Gregor Pobežin
Vzroke za nastanek »znanosti« pri Grkih gre med drugim iskati v težnji po osmišljanju znanja, torej ne le po empiričnosti, temveč po sistemizaciji pridobljenih ugotovitev. Ta želja po kritični presoji in iskanju resnice se je pokazala v pristopu k iskanju gotovega, kar je postalo stvar preskušanja in zavračanja hipotez. Ta nova oblika miselnega procesa je postala osnova za napredek v znanosti in se je začela kot težnja odražati v vseh znanstvenih panogah, tudi v šele nastajajočem zgodovinopisju, ki ima seveda izvor v istih znanstvenih nagnjenjih kakor naravoslovne vede.
Zgodovinopisje v kasnejšem pomenu besede se je razvilo iz različnih začetkov, toda brez dvoma je temeljni vir za nastanek zgodovinopisja mit, 11 ki je Grkom dolgo služil namesto »prave« zgodovine. Razvoj od mita oziroma mitologije k »pravemu« zgodovinopisju v resnici ni proces prehoda od napačnega pristopa k pravilnemu, ker so prav nekateri elementi umevanja na mitološki ravni postali ključnega pomena za razvoj v zgodovinopisju. »Izločanje« zgodovinskega jedra iz lógoi, se pravi osamosvojitev in razvoj zgodovinopisja iz mitologije, je bilo dolgotrajen proces, ki je bil zares uspešen šele pri Tukididu, zato je naslov »arhajsko in klasično zgodovinopisje« pravzaprav nekoliko preobširen. Od prvih proznih piscev, ki bi jih lahko uvrstili v kanon zgodovinopiscev, do prehoda iz 5. v 4. stoletje pr. Kr. se je v slabih 150 letih zvrstilo veliko število avtorjev, ki so pisali različne zgodovinopisne »zvrsti«. Razvoj od prvih tovrstnih zvrsti do vrhunca tega obdobja, ki ga predstavljata Herodot in Tukidid, je bil sicer stalen, ne pa tudi premočrten; nekatere zvrsti, ki so se pojavile med prvimi, denimo mitografija in genealogije, so pisali še Herodotovi sodobniki. Če torej želimo ponazoriti živahno in raznovrstno dejavnost »arhajskega in klasičnega« zgodovinopisja, moramo našteti nekatere najpomembnejše »zgodovinopisne« zvrsti in njihove vidnejše pisce.
Eden od osnovnih pogojev za razvoj te literarne zvrsti je moralo biti na vsak način živahno kulturno in gospodarsko razvito okolje, ki je spodbujalo tudi težnjo po potovanjih in (gospodarskih) stikih s sosednjimi ljudstvi; to okolje je bil prostor jonske Male Azije, 12 od koder tudi izvirajo prvi pisci. Idealen medij za to novo zvrst (in sploh za vse vrste znanstvenega pisanja) je proza; pesniški jezik namreč ni bil več v celoti ustrezen za potrebe znanstvenega pisanja, ki zahteva natančen, predvsem pa abstrakten besednjak. »Muza je torej morala sestopiti s svojega voza in nadaljevati peš,« duhovito ugotavlja L. R. Palmer (1980, str. 143) in opozarja na bliskovit razvoj proze v 6. in 5. stoletju: medtem ko se celo najpreprostejše epigrafsko gradivo, denimo seznami imen, začne pojavljati šele v začetku 6. stoletja, 13 je bil že do srede 5. stoletja pr. Kr. oblikovan tehnični prozni jezik, ki je bil v celoti primeren za izražanje natančnih opažanj, teoretičnih razglabljanj in znanstvenih ugotovitev. Ob tem pa velja izpostaviti dejstvo, da je bila v času nastajanja prvih proznih del »običajni« medij za komuniciranje z javnostjo pesniška forma; snov prvih proznih del, denimo Anaksimena in Ferekida, ki so nastajala proti koncu 6. stoletja pr. Kr., bi bila prav lahko podana tudi v heksametrih. 14 Ta dela naj bi nastajala kot zapiski za »predavanje« filozofskih oziroma (v Ferekidovem primeru, gl. spodaj) genealoško-zgodovinskih idej poslušalcem. V tem pogledu se seveda razvoj zgodovinske proze zdi še toliko bolj osupljiv.
Znotraj samega zgodovinopisja je glede na njegov značaj družbene angažiranosti seveda nujno prišlo tudi do postopnega profiliranja posameznih zvrsti, od najzgodnejših potopisov in lokalnih zgodovin do splošnih zgodovinskih pregledov in zgodovinskih monografij. 15 Posamezne zvrsti grškega zgodovinopisja so se tedaj že dokončno oblikovale in nekateri pisci so v posameznih zvrsteh postavili povsem moderna merila ustvarjanja, tako da so se tudi te oblike zgodovinopisja obdržale skozi skoraj vso antiko in seveda prodrle tudi v srednjeveško evropsko literarno sfero. Temu primerno posameznih avtorjev ne moremo obravnavati po strogo kronološkem zaporedju, temveč raje v okviru njihove literarne dejavnosti.
Med prvimi »zgodovinopisnimi« (in sploh proznimi) besedili moramo omeniti dve zvrsti, namreč períodos (potopis) in períplous (opis plovbe), ki sta sicer predvsem geografske narave, vendar sta za razvoj zgodovinopisja ključnega pomena; v opisih teh medkulturnih stikov so namreč Grke zanimali zlastinómoi, tj. običaji sosednjih ljudstev.
Poleg najpomembnejšega predstavnika te zvrsti, Hekataja, velja omeniti zlasti Skilaksa iz Kariande (Skýlaks), ki je spremljal Dareja I. 17 na njegovem bojnem pohodu, in sicer najbrž na delu poti od Inda do današnje Savdske Arabije. Njegovo akmé lahko torej postavimo v čas okoli 519 do 512 pr. Kr. Borni fragmenti, ohranjeni v obliki citatov pri Hekataju in Herodotu, kažejo na bogato geografsko znanje in širok etnografski interes. Z njim večinoma povezujejo naslov Opis morij onkraj Heraklovih stebrov (Períplous tôn ektòs tôn Herakléous stelôn), nekateri pa dopuščajo tudi avtorstvo spisa z naslovom Opis morij obljudene Evrope, Azije in Libije (Períplous tês thalásses tês oikouménes Európes kaì Asías kaì Libýes), vendar gre po vsej verjetnosti za kompilacijo, ki ni Skilaksovo delo. Períodos oziroma períplous je bil proti koncu 6. in v prvi polovici 5. stol. pr. Kr. dobro zastopana in precej razširjena literarna oblika; to potrjuje tudi dejstvo, da je v približno istem času v Masiliji ustvarjal Evtimen (Euthyménes), ki je sestavil períplous o potovanju od Masilije do afriške obale (ohranjen je fragment pri Hekataju in nekaj pri Herodotu), v Kartagini pa Hanon (Hánnon), ki je najkasneje v prvi polovici 5. stoletja pr. Kr. napisalperíplous v kartažanskem jeziku, katerega prevod je nastal v helenističnem obdobju: Períplous Hanona, kartažanskega kralja (Hánnonos Karkhedoníon basiléos períplous). 18
Pod skupnim imenom logografi (Tukidid ta izraz polemično rabi (1,21) za vse starejše pisce, tudi za Herodota – slednji je Hekataja imenoval logopoiós) 19 moramo, zopet poleg najpomembnejšega predstavnika – Hekataja, našteti nekaj najpomembnejših piscev20 te zvrsti, pri čemer se velja odpovedati kronološkemu vrstnemu redu, saj so bili mnogi pisci sodobniki.
Ena zanimivejših osebnosti tega časa je nedvomno Dionizij iz Mileta (Dionýsios); po maloštevilnih in nezanesljivih podatkih, ki se večinoma nanašajo na 5. stoletje pr. Kr., lahko sodimo, da je bil kronist Dareja I. Napisal je delo Perzijska zgodovina (Persiká), ki je bilo po vsej verjetnosti prvo zaključeno delo o zgodovini orienta.
Haron iz Lampsaka (Kháron), ki je nekoliko starejši od Herodota, je za preučevanje grškega zgodovinopisja precejšnjega pomena predvsem zato, ker eno njegovih del morda predstavlja osamljen poskus zgodovinopisne zvrsti, ki se pri Grkih ni ravno prijela, namreč pisanja zgodovine po letopisih. Vzrok za to je preprosto v dejstvu, da pisanje letopisov, ki je bilo pri Rimljanih ključnega pomena za razvoj zgodovinopisja, pri Grkih ni imelo prave vloge (obstajali so sicer osamljeni primeri). Haronovo delo Kronika Lampsačanov (Hóroi Lampsakekôn) v štirih knjigah je morda napisano na podlagi takšnih »letopisov« (gr. hóroi, lat. annales); poleg tega je napisal še več »regionalnih« zgodovin: Persiká, Aithiopiká in Kretiká.
Med zgodnejšimi pisci regionalnih zgodovin velja omeniti tudi Ksanta iz Lidije; napisal je delo Zgodovina Lidijcev (Lydiká), ki je bilo v antiki precej cenjeno, tako da je bilo v helenistični dobi celó ekscerpirano, vendar je njegova avtentičnost vprašljiva.
Sicer pa med logografi nikakor ne smemo prezreti še dveh piscev, namreč Akuzilaja iz Argosa (Akousílaos) in Ferekida s Sirosa (Pherekýdes), 21 ki sta danes že precej pozabljena, vendar sta kot literata izjemno zanimiva. Prvi, nekoliko mlajši od Hekataja in prav tako mitografski pisec, je v svojem delu Genealogije (Geneēlogíai) razširil obstoječo mitografsko shemo z obsežno kozmogonijo in teogonijo, na katero je navezal »zgodovino« človeškega rodu in jo prek genealogij razvijal od Foroneja22 do Trojanskega cikla. Ne gre toliko za čisto racionalizacijo mitske snovi kot za sklenjeno preoblikovanje izročila po Heziodu in lokalnega epa Phoronís. Delo, katerega suhoparni značaj so mestoma poživljali ekskurzi v obliki različnih zgodb, je bilo brano še v 4. stoletju pr. Kr., kot vir drugim piscem pa se je najbrž ohranilo še dlje.
Ferekid s Sirosa, mitograf in kozmolog, katerega akmé lahko postavimo nekoliko pred leto 500 pr. Kr. (Apolodor je njegovo akmé postavil celo v leto 544 pr. Kr. in ga je štel za sodobnika Anaksimandra), je v antiki veljal za začetnika proze (gl. 1. fragment v izboru besedil k poglavju o Hekataju). 23 V svojem delu Sedem votlin oziroma Združitev bogov ali Teogonija (Heptámykhos étoi Theokrasía è Theogonía), 24 ki je ohranjeno zgolj v bornih fragmentih, je Ferekid razvil zapleteno razlago o rojstvu bogov iz treh večnih, neminljivih »prabožanstev«, 25 ki jih imenuje Zevs, Gaja in Kronos(Zás, Khthoníe in Khrónos). Vsekakor je bila Ferekidova teogonija brana še pozno v antiki in je pustila močan vtis pri kasnejših filozofih, o čemer priča tudi dejstvo, da je bilo delo vedno znova predmet alegoričnih razlag, mnogi – med njimi denimo Aristotel – pa so s Ferekidom tudi polemizirali.
V 4. stoletju pr. Kr. je grško zgodovinopisje doživelo izjemen razvoj. Že Dionizij Halikarnaški je ugotovil, da v enem dnevu ne bi utegnil našteti vseh del, ki so jih sestavili zgodovinopisci 4. stoletja, toda še zgovornejši je podatek, da je zgodovinopisje tega obdobja ocenil za »siromašno«. V resnici se je v obdobju od Ksenofonta do Polibija, se pravi v skoraj dvesto letih, od tako rekoč nepregledne množice zgodovinopiscev, ohranilo izredno malo (večinoma fragmentarnega) gradiva. Kanon desetih zgodovinopiscev, ki je nedvomno konstrukt klasicističnega gibanja v 1. stoletju pr. Kr., navaja naslednja imena: Herodot, Tukidid, Ksenofont, Filist, Teopomp, Efor, Anaksimen, Kalisten, Helanik, Polibij. Ohranila so se le dela prvih treh in zadnjega (Tukididovo in Polibijevo delo v okrnjeni obliki), pri tem pa gotovo ni naključje, da so vsi, razen Polibija, pisali pred Aleksandrovo smrtjo; po Aleksandrovi smrti in vzpostavitvi treh dinastičnih kraljestev je namreč predmet pisanja postal zapleten odnos med posameznimi centri moči.
Postavlja se vprašanje, katere pisce še smemo šteti za predstavnike »klasičnega« zgodovinopisja. Nekoliko posplošeno bi lahko v to kategorijo zajeli vse (pomembnejše) zgodovinopisce pred Filipovo smrtjo oziroma Aleksandrovo inavguracijo (336 pr. Kr.), vendar bi bila to v resnici preohlapna opredelitev. Poleg strogo časovne definicije moramo namreč upoštevati vsaj še metodološki, vsebinski in stilistični kriterij; 26 v tem pogledu nekaterih piscev nikakor ne bi mogli z gotovostjo uvrstiti med »klasične« – tak primer so denimo »atidografi« (gl. spodaj), ki so ustvarjali v 5., 4. in celo 3. stoletju pr. Kr., vendar jih kot pisce strogo lokalne zgodovine ne moremo obravnavati kot predstavnike »klasičnega« zgodovinopisja, tudi tistih ne, ki so ustvarjali v 5. in 4. stoletju.
Ob tendencah razvoja zgodovinopisja v 4. stoletju se je dejansko pokazala prava vrednost Herodota in Tukidida. Kljub dokazljivo širokemu razvoju zgodovinopisja (za to obdobje se navaja več sto imen) namreč ne bi bila pretirana trditev, da 4. stoletje dejansko pomeni zaton zgodovinopisne proze, ki je resnično oživela šele s Polibijem; čeprav doseže atiška proza v prvi polovici 4. stoletja svoj vrhunec – v Platonovih delih ter Izokratovih in Demostenovih govorih, se začne angažirana, korektna pripovedna zgodovina, še bolj pa sodobna monografija, do nadaljnjega čedalje bolj umikati »stranskim« zvrstem: horografiji (lokalni zgodovini), biografiji in geografiji. To pomeni nezadržen padec v kakovosti zgodovinskih del, ki ga lahko pojasnimo s pomanjkanjem »zunanjih dražljajev«, tj. ustrezne politične klime. Podobno kakor v govorništvu, kjer se je aktivno, politično angažirano življenje »z govorniških odrov preselilo v učilnice«, se je aktivna, politično angažirana zgodovina s »svetovnega odra« preselila v salone in arhive, ambicije po razlagi vzrokov za konflikte pa so se umaknile želji po enciklopedičnosti.
Herodot in predvsem Tukidid sta zgradila tako prepričljivo zgodovinopisno dediščino, da jima je sledila vrsta posnemovalcev. Med (številnimi) Herodotovimi posnemovalci naj omenimo Ksenofonta, ki mu mnogi celo odrekajo mesto v kanonu zgodovinopiscev ob Herodotu in Tukididu, vendar ne moremo mimo dejstva, da je imel Ksenofont (gl. ustrezno poglavje) v svoji Grški zgodovini resne zgodovinske ambicije, kar je razvidno že iz tega, da jo je kronološko (in deloma stilno) navezal na Tukididovo Peloponeško vojno. Po Tukididu se je zgledovala vrsta piscev, ki so posnemali njegov slog27 ali pa jemali njegovo zgodovino za izhodišče svojega dela; Tukididovo pripoved so nadaljevali (vsaj) Ksenofont, Teopomp (gl. ustrezno poglavje) in Kratip. Število teh piscev se sicer od priročnika do priročnika spreminja, vendar si vsaj trije zaslužijo natančnejšo omembo, zopet ne nujno po kronološkem vrstnem redu.
Za Tukididove posnemovalce, tj. pisce, ki so se vsebinsko in stilno najbolj naslonili na njegovo Peloponeško vojno, bi lahko polemično uporabili izraz Thoucydidei, čeprav jim s tem seveda ne odrekamo njihovih zgodovinopisnih ambicij. O Kratipu (Krátippos) iz Aten je znanega malo; po skopih podatkih naj bi bil Tukididov sodobnik ali le malo mlajši; nekateri (med njimi npr. Jacoby) so celo mnenja, da gre za namišljenega avtorja, poznohelenistični konstrukt, ki je ostal brez vsakršne omembe v vseh pregledih antičnih piscev (npr. v Diodorjevi Kroniki), in da gre torej za potvorbo prevladujočega zgodovinopisnega stila zgodnjega 4. stoletja. Kratip je svojo zgodovino kronološko navezal na Tukididovo delo in obdelal obdobje od leta 411 do najkasneje leta 394 pr. Kr. Stilno se delo precej navezuje na Tukidida; ta vtis dodatno potrjuje dejstvo, da v delu ni nobenih neposrednih govorov, po čemer smemo sklepati, da je avtor želel ustvariti podobnost z osmo knjigo Tukididove zgodovine.
Filist (Phílistos) iz Sirakuz (okoli 430–356/55) je napisal Zgodovino Sicilije (Sikeliká). Delo je bilo brez dvoma zasnovano kot celovit torzo, vendar je bila zgodovinska snov obravnavana v dveh delih: prvih sedem knjig vsebuje zgodovino Sicilije do leta 406/5, drugih šest knjig pa sodobno zgodovino, tj. vladavino Dionizija I. (štiri knjige) in Dionizija II. Zgodovina vladavine Dionizija II. se je dolgo ohranila kot samostojen torzo in je iz nje kasneje črpalo več sicilskih piscev, iz prvega dela, ki je obravnaval starejšo zgodovino Sicilije, pa sta kasneje črpala Teopomp in Efor (gl. ustrezno poglavje). Filist se je stilno in vsebinsko precej naslanjal na Tukidida; temu primerno ga je Ciceron poimenoval kar »mali Tukidid« (paene pusillus Thucydides: v pismu bratu Kvintu, 2,11,4), celo do te mere, da je za nekatera zgodovinska poglavja (npr. poraz atenske vojske pri Sirakuzah) raje črpal pri Tukididu, kot da bi se zanesel na svoje podatke iz avtopsije.
Eno najbolj spornih vprašanj za to obdobje je avtor Grške zgodovine iz Oksirinha. Grška zgodovina (Helleniká) iz Oksirinha je zgodovinsko delo, ki, podobno kot v Kratipovem primeru, nadaljuje Tukididovo pripoved od leta 411 in sega do najkasneje 387/6 pr. Kr. Od dela so se ohranili le fragmenti, vendar so nekateri dovolj obsežni, da je bila mogoča rekonstrukcija sloga in ocena obsega. To delo je z današnjega stališča izjemno zanimivo tudi zato, ker gre za enega redkih primerov v zgodovinski literaturi, ko se je pisec razmeroma natančno ukvarjal tudi z državno ureditvijo (politeía) – v tem primeru z državno ureditvijo Bojotije –, čeprav bistveno manj natančno oziroma teoretično poglobljeno kot kasneje denimo Polibij. O precejšnji priljubljenosti tega dela (in morda precejšnjem pomenu njegovega avtorja) v antiki pričajo denimo nedavno objavljeni fragmenti iz Kaira (objava leta 1976), ki jih je natančna datacija na podlagi njihove pisemske oblike uvrstila v 1. stoletje po Kr., torej več kot 400 let po njihovem domnevnem nastanku; znano je tudi, da je iz tega dela črpal Efor (gl. ustrezno poglavje). O tem, kdo je pravi avtor te zgodovine, je bilo prelito morje črnila, v »ožji izbor« pa sta se uvrstila predvsem dva pisca, namreč Kratip in Teopomp, vendar to vprašanje ostaja do nadaljnjega bolj ali manj odprto.
Nazadnje velja v širšem kontekstu tega poglavja omeniti še en zanimiv pojav v zgodovinopisju »klasične« dobe, namreč t. i. atidografe. Ker gre za vrsto piscev, ki so ustvarjali že v 5. stoletju in skozi vse 4. stoletje celo do srede 3. stoletja pr. Kr., poleg tega pa je njihov predmet pisanja strogo vzeto »lokalna« zgodovina, jih je primerneje obravnavati posebej. Gre za avtorje, ki so z razmeroma znanstvenim pristopom zbirali gradivo, vključno z mitološkim, povezano z zgodovino Aten oziroma širšim področjem Atike. Kronike atidografov so vsebovale izjemno bogat pregled atiških starožitnosti, mitologije, kulture in političnih institucij, vendar so ti pisci večinoma zavzemali apologetično stališče do svojega predmeta in poveličevali slavo Aten. Prvi pisec lokalne atenske zgodovine, ki bi lahko veljal za predhodnika atidografov, je Helanik z Lezbosa, Tukididov sodobnik, čigar Atenska zgodovina je izšla kmalu po letu 404 pr. Kr.; Tukidid ga ni cenil prav dosti, saj mu je očital številne netočnosti. Med pomembnejšimi atidografi lahko naštejemo še Androtiona (4. stoletje pr. Kr.) in Filohora (3. stoletje).
Marjeta Šašel Kos
Hekataj, sin Hegesandra, je bil pred Herodotom prvi pomembnejši geograf in zgodovinar, tako imenovani »logograf« (gl. zgoraj). Hekataj je pripadal stari miletski aristokraciji in je živel od okoli 550 do okoli 480 pr. Kr., o čemer sklepamo na osnovi Herodotovega poročila o uporu maloazijskih jonskih Grkov (500–494 pr. Kr.; 5,36; 124–126), ki ga je Hekataj Grkom zaradi ekonomske in vojaške premoči perzijskega kraljestva zaman skušal odsvetovati, prigovarjal pa je, naj zgradijo mornarico. Po neuspešnem jonskem uporu se je pri satrapu Artafernu zavzel za neprestroge ukrepe proti Grkom (Diod. 10,25,4). Vloga, ki jo je odigral v političnem življenju svoje domovine, kaže na starejšo zrelo osebnost. Ni gotovo, ali je doživel perzijske vojne. Veliko je prepotoval (Agathem., T 12a [Jacoby]) in preživel daljši čas v Egiptu (Herod. 2,143). Pri Strabonu (14,1,7) je ohranjen verjetno napačen podatek, da je bil Hekataj učenec Anaksimandra, avtorja prvega zemljevida tedaj znanega sveta. Njegov učitelj je bil Tales (oba sta bila iz Mileta), prvi znani grški filozof, ki je skušal svet razložiti racionalno in ne mitično in ki je napovedal sončni mrk 28. maja 585. leta. Nedvomno sta oba filozofa nanj odločilno vplivala.
Pri F. Jacobyju (Fragmente der griechischen Historiker, Berlin 1923–; Hekataj: FGrHist 1) je ohranjenih 25 notic o Hekatajevem življenju (T 1–25) in 373 fragmentov iz njegovih sicer izgubljenih del (F 1a–373). Izvirajo predvsem iz del gramatikov, raznih sholij (učenih komentarjev poznejših gramatikov k delom klasičnih grških in latinskih piscev) in leksikonov, pa Atenaja, Strabona, Pavzanija, največ pa jih je iz Štefana iz Bizanca. Ohranjeni so fragmenti iz dveh njegovih večjih del: prvo je Genealogija (Rodovniki), imenovano tudi Historíai (Zgodovinski oris) in Heroología (Pripovedi o herojih), od katerega je ohranjenih 35 fragmentov, ki govorijo o ustanovitvi posameznih grških mest, o Devkalionovih potomcih (Devkalion in Pira sta bila edina, ki sta preživela vesoljni potop), o Argonavtih, Danaidah (petdesetih Danajevih hčera, ki bi se morale poročiti z bratranci, Egiptovimi sinovi, pa so z očetom zbežale v Argos), Heraklu in njegovih potomcih; nekateri se nanašajo na tebanske sage in na razna druga legendarna grška izročila, ne obravnavajo pa dogodkov sodobnosti oziroma polpreteklega dogajanja.
338 fragmentov je ohranjenih iz njegovega drugega dela: Periégesis oziroma Períodos gês (Opis zemlje; Potopis znanega sveta), ki je bilo razdeljeno na tri dele. Fragment 36 (a in b) se nanaša na zemljevid, ki je bil razširjena in popravljena verzija Anaksimandrovega. Drugi fragmenti izvirajo iz dveh knjig, ki sta sestavljali Opis zemlje in sta bili pozneje poimenovani Evropa in Azija. Iz ohranjenih odlomkov je razvidno, da je Opis vseboval vse tedaj znane dežele. V prvi knjigi je Hekataj obravnaval dežele od Hispanije, Ligurije, Keltov, Etruščanov, Sicilije, Italije, vzhodnojadranske obale, Grčije, otokov tračanske in azijske obale do Makedonije, Trakije, Skitije ter severne Evrope. Druga knjiga, Azija, ki je vključevala tudi Afriko, je obsegala vse maloazijske dežele od Črnega morja, Helesponta, Troade, prek Jonskih otokov, Lidije, Karije, Likije, Pamfilije in Kilikije, dalje vzhodno Azijo in Egipt, Etiopijo in Libijo. Nekaj fragmentov ni mogoče opredeliti, nekaj jih morda celo ni pristnih.
Hekataj je smatral zemljo za okroglo ploščo, ki jo je obdajal ocean, razdeljena pa je bila na dva enaka dela, Evropo in Azijo. Ločila naj bi ju linija, ki je potekala od Sredozemskega do Črnega morja v smeri vzhod – zahod, medtem ko naj bi jo v smeri sever – jug potekajoča linija po Donavi in Nilu delila na štiri enako velike kvadrante. Tudi posamezne dežele so imele pri Hekataju obliko pravilnih geometričnih likov. Predvsem je opisoval obalne predele, vendar tudi notranjost, ponekod je njegov opis segel do roba zemlje. Poudarek je dal stvarnim podatkom o zemlji in njenih prebivalcih, pri čemer mu ni bil pomemben stil pisanja, prav tako ne neposredna uporabnost njegovega dela, kar ga loči od opisov obale, t. i. periplov. Opisoval je ljudi in kraje, ljudstva in njihove običaje, meje, reke, gorovja, naravo, rastlinstvo in živalstvo ter naravne pojave.
Hekataj je pisal v arhajskem jeziku in v preprostem, opisnem stilu (že to je njegovemu delu dajalo videz zgodovinske kredibilnosti), vendar je bilo po nekaterih ohranjenih besedilih sodeč pri njem že opaziti zametke razčlenjene, ritmične proze (gl. izbor besedil, 4b) . Ne moremo ga še smatrati za zgodovinarja v modernem pomenu besede (to je šele Herodot), kajti ni poznal enotnega koncepta zgodovine in obdobja, ki ga je obravnaval, zato tudi ne enotne zgradbe dela. Lahko pa ga štejemo za glavnega predstavnika znanstvene geografije, predvsem pa njegovo delo nedvomno predstavlja začetek znanstvenega obravnavanja zgodovinskega dogajanja. Kritiziral je mite, vendar je legendarno zgodovino – kot vsi antični zgodovinarji za njim – presojal z merili sodobnosti in jo zgolj skušal očistiti pretirane čudežnosti. Iz njegovega dela je črpal Herodot, na katerega so nekateri Hekatajevi pogledi in poročila močno vplivali; za nekatere odlomke je celo znano, da jih je Herodot dobesedno prepisal iz svojega predhodnika, tako npr. opis krokodila, povodnega konja in feniksa.(2, 70; 71; 73)
Hekataj iz Mileta, Hegesandrov sin. Rodil se je za časa Dareja, Kambizovega29 naslednika, kot sodobnik Dionizija iz Mileta, 30 tj. med 62. olimpijado. Zgodovinopisec. Pri Hekataju, ki je bil tudi Protagorov učenec, črpa mlajši Herodot iz Halikarnasa. Prvi je bil, ki je v prozi napisal delo zgodovinske narave (historía); prvo prozno delo (syngraphé) je napisal Ferekid, medtem ko Akuzilajeva31 dela niso pristna.
Anaksimander iz Mileta, Talesov učenec, je prvi izdelal zemljevid znanega sveta, Hekataj iz Mileta, ki je bil daleč po svetu, pa ga je dopolnil do osupljivih podrobnosti. Helanik z Lezbosa, izredno učen mož, je stvarno popisoval zgodovino. Sigijec Damast je napisal Periplus, pri tem pa obilno črpal iz Hekatajevih del. Zatem so Demokrit, Evdoks in še nekateri drugi izdelali [svoje] Zemljevide in potopise32 …
Kdo so bili, ki so prvi na zemljevidu orisali znani svet? Prvi je bil Anaksimander, drugi Hekataj iz Mileta, tretji Talesov učenec Demokrit in četrti Evdoks.
Hekataj iz Mileta pravi takole: »O stvareh pišem, kakor presojam, da so resnične. Grških zgodb, ki se mi zdijo naravnost smešne, je namreč brez števila. 33
Namen [teh] členov je skladno izražanje [določenih] misli; [posamezni členi] lahko vsebujejo tudi zaključeno misel, kakor denimo v primeru uvoda v Hekatajevi Zgodovini: »Hekataj iz Mileta pravi takole.«
Heziod pravi, da so [Argonavti] pripluli po reki Fasis, toda Hekataj to trditev zavrača, češ da se Fasis ne izliva v Črno morje. Pa tudi odpluti niso mogli po Tanaidi, temveč po isti reki, po kateri so bili prišli, kakor pravi Sofokles v Skitih. Tudi Kalimah omenja, da ne tisti, ki so kdaj pluli po Jadranskem morju, niso naleteli na Argonavte, kakor tudi ne tisti, ki so mimo Črnih peči pluli proti Kerkiri, koder so se svoje dni mudili Argonavti. Ko namreč Ister, ki izvira v krajih Hiperborejcev, teče med Skitijo in Trakijo, se razcepi na dva toka, od katerih se eden izliva v Črno morje, drugi pa v Tirensko morje.
Stari so znani svet risali kot okroglo ploskev, sredi katere je Grčija, sredi te pa Delfi, ki so kakor popek sveta. Demokrit je bil prvi, ki je ugotovil, da je zemlja [po obliki] podolgovata in da v dolžino meri poldrugi obseg svoje širine; podobno je menil tudi Dikajarh Peripatetik. Po Evdoksovem mnenju zemlja v dolžino meri celo dvakrat toliko kot v širino, po Eratostenovem pa še več.
Na smeh mi gre, ko vidim, kako so se mnogi lotili zemljevida sveta in kako ga nihče ni izgotovil po pameti. Nekateri rišejo Okean, kako teče okoli zemlje, ki je okrogla, kakor bi jo očrtal s šestilom, Azijo pa delajo enako veliko kakor Evropo.
Liburni: ljudstvo, ki živi ob notranji obali jadranskega zaliva. Hekataj [o njih govori] v … knjigi Evropa. Ženska oblika imena je Liburnijka. [Uporablja se] tudi izraz Liburnijci. Ime so dobili po nekem prebivalcu Atike Liburnu. Poznamo liburnijske čolne in liburnijski plašč, ki je vrsta oblačila.
Gregor Pobežin
Na prehodu iz 6. v 5. stoletje pr. Kr. se je grško zgodovinopisje v razmeroma kratkem obdobju naposled iz razdrobljenih zametkov in pretapljanja mitov preusmerilo v pravo zgodovino, v Herodotu pa je dobilo reformatorsko osebnost, ki je iz tradicije logografov ob lastnem duhovnem zorenju elegantno, vendar odločno prestopila v »tabor kritične historiografije«.
Herodot se je rodil v Halikarnasu v Kariji, v dorski koloniji matičnega Trojzena, ki pa je bila globoko prežeta z jonskimi elementi; ti so se, kakor pričajo napisi, kulturno močno uveljavili. Letnica njegovega rojstva, med 490 in 480 pr. Kr., ni povsem gotova. Kakor so domnevali že v antiki, naj bi bil v začetku peloponeške vojne star 53 let – kot najverjetnejše leto njegovega rojstva torej navajajo letnico 484 ali tudi 486 pr. Kr. Njegova družina, ki je uživala visok družbeni položaj, 34 se je hitro helenizirala, kljub svojemu deloma karijskemu poreklu, o katerem lahko sklepamo po negrških imenih njegovega očeta (Likses) in strica (Paniásis). Pri slednjem, enem zadnjih epikov homerskega sloga, 35 je bil Herodot deležen obsežnega literarnega šolanja.
Po nemirih okoli leta 460 – najbrž je šlo za poskus odstranitve halikarnaškega tirana Ligdama36 (v kolikšni meri je bil vpleten sam Herodot, ni znano), ki je med drugim dal usmrtiti tudi njegovega strica Paniasisa, je bil izgnan na Samos, vendar sam tega ne omenja. Veliko je potoval: na sever (vse do južnih predelov današnje Rusije), v Babilon, Sirijo in Palestino, štiri mesece je bil v Egiptu (Egipt je na Herodota napravil poseben vtis, tako da je za njegov opis namenil skoraj vso drugo in še del tretje knjige). Med letoma 447 in 444 pr. Kr. je daljša obdobja preživel v Atenah, vendar tega obdobja, ki je bilo eno najpomembnejših v njegovem življenju, sam ne omenja. V Atenah je spoznal Perikla in bil je v tesnih stikih s Sofoklom; prav to omogoča precej natančno datacijo njegovega bivanja v Atenah. Kakšna je bila narava njegovih popotovanj, ni povsem jasno: nekateri jim pripisujejo premoženjske vzgibe, že v antiki pa je prevladovalo mnenje, da se je preživljal s predavanji (v Atenah naj bi ob branju odlomkov iz svojega dela, ki so odkrivali njegovo naklonjenost do mesta, dobil zajetno volilo iz državne blagajne). Leta 444 ali 443 se je udeležil ustanovitve panhelenske kolonije v Túrijih (Thoúrioi) v južni Italiji (Velika Grčija), kjer je verjetno ostal do smrti okoli leta 425 pr. Kr.
Njegovo delo37 Zgodbe (Historíai) je bilo najverjetneje objavljeno šele v prvih letih peloponeške vojne, čeprav so nekateri mnenja, da je bilo objavljeno šele po avtorjevi smrti, tj. okoli leta 425 pr. Kr. 38 Delo je razdeljeno na devet knjig, vendar ta delitev ni pristno Herodotova – uvedli so jo aleksandrijski filologi39 (še najverjetneje Aristárh, 40 ki je napisal tudi komentar).
Razčlenili bi ga lahko takole:
Kot je razvidno iz vsebinskega pregleda, tematske cezure ne sovpadajo povsem s »fizično« Aristarhovo delitvijo. Vprašanje zgradbe je zelo zapleteno in je dvignilo vsaj toliko prahu kot homersko vprašanje. 42 Eno najtežjih vprašanj glede Zgodb je, ali je bilo delo enotno, torej napisano v enem kosu, ali po plasteh in v skladu z avtorjevo osebno rastjo.
Stroka se je pri preučevanju Herodota razdelila na dva tabora: na analiste in unitarijance (izraza sta izposojena prav iz terminologije glede homerskega vprašanja), pri čemer je treba omeniti, da ti dve smeri nista povsem nezdružljivi. Odločati se za verodostojnost oziroma »pravilnost« trditev ene ali druge skupine je popolnoma brezplodno, ker so trditve z obeh polov hkrati dobro podkrepljene, vendar mestoma tudi pomanjkljive. Stališče analistov je, da ni imel pisec v začetku nobenega jasnega načrta, da je delo sestavljeno iz posameznih pripovedi – lógoi, kot argument navajajo nestanovitnost v dolžini t. i. »ekskurzov« ipd.; kot najznačilnejša predstavnika tega pristopa naj omenimo Jackobyja, ki je zagovarjal »razvojno« teorijo; tudi sicer so analisti pogosto trdili, da je razvoj historiografije stvar Herodotove osebne rasti in da se je torej zgodovina s Herodotovim napredkom od najzgodnejših, geografsko-etnografskih plasti »osvobodila« iz spon etnografije. Unitarijanci pa v splošnem zagovarjajo mnenje, da obstaja v Zgodbah kontinuiteta snovi skozi celotno delo, skupni imenovalec zgodovinopisnih impulzov in uspešna podreditev posameznih partij celoti – vztrajajo pri enotni zasnovi in kontinuirani realizaciji.
Zdi se sicer, da lahko na tem mestu »varno« navedemo nekaj pogosto navajanih dejstev, katerim priznavajo določeno težo (vsaj tisti zmernejši) predstavniki obeh tokov: kljub nasprotnemu vtisu je najbrž treba delo imeti za sklenjeno, vendar brez prvotnega »osnutka« in s kasnejšimi redakcijami oziroma vrivki. Dokaz za »epizodnost« dela se zdi tudi trditev, ki jo postavi sam Herodot (4,30): »kajti že od vsega začetka sem se namenil, da si bom tu in tam dovolil kak dostavek«, kot sled redakcijskih popravkov pa se kaže tudi nedoslednost v prvi knjigi, ko je avtor sicer nakazal, da bo obdelal tudi zgodovino Asirije (1,184), vendar je v končni redakciji ni, ali npr. neskladnost v sedmi knjigi, ko Herodot nakaže (7,213), da bo obširneje opisal Efialtovo smrt, česar potem ne stori.
Še eno vprašanje je, ki je za preučevanje Herodota zelo pomembno in ki je bilo eden glavnih argumentov na strani analistov (pa tudi unitarijanci so se mnogokrat strinjali, da nanj niso našli pravega odgovora), namreč vprašanje o tem, ali ima delo enotno, osrednjo temo. Sovre je kljub mnenju, da je delo nastalo »po epizodah«, v svojem uvodu povzel precej razširjeno mnenje, da je »bilo delo od kraja zasnovano kot zgodovina Perzije«, 43 ki pa jo je Herodot predelal po obisku v Atenah, kjer je zaradi različni dejavnikov44 »začel drugače gledati na zgodovino grštva«. Če je bilo torej delo pred tem zasnovano kot nova temeljita zgodovina Perzije, v katero naj bi bili vključeni daljši etnografski ekskurzi, in če je Herodot prej skozi »etnografsko prizmo« oba svetova, grškega in perzijskega, koordiniral in moralno enačil, mu je v Atenah »grštvo postalo merilo za ideal človeštva, boj Helade s Perzijo pa eksistenčna borba številčno manjšega, toda nravno više stoječega ljudstva zoper fizično premoč niže stoječih ljudi«. Ob novem pojmovanju Grkov v primerjavi z barbari (vrednotenje Heleni – barbari je polaren izraz brez moralnega prejudiciranja in Herodot je tu objektiven) naj bi šele dobil osnovno temo za univerzalno zgodovino (ki ji je po novem podredil že napisane partije).
Branje poglavij Zgodb pred perzijskimi vojnami (ki zavzemajo približno dve tretjini celotnega volumna) ustvari vtis, da gre sicer za počasen tok in medias res, da pa gre vendar za bolj ali manj neprekinjeno rdečo nit, za implicitno poudarjanje duhovnih in političnih razlik med vzhodom in zahodom; v tem oziru je delo smiselno zaokroženo – od nastanka vzhodnega kolosa do izničenja njegove grožnje ob koncu perzijskih vojn –, tok pripovedi pa nezmotljivo poudarja razlike med Grki in Perzijci. Med skromnostjo »skalnate in revne dežele«, kjer, kot pravi Perikles, »ljudje ljubijo skromno lepoto«, in neizmernim bogastvom v sredstvih in človeški sili, s katerimi je razpolagal orientalski despot; med majhnimi otočki demokracije (do katerih pa je Herodot ob opisu notranjih razprtij precej kritičen – pozna namreč največjo nevarnost svobode, to sta sebičnost in nesloga) in teokratskim tipom orientalske despotovine; med »sladko svobodo« in suženjstvom. Zgodbe spremljajo življenjsko pot štirih perzijskih kraljev; grška zgodovina je (ob pomanjkanju že obstoječega zgodovinopisnega žanra) obravnavana po delih, ki so vstavljeni nekako na tistih mestih, ko je v ustreznem zgodovinskem toku prišlo do stika med Grki in Perzijci.
Ključni moment Herodotovega dela je historía – poizvedovanje, preiskovanje, raziskava – tj. zbiranje podatkov o preteklih dogodkih in dejanjih (ne samo Grkov, temveč tudi barbarov – tj. vseh Negrkov), o nekdanjih in sodobnih etnografskih ter geografskih značilnostih. Vendar je ta historía kritična: tako glede izbire podatkov, kot tudi glede tega, ali jim bo dejansko verjel: »Kot poročevalec sem dolžan poročati o vsem, kar se govori, zato pa še ni treba, da bi moral tudi vse verjeti: tega načela se hočem držati v vsem svojem poročilu.« (7,152) Kar se tiče pisnih virov, ki jih je imel na voljo, vendar jih le redko navaja (pa še to pogosto iz polemičnih vzrokov), Herodot veliko dolguje Hekataju iz Mileta, vendar z njim tudi odločno polemizira. 45 Znani so mu bili pisci perzijske zgodovine Haron, Ksant in Dionizij iz Mileta, kot pisni viri pa so mu služili tudi spomeniki, napisi na posvetilnih darovih, spominske plošče ipd. Kot njegovi predhodniki je bil tudi Herodot odvisen od ustnega izročila in tu je precej selektiven: za pridobivanje so najprimernejši epikhórioi ándres, se pravi domačini, med temi pa seveda lógioi ándres, tj. tisti, ki so najbolje obveščeni (v Egiptu denimo svečeniki). Na splošno lahko rečemo, da je Herodot pri prenašanju podatkov zanesljiv, čeprav ne manjka zmot in nesporazumov. Najpomembnejše je, da je Herodot v tem pogledu utemeljil metodološko zavednost in kritično presojo – ni mu dovolj le podajanje snovi, temveč čuti potrebo, da do nje zavzame kritično distanco in da se mora o stvareh prepričati iz avtopsije. Res se teh načel ni držal do zadnje besede, je pa z njimi ustvaril temelj za Tukididovo ustvarjanje.
Herodotov stil so občudovali pisci in bralci že od antičnih časov naprej; Dionizij iz Halikarnasa je občudoval očarljivost (kháris) in ljubkost (hedoné) njegovega sloga. Herodot, po rodu sicer Dorec, je pisal v jonskem narečju, ki je bilo po tradiciji logografov, skoraj samih Joncev, skoraj knjižni jezik. Ta se je razvil iz epskega jezika in že pri logografih je doživel mnogo sprememb, pri Herodotu pa se je razvil še nekoliko dlje. Njegov jezik je prežet tudi s homerskimi, dorskimi in atiškimi izrazi (retor Hermogen ga je označil za »pisanega« – poikíle); aticizme lahko razložimo kot »kulturno usedlino«, ki je v njem ostala po bivanju v Atenah. Pogoste so tudi epske oblike, kar cele sintaktične enote, ki dajejo njegovemu delu rahlo pesniški pridih; v tem se razlikuje od logografov, ki so se od poezije ograjevali.
Njegov jezik je sicer v marsičem nadaljevanje te tradicije; v Zgodbah prevladuje priredje, ki v živem govoru predstavlja nekoliko prvobitno stopnjo izražanja – preprosto izražanje pomeni preprost miselni proces, ki je bil pri logografih običajen. Nasploh velja, da je njegov slog lahkoten in prikupen, zelo razumljiv, brez patosa in retorične privzdignjenosti – slog verodostojnega poročevalca.
Herodota so občudovali že njegovi rojaki; Atenaj46 mu daje vzdevek »sladko doneči« (melígerys), avtor spisa O vzvišenem (Perì hýpsous – De sublimis) prisoja Ksenofontu milino, Tukididu lepoto, Herodotu pa oboje. Dionizij iz Halikarnasa je poleg že zgoraj omenjene ocene postavil tudi pomembno ugotovitev, da je s Herodotom historiografija v snovnem pogledu od lokalne zgodovine napredovala k svetovni. Vse ocene na Herodotov račun pa le niso laskave: Plutarh mu je v delu O Herodotovi zlobi (De Herodoti malignitate) prisojal pristranskost in Ciceron je v spisu O zakonih (De legibus) ugotovil, da je njegovo delo »polno brezštevilnih zgodb« (innumerabiles fabuale). Toda te kritike moramo razumeti v pravi luči: Herodot je bil eden najbolj branih in preučevanih piscev, njegovo delo pa poglavitni vir za preučevanje perzijskih vojn. Zato lahko pod zapisano potegnemo črto in pritrdimo vzdevku, ki ga je omenjeni Ciceron Herodotu nadel v spisu O zakonih: da je namreč pater historiae – oče zgodovine.
Anton Sovre, ki je v celoti prevedel Herodotovo delo, je čudovito povzel njegov stil, tako da je njegov prevod še danes nadvse berljiv in prijeten, opremljen z zelo kvalitetnim uvodom, opombami in imenskim indeksom.
Herodot je na začetek svojega dela postavil obsežen proemij, ki ga je po vsej verjetnosti napisal nazadnje; ob njem se sicer ustvari vtis, da ni potegnil ostre meje med mitološkim in zgodovinskim vodilom, 47 ki pa je zavajajoč: proemij se začne z obetom, da bo pisec opisoval dogodke, človeško zgodovino(tà genómena eks anthrópon), predvsem pa občudovanja vredna dejanja Helenov in barbarov, kar je obet, da bo presegel nacionalni okvir in bo ta dejanja obravnaval nepristransko.
Druga pomembna postavka je vzrok za vojno – aitía; najprej pisec navaja mitološke »vzroke« – izpostavljena omemba perzijskih zgodovinarjev kot predstavnikov udeležene stranke v glavnem konfliktu najbrž ni naključna –, ki pa jih kasneje sam ovrže s tem, da kot dejanski in najstarejši razlog antagonizma navede podjarmljenje maloazijskih Grkov. Mitološki del proemija tako verjetno služi le za prikaz, kako daleč v preteklost sega konflikt med Evropo in Azijo.
1 Herodot iz Halikarnasa je ta poročila zbral in zapisal, da ne bi s časom zamrl spomin na to, kar se je godilo po svetu, zlasti pa, da bi se ne pozabila velika, občudovanja vredna dejanja tako Helenov kakor barbarov, in zakaj je prišlo do vojne med njimi.
1,1 Perzijski zgodovinarji trdijo, da so razpor zakrivili Feničani. Ti da so prišli od tako imenovanega Rdečega oceana do Sredozemskega morja, se naselili v pokrajini, kjer prebivajo še danes, in se takoj lotili dolgih plovb: izvažali so egipčansko in asirsko blago ter pristajali v raznih krajih, med drugim tudi v Argosu. Argos pa je bil tisti čas najpomembnejše mesto v deželi, ki se ji pravi zdaj Helada. V ta Argos torej so pripluli Feničani in razložili blago naprodaj. Peti ali šesti dan po prihodu, ko je bilo že do malega vse razprodano, je prišla na obrežje gruča žena, med njimi hči kralja Inaha, Io po imenu, prav kakor pripovedujejo tudi Grki. Ko so stale blizu ladjine krme in kupovale stvari, ki so jim bile najbolj po srcu, so se Feničani sporazumeli med seboj in planili nanje. Večina žensk je ušla, Io in še nekatere pa so ugrabili, jih odvlekli na krov ter odjadrali proti Egiptu.
1,2 Tako, pravijo Perzijci (v nasprotju s Heleni), je Io prišla v Egipt, in to je bil prvi vzrok sovražnosti. Kasneje so neki Grki – imena ne vedo povedati, bržda pa so bili Krečani –, pristali v Tirosu na Feniškem ter ugrabili kraljično Evropo. S tem so Feničanom vrnili šilo za ognjilo. Pri drugem nasilstvu, ki je sledilo za tem, je bila krivda na strani Grkov. Pripluli so baje z bojno ladjo do Aje v Kolhidi ob reki Fasisu, ko pa so opravili, za kar so prišli, so ugrabili kraljevo hčer Medejo. Kolhičan je poslal glasnika v Helado ter zahteval, naj mu hčer vrnejo in dado zadoščenje za uplenitev. Heleni pa so odgovorili, da jim ugrabitelji Argivke Ije tudi niso dali zadoščenja, zato ga tudi oni njemu ne bodo.
1,3 Rod ali dva pozneje, pravijo, je Priamov sin Aleksander, ko je to slišal, začutil željo, da bi si na Grškem ugrabil ženo, ker je bil trdno prepričan, da mu ne bo treba dati zadoščenja; saj ga tudi Grki (dotlej še) niso dali. In tako je odvedel Heleno. Grki so sklenili najprej poslati poslance z zahtevo, naj jo vrne in plača globo za ugrabljenje. Barbari pa so jim na njih poziv pomolili ugrabitev Medeje pod nos, češ da takrat kljub terjatvi sami niso dali zadoščenja ne vrnili kraljične, zdaj hočejo pa od drugih imeti povračilo.
1,4 Do tod je šlo samo za medsebojni grabež, poslej pa so bili Heleni pravi in resnični krivci: zakaj ti so prvi stopili z vojsko na azijska tla, prej kakor barbari na evropska. Po naziranju Barbarov ugrabljanje žensk res ni pošteno, a vznemirjati se zavoljo tega in misliti na maščevanje, to pa da je naravnost neumno! Najbolje, da se za take ženščine sploh ne meniš; zakaj bolj ko gotovo je, da bi ne bile ugrabljene, ko bi ne bile same hotele. Vsekakor niso oni, Azijci, pravijo Perzijanci, ženskemu ropu prisojali nobene važnosti, Heleni pa so zaradi lakedaimonske candre postavili celo vojsko na noge, udarili v Azijo in uničili Priamovo oblast! Posihmal so barbari šteli za sovražno vse, kar je grškega. Zakaj Azijo in barbarska ljudstva, ki prebivajo v nji, si prisvajajo Perzijci, Evropa z Grčijo pa je v njihovih očeh svet zase.
1,5 Tako je bilo, pravijo Perzijci, in po njihovem je ravno v razdejanju Ilija iskati začetek sovraštvu do Helenov. Glede Ije pa se Feničani ne zlagajo s Perzijci. Trdijo namreč, da je niso na silo odvedli v Egipt, ampak da se je v Argosu spečala s kapitanom, ko pa je začutila, da je samo druga, je iz sramu pred starši prostovoljno odplula z njimi, da bi stvar ne prišla na dan. Tako pripovedujejo Perzijci in tako Feničani. Jaz ne mislim ugotavljati, ali je bilo tako ali kako drugače; pač pa hočem najprej imenovati moža, za katerega vem, da je prvi sovražno nastopil zoper Grke, potem pa bom svojo pripoved nadaljeval ter obravnaval mesta ljudi, majhna enako kakor velika: zakaj mnoga med njimi, ki so bila svoje dni velika, so postala majhna, druga, ki so v mojem času zrasla, so bila poprej neznatna. Ker torej vem, da je človeška sreča nestanovitna, bom omenil ta kakor ona.
Vsebina sedme, osme in devete knjige je zaokrožena celota, ki opisuje zgodovino od nastopa Kserksove vladavine do zadnjega vojnega dejanja – zavzetja Sesta. Deluje kot silovit crescendo, kot »finale« vedno obstoječega konflikta; znamenito poglavje 139 v sedmi knjigi prikazuje, da je Herodot mestoma zavzel močno vrednostno pozicijo in predstavil precej osebno stališče. Torej je postavil nekaj med diagnozo in teoremom.
7,138 Zdaj se pa vrnem k svoji prvotni pripovedi. Kraljev pohod je bil po imenu naperjen zoper Atene, v resnici pa je veljal celotni Heladi. To so Grki davno vedeli, vendar niso bili vsi enih misli. Tisti, ki so Perzijcem izročili prst in vodo, so se zanašali, da jim barbar ne bo prizadel nič hudega; drugi, ki so zahtevo zavrnili, so živeli v velikem strahu, ker po njihovem na grškem ni bilo dovolj ladij, da bi bile zmožne sprejeti boj z nasprotnikom; večina pa sploh ni bila za oborožen odpor, ampak je držala s Perzijci.
7,139 Pri tej priložnosti ne utrpim, da bi ne izrekel neke misli, ki marsikomu ne bo pogodu; kljub temu ne bom prikrival resnice, vsaj kakor jo jaz vidim in razumem. Recimo, da bi bili Atenci iz strahu pred grozečo nevarnostjo zapustili svoje mesto, ali tudi, da bi ga ne bili zapustili, temveč ostali in se na milost izročili Kserksu, mar bi se bil kdo upal upreti se mu na morju? Ko bi se pa na morju ne bil nihče spopadel s Kserksom, kaj bi se bilo zgodilo s kopnino? Naj bi bili Peloponezijci zgradili prek Istma še toliko obrambnih zidov, brodovje Barbarov bi bilo vendarle usvojilo mesto za mestom, in Lakedajmonci bi bili ostali sami, ker bi jih bili zavezniki, sicer ne prostovoljno, pač pa pod silo razmer, pustili na cedilu. Navezani samo nase pa bi bili Lakedajmonci ali po junaški obrambi častno padli, ali pa bi bili tudi sami s Kserksom sklenili sporazum, ko bi bili videli, kako drugi Heleni po vrsti prestopajo na perzijsko stran. Grška bi bila torej v enem kakor v drugem primeru prišla pod oblast Perzije. Nikakor namreč ne uvidim, kaj bi bil mogel koristiti zid Istmu, da je kralj obvladoval morje. Kdor torej trdi, da so Atenci rešili Grško, ne pogaja daleč mimo resnice. Kajti na katero stran so stopili oni, tam se je imel pokazati premah. Ker so se odločili za svobodo Grške, so bili oni tisti, ki so tudi ostalo grštvo, kolikor ni trobilo v perzijski rog, navdali s pogumom in kralja z božjo pomočjo pognali v beg. Tudi grozljive napovedi, ki so prihajale iz Delfov in bi jih bile lahko spravile v strah, jih niso uplašile, da bi bili zapustili Grško, ampak so ostali na domači grudi in sprejeli boj s sovražnikom, ki se je bližal njih deželi.
7,141 Ko so odposlanci Atencev to49 slišali, jih je popadla silna malodušnost. Že so obupali nad svojo rešitvijo zavoljo napovedane nesreče, ko jim je Timon, sin Androbula, eden najuglednejših mož v Delfih, nasvetoval, naj vzamejo oljčne vejice in naj se kot prošnjiki v drugo obrnejo do preročišča. Atenci so poslušali nasvet in rekli: »Gospod, ozri se milostno na te veje, s katerimi prihajamo k tebi, in nam daj boljši odgovor o usodi našega mesta, če ne, se ne premaknemo iz svetišča, pa ko bi morali do smrti presedeti v njem!«
Nato jim je duhovnica dala novo napoved, in sicer:
Páladi sami ni moč omečíti Olimpijca Zeusa,
kakor že prosi srčno in zvito lovi ga z razumom.
Tebi pa v drugo povem besedo to, trdno ko jeklo:
Krájina vsa, ki jo zrejo s Kitairona svete tokave,
z druge strani pa Kekropov grič, bo žrtev sovraga!
Pač pa je zid lesen dal Zeus gromovnik Ateni,
ta je nepremagljiv pa rešil bo tebe in tvoje.
Torej ne čakaj mirnó sovražne konjice na kopnem,
niti pehotne vojské! Umakni se marveč previdno,
sili pokaži hrbèt: pozneje pokažeš ji čelo.
Salamis, otok božanski, pogubil ženàm boš otroke,
v času, ko Démetrin sad ali trosi se ali pospravlja!7,142 Ta odgovor je bil po mnenju odposlancev, pa tudi v resnici ugodnejši, zato so si ga zapisali ter se odpravili nazaj v Atene. Ko so prišli domov in izrek predložili skupščini, so ga eni razlagali tako, drugi drugače, zlasti pa si je stalo nasproti dvoje mnenj: nekateri starejši ljudje so mislili, da bog napoveduje, da se bo akropola držala; zakaj v starih časih je bila akropola obdana s trnovo ograjo, pa so sklepali, da je ta živíca leseni zid. Drugi spet so ugibali, da bog namiguje na ladje, pa so svetovali, naj bi vse drugo opustili in pripravili samo te. Tisti, ki so menili, da leseni zid pomeni ladje, so pa nazadnje le spet začeli dvomiti, ker sta jih motila poslednja dva verza Pitijinega izreka:
Salamis, otok božanski, pogubil ženàm boš otroke,
v času, ko Démetrin sad ali trosi se ali pospravlja!Iz teh besed niso vedeli kaj narediti, kajti razlagalci so jih tolmačili tako, da bodo Atenci pri Salamini poraženi, če bodo tvegali bitko na morju.
7,143 Tisti čas je bil v Atenah mož, ki se je pred kratkim povzpel med najuglednejše politike, po imenu Temistokles, sin Neokla. Ta je izjavil, da razlagalci ne tolmačijo izreka povsem pravilno: rekel, je češ, ko bi tiste besede res merile na Atence, bi se preročišče po njegovem mnenju ne bilo o Salamini izrazilo tako laskavo ter jo imenovalo »božansko«; nasprotno, reklo bi bilo »pogubna Salamis«, ko bi prebivalce Aten čakala smrt pri njej. Izrek boga se marveč, ako ga prav razumeš, nanaša na sovražnike, ne na Atence. Zato jim je svetoval, naj se pripravijo za bitko na morju, kajti leseni zid pomeni ladje. Temistoklovo dokazovanje je šlo Atencem v glavo, zato so sklenili, da bodo poslušali raje njega kakor razlagalce, ki so prepovedali priprave za pomorsko vojno in niso o odporu hoteli kratko in malo nič vedeti, ampak so jim prigovarjali, naj bi Atiko sploh zapustili ter se naselili v kaki drugi deželi.
Golo prenašanje številk samo zase nima pomena in bralcu ni v pretirano veselje. Poleg tega se v tako oddaljenih izračunih rade pojavljajo napake, na katere kritiki vse preradi opozarjajo; seštevki v poglavju 7,184 so po vsej verjetnosti pretirani, kar pa ne igra bistvene vloge: namen poglavij 7,184 in 202 je prikazati številčno premoč perzijske vojske proti grški.
7,184 Do tod in do Termopil nista imeli ne kopenska vojska nobenih izgub in njuno številčno stanje je bilo po mojih računih naslednje: na 1207 ladjah iz Azije je znašalo število moštva, ki so ga od kraja postavila razna ljudstva, 241.400 glav, ako računamo po 200 mož na ladjo. Na sleherni ladji pa je bila poleg domorodnega moštva še posadka, sestoječa iz 30 Perzijcev, Medijcev in Sakov: to znaša v celoti nadaljnjih 36.210 mož. Temu in prejšnjemu številu pridenem še posadke pentekonter, te cenim povprečno po 80 mož na ladjo. Število teh vozil pa je znašalo 3000, kakor sem že omenil: potemtakem je bilo na njih okoli 240.000 mož. Toliko je bilo torej moštva na brodovju iz Azije, v celoti 517.610 mož. Pehotna vojska pa je štela 1,700.000 mož, konjica 80.000 konj. K temu so prišli še Arabci na svojih velblodih in Libijci z vozmi, skupno 20.000 mož. Če torej seštejemo vse, kopensko vojsko in brodovje, je znašala skupna vsota 2,317.610 glav. To je vojna sila, ki jo je Kserkses privedel s seboj že iz Azije, pri tem pa ni vračunano število služabništva in pa moštva proviantnih plovil. […]
7,202 Grki, ki so čakali Perzijca na tem kraju, so bili tile: 300 špartanskih hoplitov, 1000 Tegeatov in Mantinejcev, vsakih po petsto, 120 mož iz Orhomena v Arkadiji in 1000 iz ostale Arkadije. Toliko je bilo Arkadcev, iz Korinta pa 400, iz Fliusa 200 in iz Miken 80 mož. To je bil peloponeški kontingent, iz Bojotije pa je prišlo 700 Tespijcev in 400 Tebancev. […]
7,204 Vsako teh ljudstev je imelo domačega poveljnika, najuglednejši med njimi in obenem šef celotne vojske pa je bil Lakedaimonec Leonidas, sin Anaksandrida. […]
7,206 To neznatno peščico so Špartanci z Leonidom poslali naprej, da bi jo bili videli drugi zavezniki in tudi samí krenili na pot, ne pa nemara prestopili celo na medijsko stran, če bi bili zvedeli, da v Šparti odlašajo. Pozneje, po prazniku Karnéj, ki so bile pred durmi in so jih hoteli še slovesno obhajati, pa so se mislili nemudoma odpraviti z vso svojo vojno močjo in pustiti v Šparti samo šibko posadko. Tako so s svoje strani kanili storiti tudi zavezniki glede olimpijskih tekem, zakaj tudi te so imele biti v istem času. No, in ker ni nihče pričakoval, da se bo borba pri Termopilah odločila tako hitro, so poslali začasno samo prednje čete.
7,207 Tako so torej nameravali storiti. Grke pri Termopilah pa je spreletavala zona, ko se je Perzijec bližal soteski, in že so začeli razpravljati o umiku. Drugi Peloponezijci so predlagali, naj bi odšli raje na Peloponez ter zasedli Istmos, Fokijci in Lokri pa so se temu ogorčeno uprli. Zategadelj se je Leonidas odločil, da bo ostal ter odpravil v mesta poslance s pozivom, naj pridejo na pomoč, ker so sami preslabi, da bi mogli zdržati pritisk perzijskih sil.
7,208 Ko so se tako posvetovali, je Kserkses poslal oglednika na konju, da bi dognal, koliko jih je in kaj počnejo. Zakaj slišal je, še ko je bil v Tesaliji, da se zbira le-tu majhna vojska pod poveljstvom Lakedaimoncev in Heraklida Leonide. Ko se je jezdec približal taboru, ga sicer ni mogel pregledati v celoti, zakaj tistih, ki so stali na straži onkraj obnovljenega zidu, ni bilo moč videti; pač pa je natanko razločil tiste, ki so taborili pred zidom. Slučajno so bili takrat na vrsti ravno Lakedaimonci. Ene med njimi je Perzijec videl, da so telovadili, drugi so si česali lase. Opazoval jih je z nemajhnim začudenjem in si zapomnil njih število. Ko si je vse dodobra ogledal, je mirno odjezdil, nikdo ga ni zasledoval, nikdo se sploh zmenil ni zanj. Vrnivši se v tabor, je Kserksu sporočil vse, kar je videl.
7,209 Ko je Kserkses to slišal, ni mogel verjeti, da se Grki res pripravljajo za boj na življenje in smrt, in njih početje se mu je zdelo smešno. [...]
7,210 [...] Čakal je [Kserkses] štiri dni, zakaj še zmeraj je mislil, da se bodo Grki utrnili. Ko pa le niso odšli, ko so bili po njegovem mnenju res toliko nesramni in neumni, da so vztrajali, je petega dne ves divji spustil nanje Medijce in Kisijce, z ukazom, naj jih žive polovijo in privedejo pred njegovo obličje. Medijci so kakor vihra udarili na Helene, padali so drug za drugim, na njih mesto so stopali zmeraj novi, vendar se jim kljub hudim izgubam ni posrečilo, da bi jih bili potisnili nazaj. Bilo je vsakomur jasno, celo kralju samemu, da je tu veliko ljudi, a malo mož. Bitka je divjala cel dan.
7,211 Ko so se Medijci strahovito zdelani polagoma umaknili, so jih nadomestili Perzijanci, nesmrtniki, kakor jih je imenoval kralj, pod poveljstvom Hidarnesa. Mislili so kajpa, da bodo imeli lahko delo; ko pa so napadli, niso opravili nič bolje nego Medijci, godilo se jim je enako kakor tem, ker so se morali biti v tesnem klancu, tako da niso mogli uporabiti svoje premoči, poleg tega pa so imeli krajša kopja mimo Helenov. Lakedaimonci so se bili kakor levi. Da so bili v vojnih rečeh bolj izurjeni mimo nasprotnika, so med drugim pokazali s tem, da so mu tu in tam pokazali hrbèt in se vsi vkup pognali v navidezen beg; ko so barbari videli, da bežijo, so se z vikom in krikom zakadili za njimi; tik preden so jih dosegli, pa so se Lakedaimonci obrnili ter jih posekali brez števila. Seveda je pri tem padlo tudi nekaj njihovih. Ker barbari niso mogli vdreti v sotesko ne z nenadnimi naskoki posameznih krdel ne v splošni bitki, so se umaknili.
7,212 Za teh napadov je kralj baje trikrat poskočil s stola, ko je gledal boj, tako se je bal za svojo vojsko. Takšen je bil za barbare prvi spopad, a tudi naslednjega dne se jim ni godilo bolje. Ker je bilo Grkov malo, so napadli v upanju, da so vsi ranjeni in da ne bo nobeden mogel dvigniti rok proti njim. Heleni pa so stali v vrstah, razporejeni po ljudstvih, ter so se borili zaporedoma krdelo za krdelom, razen Fokijcev: ti so bili poslani na goro, da so stražili stransko stezò. Ker so torej Perzijci našli vse v enakem stanju kakor prejšnji dan, so se umaknili.
7,213 Kralj je bil v zadregi in ni vedel, kaj bi. Tedaj se je prislinil do njega neki Malijec, Efiált, Euridemov sin, in ta mu je v upanju na kraljevsko plačilo izdal stezò, ki je držala čez goro v Termopile, in je tako pogubil tamkajšnjo helensko posadko. […]
7,214 Kserkses je bil Efiáltove ponudbe zelo vesel in je takoj ukazal Hidarnu, naj se odpravi na pot s svojimi ljudmi. Ko se je znočilo, so zapustili tabor. Stezo so bili odkrili malijski domačini in povedli po njej Tesalce v Fokido, takrat ko so Fokijci za svojo varnost v vojni z zidom zaprli vhod v sotesko. Od tistega časa pa je Malijci niso več uporabljali, ker se je izkazala za škodljivo.
7,217 Po tej težavni stezì so se torej Perzijci, ko so prestopili Asopos, pomikali vso noč, in sicer tako, da so imeli gorovje Oito na desni, Trahinske gore pa na levi strani. Ob svitu so bili na vrhu. Tu je stalo, kot sem omenil že prej, 1000 težko oboroženih Fokijcev, da so varovali svojo deželo in stražili stezo. Sotesko spodaj so bili, kot rečeno, zasedli drugi, za obrambo steze prek gorovja pa so se Fokijci prostovoljno ponudili Leonidu. […]
7,219 Grkom pri Termopilah je videc Megístias prvi napovedal iz droba žrtvovanih živali, da jih ob jutranjem svitu čaka smrt; dalje so jim še ponoči javili pribežniki, da jim Perzijci prihajajo za hrbet prek gorovja; ko se je zdanilo, so jim pa še tretjič isto sporočili dnevni stražarji, ki so pritekli z vrhov. Zdaj so Heleni sklicali posvetovanje, a mnenja so se delila: eni so bili za to, naj se ne premaknejo z mesta, drugi so ugovarjali. Tako so se ločili: nekaj se jih je razkropilo, ti so se obrnili vsak proti svojemu mestu, drugi pa so se odločili skupno z Leonidom, da bodo ostali.
7,220 Pripoveduje se pa tudi, da jih je Leónidas sam odslovil, ker mu je bilo žal, da bi bili poginili, samemu pa in njegovim Špartancem se je zdelo nečastno, da bi bili zapustili kraj, ki so ga prišli vendar branit. Temu mnenju se pridružujem tudi jaz, da, upam si trditi celo več, namreč, da je Leónidas razpustil zaveznike zato, ker je opazil, da niso imeli pravega poguma in niso hoteli z njim tvegati življenja; da bi bil pa sam odšel, se mu je zdelo sramotno. Ta odločitev je njemu samemu prinesla neminljivo slavo, Šparti pa blagoslov. […]
7,222 Drugi zavezniki so torej odšli, poslušni Leónidovemu ukazu, pri Lakedajmoncih so ostali samo še Tebanci in Tespijci. Tebanci so ostali seveda neradi in proti svoji volji (zakaj Leónidas jih je držal pri sebi kot talce), Tespijci pa so prostovoljno izjavili, da Leónida in njegovih tovarišev ne bodo pustili na cedilu. Tako so vztrajali do konca in z njimi vred padli. Njih poveljnik je bil Diadromesov sin Demofilos.
7,223 Ko je Kserkses ob sončnem vzhodu opravil pitno daritev, je še nekaj časa počakal, nato pa se je nekako ob času, ko se začne polniti trg, odpravil z vojsko na pohod. Tako je bil naročil Efiált. Kajti sestop z gore je veliko krajši kakor obhod okoli hriba in vzpon. Kserksova vojska se je torej bližala grškim položajem; Grki pod Leónidom pa, ki so dobro vedeli, da gredo v smrt, so se to pot pomaknili veliko dalje naprej kakor izprva, do ondod, kjer se je soteska začela širiti. Zakaj tu jih je kril zid (ki je zapiral vzhodni del klanca), vtem ko so se prejšnje dni namenoma borili na najožjem kraju. Ko je prišlo izven soteske do spopada obeh vojska, so barbari imeli strašne izgube; zakaj poveljniki krdel so od zadaj z biči udrihali po vojakih in jih gonili neprestano naprej. Veliko jih je popadalo v morje in potonilo, še več pa so živih pomendrali lastni ljudje, in nikdo se ni menil za umirajoče. Grki so vedeli, da jim tako in tako grozi pogin od sovražnikov, ki so jim prihajali za hrbèt, zato so napenjali poslednje moči zoper barbare in z divjo drznostjo na slepo tvegali življenje.
7,224 Kopja so se jim bila medtem že večidel zlomila, zato so Perzijce trebili z meči. Tudi Leónidas je padel v tem klanju po junaškem boju in z njim mnogo uglednih Špartiatov. Imena teh junakov so mi znana, sploh poznam imena vseh treh sto. Poginilo je pa tudi veliko znamenitih Perzijcev, med njimi dva Darejeva sinova, Abrokomes in Hiperantes, ki mu jih je rodila Artanova hči Frataguna. […]
7,225 V tej bitki sta torej izgubila življenje dva Kserksova brata; za Leónidovo truplo pa se je vnela ogorčena borba; junaški Heleni so nasprotnika vrgli štirikrat nazaj, dokler mu ga niso naposled iztrgali. To je trajalo tako dolgo, da so dospeli Perzijci z Efiáltom. Ko so jih Grki videli prihajati, je bitka dobila drugo lice. Kajti Grki so se zdaj umaknili v sotesko, minili (vzhodni) zid in zasedli neki grič, vsi razen Tebancev. Ta grič se dviga neposredno ob vhodu v klanec, tam, kjer stoji danes kamniti lev Leónidu na čast. Tu so se branili z meči, kolikor so jih sploh še imeli, Barbari pa so jih obsipali s puščicami, kriki in grožnjami, eni pritiskaje od spredaj, ko so sesuli obrambni zid, drugi pa so jih obkoljevali od strani in od zadaj.
7,228 Pokopani so bili na kraju, kjer so padli. Njim in tistim Grkom na čast, ki so umrli, še preden je Leónidas odslovil druge, so postavili spomenik s temle napisom:
S treh milijonov so silo nekoč le-tu se borili
Peloponeških ljudi tisoči štirje samo.Ta napis je bil namenjen vsem, naslednji pa Špartancem posebej:
Tujec, ko prideš v Šparto, povej, da še zmeraj ležimo
v klancu stražarji zvestí, kakor je vêlel ukaz.To velja Lakedajmoncem, vidcu pa tole:
To je Megistia grob, ki ubili nekoč so ga Medi,
ko je Sperheia vodó njihova vojska prešla.
Videc je videl naprej, da se bliža boginja mu smrti,
vendar do konca je zvest vojvodam Šparte ostal.
Nagrobnike z napisi razen vidčevega so oskrbeli Amfiktioni, napis na vidca Megístia pa je sestavil njegov prijatelj Simónid Leoprepesov.
8,70 Ko je prišlo povelje za odhod, je ladjevje50 odrinilo proti Salamini ter se brez motenj postavilo v bojni red. Vendar tisti dan ni bilo več prilike za bitko, ker se je prej znočilo, pač pa so se pripravljali za naslednji dan. Helenov pa se je polotila skrb in tesnoba, zlasti tistih s Peloponeza. Bali so se namreč, da bodo, če naj se pri Salamini bijejo za Atence, zajeti na otoku in oblegani, njih domovina pa bo brez varstva prepuščena sovražniku.
8,71 Pehota Barbarov se je še tisto noč odpravila proti Peloponezu. Vendar je bilo po možnosti preskrbljeno vse, da bi po kopnem ne bili mogli vdreti v deželo. Kajti brž ko so Peloponezijci slišali, da so Leónidas in njegovi tovariši pri Termopilah žrtvovali življenje, so v naglici prihiteli iz vseh mest in zasedli Istmos. Vrhovno poveljstvo nad njimi je imel Kleómbrot, sin Anaksandrida. Vtem ko so sedeli na Istmu, so razdejali skironsko cesto, nato pa so po sklepu vojnega sveta začeli postavljati zid prek Istma. Gibalo se je na tisoče rok in vsaksleherni se je prijel dela: od vseh strani so znašali kamenje, opeko, les in košare, polne peska in, ker niso prestali nikar za hip ne podnevi ne ponoči, je bilo delo kmalu končano.
8,72 Heleni, ki so se z vojsko zbrali v obrambo Istma, so bili tile: vsi Lakedajmonci in Arkadci, Elejci, Korintčani, Sikionci, Epidavrijci, Fliasijci, Troidzenci in Hermionci. Ti so torej bili, ki so prijeli za orožje, ko je Heladi grozila nevarnost, ker so se zanjo bali najhujšega, drugi Peloponezijci pa niso niti z mezincem ganili, dasi so bile olimpijske tekme in prazniki Karnej že davno pri kraju. […]
8,74 Grki na Istmu so delali s takšno vnemo, kakor da bi bila rešitev odvisna samo še od njih: zakaj na ladjevje niso več računali. Grkom pri Salamini pa je postajalo vroče, ko so to slišali, ne toliko zaradi strahu zase, kolikor za Peloponez. Najprej so se pogovarjali samo na skrivaj, med štirimi očmi, in se čudili Euribiádovi zaslepljenosti, nazadnje pa je nezadovoljnost udarila očitno na dan. Prišlo je do zborovanja, kjer se je veliko govorilo sem in tja. Eni so bili mnenja, da je treba odpluti na Peloponez in zanj tvegati bitko, ne pa, da ostanejo in se bijejo za že podjarmljeno deželo; Atenci, Ajginci in Megarci pa so vztrajali ob tem, naj bi ostali, kjer so, in se postavili sovražniku po robu. […]
V nastalih okoliščinah pride do glasovanja, pri katerem zmagajo Peloponežani. Temistokles z zvijačo prisili Perzijce v obkoljevalni manever, s tem pa tudi Grke, da se kljub drugačni odločitvi spustijo v bitko. V neizbežnost skorajšnjega spopada jih prepriča tudi posadka tenoške triere, ki je prebegnila s perzijske strani in jih obvestila, da so obkoljeni.
8,83 Ker Grki po navedbah Tenošanov niso mogli več dvomiti o resničnosti sporočila, so se začeli ravnati na bitko. Ko se je zdanilo, so sklicali moštvo na zbor. Temistokles je imel lep nagovor – lepši mimo vseh drugih –, ki mu je bila vsebina v tem, da je boljše postavljal nasproti slabšemu (hrabrost nasproti strahopetosti, svobodo nasproti suženjstvu, slavo nasproti sramoti) ter pudarjal, da se mora človek v vsakem življenjskem položaju odločiti za boljše. Ko je končal, jim je velel, naj odidejo na ladje. Med vkrcavanjem pa se je vrnila z Aigine triera, ki so jo bili poslali k Ajakidom.
8,84 Zdaj so Heleni z vsemi ladjami odrinili na morje, tisti hip pa so že Barbari pritisnili nanje. Tu so se drugi Grki začeli odmikati (s kljunom proti nasprotniku) in so bili že na tem, da bi bili barke pognali na sipine; Amejnias pa, Atenec iz Palene, je udaril iz črte in napadel sovražno ladjo. Ker sta se ladji zagozdili druga v drugo in nista mogli vsaksebi, so tovariši priskočili Amejniu na pomoč, in bitka se je vnela. Tak je bil, pravijo Atenci, začetek spopada, Ajginci pa trdijo, da je začela boj ladja, ki je bila poslana k Ajakidom na Ajgino. Pripoveduje se tudi, da se jim je prikazal duh v podobi ženske in da jih je prikazen spodbujala, tako da je bilo slišati po vsem grškem ladjevju, prej pa jih je ozmerjala rekoč: »Da vas le sram ni! Kako dolgo pa še mislite napadati ritenski?«
8,85 Atencem so stali nasproti Feničani (ti so delali zahodno krilo pri Elevzini), Lakedajmoncem pa Jonci, ki so bili na vzhodnem krilu pri Pireju. Med Grki jih je bilo bolj malo, ki so se bíli slabo, večina se je dobro držala, kakor jim je bil naročil Temistokles. […]
8,86 Pri Salamini je bilo potopljenih veliko število (sovražnih) ladij: ene so uničevali Atenci, druge Ajgineti. Grki so se borili v dobrem redu in strnjeni vrsti, Barbari pa se niti uredili niso, vse, kar so začeli, je bilo narobe, zato se jim ni moglo goditi drugače, kakor se jim je. Vendar so se ta dan borili v splošnem dosti bolje kakor pri Evboji in so sami sebe prekašali, ker se je sleherni potrudil iz strahu pred Kserksom, misleč, da so kraljeve oči uprte vanj. […]
8,89 V tej bitki je na strani Perzijcev, Medijcev in njih zaveznikov padlo veliko visokih gospodov, med njimi tudi admiral Ariabignes, sin Dareja in Kserksov brat, Grkov pa le malo. Kajti ker so znali plavati, so se, ako jim je bila ladja potopljena in niso poginili od sovražnih rok, s plavanjem rešili na Salamino, Barbari pa so večidel potonili, ker plavati niso znali. Največ ladij je šlo pozlu tam, kjer so se prednje obrnile v beg: zakaj če so se tisti, ki so bili bolj zadaj, skušali s svojimi ladjami preriniti mimo njih v ospredje, ker bi bili tudi oni radi pokazali kralju, kaj znajo, so se z njimi zaletavali v bežeče. […]
8,91 Atenci so torej stali nasproti Feničanom. Ko pa so se Barbari utrnili v beg in skušali z ladjami uteči v Faleron, so jih sprejeli Ajgineti, ki so prežali nanje v prelivu, in so v boju z njimi izvršili omembe vredna dela. Kajti kakor so Atenci v bojnem vrvenju potapljali ladje, ki so se upirale in ki so bežale, tako so Ajgineti prestrezali tiste, ki so hotele zapustiti bojišče, in kar je ušlo Atencem, je padlo v roke Ajginetom. […]
8,99 Prvo sporočilo, ki je prišlo v Suza, namreč, da je Kserkses osvojil Atene, je sprožilo med Perzijci, ki so ostali doma, tako veselje, da so vse ceste posuli z mirtami, zažigali kadilo ter se gostili in slastili. Druga novica, ki so jo prejeli, pa jih je tako pretresla, da si je vse med glasnim jokom in tarnanjem trgalo oblačila ter valilo krivdo na Mardonija. Seveda Perzijci tega niso delali toliko iz žalosti nad usodo ladjevja, temveč bolj iz skrbi za Kserksovo osebo. To je trajalo tako dolgo, da se je vrnil Kserkses sam ter jih pomiril.
Gregor Pobežin
»Mnoge vojne antične dobe dolgujejo svoj sloves predvsem mitom in romanesknim epizodam. Če še živijo v spominu ljudi, je to zaradi osebnosti, kakor so denimo trojanska Helena, Hanibal, Aleksander, […], ali pa zaradi posameznih dogodkov, denimo bitke pri Termopilah. Za t. i. peloponeško vojno to ne velja. […] Ta vojna je, prej kakor zaradi posameznega dogodka ali vojaka, slavna po zaslugi človeka, ki je o njej pisal, namreč Tukidida iz Aten. Nobena druga vojna ni tako očitno plod svojega kronista.« 51
Podatki o Tukididovem življenju, ki so nam na voljo, so izredno skopi in o marsičem smo prisiljeni ugibati. Velik del tega, kar nam je znano, je najti v posameznih raztresenih odlomkih v samem Tukididovem delu, nekaj bolj ali manj zanesljivih notic o njegovem življenju oziroma smrti pa je najti tudi pri Plutarhu (v četrtem poglavju Kimonovega življenjepisa) in v Tukididovem življenjepisu, ki ga je sestavil grški gramatik Markelin (5. stoletje po Kr.).
Prevladuje mnenje, da se je Tukidid rodil okoli leta 454 ali 455 pr. Kr. v družini traškega izvora, vendar letnica njegovega rojstva ni povsem gotova; mogoče je, da je bil rojen tudi prej, vsaj okoli leta 460. 52 Razmeroma prepričljiv argument, ki bi lahko upravičil pomikanje letnice njegovega rojstva celo pred leto 460, najdemo že pri Tukididu; v šesti knjigi Peloponeške vojne (6,12) namreč omenja Alkibiada, ki naj bi bil premlad (neóteros) za funkcijo stratega (strategós). 53 Če se je torej Tukididu (Nikiju) Alkibiad (okoli 451–403 pr. Kr.) v letu 415, ko je bil pred »sicilsko ekspedicijo« izvoljen za enega od strategov atenske vojske, zdel premlad za to funkcijo – star pa je bil 35 let, je povsem logičen sklep, da je bil Tukidid leta 424, ko je bil tudi sam izvoljen za stratega, kvečjemu starejši.
Pri Tukididu izvemo (4,104), da je bilo njegovemu očetu ime Ólor (Óloros), da je imel pravico izkoriščati rudnike zlata v Trakiji (4,105), kar mu je zagotavljalo zadovoljivo gmotno zaledje, in »da je bil zaradi tega eden najvplivnejših prebivalcev na grški celini«. Po lastnih besedah (2,48) je doživel veliko kugo v Atenah leta 430, ki jo je tudi srečno prebolel. V poglavjih 104–107 v četrti knjigi Tukidid spregovori tudi o svoji funkciji stratega v severno-egejskem območju, ki se je, žal, končala z neuspehom (s svojim ladjevjem je prepozno prihitel na pomoč obleganemu mestu Amfipola, zato ni mogel preprečiti, da bi se mesto ne vdalo špartanskemu poveljniku Brazidu), zaradi česar je dvajset let preživel v izgnanstvu (5,26). 54 Kje je bil ta čas, ni znano – Markelin (19,25,47) je ugibal, da se je morda zadrževal v kraju Skaptésuli, 55 vendar smemo domnevati, da je tudi precej potoval; Tukidid sam pravi (5,26), da je »prisostvoval dogodkom na obeh (sprtih) straneh, zaradi izgnanstva tudi na peloponeški,« in je torej »nekatere od teh dogodkov v miru natančneje spremljal«.
Leta po njegovi vrnitvi v Atene so zopet prepuščena našim ugibanjem. Plutarh trdi (Kimon 4,3), da je Tukidid umrl nasilne smrti56 v Skaptesuli; po Pavzaniju (Opis Grčije 1,23) je umrl med vrnitvijo v Atene, po Markelinu (39) pa šele v Atenah, »star nekaj čez petdeset let«. Vsa ta pričevanja so nezanesljiva, saj Tukididovo smrt postavljajo najkasneje v leto 404; Tukididov opis Arhelajevih57 reform (2,100), o katerih govori z očitnim odobravanjem, daje vtis, da je bil Arhelaj tedaj že mrtev – zato obstaja povsem realna možnost, da je Tukidid živel še v letu 399.
Tukididovo delo Peloponeška vojna, ki so ga v antiki poznali le pod naslovom historía oziroma syngraphé, je razdeljeno na osem knjig. Delitev ni Tukididova (nastala je v helenistični dobi in je verjetno delo slovničarja Asklepiada); vemo še za poskuse delitve na devet in trinajst knjig, ki pa so bili nazadnje opuščeni v korist sedanje oblike. Koncept delitve je v grobem zastavljen tako, da posamezne knjige zajemajo zaključena časovna obdobja treh (ali več) let, 58 vendar ta kronologija v posameznih knjigah (npr. v šesti in sedmi) ne sovpada povsem s fizično delitvijo. Za boljši pregled naj navedemo razčlenitev in kratek prikaz vsebine posameznih knjig s pomembnejšimi poglavji.
Pomembni dogodki, ki niso zajeti v Tukididovi zgodovini, vključujejo naslednje prelomnice v Peloponeški vojni: 410 – zmaga Atencev pod Alkibiadovim poveljstvom pri Kiziku – špartanski kralj Agis zavzame Dekelejo; 408 – Alkibiad izvoljen za vrhovnega poveljnika kopenske vojske in mornarice – Lizander prevzame poveljstvo nad lakadajmonsko mornarico; 407 – poraz Atencev pri Notiju, Alkibiad razrešen s položaja; 406 – katastrofalen poraz peloponeške mornarice pri Arginuzah; zaradi bližajoče se nevihte poveljniki atenske mornarice ne utegnejo rešiti preživelih brodolomcev, kar sproži v Atenah sodni proces, na katerem so obsojeni na smrt (gl. Ksenofont); 405 – katastrofalni poraz Atencev v pomorski bitki pri Ajgospotamih; 404 – po mučnem obleganju z morja (Lizander) in kopnega (Agis) so Atene prisiljene priznati špartansko nadvlado: odrečejo se vsem posestim izven Atike in izročijo vso mornarico razen dvanajstih ladij; nastopi vladavina trideseterice.
Tukididovo delo se konča v letu 411, ob začetku dekelejske vojne, ki ne pomeni posebej odločilne prelomnice v vojni. Očitno je, da avtor iz neznanega razloga dela ni uspel dokončati. Mnogi (začenši s Plutarhom) se nagibajo k razlagi, da ga je še pri delu prehitela smrt, kar seveda lahko sprejmemo, vendar se nam ob tem zastavlja vrsta vprašanj, ki jih lahko strnemo kar v »tukididsko vprašanje«, o katerem se je pisalo in razpravljalo vsaj toliko kot o homerskem. Brez dvoma je Tukidid peloponeško vojno dojemal kot celovit fenomen, ne glede na premirja, ki so bila predvsem formalne prekinitve. Zato lahko povsem resno vzamemo njegovo trditev, da je napisal celotno zgodovino vojne, vprašanje je le, kolikšen je bil dejanski obseg dela ob njegovi smrti in koliko »surovega« gradiva bi še moral obdelati. Kljub temu da delo ni bilo dokončano, je bil obseg dela, kolikor ga je uspelo dokončati Tukididu samemu, morda večji, kot nam je danes na voljo; dejstvo, da se knjiga konča tako pretrgano, tako rekoč sredi stavka, lahko morda pripišemo slabi tekstni preoddaji. Kot dokaz lahko med drugim navajamo Ksenofontovo delo Helleniká, ki si ga je avtor zamislil kot nadaljevanje Tukididove zgodovine, vendar med enim in drugim delom zeva nekajmesečna praznina. Kakor koli že, iz celotnega niza problemov, ki so jih skušali osvetliti, se najrazvidneje postavlja vprašanje o enotnosti nastanka Tukididove zgodovine in kdaj je bilo delo (na)pisano.
Vprašanje (ne)enotnosti izhaja iz ugotovitve, da tako obsežno delo ni moglo nastati v nepretrganem časovnem obdobju (čeprav bi tudi pri preučevanju Tukidida lahko govorili o klasični razdelitvi stroke na dva tabora: na analiste in unitarijance), vsekakor ne skozi vso vojno, pač pa je bilo napisano v etapah. Nekateri menijo, da je bil večji del zgodovine napisan v zadnjih letih avtorjevega življenja, spet drugi pa, da je Tukidid res pisal od samega začetka vojne, toda z vmesnimi prekinitvami. Če slednje drži, bi lahko s tovrstno razlago pojasnili nekaj fenomenov, ki jih bralec nujno opazi ob pregledu celotnega besedila.
V prid teoriji o neenotnem nastanku dela govori že dejstvo, da v peti knjigi nastopa opazna cezura, 26. poglavje, ki se popularno imenuje »drugi uvod« in ki ga mnogi razumejo predvsem kot odraz Tukididove nekoliko zapoznele ugotovitve, da je bila 27-letna vojna enovit proces, stalen konflikt brez dejanskih prekinitev:
Tudi to je opisal Atenec Tukidid, po vrstnem redu, kakor so si dogodki sledili po poletjih in zimah, dokler niso Lakedajmonci in njihovi zavezniki zlomili atenske premoči in zasedli velikega zidu s Pirejem vred. Do tega trenutka je vojna trajala sedemindvajset let in moti se, kdor tudi premirja ne šteje v obdobje vojne …
Ob tem »drugem uvodu« se kot ena od verjetnejših domnev pojavlja ta, da je Tukidid del svoje zgodovine – vsaj za Arhidamovo vojno (431–421) – napisal za časa Nikijevega miru, potem pa po obnovitvi sovražnosti zopet začel z zbiranjem gradiva, ki ga je obdelal vsekakor po koncu vojne, od leta 404 naprej. Na vprašanje, kdaj točno so bila napisana posamezna poglavja ali kar cele knjige Tukididove zgodovine nasploh, ne moremo zadovoljivo odgovoriti z nobeno razlago. Ne glede na to, da delo ni dokončano, pa vseeno kaže, da je bila nad celotnim besedilom že opravljena temeljna revizija, s katero je najbrž avtor sam poenotil obliko svoje zgodovinske misli; o tem zgovorno priča dejstvo, da je celotno delo polno vrivkov, ki po svoji lastni kronologiji ne sodijo tja, kamor so umeščeni, vendar s stališča zgodovinske metode osmislijo konkretni odlomek. V okviru neenotnega nastanka se postavlja tudi vprašanje (ne)dokončanosti nekaterih knjig; peta in osma knjiga se v nekaterih potezah razlikujeta od ostalih knjig in delujeta kot nedokončani: v celotni osmi knjigi (kolikor je pač je) ne navaja Tukidid nobenega govora, poleg tega mestoma deluje nedosledno. V peti knjigi je edini neposredni govor v obliki »dialoga z Melošani«, 59 vsebuje pa nekaj dobesednih izvlečkov iz pogodb in dokumentov, kar je za antično zgodovinopisje precej nenavadno. 60 Glede na sicer velik odstotek govorov so nekateri sklepali, da sta ti dve knjigi nedokončani, avtor naj bi ju po njihovem šele obdelal, spet drugi pa menijo, da je to (vsaj v osmi knjigi) poskus avtorjevega eksperimentiranja. Slednji teoriji v prid govori dejstvo, da Kratip, 61 ki se je navezal na Tukididovo delo in snov nadaljeval, govorov sploh ni navajal, s čimer je morda spoštoval Tukididov stilni in metodološki razvoj.
V metodološkem pogledu pomeni Tukididovo delo za razvoj zgodovinopisja pravo revolucijo. V ospredje svojega pisanja je postavil novo vodilo – resnico, pisati o tem, »kar se je dejansko zgodilo«, poročati o tem »kar je bilo resnično povedano«, s čim večjo mero objektivnosti in kolikor mogoče natančno. Ob tem se nam vsiljuje primerjava s Herodotom, ki ga večkrat korigira (vendar ga ne omenja poimensko), že uvodna poglavja prve knjige pa so (bolj ali manj prikrito) namenjena obračunu s starejšimi avtorji, zlasti s Herodotom. V 21. poglavju prve knjige Tukidid za starejše in tudi sodobne zgodovinopisce polemično uporabi izraz logográphoi, ki je mišljen pravzaprav kot degradacija. Tudi celoten sklop poglavij 1–23, tako imenovana arkhaiología, ki obravnava zgodovino peloponeške vojne, je s svojim zmanjševanjem pomena »preteklih dogodkov«, zlasti perzijskih vojn, naravnan proti tekmecem, tj. Herodotu. Razlika med njima ni le v »odnosu do resnice«, saj se je tudi Herodot skušal zanašati na čim verodostojnejše vire ali pa je vsaj poudarjal, da jih je imel. Tukidid – oče politične zgodovine – je v svojem prizadevanju za čim večjo objektivnost za razliko od Herodota popolnoma zanemaril pripovedno komponento, pač pa je pazil na razvoj in upoštevanje zgodovinopisnih metod, kar je tudi posebej izpostavil (1,20–23).
Zelo zanimiv vidik Tukididovega dela je »povzemanje« govorov; teh je v celotnem delu več kot 130. Velik del govorov nastopa v antitetičnih parih in se med seboj vsebinsko dopolnjuje, 62 celo tam, kjer si govorniki nasprotujejo. Ti govori so eno najmočnejših avtorjevih sredstev za izpostavljanje najglobljih razlogov in motivov za posamezne dogodke in dejanja.
1,22 Pri govorih … si je bilo nemogoče zapomniti natančno vsebino povedanega … Zapisal sem tisto, v čemer se je po moji presoji vsak posamezni govornik zagotovo moral izraziti o vsakokrat prisotnih temah, pri tem pa sem se kolikor mogoče tesno držal celotnega smisla tega, kar je bilo dejansko povedano.
Kar zadeva slog, sodi Tukidid brez dvoma med najresnejše avtorje svojega časa. Na prvi pogled lahko opazimo, da je oblika podrejena izpeljavi misli, kar se kaže tako v besedišču kakor v kompoziciji. Njegov slog je trd, strog in težak, prilagojen zgoščenemu izražanju misli. Na prvi pogled se skoraj zdi, da je piscu tekoči, obloženi jezik zlasti sofistov in seveda Gorgija, ki je postavljal nove zakonitosti grščine svojega obdobja, zoprn. Tukididov jezik je poln anakolutov, zapletenih skladenjskih zgradb, ki kakor da prehitevajo ena drugo, neskladnosti in nenavadnega besednega reda, pogostih asimetričnih period itd. Vse to je bilo dejansko v funkciji miselnega toka, ki je silovit, nestalen in hiter in ki ga Tukididu z vsemi temi jezikovnimi »anomalijami« ni nujno vedno uspelo natanko izraziti. Skratka, njegov jezik je težak, trd oreh je bil celo za Grke, še posebej v govorih. Obenem pa je treba opozoriti na izjemno jedrnatost izraza, na tu in tam pesniško obarvan jezik, na popolno obvladanje antitetičnega jezika (ki pa se mu tudi zlahka odpove), na drzne primere in, ne nazadnje, na poznavanje in rabo figur, ki so sofističnega izvora, bolj natančno Gorgijeve, kar pa nedvomno ni odraz »modne muhe«, temveč dokaz Tukididove jezikovne genialnosti in sposobnosti, da jezik podvrže poanti pisanja.
Njegov jezik je arhaizirana atiščina 5. stoletja, ki se od »modernejše« atiščine razlikuje po nekaterih jonskih elementih – atiščina, ki jo je pred njim uporabljal Antifont63 in neznani avtor Atenske ustave. Ta jezik je sam Tukidid tudi precej obogatil z rabo novih skovank in izrazov, ki celo pri njegovih sodobnikih niso izpričani.
Oceniti pomen in vlogo Tukidida za zgodovinopisje je težavna naloga. Po eni strani obžalujemo, da se je ob njegovem nastopu zgodilo tisto, kar se je zgodilo tudi kasneje v primeru Polibija: da je namreč njegova mogočna osebnost popolnoma zasenčila ostale ustvarjalce istega žanra, ki jih v obdobju kulturnega razcveta Aten gotovo ni manjkalo. A vendar se zdi to majhna cena, če pomislimo, da je dobilo zgodovinopisje popolnoma nove vzvode za svoje delo. S svojo zgodovino je postavil Tukidid nove standarde za vrsto piscev, ki so mu sledili, od Kratipa – tako rekoč sodobnika, pa do Hieronima iz Kardije, ki se je več kot sto let kasneje v svojem delu Dogodki po Aleksandru metodološko navezoval na Tukidida. O tem, kako izjemna je bila njegova pojava, priča že to, da Polibij v svojem delu polemizira s Tukididom in da se je Dionizij Halikarnaški s stilistiko njegove zgodovine ukvarjal v posebnem traktatu. Ne nazadnje lahko ugotovimo, da se njegova izbira snovi – niti ne tridesetletno obdobje »internega« grškega konflikta, morda zdi pretenciozna. Vendar je Tukidid v tem konfliktu iskal globlje povezave, videl je, da bo končni zmagovalec tega konflikta zunanja sila ter da bo njegov končni izid nujno pomenil predvečer novega obdobja.
Standardni uvod je pravzaprav formalnost; avtor, o katerem izvemo v celotnem delu zelo malo (gl. poglavje o Tukididu), tudi na začetku o sebi pove le to, da je Atenec, kar pa po njegovih besedah (1,22) ne vpliva na njegovo nepristransko poročanje. O svojih ciljih in metodah na tem mestu ne pove tako rekoč ničesar, pač pa o tem spregovori šele v poglavjih 1,20–23.
1,1 Atenec Tukidid je opisal zgodovino65 in potek vojne med Peloponežani in Atenci. Z delom je pričel takoj ob njenem izbruhu, ker je ocenil, da se bo razvila v veliko vojno, daleč vrednejšo opisovanja, kakor so bile vse poprejšnje. Videl je namreč, da sta obe strani pripravljeni na vojno z vsemi sredstvi in da se preostali grški svet pridružuje eni ali drugi strani, nekateri že na samem začetku, drugi pa da imajo takšen namen. Ta vojna je bila velik pretres za Grke, pa za del negrškega sveta – tako rekoč za velik del vsega človeštva.
O dogodkih, ki so se odvijali pred vojno ali še celo prej, si je zaradi njihove velike časovne oddaljenosti nemogoče ustvariti jasno podobo; toda sodeč po pričevanjih, ki sem jih temeljito predelal kolikor mogoče daleč v preteklost in se mi zdijo verodostojna, se tako v vojaškem pogledu, kakor tudi sicer ni zgodilo nič pomembnejšega.
Preden načne jedro svoje pripovedi, umesti Tukidid peloponeško vojno v širši zgodovinski kontekst; v precej težavnem uvodnem delu, tj. poglavjih 1,2–19 opiše to, kar razume kot grško »predzgodovino«, se pravi dogodke pred peloponeško vojno. S tem je ustvaril podlago za predstavitev svojega koncepta zgodovinopisja ter pojasnilo za svojo izbiro teme v poglavju 1,20–23.
1,20 Takšne so torej moje ugotovitve glede preteklosti, pri katere preučevanju se je nemogoče zanašati kar na vsa pričevanja po vrsti. Ljudje so nagnjeni k temu, da brez prave presoje drug od drugega sprejemajo razna izročila, tudi kadar ta zadevajo njihove kraje. Atenska javnost denimo misli, da sta tirana Hiparha ubila Harmodij in Aristogejton, 66 ne vedo pa, da je tedaj kot najstarejši Pizistratov sin vladal Hipias, čigar brata sta bila Hiparh in Tesal. Tistega dne, ko naj bi ga ubila, sta Harmodij in Aristogejton posumila, da so njuni sodelavci Hipiju kaj izdali, zato ga v prepričanju, da je bil morda posvarjen, nista napadla. Ker pa sta hotela, preden ju ujamejo, tudi za ceno življenja na vsak način storiti vsaj nekaj pomembnega, sta ubila Hiparha, ki sta ga srečala pri Leokoriju, 67 kjer je pripravljal vse potrebno za slovesen sprevod ob prazniku panatenaje. 68
Tudi drugod med Grki je moč naleteti na marsikatero zmoto, celo o sodobnih stvareh, ki jih še ni zagrnil čas. Verjamejo denimo, da imata lakedajmonska kralja pri soglasnih odločitvah na voljo vsak dva glasova in ne le enega, ali pa denimo, da ima lakedajmonska vojska t. i. oddelek Pitanatov, čeprav česa takega nikoli ni bilo. Da, tako malo so pripravljeni ljudje vložiti v iskanje resnice in raje zaupajo tistemu, kar je najbolj pripravno.
1,21 Kakor koli že, na podlagi omenjenih pričevanj si lahko ob moji razlagi vsakdo ustvari pravilno podobo o preteklosti; pri pesnikih, ki preteklost olepšujejo in poveličujejo, ali pri letopiscih, ki jim je več do navdušenja pri občinstvu kakor do resnice, je gotovo ne bodo našli. Njihovih zgodb ni mogoče preveriti in čas jih je potisnil med mite, ki so brez vsake verodostojnosti.
Upam si trditi, da sem preteklost, zlasti upoštevaje njeno odmaknjenost, zadovoljivo raziskal in ocenil na podlagi jasnih dokazov. In kar zadeva to vojno – ljudem se vedno zdi najhujša tista vojna, v kateri se sami trenutno bojujejo, a znova potem, ko odložijo orožje, občudujejo predvsem dogodke iz preteklosti; pričujoče delo pa bo z dokazi razkrilo, da je ta vojna pomembnejša od prejšnjih.
1,22 Pri govorih posameznikov med pripravami na vojno in za časa vojne, si je bilo nemogoče zapomniti natančno vsebino povedanega, bodisi so to bili govori, ki sem jih sam slišal, bodisi so mi jih posredovali drugi. Zapisal sem tisto, v čemer se je po moji presoji vsak posamezni govornik zagotovo moral izraziti o vsakokrat prisotnih temah, pri tem pa sem se kolikor mogoče tesno držal splošnega sporočila tega, kar je bilo dejansko povedano. Kar pa zadeva dogodke, ki so se dogajali med vojno, sem sodil, da se pri njihovem opisovanju ne smem zanašati na priročne, naključne vire, celo na lastno presojo ne, temveč da moram o slehernem dogodku, naj sem mu prisostvoval sam ali pa o njem izvedel od drugih, pisati šele po kolikor mogoče temeljiti raziskavi. Do svojih ugotovitev sem sicer prišel le s precejšnjo težavo, ker udeleženci enih in istih dogodkov o njih niso govorili enako, temveč so se ravnali po svojem spominu ali naklonjenosti eni oziroma drugi strani.
Pomanjkanje pravljičnih prvin v mojem delu za poslušalca najbrž ne bo posebej privlačno, a meni bo dovolj, če se bo zdelo koristno tistim, ki bodo hoteli jasno, natančno podobo preteklih dogodkov, ali prihodnjih, ki se v skladu s človeško naravo morajo ponoviti v enaki ali podobni obliki. Moje delo torej ni imeniten spis, s katerim naj bi osvojil trenutno poslušalstvo, temveč sem ga napisal kot pridobitev za vedno.
1,23 Najpomembnejši izmed dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti, je bila vojna proti Perzijcem, ki pa se je vendar hitro razrešila v dveh pomorskih in dveh kopenskih spopadih. 69 Pričujoča vojna pa je trajala izjemno dolgo in je obenem v Grčiji povzročila tolikšno trpljenje, da ga v enakem obdobju toliko še ni izkusila. Še nikoli namreč ni bilo zavzetih in izpraznjenih toliko mest – ponekod so to storili barbari, 70 drugod predstavniki sprtih strani71 (včasih tudi zato, da so v zavzetih mestih naselili druge ljudi) –, še nikoli ni bilo toliko pregnanih in toliko prelivanja krvi, ki je tekla v vojni in v državljanskih spopadih. Stvari, o katerih je bilo prej slišati v zgodbah, a so se redko zgodile, so sedaj postale stvarnost: siloviti potresi so razdejali cele pokrajine; sončni mrki so se pojavljali pogosteje, kakor je bilo zabeleženo v preteklosti; ponekod so nastopile strašne suše in za njimi lakota; in še najstrašnejše od vsega, najbolj pogubna bolezen: kuga.
Vse to se je zgrnilo nad Grčijo povrh vojne, ki so jo Atenci in Peloponežani začeli s prekinitvijo tridesetletnega miru, sklenjenega po zavzetju Evboje. In da se nihče ne bi nekoč spraševal, kaj je pahnilo Grke v vojno tolikšnih razsežnosti, sem najprej opisal razloge in nasprotovanja, ki so botrovali prekinitvi miru. Resnično pravi razlog, ki pa je ostal najbolj prikrit, je bila po mojem mnenju rastoča moč Atencev in z njo preplah pri Lakedajmoncih, zaradi česar je bila vojna neizogibna.
Pogrebni govor je bil v Atenah v 5. stoletju pr. Kr. že povsem ustaljen običaj, ni pa povsem pojasnjeno, kdaj in kako se je pojavil. Poglavitni element govora je bila hvalnica umrlih, ki je bila zaupana uglednemu meščanu. Za pričujoči Periklov govor je tako rekoč nemogoče ugotoviti, ali je zapisan v dejanski obliki. S precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da ga je Tukidid v skladu s svojo prakso pri zapisovanju govorov predelal svojim stališčem primerno. Nesporno pa je pričujoči govor, ki je sicer edini ohranjeni primer pogrebnega govora iz 5. stoletja, v veliki meri drugačen od številnih kasnejših primerov iz npr. 4. stoletja, ki so oblikovani po splošni formi: uvod – mnenje o govoru – hvalnica mrtvih – formularni zaključek.
Periklov govor je namreč v večji meri hvalnica Aten (sicer res v končnem kontekstu hvalnice padlih), ki je seveda idealizirana in izrazito poudarja antitetično vlogo Šparte; njen globlji namen pa je bil najbrž v prvi vrsti spodbuditi domoljubna čustva Atencev, poleg tega pa je imela tudi politično sporočilo – Periklova vojaška politika je bila razmeroma slabo sprejeta (gl. 2,21), kar je hotel s svojim govorom vsaj delno popraviti, a mu ni uspelo (gl. 2,59 in 65).
2,34 Pozimi tega leta so Atenci na državne stroške pokopali prve padle v tej vojni; pokopali so jih po svojih ustaljenih običajih, kar poteka tako: tri dni poprej postavijo oder ter nanj položijio ostanke72 umrlih in vsakdo lahko za svojega padlega prinese poljubne darove. 73 Ko pride čas za pogrebni sprevod, položijo na deset vozov, po enega iz vsakega okraja, krste iz cipresovine, v katere denejo ostanke umrlih iz posameznih okrajev. Zraven nesejo z mrtvaškim prtom pokrito nosilnico za pogrešane, katerih trupel niso mogli najti. Sprevoda se lahko udeleži vsak meščan in tujec, ki tako želi, ob grobu pa žalujejo žene in matere padlih.
Krste položijo v grobnico, postavljeno na državne stroške, ki se nahaja v najlepšem predmestju74 in kjer vsakokrat pokopljejo padle vojake z izjemo tistih, ki so padli pri Maratonu; te so v priznanje časti in poguma pokopali na samem bojnem polju. Ko jih prekrijejo s prstjo, spregovori v njihovo čast primerno hvalnico mož, ki ga je izbrala država, ker pri meščanih uživa ugled in sloves modrega človeka. In zatem se razidejo. Tako torej pri Atencih poteka pogreb; običaj so spoštovali skozi vso vojno, vsakokrat ko se je tako primerilo.
Za hvalnico teh, ki so torej padli prvi, je bil izbran Perikles, Ksantipov sin. Ko je prišel čas, je od groba stopil na visok oder, da ga je lahko slišal čim večji del množice, in spregovoril.
2,35 »Mnogi, ki so pred menoj že spregovorili s tega odra, so hvalili moža, ki je pogrebni običaj razširil s tem govorom, ker da je prav, da se ga govori ob pogrebu padlih v vojni. Jaz sicer menim, da bi bilo prav že, ko bi možem, ki so se odlikovali z dejanji, tudi časti izkazali v dejanjih, kakršnemu prisostvujete sedaj, ob tem pogrebu na stroške države. Menim, da ni prav, da je vera v pogum in plemenitost mnogih odvisna od enega samega moža in njegove govorniške sposobnosti oziroma nesposobnosti. Težko je namreč primerno govoriti o čem takem, ko je težavno celo ustvariti vtis, da govoriš resnico. Prizadeti poslušalec, ki pozna dejstva, bo morda menil, da je bilo to ali ono proti njegovim pričakovanjem in védenju pomanjkljivo povedano, spet drugi, ki mu je stvar tuja, bo morda mnenja, da pretiravam, če bo slišal kaj takega, kar presega njegovo naravo. Ljudje namreč lahko poslušajo hvalo drugih le dotlej, dokler čutijo, da so sami zmožni tega, o čemer so slišali; temu, kar presega njihove zmožnosti, iz zavisti nočejo verjeti. Ker pa so torej že naši predniki presodili, da je tako prav, hočem ta običaj spoštovati tudi jaz in skušati kar najbolj zadostiti vašim željam in pričakovanjem.
2,36 Naj začnem pri naših prednikih. Prav je in primerno obenem, da jim ob takšni priložnosti izkažem to čast, da jih omenim na prvem mestu. Živeli so v tej deželi že od nekdaj, brez vrzeli v nasledstvu, in nam jo s svojim pogumom vse do današnjih dni ohranjali in zapustili svobodno. Oni so si zaslužili hvalo in še bolj naši očetje, 75 ker so državi, ki so jo podedovali, z velikimi napori priborili njeno današnjo moč in jo takšno zapustili nam. V veliki meri smo to moč utrdili tudi mi sami, ki smo tu in ki smo na vrhuncu življenjskih moči, in državo smo z vsemi sredstvi pripravili na to, da se lahko tako v vojni kakor v miru kar najbolj zanaša sama nase.
O naših vojaških uspehih, s katerimi smo si izborili vse te pridobitve, ali o srčnem pogumu, s katerim smo se mi in naši očetje zoperstavljali sili barbarov in Grkov, ne bom govoril, ker nočem razpravljati o tem, kar dobro poznate. Najprej bom spregovoril o načinu življenja, s katerim smo prišli do vsega tega in o državni ureditvi ter značajskih lastnostih, s katerimi smo vse to povzdignili do današnje moči. In šele nazadnje bom prešel na hvalnico teh mož. Sodim, da je v teh okoliščinah zelo primerno spregovoriti o vsem tem in da bo vsej tu zbrani množici, tako državljanom kakor tujcem, koristilo, če mi prisluhne.
2,37 Ravnamo se po ustavi, ki ni oblikovana po tujih zakonih; nasprotno, prej smo lahko mi drugim za zgled, kakor da bi koga posnemali. Naša ustavna ureditev je po meri mnogih in ne maloštevilnih, zato se imenuje demokracija; po zakonu imajo pri uveljavljanju različnih zasebnih interesov vsi državljani76 enake pravice. V javnem življenju cenimo posameznika njegovemu ugledu primerno, ki ga uživa zaradi svojih zaslug in sposobnosti ter svoje veljave – ne oziramo se na njegov stan, temveč na njegove odlike. Prav tako se ne more zgoditi, da bi nekoga, ki je reven, a bi lahko storil kaj koristnega za državo, njegov neugleden položaj pri tem oviral. Živimo torej svobodno javno življenje in enako svobodomiselni smo tudi glede medsebojnega nadzora v zasebnem vsakdanjiku; 77 kar je nekomu v veselje, pri drugih ne zbuja nobene jeze in nobene zavisti. Celo svojega nezadovoljstva nihče ne pokaže, kajti to je, čeprav neškodljivo, vsaj zelo boleče. Da, v zasebnem življenju smo obzirni in sproščeni, vendar se zato nič manj ne ravnamo po postavah; vedno spoštujemo predstavnike oblasti78 in zakone, zlasti tiste, ki zagotavljajo pravico oškodovanim, in seveda tiste, katerih kršitev je, čeprav so nepisani, obče priznano sramotna.
2,38 Vrh tega smo poskrbeli, da nam je ob vseh naporih in prestanem trudu na voljo obilo duhovnega oddiha; skozi vse leto obhajamo praznike79 in obiskujemo raznovrstne prireditve. Naši domovi so prijetno urejeni, kar nam pomaga prenašati vsakodnevne tegobe. Mogočnost naše države nam omogoča, da k nam prihaja vse mogoče blago80 iz vsega sveta; uživanje domačih dobrin ni za nas nič udobnejše kakor uživanje tujih.
2,39 Svoje nasprotnike prekašamo tudi po vojaški pripravljenosti. Naša prednost je v tem, da je naša država odprta vsem; pri nas ni v navadi, da bi tujce preganjali, 81 ker bi hoteli komu braniti, da vidi in spozna tudi kaj takega, kar bi sovražniku, če bi to videl, omogočilo morebitno prednost. Ne zanašamo se namreč le na svojo oborožitev in zvijačnost, temveč predvsem na svojo srčnost in pripravljenost za boj. Tudi kar zadeva vzgojo, se nekateri82 že od rane mladosti ob naporni vadbi učijo možate vzdržljivosti; toda mi, ki sicer živimo bolj sproščeno, se z enakimi nevarnostmi ne spoprijemamo nič slabše. Dokaz: Lakedajmonci v vojni z nami niso samí, temveč vdirajo v našo deželo z vsemi zavezniki skupaj; mi pa, kadar sami gremo nad tujo državo, največkrat zlahka zmagamo, čeprav se bojujemo na tujih tleh, proti nasprotniku, ki brani svojo lastno deželo.
Povrh vsega se še noben sovražnik ni soočil z našimi celotnimi silami, ker moramo obenem oskrbovati ladjevje in kopensko vojsko, ki je poleg tega razporejena po mnogih krajih. Če torej že kje naletijo na delček naših sil in jih premagajo, se ustijo, kako da so nas potisnili nazaj na vsej črti; če pa spopad izgubijo, pojasnjujejo, da so poraz utrpeli proti vsej združeni atenski vojski. Zares, če se bomo v nevarnosti spuščali oboroženi s samozavestjo, ne pa le s trpežnostjo in pogumom, ki ga ne narekuje spoštovanje zakonov, temveč ga rodi ljubezen do običajev in načina življenja, se zagotovo ne bomo zlomili pod težo tegob, ki nas čakajo. Pred obličjem nevarnosti se ne bomo izkazali za nič manj pogumne kakor ti, ki so vajeni nenehnih naporov, in naša država bo s tem pokazala, da je veličastna in vredna vsega občudovanja.
2,40 Ljubimo lepoto, a z zmernostjo, in ljubimo znanost, a nismo pomehkuženi. 83 Bogastvo nam ne rabi za to, da bi se z njim bahali; raje ga uporabljamo kot sredstvo, da z njim kaj opravimo. Priznanje revščine ni nikomur v sramoto, pač pa je mnogo večja sramota, če se ji nekdo noče izogniti z delom. Pri nas se lahko državljani posvečajo zasebnim in državniškim poslom obenem, vendar pa tistim, ki se ukvarjajo predvsem z gospodarstvom, javno življenje še zdaleč ni tuje. Samo pri nas velja, da mož, ki se ne udeležuje državnih zadev, ni miroljuben, temveč nekoristen. Naši državljani sami presojajo o državnih vprašanjih, 84 ali pa si o njih vsaj skušajo ustvariti pravo mnenje; pri nas namreč velja, da javna razprava ne more ovirati dejanj, temveč da je škodljivo kvečjemu to, da bi se nečesa lotili brez tehtnega posveta. Tudi v tem torej presegamo druge, da se bolj kakor vsi ostali lotevamo svojih načrtov smelo in razsodno obenem, medtem ko se pri drugih iz pomanjkanja znanja rodi predrznost, po premisleku pa omahljivost. Po pravici smemo soditi, da so resnično močnega duha tisti, ki dobro poznajo tegobe in sladkosti življenja, a se zaradi tega vendar ne izmikajo nevarnosti.
Kar zadeva velikodušnost, se zopet razlikujemo od večine ostalih, kajti prijateljev si ne nabiramo tako, da dobroto sprejemamo, temveč jo raje delimo. Dobrotnik je namreč trdnejši zaveznik kakor dolžnik, saj si z dobrohotnostjo želi zagotoviti vračilo; dolžnik je pač mlačnejših čustev, saj zagotovo ve, da usluga, ki jo bo izkazal, ne bo sprejeta kot dobrota, temveč kot vračilo dolga. Mi, Atenci, smo edini, ki drugim brez oklevanja izkazujemo dobroto, ne zaradi misli na osebno korist, temveč iz čiste vere v svobodo.
2,41 Naj zaključim s tem, da rečem: Atene so šola Grčije in upam si trditi, da je vsak posamezen Atenec samostojna osebnost, vsestranska in prijetna, sposobna spoprijeti se z najrazličnejšimi težavami. Dokaz, da to ni navadno bahanje, temveč stvarnost, je prav moč države, ki smo jo s temi lastnostmi pridobili. Naša država edina v preizkušnjah pokaže, da njena moč presega njen sloves; edina v nasprotniku, ki gre nadnjo, ne vzbudi sramu, da je (naposled) utrpel poraz proti takšnemu ljudstvu; in edina je, ki podložnikom ne daje povoda za nezadovoljstvo pod njeno vladavino. O naši moči govorijo jasni in neizpodbitni dokazi. Zato se lahko nadejamo občudovanja pri sodobnikih in pri zanamcih. Ni nam treba Homerja, da bi nas opeval, ali kogar koli drugega, čigar pesmi navdušijo le za trenutek, a se podoba v njih sesuje v primerjavi s stvarnostjo. Ne, dovolj je, da smo si s svojo drznostjo odprli pot na vsako morje in v vsako deželo ter povsod pustili neminljive spomenike bodisi dobrega bodisi zla. 85 Da, za takšno državo so se srčno borili in dali življenje ti možje, odločeni, da si je ne pustijo vzeti. In prav je, da bi se bil tudi vsakdo od teh, ki so za njimi ostali, pripravljen zanjo žrtvovati.
2,42 Pri hvali države sem se toliko zadržal zato, ker hočem pokazati, da bi lahko mi v tem spopadu izgubili več kakor oni, ki nimajo nobene teh dobrin, in tudi zato sem jo toliko hvalil, da sem hvalnico teh mož z dokazi postavil v jasno luč. Večji del te hvalnice sem pravzaprav že povedal: državo, kakor sem o njej govoril, je namreč povzdignila in proslavila prav srčnost teh mož in njim podobnih. Le malo Grkov bi se lahko nadejalo podobne hvalnice, ki bi, kakor za te može, v besedah odtehtala njihova dejanja. Smrt teh mož, ki jo tu objokujemo, mi razkriva njihov pogum in srčnost, ki se je v nekaterih od njih morebiti prvič izkazala, v drugih pa našla svoj končni dokaz. Prav je, da pri možeh, ki v kakem drugem pogledu morda zaostajajo, cenimo predvsem njihov pogum in možatost v boju za domovino. S svojim plemenitim dejanjem so namreč zabrisali, kar je bilo slabega, in kot državljani so z njim domovini mnogo bolj koristili, kakor so jo kot zasebniki mogli oškodovati. Nihče od teh mož se ni pustil premamiti – prvi ne bogastvu, ki ga je morda že užival, drugi pa ne upanju, da bi obogatel in se tako rešil revščine; vsi so vztrajali. Ljubše jim je bilo kaznovanje sovražnikov. Zavedali so se, kaj tvegajo, to tveganje so imeli za najvišje in najslavnejše, hoté so ga sprejeli v želji kaznovati sovražnika in odrekli so se vsemu ostalemu. Svoje upe so položili v negotovi končni uspeh, prepričani, da se morajo pred obličjem preteče nevarnosti zanesti samo nase. Raje so hoteli pasti v boju kakor rešiti si življenje z umikom, zato so se rešili sramote in vztrajali v boju za ceno življenja. In tako so v neznatnem zasuku usode, na samem vrhuncu slave in brez strahu, padli.
2,43 Takšni torej so bili ti možje, pokazali so se dostojne svoje domovine. Vi, ki ste jih preživeli, smete upati, da vaša odločnost proti sovražniku na bojnem polju ne bo terjala tolikšne cene, a vendar si morate želeti, da ne bi zaostajala za njihovo. Nikar naj vas v tej želji ne potešijo le besede o njihovih zaslugah, o katerih veste preveč, da bi o njih pred vami še kdo razpredal, češ, kolikšne koristi da se skrivajo v kljubovanju sovražniku. Ne, sami morate iz dneva v dan opazovati vso moč države, sami jo morate v tem vzljubiti, in ko boste spoznali, kako veličastna je, tedaj se spomnite, da so vse to s svojo srčnostjo izborili možje, ki so se zavedali svoje dolžnosti in ki jih je gnal čut za čast. Tudi morebitni uspeh jih ni prepričal, da bi domovino prikrajšali za svoj pogum, temveč so ji hoté darovali tisto najlepše. Za ta dar – svoje življenje –, ki so ga darovali v skupno dobro, je vsak od njih prejel nesmrtno hvalo in položeni so bili v slaven grob, najslavnejši, kajti njihov grob ni le tu, v tej zemlji, v kateri leže, temveč povsod tam, kjer vsak čas v besedi ali dejanju živi njihov večni spomin. Kajti odločnim možem je grob ves svet, 86 njihov spomin ne živi le na spomenikih na domačih tleh, temveč biva tudi v tujini, resda ne na kamnu, temveč v srcih ljudi.
Njih posnemajte in vedite, da sreča leži v svobodi, svoboda pa rodi pogum, zato ne omahujte pred nevarnostmi vojne. Tisti, ki živijo v bedi, nimajo razloga, da bi zanj zastavili življenje, saj tudi upanja v dobro ne poznajo; prej se morajo žrtvovati tisti, ki jim v življenju še grozi prevrat usode in ki bi jim morebiten neuspeh prinesel najtežje posledice. Za ponos tega moža je brez dvoma hujše ponižanje ob sramotnem porazu kakor ponosna smrt, ki pride in mine v upanju na zmago.
2,44 Zato tudi za vas, starše teh padlih mož, nimam solz sočutja, temveč le besede tolažbe. Ljudje, ki jih je oblikoval spremenljivi tok življenja, vedo, da so srečni možje, ki jim je usoda namenila junaško smrt, tako kakor vašim sinovom, po katerih je vam ostala plemenita žalost. Vedo, da so srečni, ker jim je bilo življenje odmerjeno tako, da jih je smrt doletela v trenutku najvišje sreče. Vem, da s svojimi besedami ne morem ublažiti izgube, na katero vas bo prepogosto spominjala sreča drugih, ki ste je bili nekoč sami deležni.
Žalost in bolečina ne prideta iz pomanjkanja sreče, ki je nikoli nismo izkusili, temveč nas prizadene ob izgubi tistega, čemur smo se privadili. Tisti, ki še lahko imate otroke, morate zdaj črpati pogum iz upanja na novi naraščaj; družinam bodo novi otroci pomagali pozabiti tiste, ki jih ni več, za državo pa bo to dvakrat korist: prirast k prebivalstvu in večja varnost. To slednje pa zato, ker od tistih, ki niso pripravljeni tvegati, kakor ostali, celo življenj svojih sinov, ni mogoče pričakovati poštenih in nepristranskih odločitev. 87 Tisti pa, ki ste za otroke že prestari, morate večji del življenja, ki ste ga preživeli, ceniti, ker je bilo lepo, in se sprijazniti, da vam ni več ostalo veliko časa, v tolažbo in veselje pa naj vam bo sloves teh, ki so padli. Edini, ki se ne postara, je namreč čut za čast in na stara leta v nasprotju s tistim, kar nekateri trdijo, 88 ni kopičenje bogastva tisto, ki osrečuje, temveč prav uživanje časti in ugleda.
2,45 Otroci in bratje padlih, ki ste tu, pred vami vidim težko nalogo. Nekoga, ki ga ni več, je vsakdo vajen hvaliti in vi boste ob celo večjih zaslugah le stežka deležni enakega ugleda, prej manjšega. Živi so vedno deležni zavisti nasprotnikov, tisti pa, ki ne predstavlja več nobene ovire, je deležen prave, neskaljene dobrohotnosti.
Če moram omeniti tudi vrline in kreposti žená, ki so ostale vdove, naj jih povzamem s kratko spodbudo: ne izneverite se svoji naravi, kajti v tem je vaša velika čast in slava; največje bo deležna tista med vami, o kateri se bo med možmi najmanj govorilo, bodisi dobro bodisi slabo.
2,46 Tako. Jaz sem v govoru, ki ga narekuje običaj, povedal, kolikor sem mislil, da je prav, in tudi ti pokopani možje so prejeli časti. Njihove otroke bo od zdaj naprej država preživljala do njihove polnoletnosti89 in tako padlim ter preživelim poklonila dragoceno priznanje za njihovo žrtev. Država, ki najbolje nagrajuje zasluge, ima namreč tudi najboljše državljane.
In zdaj, ko ste primerno izrazili žalovanje za svojimi padlimi, se razidite.«
Gregor Pobežin
Ksenofonta so v rimski in kasneje v bizantinski dobi postavljali ob bok Herodotu in Tukididu – ti trije avtorji so predstavljali kanon vzornih zgodovinopiscev. Danes Ksenofontu ne moremo več priznavati enakovrednosti z omenjenima piscema, ker je v svojih delih po vsebinski poglobljenosti za njima precej zaostal.
Ksenofont se je rodil v aristokratski atenski družini najverjetneje okoli leta 428 pr. Kr. očetu Grilu; o njegovih mladih letih je znano razmeroma malo, jasnejšo predstavo si lahko o njem ustvarimo šele od tedaj, ko je stopil v stik s Sokratom (verjetno okoli leta 404 pr. Kr.), da bi postal kalokagathós, tj. poštenjak. Ob koncu vojne je Šparta v Atenah vzpostavila oligarhično vladavino v obliki trideseterice, 90 vendar je bila že leta 403 zopet vzpostavljena demokracija. Zdi se, da je Ksenofont vsaj v zgodnjem obdobju podpiral oligarhično vlado, verjetno njeno zmernejšo frakcijo pod Teramenovim vodstvom, o čemer smemo sklepati po naklonjenem opisu Teramena in njegovih političnih nazorov (npr. 2,3,15–19). Po padcu oligarhije – in morda prav zato – je Ksenofont leta 401 Atene zapustil in se, verjetno brez posebne vojaške funkcije, 91 skupaj s kontingentom grških najemnikov (pravi namen odprave jim je bil zamolčan) pridružil odpravi Kira mlajšega proti njegovemu starejšemu bratu, perzijskemu kralju Artakserksu II., kar je bilo brez dvoma najpomembnejše obdobje njegovega življenja, saj mu je dalo snov za njegovo delo Anábasis (Kýrou); 92 delo bi se, kot se duhovito izrazi Luce, prav lahko imenovalo tudi Katábasis (»pot nazaj, vrnitev«), saj večji del obsega dogodke po polomu Kirove ekspedicije v bitki pri Kunaksi, v kateri je bil ubit tudi Kir sam, ko je Ksenofont prevzel del poveljstva nad »grškim korpusom« deset tisoč mož in jih uspešno privedel nazaj do Črnega morja, v mesto Trapezunt. Kasneje se je s svojimi vojaškimi izkušnjami udeležil različnih vojaških operacij, med drugim je leta 396 stopil v službo tudi pri špartanskem kralju Agezilaju in se leta 394 udeležil bitke pri Koroneji proti Atencem.
V času njegove odsotnosti, kmalu po Sokratovi smrti, je bil uradno izgnan iz Aten, morda tudi zaradi sodelovanja pri Kirovi ekspediciji, gotovo pa zaradi sodelovanja s Špartanci. Šparta mu je za zasluge pri Skiluntu v Elidi, blizu Olimpije, podarila posestvo, na katerem je užival življenje podeželskega gospoda in se posvečal literaturi (dodeljena mu je bila tudi funkcija t. i. proksen, kar pomeni, da je bil zadolžen za udobje Špartancev, ki so prihajali v Olimpijo). S posestva se je moral spet umakniti po špartanskem porazu pri Levktri proti Tebancem. Umaknil se je v Korint, kjer je še pred letom 350 pr. Kr. tudi umrl. V Atenah so po sklepu zavezništva s Šparto njegov izgon uradno preklicali, verjetno že leta 368, vendar se sam tja ni vrnil, razen morda občasno; v Atene pa je poslal svoja dva sinova, Grila in Diodorja, da sta služila v atenski konjenici. 93 Njegova dela je kronološko težko razvrstiti, 94 zato jih je bolje našteti po vsebinskih sklopih:
Dela o Sokratu: Apologija (Apología Sokrátous);Spomini na Sokrata (Apomnemoneúmata Sokrátous);Ojkonomikós; Simpozij (Symposion).
Sokrat je, kot že rečeno, na mladega Ksenofonta naredil močan vtis, zato ga je v teh delih upodobil kot osrednjo figuro. Nedvomno najpomembnejši so Spomini na Sokrata v štirih knjigah, katerih vrednost je predvsem zgodovinska, ker prinaša marsikateri podatek o Sokratu kot izredni osebnosti95 svojega časa, vendar delo ni filozofsko poglobljeno, kar pa najbrž niti ni bil avtorjev namen.
Strokovni spisi (ti so morda nastajali v Skiluntu): Špartanska ustava (Lakedaimoníon politeía);O dohodkih (Perì póron);Poveljnik konjenice (Hipparkhikós);O konjeništvu (Perì hippikés);O lovu (Kynegetikós).
Ti spisi so s strokovne plati izredno zanimivi in še vedno cenjeni; Špartanska ustava je pionirsko delo na svojem področju, med njegovimi strokovnimi spisi pa se je ohranila tudi Atenska ustava, ki ni pristna.
Deli Anabasis in Grška zgodovina sta v zgodovinopisnem smislu najbolj zaokroženi in poglobljeni med Ksenofontovimi deli, čeprav, kot že rečeno, kot zgodovinopisec ni presegel Herodota, kaj šele Tukidida. Anabasis so pravzaprav razburljivi, barviti spomini – opis dogodkov z že omenjene ekspedicije, ki vključuje precejšnje število govorov, med njimi nekaterih Ksenofontovih. Zanimivo je tudi poglavje, v katerega je Ksenofont vključil svoje sanje, kar je pravzaprav nekaj svežega v dotedanji tradiciji. Vprašanje je, iz katerega vzgiba se je Ksenofont dela lotil, toda precej verjetno je, da ga je zaradi pomenljive vsebine, tj. pohoda grškega kontingenta skozi Perzijo, napisal v porajajočem se panhelenskem ozračju – to bi bil tudi močan argument v prid teoriji, da je delo nastalo leta po odpravi –, v katerem je tudi Izokrat sestavil svoj Panegirik.
Grška zgodovina je zastavljena kot nadaljevanje Tukididovega dela Peloponeška vojna, to je jasno že v uvodu, ki je brez dvoma eden najnenavadnejših v antični literaturi: »Kmalu zatem, le nekaj dni kasneje, je Timóhar izplul iz Aten z manjšim številom ladij; in zopet so se spopadli na morju Lakedajmonci in Atenci …« Uvodne besede torej predstavljajo jasno konjunkturo s prav tako ostrim koncem Tukididove Peloponeške vojne, ki sicer ni povsem natančna. 96 Jasno pa je, da Ksenofont nadaljuje Tukididovo pripoved le, kar zadeva snov – dogodke opisuje selektivno, precej neprizadeto in urejeno, z neprikrito simpatijo do Špartancev, vendar korektno; 97 interpretacije se vzdrži, nima enako ostrega vpogleda v zgodovino kot Tukidid, vendar to tudi ni njegov namen.
Delo, ki obsega sedem knjig (fizična delitev ni Ksenofontova), opisuje dogodke od približno leta 410 pr. Kr. (bitka pri Kiziku) do bitke pri Mantineji leta 362. Razdeljeno je na dva dela;
Med obema deloma nastopa živahni, homogeni opis vladavine trideseterice (2,3,11–2,4,43) kot razpoznavna cezura, po kateri se tudi pripovedni ton spremeni: analitični, kronološko organiziran pristop, ki gotovo ni naključen, ampak do neke mere zaokrožuje Tukididovo pripoved, se v drugem delu porazgubi – ni več časovne orientacije, slog postane bolj živahen in tudi bolj površen. Marsikatero dejstvo je izpuščeno, tudi pri dogodkih, ki jih je Ksenofont napisal po lastnih izkušnjah: npr. pri sicer izčrpnem opisu vladavine trideseterice ostane dejstvo, da je oligarhijo v Atenah pomagala vzpostaviti prav Šparta, popolnoma izpuščeno. In takih mest je še precej.
Ugotoviti smemo, da se na Ksenofonta kot zgodovinopisca lahko le delno zanesemo: dogodke, ki jim je bil sam priča, npr. vladavino trideseterice ali popotovanje grškega vojaškega kontingenta, je opisal temeljito in živo, mestoma celo zelo prodorno. Imel je izredno priložnost, da je živel v zelo spremenljivih časih, da je bil pogosto v samem središču dogodkov in da je osebno poznal precej ljudi, ki so krojili zgodovino obdobja. Vendar pa je pogosto, zlasti pri opisih dogodkov, pri katerih se je moral zanašati na poročila, nezanesljiv, preveč selektiven in celo naiven – nekateri odlomki so preveč memoarske narave in kot da bi bili sestavljeni iz naključno napaberkovanih podatkov, manjka kritična presoja. Kar se tiče njegovih političnih nazorov, mu ne moremo očitati ničesar, ne v eno ne v drugo smer: res je bil predstavnik aristokracije in morda nenaklonjen demokratizaciji Aten, 98 vendar se je distanciral tudi od divjanja trideseterice v kasnejši fazi vladanja; njegova filolakonska drža v nobenem oziru ne more biti moteča, saj gotovo ni izraz negativnih čustev do Aten99 (ki bi bila upravičena), temveč prej odraz kozmopolitizma, panhelenske ideje, ki se je morala v splošnem še razviti.
Kot avtor je bil Ksenofont izredno popularen že v antiki: šteli so ga za zgodovinopisca Tukididovega formata, s čimer se danes ne moremo več strinjati. Manjka mu namreč Tukididove poglobljenosti, njegovega občutka, da je »zgodovina ena najglobljih človekovih izkušenj«. Kot zgodovinopisec Ksenofont nima posebne programske usmeritve; zdi se, da je njegov namen poročati o preteklih dogodkih in od tega se le redko oddalji. Njegova izredna popularnost v antiki in tudi kasneje je najbrž posledica več dejavnikov: ker je pisal v jasnem, čistem slogu, so bila njegova dela zelo brana – tudi kot šolsko čtivo; njegov opus obsega zelo raznolika dela, med katerimi so poseben sloves uživala »filozofska« dela100 in ta raznolikost je imela za posledico širok krog bralstva.
Čeprav Ksenofont v filozofskem oziru ni mislec Platonovega, v zgodovinopisnem pa ne Tukididovega formata, bi bila vsakršna kategorizacija prenagljenja in v literarni zgodovini mu ne smemo odrekati zelo pomembnega mesta; prav kot zgodovinopisec je uvedel nekatere sveže oblike, ki so jih avtorji za njim lahko izpopolnili in izkoristili – Anabasis je prvi primer avtobiografskega spisa; Kirova vzgoja prvi primer idealizirane zgodovine, podobne zgodovinskemu romanu, ki se je razvil šele v helenizmu; Grška zgodovina je svež primer splošne zgodovine Grčije. V njegovih delih je začutiti eleganco pisatelja, ki kot da se ne zaveda samega sebe in se kot protagonista zgodovinskih dogodkov le redko omenja (celo v Anabasis); 101 diskreditacija drugih zgodovinopiscev, sicer tako popularna, mu je tuja. Te osebnostne lastnosti se zrcalijo tudi v njegovem slogu: piše jasno, tekoče in enakomerno. Njegova dela odkrivajo nadarjenega, a skromnega stilista z govorniško izobrazbo: govorniške figure mu niso tuje, a se jim ne vdaja. Čist in preprost ter naraven slog sta mu prinesla širok, neusahljiv krog bralstva in sloves vzornega aticista, čeprav njegov slog v resnici že napoveduje t. i. koiné, »skupni (grški) jezik«, ki se je razvil v ozračju politično združene Grčije, ki se je začelo šele pod Filipom II. Makedonskim (na oblasti 359–336 pr. Kr.). 102
Uvod v Ksenofontovo Grško zgodovino je nedvomno eden najbolj nenavadnih v vsej antični grški literaturi; v nasprotju z obstoječo tradicijo ne vsebuje avtorjevega imena (kakor denimo pri Tukididu: »Atenec Tukidid je popisal vojno med Peloponežani in Atenci …«) in v nadaljevanju ni običajne programske sheme, pač pa avtor neposredno preide k stvari.
1,1 Kmalu zatem, le nekaj dni kasneje, je Timóhar izplul iz Aten z manjšim številom ladij; in zopet so se spopadli na morju Lakedajmonci in Atenci, zmagali pa so Lakedajmonci pod poveljstvom Ageszndrída. […]
Bitka pri Arginuzah (406 pr. Kr.) je bila zadnja večja bitka, v kateri so Atenci Šparti prizadejali večji poraz; špartansko ladjevje je bilo popolnoma uničeno, Atenci so zajeli tudi več kot 70 ladij, vendar pa so v bitki tudi sami izgubili precejšnje število mož, kar je sprožilo notranjepolitične pretrese in v končni fazi popolnoma zgrešen proces proti atenskim poveljnikom.
1,6 Ko so Atenci slišali za razvoj dogodkov in blokado na morju, 104 so sklenili pomagati s stodesetimi ladjami, na katere so vkrcali vse za orožje sposobno105 moštvo, najsi so bili sužnji ali svobodni ljudje. V tridesetih dneh so opremili vse ladje in odpluli; udeležili pa so se odprave tudi številni vitezi. 106 Pot jih je najprej vodila na Samos, kjer so prevzeli107 deset samoških ladij; tudi pri ostalih zaveznikih so zbrali več kot trideset ladij in primorali vsakogar, da se je vkrcal. Vpoklicali so tudi vse atenske ladje, ki so se tedaj morda mudile na odprtem; vsega skupaj so tako imeli več kot stopetdeset ladij.
Ko je Kalikratídas slišal, da so atenske okrepitve že pri Samosu, je pustil pri Mitileni petdeset ladij pod poveljstvom Eteónika, sam pa je s stodvajsetimi ladjami odplul in se pod večer ustavil pri rtu Maliji na Lezbosu. Naključje je hotelo, da so se Atenci tisti dan pod večer ustavili pri Arginuzah, ki ležijo ravno nasproti Mitilene. Kalikratidas je ponoči opazil ognje, in ko so ga obvestili, da so to Atenci, se je namenil okrog polnoči izpluti, da bi jih presenetil z napadom; toda silovit naliv in grmenje sta onemogočala, da bi ladjevje izplulo. Ko je nevihta pojenjala, je Kalikratidas ob zori krenil proti Arginuzam. Atenci so mu izpluli naproti, z levim krilom proti odprtemu morju, razvrščeni v temle redu: na skrajnem levem krilu je bil Aristokrát s petnajstimi ladjami, ob njem je bil Diomedónt s še petnajstimi. Za Aristokratom se je razvrstil Perikles, za Diomedontom pa Erasanid. Ob Diomedontu so se v eni vrsti razpostavile samoške ladje, ki jim je poveljeval Samošan po imenu Hipej. Ob njih so bile, prav tako v eni bojni vrsti, razvrščene ladje taksiarhov, 108 nato pa tri poveljniške109 ladje in kar je še bilo zavezniškega ladjevja. Na skrajnem desnem krilu je bil Protomah s petnajstimi ladjami in ob njem Trazil z naslednjimi petnajstimi. Za Protomahom se je z istim številom ladij postavil Lizija, za Trazilom pa Aristogen. Tako so se razvrstili zato, da bi ne dali sovražniku priložnosti za morebiten prodor skozi njihove vrste, 110 kajti atensko ladjevje je bilo počasnejše. Lakedajmonske ladje pa, ki so zmogle hitrejšo plovbo, so se v celoti razvrstile v eno bojno vrsto, da bi prodrle med sovražnikovimi ladjami in izvedle obkoljevalni manever. Kalikratidas je bil na desnem krilu; Megarec Harmon, krmar na Kalikratidovi ladji, mu je dejal, da bi bilo bolje, ko bi odpluli; atenske trireme so bile namreč v veliki številčni premoči. Kalikratidas pa je odvrnil, da bi ob njegovi smrti Šparti ne bilo prav nič hudega, toda umik, je dodal, je sramoten. Zatem se je vnel spopad in bojevali so se precej dolgo, najprej v urejenih, strnjenih vrstah, potem pa so se ladje razpršile. Toda ko je Kalikratidas med naletom svoje ladje padel v vodo in so ga zagrnili valovi, Protomah na desnem krilu pa je s svojimi silami porazil sovražnikovo levo krilo, tedaj se je začel splošen beg Peloponežanov proti Hiosu, precej pa se jih je zateklo tudi v Fokajo. Atenci pa so odpluli nazaj pred Arginuze.
Na atenski strani je bilo pogubljenih petindvajset ladij skupaj z njihovimi posadkami, rešilo se je le nekaj mož, ki jih je vrglo na obalo; na strani Peloponežanov je potonilo devet od skupno desetih lakonskih ladij in več kot šestedeset ladij ostalih zaveznikov. Atenski poveljniki so nato sklenili, naj Terámen in Trazibúl, ki sta bila trierarha, in nekaj taksiarhov s sedeminštiridesetimi ladjami odplujejo na pomoč poškodovanim ladjam in njihovim posadkam, ostale pa naj odplujejo nad ladjevje pod Eteonikovim poveljstvom pred Mitileno. Vendar pa sta jih od te namere odvrnila močan veter in nevihta, ki se je tedaj razmahnila z vso silo; zato so postavili znamenje zmage in prenočili tam, kjer so bili.
V kritičnem letu 406 pr. Kr. so Atene naredile več slabih potez: zavrnile so špartanski mirovni predlog, pogajanja s Kartagino na Siciliji so se izjalovila; toda eden največjih madežev je proces proti strategom, češ da po bitki niso rešili brodolomcev oziroma da so zanje storili premalo. Šesterico, med njimi tudi istoimenskega Periklovega sina, so kljub protestom javnosti usmrtili.
1,7 Ljudje doma so odstavili vse poveljnike razen Konona, njemu pa so za sopoveljujoča izvolili Adejmánta in Fílokla. Od poveljnikov, ki so bili v bitki, se Protómah in Aristógen nista vrnila v Atene, toda ko se jih je šest, namreč Perikles, Diomedónt, Lízias, Aristokrát, Trazíl in Erazínid, vrnilo domov, je Arhedém, ki je bil v tistem času prvak ljudstva in zadolžen za diobolijo, 112 proti Erazínidu na sodišču vložil tožbo in zanj zahteval globo; trdil je, da si je Erazínid prilastil sredstva, zbrana na Helespontu, ki pripadajo državi, obtožil pa ga je tudi slabega poveljevanja. In sodišče je dalo Erasínida zapreti. Zatem so strategi pred svètom (boulé) poročali o bitki in o silovitosti neurja; na Timokrátov predlog, da je treba tudi ostale stratege zapreti in postaviti pred sodišče, je svet tudi zanje odredil ječo. Potem so sklicali skupščino (ekklesía), na kateri so različni ljudje, predvsem pa Terámen, spregovorili proti strategom in zahtevali, naj se zagovarjajo, ker niso rešili brodolomcev. V dokaz, da sami nosijo vso krivdo, je Terámen predložil pismo, ki so ga strategi poslali svetu in skupščini in v katerem so kot razlog navajali samo nevihto. Nato so strategi vsak zase na kratko spregovorili v svojo obrambo – po zakonu namreč niso imeli pravice do besede – in pojasnili, kaj se je zgodilo: da so sami krenili nad sovražnika, reševanje brodolomcev pa so naložili nekaterim sposobnim in že izkušenim trierarhom – Terámenu, Trazibúlu in kar jih je še bilo takih. Če da je torej treba koga obtožiti, morajo v zadevi reševanja brodolomcev obtožiti nikogar drugega kot tiste, ki jim je bilo reševanje zaupano. »Mi pa ne bomo,« so dejali, »samo zato, ker sedaj sedimo na zatožni klopi, lagali in jih po krivem dolžili, da je vsa krivda na njihovi strani, pač pa je bilo neurje tisto, ki je oviralo reševanje.« Za priče svojim besedam so klicali svoje krmarje in mnoge druge, ki so pluli z njimi. S takšnimi in podobnimi argumenti so nastopali pred svètom in mnogi od navzočih meščanov so že vstajali ter ponujali zanje jamstvo, vendar je bilo naposled sklenjeno, naj se proces nadaljuje na naslednjem zasedanju skupščine, bilo je namreč že pozno in pri glasovanju ne bi mogli prešteti dvignjenih rok, svèt pa da naj sestavi in predstavi predlog, na kakšen način naj se možem sodi.
Potem so bile apaturije, 113 ko se snidejo očetje in vsi sorodniki; ob tem prazniku je Terámen s svojimi pristaši zbral množico ljudi, odetih v črno ter ostriženih do golega in takšni so šli pred skupščino, kakor da so sorodniki padlih, in podkupili so Kalíksena, da je pred svètom vložil obtožbo zoper stratege. Nato so sklicali skupščino, na kateri je svèt predložil svoje mnenje, ki ga je Kaliksen predstavil takole: »Ker so Atenci že na prejšnji skupščini slišali tako obtožnico zoper stratege kot tudi njihov zagovor, naj zdaj vsi skupaj glasujejo po filah; 114 v vsaki fili naj postavijo dve žari, povsod pa naj glasnik razglasi: kdor je mnenja, da so strategi krivi, ker niso pobrali zmagovalcev115 iz bitke, naj svoj glas spusti v prvo žaro, in kdor misli drugače, naj svoj glas spusti v drugo žaro. Če bodo spoznani za krive, naj bodo obsojeni na smrtno kazen in izročeni enajsterici; 116 njihovo premoženje naj se razlasti in desetina od tega naj pripade Ateni.
Evriptolem s še nekaterimi somišljeniki podvomi o ustavnosti Kaliksenovega predloga; tudi nekateri pritani117 – med njimi Sokrat – niso hoteli glasovati o protiustavnem zakonu, vendar jih Kaliksen z zastraševanjem prisili v to, le Sokrat vztraja: »… dejal je, da bo ravnal samo v skladu z zakonom …« (1,7,15). 118 Zatem Evriptolem v obsežnem govoru še enkrat nastopi proti nezakonitosti predloga.
Po teh besedah je Evriptólem prebral predlog, naj se po Kanonovem sklepu strategom sodi posamezno, medtem ko je bil predlog svèta, naj se jim sodi vsem skupaj. Pri glasovanju o teh dveh predlogih so se prvič odločili v prid Evriptolemovemu predlogu, vendar je Menekles na izid glasovanja vložil pritožbo in ob ponovljenem glasovanju so izglasovali predlog svèta. In potem so stratege, ki so poveljevali v bitki, obsodili, vseh osem: tistih šest, ki so bili navzoči, so usmrtili.
Nedolgo zatem so se Atenci skesali in izglasovali, naj se proti vsem tistim, ki so zavajali ljudstvo, vloži obtožba pred skupščino; obtoženci, med njimi da mora biti tudi Kaliksen, naj si do sojenja določijo pôroke. Obtoženi so bili še štirje drugi in njihovi pôroki so jih vtaknili v ječo. Nazadnje so med nemiri, v katerih je bil ubit Kleofónt, obtoženi pobegnili. Kaliksen se je sicer vrnil, ko so prišli v mesto tudi tisti iz Pireja, 119 vendar je, osovražen od vseh, umrl za lakoto.
2,2 Ko je uredil zadeve v Lampsaku, je Lizander plul nad Bizanc in Kalhedon. Ljudje tam so mu odprli vrata, atenskim posadkam pa so pod pogojem, da se vdajo, dovolili oditi. Tisti, ki so bili Alkibiadu predali Bizanc, so sedaj zbežali v Pont, kasneje pa so odšli v Atene in postali atenski državljani. Lizander je atenskim posadkam in sploh vsem Atencem, ki jih je našel v mestu, dovolil oditi v Atene in jim tja zagotovil varno plovbo, vendar samo v Atene in nikamor drugam; vedel je namreč, da več ko se bo v mestu in v Pireju zbralo ljudi, prej bo zavladalo pomanjkanje. Za upravitelja v Bizancu in Kalhedonu je pustil Lakonca Stenelaja, sam pa je odplul v Lampsak in se posvetil pripravam ladjevja.
Ponoči je Paralos prispela v Atene z novicami o pogubi. Zvok tarnanja in tožb se je razlegel po dolgem obzidju od Pireja do Aten, novica je šla od ust do ust. Tisto noč nihče ni legel k počitku, vsakdo je žaloval, še bolj kot za padlimi za lastno usodo; bili so prepričani, da jih sedaj čaka to, kar so bili prizadejali Melijcem, 120 lakedajmonski naselbini, ki so jo zavzeli z obleganjem, pa Istiajcem, Skijonajcem, Toronajcem in Ajginetom ter mnogim drugim Grkom. Naslednjega dne so sklicali skupščino, na kateri so sklenili zasuti vsa pristanišča razen enega, popraviti in zastražiti obzidje in nasploh ukreniti vse potrebno, da bi mesto pripravili na obleganje. Tako so se zaposlili s temi pripravami.
Lizander je medtem z dvesto ladjami plul s Helesponta na Lezbos in tam uredil razmere v Mitileni ter v ostalih mestih. Eteonika je z desetimi trierami poslal v mesta na traški obali, da jih je pridobil na lakedajmonsko stran; po bitki je tudi vsa ostala zavezniška Grčija odpadla od Aten, razen Samošanov. Tam so ljudje pobili plemstvo in se polastili mesta. Lizander je zatem Agidu v Dekeleji in v Lakedajmon poslal sporočilo, da z dvesto ladjami pluje nad Atene. Tedaj so Lakedajmonci na povelje Pavzanija, drugega lakedajmonskega kralja, z vsemi silami krenili na vojno, prav tako ostali Peloponežani razen Argejcev. Ko se je vojska zbrala v popolnem številu, jih je Pavzanias povedel proti Atenam in se utaboril v Akademiji. 121 […]
Atenci, ki so bili zdaj oblegani po kopnem in po morju, niso vedeli, kaj jim je storiti, kajti ostali so brez ladij, brez zaveznikov in brez živeža. Mislili so, da jih čaka podobno trpljenje, kakor so ga bili sami prizadejali manjšim ljudstvom in to ne kot povračilni ukrep, temveč iz objestnosti in po krivici, iz enega samega razloga: da so bili zavezniki Lakedajmoncev. Zato so rehabilitirali vse, ki so jim bile odvzete državljanske pravice, in še naprej vztrajali, o miru se niso hoteli pogajati kljub množicam, ki so umirale od lakote. Ko pa jim je pošel ves živež, so vendarle poslali k Agisu poslance, češ da želijo postati zavezniki Lakedajmoncev, premirje pa da so pripravljeni skleniti pod pogojem, da bi lahko obdržali obzidje in Pirej. Agis jih je napotil v Lakedajmon, češ da sam nima pooblastil, da bi o tem lahko odločal. Po tem odgovoru so Atenci poslance napotili v Lakedajmon. Toda ko so bili že v Selaziji blizu Lakedajmona in so efori izvedeli, s kakšnimi predlogi prihajajo, namreč z enakimi, kot so šli k Agisu, so jim sporočili, naj se obrnejo nazaj in ko bodo resnično pripravljeni na mir, naj se pametneje posvetujejo, preden zopet pridejo. […]
V teh razmerah je Terámen v skupščini predlagal, da bo, če so ga pripravljeni poslati k Lizandru, poizvedel, ali Lakedajmonci vztrajajo pri rušenju zidov zato, da bi lahko mesto zasužnjili, ali to zahtevajo kot znak pripravljenosti na trajen mir. […]
Ko je Teramen z odposlanci prispel v Selazijo, je na vprašanje, čemu so prišli, sporočil, da imajo vsa pooblastila za mirovna pogajanja. In efori so jih dali poklicati v Lakedajmon. Ob njihovem prihodu so sklicali skupščino, na kateri so Korintčani in Tebanci, pritegnili pa so jim tudi mnogi drugi Grki, močno nasprotovali temu, da bi Atencem prizanesli, temveč so vztrajali, da je treba Atene porušiti. Lakedajmonci so odvrnili, da mesta, ki je za Grčijo v najtežjih trenutkih122 storilo toliko dobrega, ne smejo porušiti, da pa so pripravljeni skleniti premirje le pod temi pogoji: Atenci morajo porušiti veliki zid in utrdbe okrog Pireja, predati vse svoje ladje razen dvanajstih in omogočiti vrnitev vsem izgnancem. Prijatelji in sovražniki Lakedajmoncev pa bodo poslej tudi prijatelji in sovražniki Aten, Atenci bodo morali slediti Lakedajmoncem po kopnem in po morju, kamor koli jih bodo vodili.
Teramen in ostali odposlanci so se s temi pogoji vrnili v Atene. Ko so prišli v mesto, jih je obdala množica ljudi, v strahu, da se zopet vračajo praznih rok, kajti zaradi velikega števila umirajočih za lakoto niso smeli več odlašati. Naslednjega dne so odposlanci sporočili pogoje, pod katerimi so bili Lakedajmonci pripravljeni skleniti mir; v imenu odposlancev je spregovoril Teramen in dejal, da se je treba ukloniti pogojem Lakedajmoncev in zidova podreti. Nekateri so še vedno ugovarjali, toda mnogo več se jih je strinjalo, torej so sklenili, da sprejmejo premirje. Potem je Lizander vplul v Pirej, izgnanci so se vrnili, Peloponežani pa so se z veliko vnemo ob zvoku piščali lotili podiranja zidov, prepričani, da je tega dne za vso Grčijo napočila svoboda.
1 Dostikrat sem se spraševal, s kakšnimi argumenti neki so Sokratovi tožniki prepričali Atence, da si je pred državo zaslužil smrtno kazen. Obtožnica mu je očitala sledeče: Sokrat je kriv nepriznavanja državno priznanih bogov in uvajanja novih božanstev, kriv pa je tudi kvarjenja mladine.
2 Glede prvega očitka, da ni priznaval državno priznanih bogov, se sprašujem, kakšne dokaze so predložili za to obtožbo? Pogosto je vsem na očeh žrtvoval bogovom tako doma kakor tudi na javnih mestnih oltarjih in nobena skrivnost ni bila, da si je pomagal s prerokbami. Po govoricah sodeč je Sokrat namreč razlagal, da se mu oglaša dajmonij in prav to je po mojem botrovalo obtožbi, da si izmišlja nova božanstva. 3 V resnici pa si jih ni izmišljal nič bolj kot drugi, ki se zanašajo na prerokovanje in upoštevajo ptičja znamenja, prerokbe, slutnje in žrtvovanja. Vsi ti seveda gotovo ne mislijo, da ptice ali pa naključni mimoidoči vedo, kaj se ima zgoditi tistim, ki iščejo nasvet, pač pa da bogovi to sporočajo na tak način; prav to je verjel tudi Sokrat. 4 Večina ljudi pravi, da jih ptičegledje ali naključna srečanja odvrnejo od kakega podjetja ali spodbudijo k njemu, Sokrat pa je povedal, kar je mislil, in sicer, da so to znamenja dajmonija. Pogosto je navzoče spodbujal h kakemu dejanju ali mu ga odsvetoval, ker da tako kažejo znamenja dajmonija; tistim, ki so poslušali njegov nasvet, se je to obrestovalo, tisti pa, ki so ga preslišali, so to obžalovali. 5 Gotovo bi se vsakdo strinjal, da si Sokrat ni prizadeval za to, da bi v družbi obveljal za lahkomiselnega pridaniča, pa vendar bi si o njem mislili prav to, če bi očitno napak razlagal znamenja bogov; na dlani je potemtakem, da česa takega že ni izrekel, če ni bil prepričan, da govori resnico. Komu drugemu pa bi človek zaupal v teh rečeh, če ne bogu? In če je Sokrat bogovom zaupal, le kako ne bi tudi verjel vanje?
21 Podobno spregovori o kreposti sofist Prodik v svoji dobro znani zgodbi o Heraklu, ki gre, če se prav spominjam, nekako takole: ko je Herakles odraščal v moža, nekako v letih, ko mladi ljudje že jemljejo lastno usodo v svoje roke in se odločajo, ali bodo ubrali skozi življenje pot kreposti ali malopridnosti, se je v dvomih, katero teh dveh poti naj izbere, odpravil nekam na samo in sedel. 22 Prikazali sta se dve visoki ženski in se namerili proti njemu; ena je bila lepa na pogled in dostojne zunanjosti; njene ude je krasila preprostost, njen obraz zadržanost, njena v belo obleko odeta postava je izražala zmernost. Druga, obilno in mehko rejena, je imela močno naličen obraz, da se je zdela njena bledica in rdečica nenaravna; bila je nenaravno pokončnega stasa in predrznega izraza in odeta v oblačila, ki so radodarno razkrivala njeno ženstveno lepoto. […] 23 Ko sta se približali Heraklu, je prva nadaljevala pot kot prej, druga pa ji je prehitela in stekla proti njemu, rekoč: »Vidim, Herakles, da ne veš, v katero smer bi se podal v življenju. Če se spoprijateljiš z menoj, te bom peljala po najlepši in najmanj naporni poti; zamudil ne boš nobene sladkosti in življenje ti bo minilo, ne da bi okusil kako bolečino. 24 Kje naj začnem? Poznal ne boš ne vojne ne skrbi, pač pa boš razmišljal le, katera hrana ali pijača je po tvojem okusu, kateri prizor ti je v veselje, kateri zvok, vonj ali dotik; zanimalo te bo le, kateri ljubimec ti je najbolj prijetna družba in kje boš najmehkeje ležal – ter kako do vsega tega najlaže priti.« […]
26 Ko je Herakles to slišal, je dejal: »Kako pa ti je ime, ženska?«
»Moji prijatelji,« je odvrnila, »me kličejo Sreča, tisti pa, ki me črtijo, me nadevajo zaničevalno ime Pregreha.«
27 Medtem je pristopila druga ženska in dejala: »Tudi jaz sem prišla k tebi, Herakles, ker poznam tvoje roditelje in sem med tvojim odraščanjem budno spremljala tvojo naravo. Vse odtlej upam, da boš, če se odločiš stopiti na pot v mojo smer, postal človek, sposoben plemenitih in pomembnih dejanj, s katerimi boš pomnožil tudi moj ugled, da bom med dobrimi ljudmi še bolj zaželena. Nič te ne bom zavajala in ti obljubljala naslad, pač pa ti bom povedala čisto resnico o vsem, kakor so bogovi to uredili. 28 Bogovi nikomur ne naklonijo ničesar dobrega ali lepega, ne da bi se za to potrudil; če si želiš njihove naklonjenosti, jih moraš častiti. Če si želiš ljubezni prijateljev, moraš do njih biti dobrotljiv. Če si želiš priznanja kake države, ji moraš pomagati. Če hočeš, da te vsa Grčija spoštuje zaradi tvojih kreposti, moraš skušati storiti kaj dobrega za Grčijo. Če želiš, da ti zemlja obilno rodi sadov, jo je treba obdelovati. Če hočeš zaslužiti s čredo drobnice, je treba zanjo skrbeti. Če želiš v vojni povečati svojo veljavo, če hočeš moč, da osvobodiš prijatelje in pokoriš sovražnike, se moraš naučiti spretnosti vojskovanja od tistih, ki jo poznajo in se v njej tudi izuriti. Če želiš biti zmogljivega telesa, moraš telo naučiti ubogati razum in ga naporno uriti v potu svojega čela. […]
33 Moji prijatelji smejo z veseljem in brez skrbi uživati v jedači in pijači, kajti jedo ali pijejo šele, ko se jih poloti lakota oziroma žeja. Njihov spanec je slajši kakor spanec mehkužnežev in če morajo kako noč prečuti, jih to prav nič ne jezi, pa tudi nobenega nujnega opravila ne zamudijo zaradi spanca. Mladi se veselijo hvale starejših, starejši ljudje pa hvaležno uživajo spoštovanje mladih; z veseljem se spominjajo nekdanjih dejanj, v veselje pa so jim tudi trenutni uspehi, kajti z menoj ob strani so dragi bogovom, ljubi svojim bližnjim in spoštovani v svoji domovini. Ko pride usojeni konec, ne ležijo neslavno pozabljeni, pač pa večno cvetijo v spominu in pesmih, ki jih opevajo. Herakles, ti sin plemenitih staršev, tako lahko dosežeš najvišjo srečo – če se boš le predal takšnemu življenju!«
11. Gl. poglavje »Mitični začetki zgodovinopisja«.
12. To pomeni, da so prvi »zgodovinopisni« izdelki nastali v jonskem gr. narečju, kar pa je bilo za razliko od ostalih literarnih zvrsti kmalu preseženo; »uradni« jezik zgodovinopisja je začel delno opuščati že Herodot, Tukidid pa se mu je sploh odrekel.
13. Na tem mestu ne upoštevamo napisov v t. i. linearni B-pisavi; ti napisi na glinastih tablicah iz druge polovice 2. tisočletja pr. Kr. so bili predvsem seznami in upravne notice brez večje »prozne« vrednosti, vendar nekatere ugotovitve dopuščajo tudi obstoj celovitejših besedil.
14. O primernosti heksametra za filozofski oziroma naravoslovni spis nazorno priča denimo Lukrecijeva filozofska in didaktična pesnitev O naravi sveta (De rerum natura), ki je bila objavljena po avtorjevi smrti okoli sredine 1. stoletja pr. Kr.
15. Zlasti v 4. stoletju pr. Kr. je ta profiliranost posameznih zgodovinopisnih zvrsti dosegla največji razmah (gl. spodaj).
16. Dva najpomembnejša avtorja iz 5. stoletja, Herodot in Tukidid, v tem pregledu nista posebej izpostavljena, ker je zanju na voljo obsežna razlaga v ustreznih podpoglavjih.
17. Perzijski kralj od leta 521 do 486 pr. Kr. Na oblast je prišel po Kambizovi smrti, potem ko je strmoglavil uzurpatorja, domnevnega Kambizovega brata.
18. V delu Morska obala (Ora maritima), katerega avtor je Avien (Rufus Festus Avienus, 4. stoletje po Kr.), so se ohranili tudi fragmenti za períplous, ki je verjetno nastal na italskih tleh v približno istem času, kot je deloval Skilaks iz Kariande.
19. F. Creutzer je z izrazom logografi neustrezno poimenoval začetnike geografije in zgodovine pred Herodotom.
20. Seznam vseh pomembnejših zgodovinopiscev starejše dobe je oskrbel že Dionizij Halikarnaški v spisu De Thucydide (O Tukididu).
21. Ferekida s Sirosa ne smemo zamenjevati z istoimenskim piscem iz Aten, ki je ustvarjal pred peloponeško vojno (verjetno v prvi polovici 5. stoletja pr. Kr.) in je v svojem delu »Zgodovina« (Historíai), ki po svoji obliki nedvomno sodi še v arhajsko dobo (ohranjen je le v fragmentih), sestavil genealoški pregled od teogonije do junaške dobe in z opisom njenih dinastij, katerih potomci so bili njegovi sodobniki; v tem delu se je posvečal tudi (zlasti atenskim) običajem.
22. Foronej (Phorōneús), sin reke Inah (Ínakhos), je bil mitološki ustanovitelj mesta Argos, v epuPhoronís (okoli 600 pr. Kr.) pa nastopa tudi kot prvi človek; Akuzilaj se je precej tesno opiral na to lokalno izročilo. Kasnejši pisci so Foroneja obravnavali različno: Plinij st. ga je imel za prvega kralja Grčije, Pavzanias pa za iznajditelja ognja in omike.
23. Okrog Ferekida se je v antiki spletla obsežna tradicija, ki ga je občasno uvrščala med sedem modrih; poleg tega je tradicionalno veljal za Pitagorovega učitelja, kar pa je lahko tudi posledica tega, da je bil (ob Talesu) med prvimi, ki so bili prepričani v neumrljivost duše, in da je v grški literaturi morda prvi oblikoval koncept metempsihoze.
24. Naslov v tej obliki ohranja Suda; Ferekid svojega dela vsekakor ni naslovil, saj je bil koncept naslova literaturi njegove dobe še povsem tuj. Glede na vsebino bi se naslov v resnici moral glasiti Pet votlin – združitev bogov oziroma teogonija (Pentámykhos).
25. Filozofsko je ta razlaga blizu pogledom nekaterih predsokratskih filozofov in v diametralnem nasprotju s Heraklitovo razlago o prvobitnem kaosu.
26. Med temi »kriteriji« moramo strogo upoštevati vsaj metodološki kriterij, to pa je predvsem načelo avtopsije; vsebinskemu kriteriju bi se odrekli še najlaže – če bi denimo vztrajali samo pri piscih univerzalnih zgodovin, bi se morali odreči Filistu (gl. zgoraj).
27. Ta tradicija ima izjemen potencial, o katerem je praktično nemogoče razpravljati, saj so se razni pisci tako stilno kot metodološko zgledovali po Tukididu skozi vso antiko (gl. poglavje o Salustiju).
28. Prevod in opombe G. Pobežin po izdaji F. Jacoby, FGrHist 1.
29. Darej je bil perzijski kralj od leta 521 do 486 pr. Kr.; Kambiz, sin Kira Velikega, je bil perzijski kralj od leta 530 do 522 pr. Kr.
30. Dionizij iz Mileta, domnevni pisec Perzijske zgodovine.
31. O Ferekidu in Akuzilaju gl. poglavje »Arhajsko in klasično zgodovinopisje«.
32. Z besedo »potopis« je mogoče prevesti dva grška izraza: períplous in períodos. Períplous je »opis plovbe«, períodos pa »opis poti«.
33. Po nekaterih razlagah naj bi Hekataj s tem meril predvsem na genealoška izročila, s katerimi je bil prežet ves grški svet; v Atenah, denimo, so bila ta izročila zlasti močna, kar naj bi pogojevalo rivalstvo med posameznimi vplivnimi družinami.
34. Po nekaterih virih je izhajal iz plemiške družine, vendar so mnenja o tem deljena.
35. Paniásis (Panýassis) je bil grški epski pesnik, ki je napisal dve pesnitvi, Heraklejo v 9000 verzih in Zgodovino Jonije v 3000 elegičnih distihih, ki pa sta se ohranili le v fragmentih.
36. Vnuk kraljice Artemizije, ki jo Herodot omenja s precejšnjo mero simpatije (7,99).
37. Poleg njegovega poglavitnega dela so mu pripisovali tudi delo z naslovom Vita Homeri, ki pa je očitno nepristno; napisano je v jonskem narečju in je najbrž nastalo ob koncu 1. stoletja pr. Kr.
38. Kot argument, da je bilo delo objavljeno po smrti, so nekateri navajali nejasen oziroma premalo definiran zaključek. Težava je v tem, da se je perzijska vojna de facto končala leta 479, de iure pa precej kasneje – leta 449 s t. i. Kalijevim mirom. Herodot v svojem delu navaja zadnje vojno dejanje, tj. atensko osvojitev Sesta.
39. Delitev na devet knjig je bila vzrok, da so kasneje posamezne knjige dobile naslov po imenih devetih Muz, kakor razlaga epigram neznanega pesnika:
Herodot Muze pod streho je vzel: za to gostoljubnost
dala mu sleherna njih knjigo po eno je v dar.(Anon., Anth. Gr. 9,160)
40. Aristarh s Samotrake (okoli 215–143 pr. Kr.), vodja aleksandrijske knjižnice v letih 180–145, avtor številnih razprav in komentarjev k delom klasičnih grških piscev; eden njegovih najvidnejših podvigov je bila kritična izdaja Homerja, ki so ji sledile še izdaje Hezioda, Alkaja, Pindarja idr.
41. Herodot je ob več priložnostih izčrpno opisoval, kolikšna sredstva so imeli perzijski kralji na razpolago, s čimer je učinkovito izpostavil razliko med Perzijo kot ekonomsko velesilo, ki ima tudi neomejen človeški potencial, in v primerjavi z njo neznatno Grčijo.
42. Gl. poglavje o Homerju.
43. V tem smislu Sovre problematizira aleksandrijsko delitev Zgodb na devet knjig; razdelitev bi potemtakem morala sloneti na posameznih vladnih obdobjih perzijskih kraljev, vendar, kot lahko bralec ugotovi sam ob pričujoči vsebinski shemi zgoraj, ta princip velja samo v prvi knjigi, ki se dejansko zaključi s Kirovo smrtjo, in pa v knjigah VII–IX, ki opisujejo obdobje Kserksove vlade do konca druge perzijske vojne. Knjige II–VI pa se po fizičnem obsegu ne prekrivajo z obdobji Kambizove in Darejeve vlade.
44. Herodot je bil, kot že rečeno, v času svojega bivanja v Atenah v osebnem stiku s Sofoklom. Ti stiki, ki so brez dvoma koristili obema (tudi pri Sofoklu je najti partije, ki kažejo Herodotov vpliv), so na Herodota vplivali zlasti v zadnjem delu njegovih Zgodb, tj. v knjigah VII–IX. Metodološko Herodot sicer marsikaj dolguje tradiciji, torej predhodnikom – logografom, toda vrednostno komponento, historično oceno – prav to je pri njem revolucionarno – je dobil iz poezije.
45. S tem, da sicer navaja svoje vire, je napravil velik korak naprej od logografov; »podrobnosti so tiste, ki dajo delu videz verodostojnosti«, je v svojem delu Tukidid in peloponeška vojna zapisal G. Cawkwell.
46. V delu Gostija sofistov (Deipnosophístae).
47. To obliko je kasneje posnemal tudi Tukidid (1,1–5).
48. Atenci so preročišče dvakrat vprašali za nasvet, kajti prvič, pravi Herodot v 140. poglavju, niso bili zadovoljni.
49. Namreč prvi nasvet, naj pred premočnim sovražnikom zapustijo svoje domove in se umaknejo v varnejše kraje.
50. Tj. Kserksovo ladjevje.
51. M. I. Finley v uvodu v: Warner 1977.
52. Podatek o letnici rojstva ni zanemarljiv, saj bistveno spremeni pogled na Tukididovo dojemanje dogodkov pred vojno; če je bil rojen še pred letom 460 – morda celo leta 465, je moral zelo intenzivno doživljati dogodke, kakor je bil denimo Kimonov pogreb; glede na pripadnost njegove družine Kimonovi politični opciji (Kimon je bil Periklov politični tekmec) bi to lahko kazalo na veliko miselno samostojnost ob začetku vojne, ko je bilo Tukididovo občudovanje Perikla že jasno.
53. Kolikšna je bila predpisana najnižja starost (če je sploh bila) za stratega, ni znano, za primerjavo naj omenimo, da je bila najnižja predpisana starost za izvolitev v svèt (boulé) trideset let.
54. V Atene se je smel vrniti leta 404, ko je Šparta narekovala pogoje premirja; eden od pogojev je bil, da Atene dovolijo vrnitev vsem izgnancem (Ksenofont, Grška zgodovina 2,2,20); odlomek, v katerem Tukidid spregovori o svojem izgnanstvu, je tudi eden redkih, v katerih spregovori o sebi v prvi osebi.
55. Gr. Skaptè hýle (ali tudi Skaptesýle) – kraj v Pangaju, kjer se nahajajo rudniki zlata, za katere je Tukidid užival pravico do koriščenja. Ime (pomen: posèk, krčevina) je morda traškega izvora.
56. Ta podatek je morda poskus razlage, zakaj je Tukididovo delo ostalo nedokončano.
57. Arhelaj (vladal 413–399): makedonski kralj, sin Perdika II. Za časa njegove vladavine je bila Makedonija zaveznica Aten, Arhelaj pa je izvedel vrsto reform, od vojaških do finančnih; kraljevo rezidenco je zaradi prioritetne vloge severovzhodne meje preselil v Pelo, kjer je gostil mnogo velikih umetnikov tistega obdobja, med drugim tudi Evripida.
58. Tukidid se je v kronološkem smislu načeloma sicer držal delitve po posameznih letih, a spet ne tako natančno. O tem spregovori v 5,26, da je namreč »[dogodke] opisal, kakor so si sledili po poletjih in zimah […]«.
59. Odsotnost govorov v peti knjigi je morda mogoče povezovati z naravo snovi, saj knjiga večidel opisuje obdobje premirja. Dobršen del pete knjige zato deluje skicirano, proti koncu, zlasti v poglavjih 84–116 pa je zopet izredno dodelana; eden najbolj zanimivih odlomkov celotne zgodovine je »dialog z Melošani«, ki prinaša bolj ali manj fingirana pogajanja med Atenci (ki so v tej epizodi vsekakor grob agresor) in Melijci, ki želijo ohraniti domnevno nevtralnost. Odlomek je zanimiv tudi zato, ker izdaja dobro Tukididovo poznavanje sofistične forenzične retorike in eristične filozofije, ter ne nazadnje izdaja avtorjevo spogledovanje z uporabo dramskega elementa.
60. Antični zgodovinopisci so dokumente, ki so jih navajali, navadno jezikovno oziroma stilistično obdelali, kar tudi Tukididu ni tuje.
61. Kratip iz Aten je nadaljeval Tukididovo zgodovino za obdobje 411–391. Mnogi so ga istovetili s piscem fragmentarno ohranjene grške zgodovine na papirusu, najdenem v Oksirinhu (t. i. Helleniká iz Oksirinha)
62. Govori, ki tvorijo »vsebinske pare«, si ne sledijo nujno eden za drugim; prvi Periklov govor (1,140–144), denimo, na prvi videz nima svojega antitetičnega para, vendar dejansko odgovarja na govor Korintčanov v Šparti (1,68–71); njegov pogrebni govor (2,35–46) pa dobi v določenih točkah antitezo celo spet v njegovem lastnem govoru nekaj poglavij kasneje (2,60–64).
63. Z rabo te atiščine se je Tukidid najverjetneje tudi poklonil atiški tradiciji Antifonta (atiški govornik, 480–411 pr. Kr.; njegovi govori so najstarejši, ki jih poznamo), katerega učenec je bil.
64. Prevod in opombe G. Pobežin.
65. Beseda zgodovina v današnjem pomenu ni obstajala (gl. poglavje »Mitični začetki zgodovinopisja«) in tudi Tukidid se na tem mestu dobesedno izrazi, da je »popisal vojno med Peloponežani in Atenci« (ksynégrapse tòn pólemon …); pričujoči prevod je rešitev, ki jo je v svojih prevodih uporabila večina prevajalcev.
66. Zgodba je v celoti opisana v poglavjih 6,53–59.
67. Posvečeni gaj (Leokórion témenos) v Atenah, imenovan po hčerah bajeslovnega kralja Leója, ki so žrtvovale svoje življenje, da bi mesto rešile pred kugo (po drugi različici pred lakoto).
68. Praznik v čast Ateni, ki so ga obhajali vsako leto poleti, zlasti razkošno vsako četrto leto (t. i. velike panatenaje).
69. Mišljena sta seveda pomorska spopada pri Artemiziju in Salamini ter kopenska spopada pri Termopilah in Platajah.
70. Npr. Selinunt in Agrigent, ki so ju osvojili Kartažani.
71. Npr. Plataje, Mitilena, Tirea itd.
72. V izvirniku stoji izraz ostâ, kar dobesedno pomeni kosti, vendar je bilo običajno, da so trupla padlih sežgali na grmadi na samem bojnem polju, pepel pa potem prinesli v Atene: Tukidid to omenja v 6,71.
73. Te so bile sestavljene predvsem iz cvetja, vina, mazil, ipd.
74. Tj. v predmestju Keramejku (Kerameikós), »lončarski četrti« v Atenah, ki je po gradnji obzidja za časa Temistoklove vladavine deloma ostala zunaj mestnega obzidja; padle so pokopavali v zunanjem delu.
75. Ker so jo ubranili pred vdori Perzijcev.
76. Tj. dêmos – ljudstvo, ne le olígoi – maloštevilni (tj. privilegirani), kakor je seveda drugod, zlasti v Šparti. Seveda pa ne moremo mimo dejstva, da v Atenah le niso bile vse socialne skupine enako privilegirane: metojki denimo, ki so se za Atene borili enako kot državljani, so bili iz političnega življenja izključeni.
77. V Atenah je bil sicer osebni nadzor med samimi državljani gotovo manj prisoten (ta motiv se pri Tukididu pojavlja še večkrat, npr. v 3,37 ali 7,69) kot v Šparti ali kateri koli drugi oligarhični državi, vendar je obstajal in celo Perikles je čutil njegove posledice, saj so se v političnih spletkah pred sodišči znašli tudi njegovi prijatelji.
78. Perikles tu govori o hoi aeì árkhontes – dobesedno »tistih, ki vedno oziroma vsakokrat vladajo«; ena od mogočih interpretacij je, da želi s tem ponazoriti ustaljene politične razmere v Atenah, tj., da brezvladja ni.
79. Vseh prazničnih dni je bilo v Atenah okrog 150.
80. Atene so imele kot velika pomorska sila dostop do vseh velikih pristanišč in trgov sredozemske Evrope: v Italiji, na Siciliji, v Egiptu in na Bližnjem vzhodu.
81. Kakor je bilo v navadi v Šparti: ksenelasía – »izgon tujcev« je bila v Šparti redna praksa, s katero se sicer najbrž niso hoteli zavarovati pred vohunjenjem, kakor napeljuje Perikles, temveč je bolj verjetno, da so hoteli preprečiti preveliko mešanje domačinov s tujci.
82. Zopet aluzija na Špartance.
83. Atenci ljubijo lepoto in umetnost (za razliko od Špartancev), a se ne vdajajo potratnosti in v tem niso »ekstravagantni« – kakor denimo Perzijci in druga azijska ljudstva; ljubijo modrost in znanost – spet za razliko od Špartancev, ki so »kulturo« zanemarjali iz previdnosti, da ne bi državljanov zapeljala v »pomehkuženost«.
84. Tj. na državni skupščini (ekklesía).
85. Tj. dobrega, ki so ga izkazali zaveznikom ter podložnikom; ter zla, ki so ga prizadejali sovražnikom. Nekateri so mnenja, da izraz kakôn te kagathôn v izvirniku tu pomeni zmage in porazi, saj so se v Atenah tudi porazov spominjali z enako močnimi čustvi kakor zmag.
86. Kakor denimo v primeru tistih, ki so padli v bitki pri Termopilah.
87. Tj. v skupščini.
88. Zdi se, da Tukidid na tem mestu namiguje na Simonida, za katerega Plutarh (Mor. 786 B) pravi, da »mu v starosti ni ostalo nobeno drugo veselje kakor to, da kopiči bogastvo …«
89. Zakon o preživljanju sirot na državne stroške je morda uvedel že Solon.
90. Odbor tridesetih tiranov (hoi triákonta), ki so ga v Atenah po koncu peloponeške vojne s pomočjo špartanskega vojskovodje Lizandra ustanovili skrajnejši privrženci oligarhije; najskrajnejši med njimi je bil Kritias, nekoliko zmernejši pa Teramen. Trideseterica si je po ustanovitvi zagotovila vojaško pomoč v obliki špartanske garnizije, razpustila sodišča in vzpostavila vladavino terorja; Kritias je dal ubiti zmernejšega Teramena in po nekaterih podatkih je bilo kasneje ubitih 1500 državljanov in metojkov. Skupina izgnancev pod Trazibulovim vodstvom je kasneje zasedla Pirej in strmoglavila odbor tridesetih ter vzpostavila zmernejšo oligarhijo, kasneje pa je bila zopet vzpostavljena demokracija. Večino članov trideseterice so usmrtili.
91. Ksenofont se je odpravi pridružil na vabilo prijatelja Proksena in T. J. Luce (The Greek Historians, NY 1997) omenja celo, da se je odpravi pridružil, ker je hotel spoznati Kira ml., ki je podpiral Šparto v zadnjih letih peloponeške vojne.
92. Delo ima v prevodu J. Fašaleka naslov Anabasis – Kirova odprava, vendar se dobeseden prevod besede Anábasis glasi »pohod v notranjost (tj. dežele)«.
93. Eden od njegovih sinov, Gril (Grýllos), je kot junak padel v konjeniškem spopadu tik pred bitko pri Mantineji (362 pr. Kr.); dogodek opisuje Pavzanias (1,3,4).
94. Za delo Anabasis denimo so mnenja deljena: nekateri menijo, da je delo nastalo takoj po odpravi (tako npr. sicer precej zanesljivi priročnik Grška književnost R. Cantarelle), Luce pa, da ga je Ksenofont napisal šele leta kasneje.
95. Nekateri avtorji, npr. Luce in Grant (Greek & Roman Historians, NY 1995), mu tudi glede podatkov o Sokratu odrekajo zanesljivost, spet drugi menijo, da je tudi Platon, ki je Sokratovo osebnost predstavil sicer izredno plastično in filozofsko poglobljeno, marsikako (svojo) misel Sokratu »položil« v usta in da je torej prav Ksenofontov nepretenciozni prikaz tudi temu primerno verodostojnejši.
96. Gl. poglavje o Tukididu.
97. V svojem občudovanju Šparte ni nikakor servilen: v nadaljevanju knjige večkrat jasno izzveni tudi kritika na račun manj uspešnih špartanskih potez.
98. Po mnenju nekaterih avtorjev je prvič zapustil Atene prav zaradi ozračja, ki je nastopilo po padcu oligarhične vlade v Atenah.
99. O njegovi ljubezni in lojalnosti do Aten jasno priča dejstvo, da je svoja dva sinova poslal služit v atensko konjenico.
100. Zanimivo je, da so v antiki Ksenofonta kot filozofa cenili vsaj toliko, kot so ga cenili kot zgodovinopisca.
101. To je zlasti očitno v primeru opisa spopadov pred bitko pri Mantineji, v kateri je padel tudi njegov sin Gril; Ksenofont omenja le, da so »tam padli tudi odlični možje«.
102. To je povsem razumljivo, saj je Ksenofont veliko časa prebil na tujem, tj. izven Atike.
103. Prevod in opombe G. Pobežin.
104. Tj. pomorsko blokado Mitilene na Lezbosu.
105. V izvirniku stoji izraz en tê helikía, kar pomeni vojaški obveznik; v Atenah je bila vojaška služba obvezna za vse (svobodne) može med 18. in 60. letom, vpoklicali pa so jih po potrebi.
106. Tj. pripadniki višjega razreda meščanov, ki so v skladu s svojim premoženjskim statusom opravljali svoje vojaške obveznosti v konjenici in so bili zato opravičeni vojaške službe na vojnem ladjevju.
107. Samos je pogodba o zavezništvu obvezovala, da v vojnem času prispeva svoj delež ladjevja.
108. Taksiárh (taksiárkhes) je bil častnik v atenski vojski; poveljeval je enemu oddelku oziroma stotniji (lókhos), ki je predstavljala približno desetino čete (táksis).
109. Tj. tri poveljujoče državne ladje Páralos,Salaminía inDeliás.
110. Prodor skozi sovražnikove vrste (diékplous) je bil manever, pri katerem so bojne ladje z vso naglico plule med sovražnikovimi ladjami in jim polomile vesla ter jih tako izločile iz boja.
111. O procesu gl. natančno analizo pri Hamel 2015.
112. Funkcija, ki predvideva razdeljevanje po dveh obolov (gr. srebrnik z vrednostjo ene šestine drahme), ki ju je država med Dionizijevimi prazniki plačevala najrevnejšim; ti so se lahko udeležili priprav na dramske uprizoritve, najpomembnejši del praznikov. Natanko toliko, dva obola, je znašala tudi vstopnina v gledališče, ki so jo določili v Periklovem času.
113. Velik družinski praznik, ki se je odvijal v mesecu panepsionu (od oktobra do novembra); ob tem prazniku so se zbrali vsi člani posameznih atenskih družin, t. i. fratrij, ki pa so imele po Klejstenovi reformi (od leta 525 do 507 pr. Kr.) bolj značaj verskih oziroma družbenih organizacij. Na zadnji dan slovesnosti so vse novorojence, ravno odrasle fante in novoporočena dekleta vključili v njim primerne kategorije fratrije.
114. File so bile prvotno organizirane po krvnem sorodstvu (vsako grško ljudstvo se je delilo na file) in so predstavljale temeljno celico državne uprave v vojaških in vladnih zadevah. Po Klejstenovih reformah so bile Atene razdeljene na deset fil, zasnovanih po posameznih okrajih in poimenovanih po devetih atenskih in enem salaminskem junaku.
115. Očiten je demagoški moment formulacije, ki ga je Ksenofont dobro začutil ne le v Kaliksenovih besedah, temveč tudi v vsesplošnem sovražnem razpoloženju do strategov.
116. T. i. odbor enajsterice (hoì héndeka) je bila v Atenah skupina državnih uradnikov, zadolžena za vzdrževanje in upravljanje javnega zapora in nadzor nad izvrševanjem kazni, vključno s sodnim mučenjem sužnjev.
117. Vsaka od desetih fil je vsako leto na osnovi žreba izbrala 50 pritanov za službovanje v svètu (ki je torej štel petsto članov); vsaka petdeseterica je službovala v izvršnem odboru svèta desetino leta, ki se je imenovala pritanija.
118. O Sokratovi pokončni drži v tem primeru je Ksenofont pisal tudi v Spominih na Sokrata (1,1,18), Platon v Sokratovem zagovoru (32 b).
119. Mišljeni so nekdanji atenski izgnanci, ki so bili izgnani med vladavino trideseterice in ki so kasneje pod Trazibulovim vodstvom napadli Pirej ter premagali enote oligarhične vlade.
120. Atenci so med peloponeško vojno na Melos, otok z dorskim prebivalstvom, ki je bil zaveznik Šparte, sprva poslali skupino odposlancev z zahtevo, naj se predajo; ker so Melijci vztrajali pri samostojnosti, so Atenci otok napadli in s premaganci ravnali nadvse okrutno: ves moški del prebivalstva so pobili, ženske in otroke pa zasužnjili. Dogodek temeljito opisuje Tukidid v peti knjigi svoje Peloponeške vojne.
121. Akademija (Akadémeia), oljčni gaj v zahodnem delu Aten, blizu griča Kolon, v katerem je stalo svetišče, posvečeno grškemu heroju Akademu.
122. Namreč med vojno proti Perziji.
123. Prevod G. Pobežin (2012).