Oto Luthar

Knjiga, ki je pred vami, je že tretja izdaja – druga slovenska – besedil, posvečenih predstavam o zgodovini, natančneje, nastanku in razvoju zavzetega negovanja spomina na življenje ljudi v preteklosti, začenši s predstavami o minulem življenju ljudstev vzhodnega Sredozemlja, do kompleksne teorije in filozofije zgodovinopisja, ki ju 2500 let kasneje razvijajo nasledniki najstarejših zgodovinarjev vsepovsod po svetu.

V tem dolgem obdobju je počasi dozorelo spoznanje, da zgodovinopisje ni nekaj, kar vse v našem življenju pretvori v nekaj hladnega in brezčutnega, pač pa je predvsem rezultat večne napetosti med preteklostjo in sedanjostjo. Prav to napetost skušamo v tem delu izpostaviti, zato nas niso zanimala zgolj stališča dobro znanih avtorjev, pač pa tudi manj uveljavljenih piscev. Zato so poleg izbranih odlomkov Hekataja, Herodota, Tukidida … zbrani in prevedeni tudi odlomki iz del Eforja, Teopompa … pa poznoantičnih in bizantinskih zgodovinopiscev – poleg Ane Komnene tudi Teofilakta Simokate in Kekavmena. Ne nazadnje se prav zaradi sporočila iz Durrellovega Aleksandrijskega kvarteta nismo ustavili pri Haydenu Whiteu, pač pa nadaljevali z Jürgenom Kocko, Rogerjem Chartierjem, Gabrielle Spiegel, Frankom Ankersmitom, Hansom Kellnerjem, Keithom Jenkinsom … Vsi ti so namreč odločno poudarjali, da zgodovina nima in ne more imeti neposrednega praktičnega namena, pač pa je veda o verjetnem – in še bolj veda, ki je dovzetna za manipulacije, še zlasti tedaj, ko se dnevna politika katere koli vrste polašča preteklosti.

Od prve slovenske izdaje je minilo okroglih deset let, zato tem bolj obžalujemo, da v tako omejenem obsegu ni mogoče zajeti pogleda na vrsto izjemnih in pomembnih avtorjev. Kdor se želi natančno posvetiti zgodovini historiografije, bo v tej knjigi zaman iskal nekatere velike mislece, ki v takšen pregled nedvomno sodijo, denimo Wilhelma Diltheya, Paula Ricoeurja, Karla Marxa, Michela Foucaulta in druge, katerih dela, sicer zelo pomembna za razvoj zgodovinopisja, so bila v celoti ali deloma celo že prevedena v slovenski jezik. Nekaterih v tem knjižnem obsegu ni, ker so se z zgodovinopisjem ukvarjali le posredno (ali pa so se ga kvečjemu bežno dotaknili), spet drugih ni zato, ker jih ni bilo mogoče neposredno vključiti v zamišljeno razvojno linijo zahodnega zgodovinopisja. Po drugi strani pa je bila v naš izbor »lovcev na preteklost« vključena tudi vrsta avtorjev, ki niso (obširneje) pisali o zgodovinopisju, so pa s svojim prelomnim razmišljanjem, ki so ga pogosto razgrnili prav v spremnih besedah k zgodovinskim razpravam, pomembno zaznamovali razvoj zgodovinopisja.

Posamezne avtorje, ki so za razpravo pomembni, pa niso predstavljeni posebej, zato vsaj bolj ali manj obširno omenjamo v uvodnih besedilih k posameznim poglavjem ali v biografskih skicah njihovih kolegov – še zlasti v tistih primerih, ko so se eni ali drugi vključevali v bolj ali manj ostre polemike in so se vzajemno spodbujali k jasnejšemu artikuliranju svojih strokovnih stališč. Dober primer takšne »izključenosti« posameznih avtorjev je biografska beležka o E. H. Carru, v kateri so obravnavani tudi Carrovi zelo pomembni sodobniki Isaiah Berlin, H. Trevor Roper in A. J. Taylor.

Druga slovenska izdaja je prenovljena in le delno vsebinsko spremenjena, zato velja zahvala za sodelovanje vsem istim avtorjem in prevajalcem kot v prvi izdaji. Posebej pa moramo v uvodu k drugi izdaji, ki je bila po vzoru srbske izdaje razdeljena v dva zvezka, izreči zahvalo avstralski umetnici Fioni Margaret Hall, ki je prijazno privolila v uporabo njene fotografije za naslovnico drugega zvezka.