4. stoletja po Kr.: deloma pred leto 305, ko se je Dioklecijan upokojil, deloma po letu 324, ko je zavladal Konstantin.

Gradivo je urejeno na podoben način kot Svetonijevi življenjepisi: ni povezano v enovito kompozicijo, temveč razporejeno po rubrikah, kot so: poreklo obravnavane osebe, njeno življenje pred nastopom vlade, politika in dogodki za časa njenega vladanja, značajske lastnosti, smrt, zunanji videz in posmrtne časti.

Navidez podobna Svetonijevi je še ena metoda, ki se pojavlja v zbirki in skupaj z drugimi potvorbami zmanjšuje verodostojnost podatkov. Svetonij je namreč rad vključeval govorice in anekdote, pa tudi (za zgodnejše vladarje) navajal listine iz cesarskih arhivov, do katerih je imel dostop, dokler je bil Hadrijanov tajnik. Vključevanje listin in kopičenje zgodbic iz zasebnega življenja so povzeli tudi drugi, denimo Marij Maksim, ki je spisal življenjepise cesarjev od Nerve do Elagabala ali Severa Aleksandra in navajal listine ne le v tekočem besedilu, temveč tudi v dodatkih; Cesarska zgodovina se večkrat sklicuje nanj. Zelo verjetno pa so bili v teh primerih dokumenti večinoma izmišljeni – ne le govori, za katere je bilo to v antičnem zgodovinopisju v navadi, temveč tudi pisma, odloki ipd. Cesarska zgodovina vsebuje okoli 150 lažnih »dokumentov«, vštevši 68 pisem, 60 govorov in predlogov ljudstvu ali senatu in 20 senatovih odlokov ter »dobesednih« vzklikov senatorjev. Primer slednjega je navedek, kako naj bi ob Tacitovih (vladal 275–276) ugovorih, češ da je prestar, da bi postal cesar, po desetkrat zaklicali: »Tudi Trajan / Hadrijan / Antonin je prišel na oblast v starosti!« (Tac. 5,1). Največ (lažne) dokumentacije – 59 t. i. dokumentov v petih življenjepisih – je pri Vopisku, ki prinaša tudi največ podrobnosti iz zasebnega življenja, medtem ko je v zgodnejših »glavnih« življenjepisih (tj. cesarjev od Hadrijana do Karakale) skoraj ni. Nepristnost je mogoče razpoznati tako iz slogovnih posebnosti, ki se ujemajo s preostalim besedilom v spisu, kot iz namena, ki je isti kot v preostanku spisa (npr. poveličevanje določenega posameznika), in iz zgodovinskih napak, ki bi se v pristnem dokumentu seveda ne pojavile.

Zbirka nakazuje tudi politično stališče, ki je konvencionalno in nima osrednje vloge: cenjeni lastnosti sta disciplina in prizanesljivost; razvidna sta spoštovanje do senata in naklonjenost tradiciji ter poganstvu; večkrat se pojavlja misel, da je nasledstvo na podlagi osebnih odlik boljše kakor krvno nasledstvo.

Kljub pogosto trivialni vsebini in napakam je bila Cesarska zgodovina v rabi ves čas. V antiki in srednjem veku so jo prepisovali in občasno uporabljali kot zgodovinski vir. V humanizmu je bila sicer bolj predmet besedilne kritike in komentarjev in v pozni renesansi so črpali iz nje bolj bežne informacije, toda v 17. stoletju je spet postala pomemben vir za podatke o 2. in 3. stoletju, čeprav je bilo obenem jasno, da vsebuje veliko napak. Status zgodovinskega vira (ki ga je sicer treba jemati z rezervo) je zlasti za obdobja oziroma osebe, ki niso poznane iz drugih virov, ohranila do konca 19. stoletja. Tedaj so študije ob sestavljanju leksikona oseb iz 1.–3. stoletja po Kr. (Prosopographia Imperii Romani) pokazale, da je denimo življenjepis Avidija Kasija povsem nezanesljiv in da je rodovnik, po katerem naj bi bil oče cesarja Konstantina pranečak cesarja Klavdija (vladal 268–270), lažen. Seveda je zelo težko določiti, kaj je verodostojno in kaj ne; zdi se, da so življenjepisi cesarjev od Hadrijana do Karakale precej zanesljivi, medtem ko vsebujejo sočasni »stranski« in kasnejši življenjepisi veliko več trivialnih zgodb in izmišljij. Poleg vsebine pa sta prišla pod vprašaj tudi avtorstvo in datacija, saj je v zvezi s tem več problemov. Prvi štirje avtorji na primer trdijo, da imajo v načrtu ali delno že tudi izdelane življenjepise za celo vrsto cesarjev, trije – Sparcijan, Galikan in Lampridij – omenjajo tudi življenjepise tiranov. Če so bili to sodobniki, ki so napisali toliko paralelnih življenjepisov, kdo je med njimi naredil izbor za pričujočo zbirko? Nenavadno je tudi, da Sparcijan in Kapitolin posvečata nekaj del Dioklecijanu in nekaj Konstantinu, kar bi pomenilo, da sta oba ustvarjala v razponu okoli 20 let. Razen tega spisi ne kažejo le podobnosti v zgradbi (to bi bilo moč pripisati skupnemu vzoru), marveč tudi v jeziku.

Naslednji problem je datacija, saj naj bi nekateri uporabljeni tehnični izrazi v zvezi z administracijo prišli v splošno rabo šele konec 4. stoletja. Med izmišljenimi osebami najdemo pripadnike družin, ki so postale pomembne v drugi polovici tega stoletja, prej pa ne. Nadalje so nekateri odlomki identični z odlomki iz avtorjev (Evtropij, Avrelij Viktor), ki so pisali v tretji četrtini 4. stoletja.

Na podlagi svojega študija pri leksikonu oseb Prosopographia je Hermann Dessau analiziral takšne nedoslednosti in postavil tezo, da Cesarska zgodovina ne zavaja le vsebinsko, marveč tudi glede podatkov o sami sebi, saj naj ne bi bila delo šestih avtorjev z začetka, temveč enega samega s konca 4. stoletja. Vprašanje avtorstva in datacije še vedno ni razčiščeno, prav tako je problematično rekonstruiranje virov, ki naj bi bili uporabljeni za posamezne dele zbirke. Omenjenih je veliko, vendar so po sodobnih dognanjih pogosto izmišljeni; po Symeu je takih kar 35 (1971, 1). Sodobnejši avtorji se večinoma nagibajo k neki različici Dessauove teorije o enem avtorju s konca 4. stoletja, tako tudi Mellor (1988, 9; 493) in Syme (1971); slednji v nasprotju z večino preučevalcev, ki iščejo politični, javni motiv za takšno potvorbo, meni, da gre za duhovito igračkanje visoko izobraženega avtorja in za delo, ki je blizu historični romanci.

Syme dokazuje, da si je mogoče na podlagi dela kot celote izdelati predstavo o avtorju in njegovih metodah. Dejstvo, da se biografije oziroma skupine biografij med seboj razlikujejo po gradivu, virih, načinu predstavitve, namenu in tudi po prevladujočem slogu, razlaga s tem, da avtor ponekod (v zgodnejših »glavnih« življenjepisih) predvsem kompilira podatke, v »stranskih« in kasnejših življenjepisih pa se čedalje bolj prepušča izmišljijam in retoričnim prijemom, pri čemer doseže vrh na koncu z Vopiskovimi spisi. Razkazuje svojo učenost in se pretvarja, da uporablja znanstvene metode, ko navaja obsežno »dokumentacijo«, graja razne druge pisce ali fingira pomisleke ob določenih podatkih. Kaže izrazito nagnjenje do literature, saj pogosto navaja, da so njegovi protagonisti sami pisali književna dela ali se družili z literati, vpleta navedke in aluzije na odlomke iz književnosti itd. O biografovem delu govori s spoštovanjem in celo namiguje, da biografi po verodostojnosti prekašajo zgodovinarje z njihovo literarno obarvanostjo (Prob. 2,7). Ima smisel za humor in vključuje šale (seveda je po Symeovem prepričanju že sámo delo ena sama potegavščina).

Pri kompoziciji se po splošnem mnenju kažejo hude pomanjkljivosti, saj avtor isti osebi večkrat pripiše nasprotujoče si značajske lastnosti, pri kompiliranju podatkov kaže neskrbnost in naglico, pogosto nespretno krajša ali vriva odlomke in na koncu dodaja gradivo. Syme pa kljub temu meni, da ima literarni talent, ki se kaže v senatorskih govorih, dramatičnih kontrastih in predvsem v povezavah in medsebojnih aluzijah, ki jih tke med osebami v življenjepisih. V njegovem jeziku se po eni strani pojavljajo slogovno zaznamovane, arhaizirane, cvetlične besede, po drugi strani pa zelo tehnično izrazje.

Kljub zgoraj povedanemu pa ne moremo mimo dejstva, da se življenjepisi oziroma posamezni sklopi med seboj v marsičem razlikujejo, zato mora vprašanje o nastanku dela ostati še odprto.

• Hohl 1927
• Magie 1921–1932
• Marasco 2003
• Marolt 1989
• Syme 1971
• Bonner Historia-Augusta-Colloquia 1962–1989
• Historia Augusta Colloquia 1990–

9.2. Amijan Marcelin

Gregor Pobežin

Amijan Marcelin (Ammianus Marcellinus) je živel in delal v obdobju, v katerem so mnogi grški pisci svoja dela ustvarili v latinskem jeziku, kar sprva morda daje misliti o intelektualni krizi latinskega zahoda ob koncu 4. stoletja, vendar je veliko bolj prepričljiv pomislek, da je, ravno nasprotno, intelektualni prostor rimskega cesarstva v tem času vse bolj zapolnjevala latinščina, ki je kot jezik umetne proze v 2. in 3. stoletju že nekoliko pešala. Poleg tega je bilo cesarstvo v Amijanovem času v kulturnem smislu že močno decentralizirano; v 4. stoletju je obstajalo več močnih kulturnih centrov, ⁶⁰⁶ ki so iz provinc, tako rekoč nekdanjega obrobja cesarstva, prispevali vrsto imenitnih piscev, katerih glavni ustvarjalni jezik je bila prav latinščina.

Tudi Amijan, ki ga lahko štejemo za zadnjega vélikega rimskega zgodovinopisca, je bil po rodu sicer Grk iz Antiohije v Siriji, pomembnega trgovskega središča in ene prvih pomembnih krščanskih skupnosti. Rodil se je okoli leta 333 v plemiški družini; še zelo mlad se je pridružil telesni straži (protectores domestici) cesarja Konstancija, od leta 353 pa je stopil v službo v osebnem spremstvu poveljnika konjenice (magister equitum) na vzhodu, Ursicina. Z Ursicinom je nato leta 354 odšel v Mediolanum (ant. Milano), od tam pa leta 355 v Germanijo, natančneje v Kolonijo Agripino (ant. Köln), kamor je Konstancij II. poslal Ursicina, da bi odstavil uzurpatorja Silvana. Ursicin je nato do leta 357 ostal v Galiji, potem pa ga je Konstancij poslal nazaj na vzhod, kjer je vodil vojaške operacije v Armeniji. Amijan je ves ta čas ostal v njegovi službi in bil na lastne oči priča perzijskemu obleganju in padcu Amide leta 359 (pri tem naj bi bil tudi sam skoraj ob življenje). Zaradi neuspešne obrambe Amide so Ursicina leta 360 odstavili (po tem letu se za njim izgubi zgodovinska sled); Amijan se je za kratek čas mudil v Antiohiji, že leta 363 pa se je znova odpravil na vojaški pohod v Perzijo, tokrat v spremstvu cesarja Julijana. ⁶⁰⁷ Po sklenitvi mirovne pogodbe s Perzijci je Amijan končno zaključil svojo vojaško kariero in se ustalil v Antiohiji, kjer je živel in ustvarjal do leta 380; v tem času je verjetno že ustvaril posamezna poglavja svoje Zgodovine,opravil pa je tudi nekaj pomembnih potovanj, med drugim v Egipt, Grčijo in Trakijo. Po letu 380 najdemo Amijana v Rimu, kjer se je podrobno spoznal z latinskim jezikom; ⁶⁰⁸ po pričevanjih sodeč se je tu tudi v visokih senatorskih krogih že zgodaj proslavil z branjem odlomkov svoje Zgodovine – navezal naj bi celo stike z družino Simahov. ⁶⁰⁹ Amijan je svojo Zgodovino dokončal v Rimu, najbrž okoli leta 395, okoli leta 400 pa je umrl.

Amijanovo temeljno delo je Zgodovina (Res gestae ali Rerum gestarum libri XXXI), s katero je snovno hotel nadaljevati Tacitovo delo; delo je obsegalo 31 knjig, v katerih je Amijan popisal zgodovino rimskega cesarstva od cesarja Nerve (časovno od leta 96) do smrti cesarja Valensa leta 378. Prvih trinajst knjig, ki so obsegale obdobje od leta 96 do leta 352, je, žal, izgubljenih; ohranjenih je le osemnajst knjig (14–31), ki popisujejo zgodovino med letoma 353–378, torej komaj obdobje 25 let.

Celotno delo je bilo prvotno verjetno razdeljeno celo na tri poglavitne dele, pri čemer se je Amijan naslonil na zgodovinopisno tradicijo, zlasti na Tacita, na katerega se je navezal snovno in formalno (čeprav se je metodološko – z nagnjenostjo k avtopsiji in rabi čim bolj avtentičnih virov – v resnici najbolj spogledoval s Tukididom):

1. prvi, neohranjeni del (knjige 1–13) je obsegal obdobje med letoma 96–352/53, tj. dogodke od cesarja Nerve⁶¹⁰ do smrti cezarja Gala;
2. drugi del (knjige 14–25) obsega obdobje med letoma 354–364, tj. dogodke od Julijanovega imenovanja za cezarja do Jovijanove smrti;
3. tretji del (knjige 25–31) obsega obdobje med letoma 364–378, tj. dogodke, ki so se odvili med Jovijanovo in Valensovo smrtjo.

Zlasti na račun popolnoma izgubljenega prvega dela danes ne moremo več z gotovostjo ugotoviti, iz katerih virov je Amijan črpal snov za svoje delo; vsekakor je dobro poznal Livija in Salustija ter seveda Tacita, ki je nanj pomembno vplival. ⁶¹¹ Poleg tega Amijan pogosto navaja odlomke iz del raznih latinskih piscev (ali pa jih vsaj omenja), na primer Cicerona, Gelija, Valerija Maksima, in druge, večkrat pa navaja tudi odlomke iz grške literature, zlasti grških pesnikov, Simonida, Homerja, Arata ter manj znanih avtorjev. V drugem (oziroma drugem in tretjem) delu Zgodovine, v katerem zlasti za razne zastranitve še vedno črpa iz različnih starejših in tudi sodobnih⁶¹² avtorjev, je pri popisovanju dogodkov Amijan poleg lastnih vtisov in pričevanj strnil tudi različne dokumente; njegovo delo s tega stališča predstavlja dragocen vpogled v marsikatero izgubljeno besedilo, na primer Konstancijevo zasebno korespondenco ali Julijanove spomine o kampanji proti germanskim plemenom v Galiji (356–360).

Ob vsem tem bi seveda le stežka zagovarjali misel, da je bil Amijan predvsem grški pisec, ki je pač po naključju ustvarjal v latinskem jeziku; v resnici je Amijan razvil globok čut za latinski jezik in ga je želel temeljito spoznati, obenem pa je kot zgodovinopisec čutil globoko spoštovanje do rimske zgodovinopisne tradicije, ki je nanj močno vplivala. Prav tako pa lahko njegovo rabo latinskega jezika razumemo tudi kot izraz patriotizma; verjel je v neminljivost rimskega imperija, čeprav je njegova tragika v tem, da je čutil njegov bližajoči se nezadržni propad.

Amijan, ki je bil izkušen v vojaških zadevah, obenem pa je kot visok uradnik izvrstno spoznal delovanje državnega aparata, je imel najboljši dostop do informacij na vseh ravneh; njegovi zgodovinski viri so bili vrhunski in preverjeni, obenem pa se je kot pisec vseskozi zanašal na avtopsijo. Njegovi opisi vojaških operacij so brezhibni, prav tako njegovo razumevanje političnih institucij. Njegova pripoved je zanimiva, sveža in podprta z zastranitvami različne vsebine, od katerih so zlasti z umetnostnozgodovinskega stališča zanimive zastranitve o egipčanskih obeliskih ipd. Znan je tudi njegov opis Hunov (31,2).

• Albrecht 1997
• Laistner 1977
• Pitcher 2009
• Rolfe 1950–52
• Selem 2007

9.3. Evzebij

Gregor Pobežin

Evzebij (Eusébios) se je uveljavil kot eden najpomembnejših krščanskih mislecev Konstantinove dobe in kot eden najvplivnejših krščanskih zgodovinopiscev, katerega delo je bistveno vplivalo na kasnejše pisce vse do konca antike in tudi še v srednjem veku. Rodil se je okoli leta 265 v palestinski Cezareji; njegov status ni povsem jasen, vendar se zdi verjetno, da je bil suženjskega stanu in da je prvotno služil znanemu Pamfilu, ki ga je vzel tudi v uk in ki se ga je Evzebij hvaležno spominjal s kasnejšo biografijo. V obdobju najhujšega preganjanja kristjanov med letoma 303–310 se je bil Evzebij prisiljen umakniti v Tiros, kasneje pa, ko je bil med preganjanjem zajet tudi Pamfil, se mu je pridružil v ječi. Po Konstantinovem prihodu na cesarski prestol so se za Evzebija stvari obrnile na bolje; s cesarjem je vseskozi vzdrževal tesne prijateljske stike in užival njegovo zaščito – cesarja je v izraz hvaležnosti pogosto poveličeval v svojih spisih, kar je šibka točka njegovega dela, saj je s tem pripomogel k njegovi nekritično izkrivenčeni podobi. Med letoma 313 in 315 je služboval kot škof v Cezareji, vendar je bil zaradi svoje spravljive drže v zadevi glede arijanskega spora, ko ni hotel izrecno obsoditi Arija, ⁶³⁷ tudi sam izobčen; na Nicejskem koncilu (leta 325) so ga rehabilitirali, čeprav se ni jasno odpovedal svojemu stališču glede spornega vprašanja. Umrl je okoli leta 340, kmalu po smrti svojega zaščitnika, cesarja Konstantina leta 337.

Evzebij je ustvarjal pod močnim vplivom neoplatonističnega filozofa Origena, ⁶³⁸ o čemer jasno priča tudi del njegovega sicer izjemno obsežnega literarnega opusa; pod že omenjenim Origenovim vplivom so izpod Evzebijevega peresa prišli spisi, posvečeni tekstološki in eksegetski dejavnosti, ti spisi so se žal ohranili le v kratkih izvlečkih, vendar je iz teh izvlečkov moč rekonstruirati približno vsebino in naslove teh del, npr. spisa z naslovom Vprašanja in odgovori v Evangelijih, iz katerega se je ohranil le en izpis, ali manj znano delo, namenjeno geografski razlagi⁶³⁹ Svetega pisma, od katerega pa se je ohranil le leksikalni del, ki prinaša popis svetopisemskih geografskih imen. Večina tega gradiva se je ohranila v zbirki komentarjev k Svetemu pismu z naslovom Verige (Catenae), ki ohranja fragmente iz eksegetskih del posameznih piscev (med drugimi tudi Origena).

Drugi pomemben del njegove literarne dejavnosti so apologetski spisi; že zgodaj je Evzebij skupaj s Pamfilom sestavil Origenovo Apologijo v petih knjigah, ki jim je Evzebij po Pamfilovi smrti dodal še šesto. Poleg te je kasneje sestavil vrsto pomembnih apologetskih del, med katerimi velja omeniti Evangelijsko pripravo v 15 knjigah in Pripravo na Evangelij v 20 knjigah, v katerih se je lotil polemične razprave o razmerjih med poganskim in krščanskim svetom, med grško in hebrejsko filozofijo ipd; v delu Priprava na Evangelij Evzebij dokazuje podrejenost grškega izročila hebrejskemu in ujemanje nekaterih dognanj v grški filozofiji s svetopisemskimi resnicami. V teh spisih je avtor dokazal bogato poznavanje del in avtorjev, s katerimi polemizira: Platona, Aristotela idr.

Morda najpomembnejši del Evzebijevega literarnega ustvarjanja, ki mu je prinesel sloves enega najpomembnejših krščanskih zgodovinopiscev, pa je njegova zgodovinopisna dejavnost. Okrog leta 303 je Evzebij objavil delo Kronološke preglednice (gr. Khronikoí kánones) ⁶⁴⁰ v dveh knjigah; v tem delu je avtor po splošnem, a izčrpnem uvodu v prvi knjigi, v katerem je opozoril na uporabo kakovostnih (čeprav pogosto mlajših) virov, v drugi knjigi sestavil vrsto kronoloških tabel, v katerih je navajal sezname vladarjev in zgodovinske podatke iz različnih obdobij od Abrahamovega rojstva⁶⁴¹ do leta 328. S tem je oblikoval celovit pregled zgodovine različnih ljudstev, npr. Hebrejcev, Egipčanov, Grkov in Rimljanov. Delo je v izvirniku ohranjeno žal le v fragmentih, v celoti pa je ohranjen prevod v armenski jezik in del Hieronimove⁶⁴² proste predelave Kronoloških preglednic, ki jih je prevedel in sam nadaljeval do leta 378. Delo je postalo temelj za poznejšo grško in latinsko kronografijo in je še danes neprecenljive vrednosti, saj so podatki v njem izjemno natančni in še vedno služijo kot aktualen zgodovinski vir.

Precejšen del Evzebijevega opusa predstavljajo dela, posvečena cesarju Konstantinu, s katerim je bil, kot že rečeno v dobrih odnosih; Konstantin je Evzebiju nudil politično zaščito, ki jo je Evzebij poplačal z vrsto spisov o cesarju. Ti spisi sicer imajo zgodovinsko ozadje, vendar jih prežema panegiričen ton, zaradi česar je vprašljiva tudi njihova zgodovinska vrednost. Mednje spada Konstantinov življenjepis (Vita Constantini)v štirih knjigah, ki kaže naknadne popravke in dokumentarne vrivke, k delu pa je avtor priložil tudi primerek Konstantinovega nabožnega govorništva (postno pridigo iz leta 323), ki je sicer najbrž pristen, vendar ga je Evzebij verjetno vsaj nekoliko predelal. Zgodovinska vrednost del o Konstantinu je, kot že rečeno, kompromitirana, vendar je razumljivo, da je cesarja, ki ga je vseskozi ščitil, videl zgolj v dobri luči, kot pium caesarem.

Tudi Evzebijevo temeljno zgodovinsko delo (in prvo tovrstno zgodovinsko delo dotlej), Cerkvena zgodovina (Ekklesiastikè historía) v desetih knjigah, v kateri je predelal cerkveno zgodovino od začetkov do leta 324, ⁶⁴³ ni zgolj zgodovinske, temveč tudi apologetske narave; zastavljeno je precej epizodično in snov obravnava razdrobljeno, kar avtor posredno prizna v uvodu (1,5):

»Tu in tam sem torej zbral vse tisto, kar se mi je zdelo pomembno za pričujoče delo; kakor cvetov na livadi sem si nabral ustreznih odlomkov iz del starodavnih piscev in zdaj naj se lotim zgodovinske pripovedi …«

Delo je že takoj po objavi doživelo velik uspeh; kmalu po izidu ga je začel prevajati v latinščino Rufin, ⁶⁴⁴ ki je zgodovinsko snov sam nadaljeval do leta 395. Kljub apologetskemu značaju, ki Cerkveno zgodovino kot zgodovinopisni izdelek nekoliko premakne iz strogo zgodovinskega polja, pa je le-ta kljub temu neprecenljiva, zlasti zaradi bogate zbirke različnih pisnih virov in dokumentov, poleg tega pa gre za prvi tovrstni pregled zgodovine krščanstva, ki je domiselno vključen v neki obči zgodovinski okvir. S tem delom si je Evzebij prislužil laskavi vzdevek »oče cerkvene zgodovine«.

• Croke 1983