4. ZGODOVINOPISJE 4. STOLETJA IN HELENISTIČNE DOBE

4.1. Zgodovinopisje 4. stoletja in helenistične dobe

Marjeta Šašel Kos

Iz pozne antike je ohranjen seznam desetih najboljših grških zgodovinarjev. Ti so bili: Herodot, Tukidid, Ksenofont, Filist, Teopomp, Efor, Anaksimen, Kalisten, Helanik in Polibij. Ohranjena so le dela prvih treh in zadnjega. Od drugih sta bila nedvomno najpomembnejša Efor in Teopomp, medtem ko vemo o preostalih le zelo malo. Filist iz Sirakuz (4. stoletje) je bil vojskovodja in prijatelj obeh sirakuških tiranov, Dionizija starejšega in mlajšega, napisal je Zgodovino Sicilije. V antiki so ga zelo občudovali in Ciceron ga je primerjal celo s Tukididom (v Pismu bratu Kvintu 2,11). Dionizij Halikarnaški ga sicer hvali, očita mu le, da ni bil pozoren na stil pisanja (Ad Pomp. 7). Anaksimen iz Lampsaka (4. stoletje) se je udejstvoval tudi kot govornik; napisal je Grško zgodovino,Zgodovino Filipa in Zgodovino Aleksandra, vendar so vse njegove spise zasenčila zgodovinska dela drugih zgodovinarjev, tako Eforjeva Grška zgodovina, Teopompova Zgodovina Filipa in Kalistenova Zgodovina Aleksandra. Kalisten iz Olinta (konec 4. stoletja) je bil Aristotelov nečak, ki je stricu pomagal zbrati seznam zmagovalcev na Pitijskih igrah (glasbenih in atletskih tekmovanjih, ki so se vršila vsaka štiri leta na čast Apolonu). Napisal je Grško zgodovino in Dejanja Aleksandra ter manjši spis o tretji sveti vojni (svete vojne so povzročile grške državice, ki so oskrunile delfsko svetišče). Helanik iz Lezba (5. stoletje) je bil mitograf in pisec kronik, zanimala ga je etnologija; napisal je prvo Zgodovino Atike. Pisanje o Atiki se je po Helaniku razmahnilo, pisci teh zgodovin so bili tako imenovani atidografi.

Za 4. stoletje je značilen pojav univerzalne zgodovine, katere začetnik je bil v nekem smislu Herodot, Polibij je njen glavni predstavnik, prvi pa je idejo zgodovinskega dela, ki bi obsegalo ves tedanji znani svet, definiral in izpeljal Efor. Tukidid, ki se je raje osredotočil na geografsko in časovno ozko omejeno temo sodobne zgodovine svoje mestne države, predstavlja povsem novo smer v grškem zgodovinopisju. Kot avtor nesporno odličnega dela ni postal le vzornik mnogim poznejšim zgodovinarjem, temveč je njegova zgodovina veljala tudi kot merilo za vse druge. Univerzalnih zgodovin pa seveda ni mogoče presojati s kriteriji Tukididovega dela.

Efor in Teopomp, žal ohranjena le v fragmentih, kot vsi zgodovinarji 4. stoletja razen Ksenofonta, sta avtorja izvirnih zgodovin, čeprav si njuni deli nista podobni. Obema pa so skupni močni vplivi govorništva, ki je v 5. stoletju postalo samostojna veda in je pridobilo vidno mesto v izobraževanju grških političnih elit. Njegova vloga, ki je bila spričo Izokratovega ugleda še večja, se je razumljivo odrazila tudi na zgodovinopisju. Izokratov panhelenizem (ideja, da je Grkom to, kar jih povezuje in loči od barbarov, pomembnejše od tega, kar jih med seboj razlikuje) je nedvomno spodbujal zgodovinarje, da so izbirali tematiko, ki je poudarjala skupne prvine v grški zgodovini. Pripoved o dogodkih je odtlej spremljala moralna sodba o izvršenih dejanjih in vlogi političnih osebnosti, kar je manj vidno pri Eforju, bolj pri Teopompu, pa tudi Polibij je menil, da je ena od nalog zgodovine prava razporeditev hvale in graje. Hvalo in grajo je bilo mogoče primerno izraziti v najrazličnejših govorih, kar je prav tako ena stičnih točk med zgodovinopisjem in retoriko. Vpliv govorništva pa se je kazal tudi v izbiri teme, ki bi bila primerna za hvalo ali grajo, in to so bili življenjepisi velikih političnih osebnosti. Biografsko obarvano zgodovinopisje se je začelo v 4. stoletju in se nadaljevalo vse do konca antike.

Od Eforja in Teopompa dalje je bil problem razmerja med zgodovinopisjem in govorništvom vedno aktualen; Polibij omenja, da je Efor to problematiko prepričljivo obravnaval (12, 28, 8–12 = F 111) in našel ravnotežje med vplivi obeh zvrsti. Opisovanje dejanj velikih mož in kraljev je rado mejilo na panegirik in v svojem življenjepisu Filopojmena, znanega voditelja ahajske zveze, je tudi Polibij posegel po retoričnih sredstvih. Politično-vojaška zgodovina pa je zahtevala dejstva in resnico. V modernem zgodovinopisju je do nedavna prevladovalo mnenje – ki se deloma opira na Cicerona (Orator 11,37; toda prim. 20,68; De orat. 2,36 ss.) – da je zgodovina izgubila svojo avtonomnost na račun retorike, čeprav Ciceron na drugem mestu priznava, da je odlika zgodovinarja predvsem resnica (Brutus 10,42; Fam. 5,12). Plinij poudarja razlike med obema zvrstema (Epist. 5,8,9), ki pa sta se vendarle deloma dopolnjevali: govorniki so radi obravnavali primere (exempla) iz zgodovine, zgodovinarji pa so uporabljali stilistiko, da bi ustvarili privlačnejšo pripoved. V okviru vzgojnega sistema je imelo govorništvo vodilni položaj, medtem ko je bilo poučevanje zgodovine ogroženo, vendar ji Polibij priznava prvo mesto pri izobrazbi (bodočih) politikov (1,1,2). Kvintilijan je poudarjal stične točke s poezijo in celo trdil, da je zgodovina pesem v prozi, katere cilj je čustvovanje (10,1,31), kar pa so resni zgodovinarji od Tukidida dalje zavračali.

Duris s Samosa (FGrHist 76) je bil učenec Aristotelovega naslednika Teofrasta (živel je konec 4., začetek 3. stoletja). Po teoriji, ki je bila dolgo zelo vplivna, naj bi bila v helenizmu razširjena veja peripatetičnega zgodovinopisja, ki je prenašala Aristotelove nauke o pisanju pesništva in še posebej tragedije na zgodovinopisje. Predstavnik te šole naj bi bil tudi Duris. Cilj njegovega zgodovinskega pisanja je bilo zbujanje ugodja, in prav v tem je kritiziral, kot kaže njegov prvi ohranjeni odlomek, Eforja in Teopompa: da namreč nista dosegla mimesis in ugodja in da sta si prizadevala doseči učinek pisanja le z izbranim stilom, ne pa s čustvovanjem, ki bi ga morala zbujati njuna snov. Duris je napisal Zgodovino Samosa v obliki kronike dogodkov in Zgodovino Grčije od leta 370 do okoli 280. Njegovo delo so kritizirali zaradi slabega stila in hvalili zaradi barvitih opisov, živih prikazov šeg in noše ter raznih senzacionalnih in čustva zbujajočih opisov in epizod, v njej pa ni manjkalo tudi kritike vodilnih mož.

Tradicijo stvarnega in nesenzacionalnega zgodovinopisja je nadaljeval Timaj iz Tavromenija na Siciliji (FGrHist 566; druga polovica 4. in prva 3. stoletja), ki je bil nedvomno največji zgodovinar z grškega zahoda. Ciceron ga je smatral za zelo izobraženega in dobrega stilista (De orat. 2,58). Verjetno je bil prvi grški pisec, ki je spoznal pomen Rima, in njegovo delo o sicilski zgodovini in zgodovini Italije je veljalo za najboljše ter za glavni vir podatkov za dobo pred začetkom rimske ekspanzije in prvo punsko vojno leta 264. S tem letom je začel Polibij, ki je Timajevo delo nadaljeval in tudi kritiziral, deloma neupravičeno. Timaj ni pisal zgolj o grškem zahodu, temveč o celi Italiji in tudi Kartagini, v svojo pripoved pa je poleg politično-vojaške zgodovine vključeval tudi kulturno zgodovinske in etnografske posebnosti, religijo, mite ter čudežno in nadnaravno. Timaj je napisal tudi spis o zmagovalcih na olimpijskih igrah – odtlej se je v zgodovinskih delih uveljavila kronologija po olimpijadah – ter poseben prikaz Pirovih vojn v Italiji in dogodkov do leta 264.

Do 4. stoletja so se uveljavili različni tipi zgodovinopisja, ki so se vsak po svoje razvijali in dopolnjevali. Jacoby je definiral sedem kategorij: genealogije (mitologija in rodovniki), etnografski prikazi, sodobna zgodovina, kronike, lokalne zgodovine, življenjepisi in geografska dela. Seveda je lahko en zgodovinar napisal dela različnih zvrsti ali pa je uporabil različne tipe pisanja v enem delu, kot npr. Teopomp v svoji Zgodovini Filipa. Lokalne zgodovine so bile predvsem zgodovine Aten in Atike (že omenjeni atidografi), vendar je npr. tudi Efor napisal zgodovino svojega rodnega mesta Kume, drugi kraji pa so imeli druge zgodovinarje. Sem sodijo tudi zgodovine drugih grških in negrških dežel, tako dela zgoraj omenjenih Filista in Timaja ter zgodovine eksotičnih dežel, npr. Indije (Megasten), Egipta (Hakataj iz Abdere), Rdečega morja (Agatarhid). Perzija je še naprej zbujala zanimanje (Ktezias iz Knida), v odgovor na grške mitološke zgodbe o tujih deželah pa so helenizirani barbari začeli pisati svoje zgodovine v grškem jeziku, tako npr. Beros o Babiloniji in Maneton o Egiptu: Manetonov seznam kraljev in dinastij še vedno predstavlja osnovo za staro egipčansko kronologijo.

Oba velika zgodovinarja, Herodot in Tukidid, sta imela svoje posnemovalce in nadaljevalce. Slednjega so med drugimi nadaljevali Kratip, Hieronim iz Kardije, vojak in diplomat, katerega Zgodovina Aleksandrovih naslednikov je segala do leta 270, in avtor Grške zgodovine, znane z oksirinških papirov (Oksirinh, zdaj Behnesa, je kraj v Egiptu, kjer je bilo najdenih največ papirov najrazličnejše vsebine). Ni nemogoče, da bi bil neznani avtor prav Kratip, kar je bilo v modernem zgodovinopisju že nekajkrat predlagano. Za obdobje, ki ga je obravnaval, je bil glavni vir Diodorju s Sicilije, ki je za arhajsko in klasično dobo uporabljal Eforjevo Zgodovino. Poznejši zgodovinarji so se bolj ali manj oddaljevali od klasičnih vzorov, ki so do konca antike ostali merilo za presojanje njihovih del. Lukijan v 2. stoletju po Kr. v svojem spisu Kako je treba pisati zgodovino omenja zgolj Herodota, Tukidida in Ksenofonta kot avtorje nesporno dobrih zgodovinskih del; v njegovem spisu celo Polibij, najboljši zgodovinar helenistične dobe, ni našel mesta.

4.2. Efor

Marjeta Šašel Kos

Efor (Éphoros) je bil rojen v Kumah v Mali Aziji okoli leta 405 pr. Kr.; domnevno je živel do okoli leta 330, sicer pa o njegovem življenju ni nič znanega, razen tega, da je, kot omenja Plutarh, odklonil, da bi se udeležil vojaškega pohoda Aleksandra Velikega na vzhod (FgrHist 70 T 6). V antiki je veljalo, da je bil Efor Izokratov učenec, ker sta si po stilu pisanja zelo podobna. Bil je sodobnik Teopompa (T 3–5; 8; 28) in tako kot on pisec univerzalne zgodovine.

Njegovo najpomembnejše delo je univerzalna zgodovina v 30 knjigah, ki je verjetno nosila naslov Historíai, napisal pa je tudi nekaj krajših del, med drugim zgodovino svoje domovine, Epikhórios lógos, v katerem je hvalil svoje rodno mesto, ki ga je smatral tudi za domovino Homerja (T 1). Napisal je tudi sofistično obarvan spis z naslovom Iznajdbe, v katerem je med drugim obravnaval izvor grških črk in različne vrste piščali, ter spis O stilu, kjer je npr. pisal o ritmični prozi ter drugih stilističnih značilnostih. Ta spis kaže, da so ga stilistična vprašanja zelo zanimala. Za presojo njegova stila pisanja, ki je bilo s stališča retorike bistveno bolj umirjeno kot Teopompovo in o katerem naj bi Izokrat dejal (podatek je ohranjen v Sudi), da »Efor potrebuje bodico, Teopomp pa uzdo« (T 28), je posebej pomemben fragment 20, ohranjen pri Makrobiju, ki je dobeseden navedek. Ta kaže, da je bil njegov stil preprost, razmeroma suhoparen in neokrašen.

V svojem glavnem delu, ki je zelo pomembno tudi zato, ker je iz njega v veliki meri črpal Diodor Sicilski (za del arhajske in skoraj vso klasično grško zgodovino), namenoma ni obravnaval mitičnih časov (T 8), pač pa je zgodovino začel s povratkom Heraklidov (Heraklovih potomcev, ki so se želeli vrniti na Peloponez), torej naseljevanjem Dorcev, ter jo pripeljal do svojega časa oziroma do leta 356, ko se je začela sveta vojna. Zadnjo knjigo, ki obravnava obdobje od 356 do 340, ko je Filip II. oblegal Perint, je napisal Eforjev sin Demofil (T 9a). Od njegove Zgodovine, ki je veliko obsežnejša kot katera koli druga zgodovina 5. stoletja, je ohranjenih okoli 225 fragmentov. Delo se v mnogočem razlikuje od svojih predhodnikov. Polibij je menil, da je bil Efor utemeljitelj in do njegovega časa tudi edini predstavnik univerzalne zgodovine (svoje delo je osredotočil na Grčijo, vendar je obravnaval tudi barbarska ljudstva), poleg tega pa tudi začetnik in glavni predstavnik retoričnega zgodovinopisja, ki je poudarjalo pomembnost oblike in stila pisanja (5,33,2). Bil je prvi grški zgodovinar, ki je sam razdelil svoje delo na knjige ter k vsaki napisal predgovor (T 10). Svoje pripovedi ni gradil po letih in zaporedju dogodkov, temveč »po področjih« (katà génos, T 11), v čemer je bil morda mnogo stoletij pozneje zgled Apijanu. Posebej je obravnaval geografijo tedaj znanega sveta (knjige 4–5), zgodnjo zgodovino Peloponeza (6), zgodovino Lidije in Perzije (8 in 9), zgodnjo zgodovino grške Sicilije (16), hegemonijo Šparte in Teb (21–25). Iz ohranjenih fragmentov je razvidno, da je obdobja, ki so mu bila časovno blizu, opisoval bolj na široko kot časovno oddaljene dogodke (prim. F 9); za dogodke, ki so bili bližje njegovemu času, je tudi bolj zanesljiv vir. Pisal je bolj ali manj nepristransko, čeprav je mogoče opaziti Atenam naklonjen ton in posebno naklonjenost do svojega rodnega mesta (F 236), kar je opazil tudi Strabon, ki je omenil, da si Efor ni mogel kaj, da ne bi omenil Kum tudi tedaj, ko se v njih ni nič dogajalo, zato je zgolj dodal: »V tistem času je v Kumah vladal mir«.

Značilno za njegovo pisanje je, da skuša bralca vzpodbujati k posnemanju dobrih zgledov in izogibanju slabih; svoji zgodovini je torej dal moralni ton. Mitološke zgodbe, s katerimi je prepletena starejša grška zgodovina, je kritiziral in obravnaval čim bolj racionalno (F 31a,b), iz svoje pripovedi je skušal črtati vse božje ter to nadomestiti z vero v Týkhe, Usodo. V želji po verodostojnosti je nekatere dogodke predstavil v dveh verzijah. Ker ni imel niti političnih niti vojaških izkušenj, kar se posebej kaže pri njegovih ponesrečenih opisih bitk, lahko po pravici velja za prvega znanega »kabinetnega zgodovinarja« (Polibij 12,25 ss. [T 20]) in s tem prednika modernih »zgodovinarjev za pisalno mizo«. Ni raziskoval primarnih virov, na avtopsijo se skoraj ni opiral, tudi večinoma ne na to, kar je sam doživel, ni mu bilo pomembno pričevanje očividcev. Svoje znanje je črpal predvsem iz sekundarnih virov, predvsem iz starejših zgodovinskih del, pri čemer je uporabljal skoraj vse, kar je bilo do njegovega časa napisano, vsa dela svojih predhodnikov od Hekataja in Herodota do Filista (zgodovinarja Sicilije), Teopompa in Kalistena, poleg njih pa je črpal tudi iz del govornikov, pesnikov in drugih piscev (npr. iz Tirtaja in Aristofana ter epigramov). Pri uporabi virov je imel bolj ali manj srečno presojo, upravičeno je npr. dal prednost Grški zgodovini iz Oksirinha pred Ksenofontom, za dobo, ki jo opisuje Tukidid, pa je deloma uporabljal slabe vire.

Polibij ga je visoko cenil kot utemeljitelja univerzalne zgodovine (5,33,2) in zelo rada ga je uporabljala večina poznejših piscev univerzalnih zgodovin, posebej v 1. stoletju pr. Kr., kot npr. Nikolaj iz Damaska, Timagen, Diodor s Sicilije in Strabon. Zdi se, da v času rimskega imperija za zgodovinarje ni bil več zanimiv, čeprav ni izključeno, da je vsaj posredno vplival na Apijana. Za moderno zgodovinopisje je kljub pomanjkljivostim nepogrešljiv, saj je za grško zgodovino za obdobje od okoli 480 do 350 edini kontinuirani vir. Ta del njegove zgodovine je ohranjen pri Diodorju, ki je za to obdobje črpal snov za svojo Zgodovinsko knjižnico iz Eforjevih knjig 11 do 15.

Literatura:
  • Gauger
  • Gauger 2015
  • Marincola 2011
  • Meister 1990
  • Parmeggiani 1999
  • Parmeggiani 2011

4.2.1. Izbor besedil201

4.2.1.1. 1) Suidas
Efip202 iz Kime, sin Demofila, oziroma po mnenju nekaterih Antioha. Učenec govornika Izokrata. Zgodovinopisec. Imel je sina, zgodovinopisca Demofila. [Rojen je bil] za časa brezvladja v Atenah, med 93. olimpijado (405/8), torej še pred vladavino Filipa Makedonskega (360/359–336). Napisal je zgodovino za obdobje od uničenja Troje in trojanske vojne do svojega časa v tridesetih knjigah, spis O dobrem in zlem v 24 knjigah, spis O čudežih od vsepovsod v 15 knjigah, O iznajdbah in kako jih je vsak posameznik iznašel v dveh knjigah, ter drugo.
4.2.1.2. 2 a) Fotij
Pravijo [tj. o Teopompu, op. prev.], da sta bila z Eforjem Izokratova učenca; to je razvidno tudi iz njunih del. Učitelj naj bi jima predlagal, da se lotita zgodovinske snovi; upoštevaje njuno naravo je Eforja usmeril k temam iz starejše dobe, Teopompa pa h grški zgodovini po Tukididu.
4.2.1.3. b) Seneka
Izokrat je Eforja pod roko odpeljal s trga, sodeč, da bo več dobrega napravil s pisanjem zgodovinskih spisov.
4.2.1.4. 3 a) Suidas
Efor iz Kime in Teopomp s Hija, Damazistratov sin. Oba [sta bila] Izokratova učenca, vendar tako značajsko kakor tudi v načinu pisanja nasprotje drug drugega. Efor je bil namreč preproste narave, pri tolmačenju zgodovine površen in len, brez vsake ognjevitosti. Teopomp pa je bil razburljiv in hitre jeze, toda kot pisec je bil vztrajen iskalec resnice, njegov slog pa je bil silovit, poln in tekoč. Izokrat je celo dejal, da bi bilo Teopompu treba uzde, medtem ko bi bil Efor potreben biča.
4.2.1.5. b) Izokratov življenjepis
Znan pa je njegov [Izokratov, op. prev.] dovtip o Teopompu in Eforju, ki gre nekako takole: ko je opazil, da Teopomp tudi o neki neznatni zgodovinski temi razpreda na dolgo in široko, kakor je napravil denimo v Filipovi zgodovini, medtem ko Efor sega po obsežni snovi in jo, čeprav bi zahtevala obširno razlago, le površno in kratko obdela, je ugotovil: »Dva učenca imam – enemu bi bilo treba biča, drugemu pa uzde,« misleč z bičem na Eforja, ker je bil lene narave, z uzdo pa na Teopompa zaradi njegovega nabreklega in nezmernega sloga.

4.3. Teopomp

Marjeta Šašel Kos

Zgodovinar Teopomp je bil po rodu z otoka Hiosa in je živel v 4. stoletju; bil je Eforjev sodobnik in prav tako eden glavnih predstavnikov retoričnega zgodovinopisja. Pri Fotiju (Zgodovinska knjižnica) je ohranjen njegov kratek življenjepis (FgrHist 115 T 2), kjer piše, da je bil rojen leta 378/7 in je bil še mlad skupaj z očetom Damazistratom izgnan s Hiosa zaradi prošpartanske politične usmerjenosti. V domovino se je smel vrniti šele v starosti 45 let po posredovanju Aleksandra Velikega leta 333/2, vendar je bil po njegovi smrti ponovno izgnan. Ker ga nikjer niso hoteli sprejeti, se je zatekel v Egipt na Ptolemajev dvor, kjer pa mu je vladar stregel po življenju. Rešili so ga prijatelji; verjetno je umrl kmalu po letu 320.

V antiki je veljal za Izokratovega učenca; dolgo časa si je služil kruh kot govornik in njegovi govori so po njegovih lastnih besedah obsegali 20.000 vrstic, kar bi ustrezalo 600 tiskanim stranem (F 25). Ohranjenih je le malo naslovov: Za Evagoro,Panatenajski,Lakonski in Olimpijski govor, pisal pa je tudi priložnostne politične pamflete: Pisma s Hiosa,Hvalnico Filipu, Nasvete za Aleksandra, panegirik (hvalni govor) za Mavzola ter polemični govor proti Platonu in njegovi šoli (T 48). Predvsem pa je napisal tri zgodovinska dela, od katerih je bilo prvo izvleček iz Herodota (Epitomé tôn Herodótou historiôn) v dveh knjigah (T 1; F 1–4), za katerega so napačno smatrali, da je ekskurz iz njegove Zgodovine Filipa, v resnici pa gre za samostojno delo in prvi znani izvleček iz nekega predhodnega dela.

Njegovi glavni deli pa sta Grška zgodovina (Helleniká) v 12 knjigah in Zgodovina Filipa (Philippiká oziroma Philippikaì historíai) v 58 knjigah. S prvim delom je nadaljeval Tukididovo Zgodovino od leta 411 do pomorske bitke pri Knidu leta 394, ki je pomenila konec kratkotrajne špartanske hegemonije (T 13 in 14). Tukididovo delo je nadaljeval tudi Ksenofont (Grška zgodovina), vendar je bilo Teopompovo veliko izčrpnejše. Od njegove Zgodovine je ohranjenih zgolj 19 fragmentov (F 5–23), ki so zvečine kratki in neizpovedni; na osnovi teh besedil žal ni mogoče sklepati o vsebini, zgradbi, usmerjenosti in stilu tega Teopompovega dela. Gotovo je le, da mu ne gre pripisati t. i. Grške zgodovine iz Oksirinha, ki z njegovo ni identična.

Njegovo zadnje in najobsežnejše delo je Zgodovina Filipa, ki jo je objavil po letu 324 (F 330). Iz njega je ohranjenih prek 350 fragmentov in okoli 500 vrstic dobesednih navedkov. Začelo se je z letom 360, ko je Filip prevzel oblast, končalo pa z letom 336, ko je Filip umrl. Hegemonijo makedonskega vladarja je Teopomp občutil kot veliko prelomnico v grški zgodovini. Delo je mnogo več kot le zgodovina Filipa Makedonskega, saj obsega »dejanja Grkov in barbarov« (F 25), pri čemer je bil Filip II. sicer osrednja osebnost, vendar še daleč ne edina. To namreč izkazuje dejstvo, da je delo potem, ko je Filip V. (238–179 pr. Kr.) dal prepisati le dejanja Filipa II. in z njim tesno povezane dogodke, štelo le še 15 knjig (T 31). Teopomp je zgodovino razumel zelo široko (v čemer je bil podoben Herodotu) in v njo ni vključeval le političnih in vojaških dogodkov, temveč tudi veliko etnografskega gradiva, geografske in kulturnozgodovinske snovi, podatke, pomembne za zgodovino kultov in verovanj, veliko vsakdanjega, mitološkega (F 381), nenavadnega in čudežnega (thaumásia: npr. pravljični opis čudežne dežele Meropis, F 75c). V Zgodovini Filipa je tudi veliko ekskurzov, takšnih, ki opisujejo »čudežne« dogodke in pojave (8. knjiga, F 64–84), dalje poglavje o atenskih politikih 5. in 4. stoletja (10. knj., F 85–100), ki kaže, da je Teopomp pri obravnavanju politike upošteval tudi družbeni kontekst. Ohranjeni so odlomki iz zgodovine Perzije, dalje krajša zgodovina Sicilije, v kateri je Teopomp popisal vlado Dionizija I. in II. (406/5–344/3 pr. Kr.; F 183–205). Celotno delo je bilo napisano v izrazito retoričnem in bogato okrašenem slogu (prim. T 34; F 225), prepletenim z gorgijanskimi govornimi figurami (Gorgias je bil znameniti grški sofist in učitelj govorništva, rojen okoli 485 pr. Kr. v Leontinih na Siciliji, ki je v Atenah dosegel velik ugled in slavo).

Teopomp je bil po rodu iz aristokratske in konzervativne družine, ki je bila posebej naklonjena politiki in družbenim strukturam Šparte, kajti ideal države in družbe ji je bila patriarhalna monarhija. Teopomp je videl v Filipu idealnega vladarja, ki bi lahko najbolje udejanil to obliko vladavine, in prepričan je bil, da v Evropi dotlej še ni bilo takšnega človeka. Ton njegove zgodovine je moralizirajoč, grajal je nravstven propad tedanje družbe, posebej pijanost in pretirano razkošje nekaterih posameznikov in celih narodov. Zanimivo je, da je z moralnega gledišča obsodil tudi Filipa (F 27). Pogosto je čisto v novinarskem stilu pisal o raznih škandalih. Pri pisanju o dogodkih iz svojega časa se je zanašal na lastne izkušnje in avtopsijo ter na lastno poizvedovanje (T 20a). Bil je zelo razgledan, dalj časa je živel na Filipovem dvoru in je prepotoval velik del Grčije (F 25). Za starejša obdobja je uporabil različno gradivo, tako zgodovinske kot literarne vire, od predhodnih zgodovin do govorov, komedij in priložnostnih spisov.

V helenistični in rimski dobi je bil Teopomp eden najbolj branih in vplivnih grških zgodovinarjev. Njegovo delo je v celoti na kratko ovrednotil Dionizij Halikarnaški, ki je posebej pohvalil njegovo željo po resnici, učenost in razgledanost ter skrbno in poglobljeno raziskovanje virov. Dionizij je visoko ocenil tudi njegovo vsestranskost in osebno angažiranost, pa tudi vzvišen in mogočen stil, grajal pa je pretirano željo po prilizovanju. Prav tako mu ni bilo všeč, da je pisal predolge ekskurze (T 20). Na Teopompov izredno velik vpliv na poznejše zgodovinopisce kaže tudi dejstvo, da je v avgustejskem obdobju Pompej Trog svoje lastno zgodovinsko delo (deloma ohranjeno pri Justinu) po Teopompovem poimenoval »Filipsko zgodovino« (Historiae Philippicae).

Literatura:
  • Gauger
  • Gauger 2010
  • Meister 1990
  • Shrimpton 1991
  • Flower 1994

4.3.1. Izbor besedil203

4.3.1.1. 1) Suidas

Teopomp s Hija, Demazistratov sin, govornik. Rojen v obdobju brezvladja204 v Atenah (404/3), v 93. olimpijadi205 (408/5); Eforjev sodobnik. Skupaj z Eforjem Izokratov učenec. Med drugim je napisal Izvleček Herodotove Zgodovine v dveh knjigah, Filipovo zgodovino v 72 knjigah in Grško zgodovino v enajstih knjigah, ki se navezuje na Tukididovo in Ksenofontovo delo ter vsebuje dogodke po peloponeški vojni. [Napisal je še mnogo drugih del.]

4.3.1.2. 2) Fotij

Teopomp je po rodu Hiošan, sin Damostrata. Ko je bil oče obtožen prošpartanske drže, naj bi skupaj z njim odšel v izgnanstvo. Po očetovi smrti, pravijo, se je smel vrniti v domovino, njegovo vrnitev pa naj bi omogočil Aleksander s posredovanjem po pismih Hiošanom. Teopompu naj bi bilo tedaj 45 let. Po Aleksandrovi smrti naj bi, izgnan od vsepovsod, prišel v Egipt, vendar mu je egiptovski kralj Ptolemaj odrekel zatočišče in bi ga dal ubiti kakor vsevednega vtikljivca, če bi se zanj ne zavzeli nekateri prijatelji in ga rešili.

4.3.1.3. 3) Diodor

13,42,5 Med zgodovinopisci je Tukidid svojo Zgodovino, v kateri je obdelal obdobje dvaindvajsetih let, 206 dokončal v osmih knjigah; nekateri jih delijo tudi na devet. Ksenofont in Teopomp sta pričela pisati z dogodki, pri katerih se je Tukidid ustavil. Ksenofont je obdelal obdobje 48 let, Teopomp pa je v dvanajstih knjigah obdelal obdobje sedemnajstih let in pripoved zaključil z opisom bitke pri Knidu. 207

4.3.1.4. 4) Polibij

8,10,7 Moje mnenje je, da vladarjev ne smemo brez razloga grajati ali hvaliti, kakor se je že primerilo mnogim. […] V tem oziru bi lahko največ očitali Teopompu, ki na začetku Filipove zgodovine pravi, da se je tega dela lotil predvsem iz razloga, ker »Evropa še nikoli in nikdar ni nosila takega moža, kakor je bil Filip, Amintov sin«. […] Komu se ne bi upiralo to piščevo prazno pleteničenje? Obsodbe pa si sicer ne zasluži le zato, ker v svoji pripovedi sam nasprotuje svojim uvodnim trditvam, temveč tudi zato, ker o kralju in njegovih prijateljih laže, in sploh zato, ker laži navaja brez vsakega sramu in mere. […]

Potemtakem je nujen vtis, da je zgodovinar208 v svojem uvodu lažniv priliznjenec, v nekaterih trditvah pa naravnost neumen in otročji, kakor da bi verjel, da se bo ob neumnem in nepomembnem opravljanju sam zdel vrednejši zaupanja, njegovo poveličevanje Filipa pa sprejemljivejše.

Pa tudi glede celotne zasnove omenjenemu piscu nihče ne more priznati pohvale. Lotil se je namreč opisovanja grške zgodovine, začenši z dogodki, pri katerih se je Tukidid ustavil; potem pa je, ko je prišel do dogodkov pri Levktri in najimenitnejših dejanj Grčije, 209 zavrgel dotedanji predmet opisovanja, namreč Grčijo in njeno zgodovino, ter se lotil popisovanja Filipovih dejanj.

4.3.1.5. 5) Fotij

176 Teopomp svoje delo razteguje s številnimi zastranitvami o najrazličnejših predmetih. Prav zato jih je Filip, ki se je vojskoval proti Rimljanom, 210 izvzel in vsa Filipova dejanja, ki so predmet Teopompovega dela, v celoti strnil v šestnajstih knjigah, ne da bi kar koli dodal ali odvzel, razen, kakor rečeno, zastranitev.

4.4. Polibij

Gregor Pobežin

Polibij je bil brez dvoma najpomembnejši zgodovinopisec helenističnega obdobja, ob Herodotu in Tukididu pa velja za enega najpomembnejših grških zgodovinopiscev nasploh. Živel in ustvarjal je v razburljivem in prelomnem obdobju novih političnih trenj v sredozemskem prostoru, ko je po zmagi nad Kartagino leta 202 pr. Kr. začel Rim vse bolj aktivno posegati v razmerja moči na vzhodu.

Rodil se je leta 200 pr. Kr. v Megalopoli (Megále pólis) v Arkadiji, v vplivni in premožni družini. Njegov oče Likortas (Lykórtas) je bil vidna osebnost javnega življenja; ob Filopojmenu211 je bil eden najvidnejših predstavnikov Ahajske zveze, 212 v kateri je bil večkrat izvoljen na mesto stratega. Tudi Polibij, ki sta mu očetov položaj in premoženje omogočila izvrstno izobrazbo, je kmalu postal politično dejaven; v letih 170–169 je služil na visokem položaju poveljnika konjenice (hípparkhos) v Ahajski zvezi. Službovanje v Ahajski zvezi je bilo za Polibija usodnega pomena; prav tedaj je bil Rim zapleten v vojno (171/70–168) z makedonskim kraljem Perzejem, 213 s katerim so skrivaj simpatizirale nekatere grške države. Čeprav je Ahajska zveza v tej zadevi skušala ostati nevtralna, se ni mogla izogniti represalijam, ki so po Perzejevem porazu pri Pidni zajele Grčijo. Leta 167 so za potrebe preiskave o medvojnem stališču Ahajske zveze v Rim poslali tisoč Ahajacev, med njimi Polibija, ki so jih nato za šestnajst let zadržali v Italiji kot talce. Polibij je po srečnem spletu okoliščin214 smel ostati v Rimu (večina ahajskih talcev je bila internirana po manjših mestih v osrednji Italiji), kjer je postal skrbnik otrok Emilija Pavla (Lucius Aemilius Paullus), zmagovalca bitke pri Pidni. Polibiju je bil s tem omogočen vstop v visoke politične in vojaške kroge rimske družbe, zlasti še, ko je Pavlovega mlajšega sina Publija posinovila zelo ugledna in grštvu naklonjena družina Scipionov; 215 priložnost je izkoristil za podrobno spoznavanje rimskih političnih in vojaških struktur, poleg tega pa je kljub statusu interniranca užival precejšen ugled in osebno svobodo. Že med svojim bivanjem v Rimu se je politično udejstvoval (predvsem po zaslugi Scipionovega vpliva) in potoval po Italiji.

Leta 150 pr. Kr. je senat po Scipionovem posredovanju končno izdal odlok, ki je Polibiju in ostalim Ahajcem (leta 150 jih je bilo živih še okrog 300) končno dovolil vrnitev v Grčijo. Polibij sam omenja, da je Kato starejši med žolčno razpravo v senatu (zahteve Ahajske zveze po vrnitvi talcev je bil senat pred tem že večkrat zavrnil) pripomnil, da se mu zdi to čista potrata časa: »Tu sedimo ves dan, kakor da ne bi imeli kaj početi, in se prerekamo o kopici grških starcev ter o tem, ali naj jih pokopljejo naši ali ahajski pogrebci … (35,6)«. V Grčiji je ob vrnitvi naletel na močno protirimsko razpoloženje; Ahajsko zvezo so vodili skrajneži, ki so na Polibija in njemu podobne gledali kot na apologete rimske oblasti. Napetost je dosegla vrhunec z uporom Ahajske zveze leta 146 pr. Kr. in vojno z Rimom, v kateri je bila zveza poražena, njeno glavno mesto Korint pa popolnoma opustošeno. Polibiju je bila ob tej priložnosti zaupana vloga posrednika pri urejanju povojnih odnosov med Rimom in Grčijo; uspelo mu je doseči razmeroma blage povračilne ukrepe, poleg tega pa tudi vrnitev nekaterih dragocenosti (npr. Filopojmenov kip), ki bi sicer končale v kaki zasebni zbirki v Rimu. S tem si je pri Grkih prislužil precejšnje spoštovanje (v zahvalo so mu posvetili več spominskih obeležij), pri Rimljanih pa status svetovalca za politična vprašanja na Peloponezu.

Kje se je Polibij mudil v naslednjih letih, ni povsem jasno; vsekakor je večkrat potoval v Rim. Leta 133 pr. Kr. je spremljal Scipiona v Hispanijo in bil navzoč ob obleganju Numantije (Scipionu se je bil pridružil že ob pohodu nad Kartagino leta 147/146), to priložnost pa potem izkoristil še za ekspedicijo ob sredozemski obali in skozi Gibraltar ob zahodni obali današnje Francije. Omenja tudi pot v Aleksandrijo v Egiptu (34,14) in pot čez Alpe, po kateri naj bi pred skoraj sto leti krenil tudi Hanibal: »… pa tudi tiste kraje sem si ogledal in prehodil pot čez Alpe, da bi se o njej poučil na lastne oči« (3,48).

Iz manj znanega vira izvemo, da je Polibij umrl v starosti 82 let, ko se je smrtno ponesrečil pri padcu s konja; zadnji dogodki, ki jih Polibij omenja v svoji zgodovini, datirajo iz leta 118 pr. Kr., tako da smemo notico o njegovi smrti vsaj v časovnem oziru imeti za precej zanesljivo.

Poleg svoje Zgodovine je Polibij napisal tudi nekaj manjših del, ki pa so v celoti izgubljena. Že okrog leta 180 pr. Kr. je napisal Filopojmenov življenjepis in še pred svojo internacijo v Rimu je sestavil traktat o vojaški taktiki, 216 ki naj bi mu v rimskih vojaških krogih prinesel precejšen ugled (še posebej naj bi slovel kot mojster oblegovalne taktike); po svoji vrnitvi iz Hispanije je napisal tudi spis o numantinski vojni, ki jo je imel priložnost spremljati na lastne oči, ko se je na Scipionovo povabilo udeležil kampanje. Njegovo najpomembnejše delo je seveda obča zgodovina s preprostim naslovom Zgodovina (Historía), ki se je je lotil med svojim bivanjem v Rimu.

Zgodovina je obsegala štirideset knjig, od katerih jih je danes v celoti ohranjenih le pet. Preostale knjige so ohranjene v izvlečkih, katerih večji del (iz knjig 1–18) je ohranjenih v zbirki Excerpta antiqua, precejšen del pa v zbirki izvlečkov iz bizantinske dobe, ki jo je dal pripraviti cesar Konstantin Porfirogenet. 217 Nekateri izvlečki so precej obsežni, tako da je ohranjen še dobršen del šeste knjige, približno polovica dvanajste knjige, večina ostalih knjig pa je v bolj ali manj fragmentarni obliki. Od nekaterih knjig (tj. 17., 19., 26., 37. in 40. knjige) ni ostalo tako rekoč nič, verjetno zato, ker so bile izgubljene že v času izdelave izvlečkov.

Pri pisanju je Polibij upošteval sistem datacije po olimpijadah, 218 vendar se te razmejitve ni držal povsem togo; pri posameznih vsebinskih sklopih je z razlago dogodkov po potrebi nadaljeval v novo leto (atiško leto se je začelo sredi poletja), da zavoljo kronološke doslednosti ne bi prekinil toka pripovedi. Opisu dogodkov v posamezni olimpijadi je torej navadno namenil po dve knjigi, vendar so glede na obseg dane snovi nekatere olimpijade obdelane v le eni knjigi, v nekaterih primerih pa je razlaga celo obsežnejša, tako da je pisec za posamezna leta znotraj olimpijade porabil celo knjigo. 219

Dogodke znotraj vsakega leta olimpijade je Polibij obravnaval po geografskem zaporedju, začenši najprej z dogodki v Italiji (skupaj s Sicilijo, Hispanijo in severno Afriko), nadaljeval je z dogodki v Grčiji in Makedoniji, potem v Aziji in nazadnje v Egiptu. Posledica tega je bila, da je lahko prišlo do neskladnosti v pripovedi, kar bi bralca utegnilo zmesti; tega se je zavedal tudi Polibij: »Ta ali oni bo gotovo imel kaj pripomniti na moj način podajanja snovi, češ da je moja pripoved raztrgana in nedosledna. Morebiti mi poočita, da zgolj zavoljo pripovednega učinka najprej pišem o obleganju Kartagine, potem na Kartagino na lepem pozabim in bralca zvlečem drugam, k dogodkom v Grčiji ali v Makedoniji ali Siriji … (39,1)«

4.4.1. Vsebinska struktura Polibijeve Zgodovine

V prvih dveh knjigah, za kateri Polibij sam priznava, da sta napisani po predlogah drugih piscev, je precej sumarno obravnavana snov od prve punske vojne leta 264 do 220 pr. Kr.; časovno je svojo pripoved navezal na Timajevo220 delo, ki se je končalo z dogodki v letu 265 pr. Kr., tj. rimsko ekspedicijo na Sicilijo. Ta sumarni povzetek prvih dveh knjig pravzaprav predstavlja obsežen »uvod« (prokataskeué) v redni, analitični del njegove pripovedi, ki se začne s tretjo knjigo in do 39. knjige obravnava zgodovinsko obdobje od leta 219 do 145 pr. Kr. Zadnja, štirideseta knjiga je vsebovala vsebinski povzetek s kronološkim pregledom.

Tretja, četrta in peta knjiga so delni opis vojne s Hanibalom, ki se zaključi v letu 216, z opisom bitke pri Kanah.

Šesta knjiga, ki je žal ohranjena le delno (vendar je njeno strukturo mogoče rekonstruirati po odlomkih, ohranjenih v excerpta antiqua), po vsebinski in strukturni plati predstavlja enega najvznemirljivejših delov celotne Zgodovine. Ta knjiga je izvzeta iz siceršnje kronografske sheme in v obliki obsežne zastranitve – podobno kot dvanajsta in štiriintrideseta knjiga – s teoretičnega stališča obravnava nekatera bistvena zgodovinsko-politična vprašanja, ki predstavljajo težišče Polibijevega zgodovinskega interesa – to pa je predvsem vprašanje rimske ustave in državne ureditve. Polibij je namreč na več mestih221 izpostavil temeljni namen svoje Zgodovine, namreč oris širjenja rimske hegemonije v sredozemskem prostoru, v šesti knjigi pa je začel sistematično razmišljati o tipu ustave (politeía), ki je rimski državi pripomogel k prevladi. V tem oziru šesta knjiga predstavlja enega ključnih momentov v Zgodovini, v katerem je avtor s teoretičnega in praktično-zgodovinskega stališča razglabljal o različnih tipih ustave in državne ureditve, kar je deloma načenjal že v prejšnjih knjigah. 222 Vprašanja, s katerimi se je Polibij ukvarjal v šesti knjigi, so bistvenega pomena za razumevanje celotnega dela, zato moramo o njih spregovoriti posebej.

Opis dogodkov si je po posameznih knjigah nato sledil takole:

– knjige 7–11 obsegajo opis dogodkov za leta 216–207; zadnja knjiga se zaključi z dogodki tik pred Scipionovo ekspedicijo v Kartagini;

– 12. knjiga je v celoti namenjena ekskurzu, tj. polemiki s starejšimi zgodovinopisci223 in kritiki njihove zgodovinopisne metode; v tem oziru je 12. knjiga predvsem izjemno pomemben dokument za razpoznavanje Polibijevega pristopa k pisanju zgodovine;

– knjige 13–15 opisujejo časovno obdobje od približno leta 207 do 202/201, do konca druge punske vojne;

– knjige 16–18 (17. knjiga je izgubljena) so opisovale dogodke v letih 201/200 do 197/196, žarišče dogodkov v teh knjigah je preneseno na vzhod; večji del 18. knjige, od katere je ohranjena približno polovica, je posvečen opisu druge makedonske vojne;

– knjige 19–21 opisujejo obdobje v letih 195/194–190/188; 19. in 20. knjiga sta skoraj v celoti izgubljeni, od 21. knjige je ohranjena približno polovica; sodeč po ohranjenih odlomkih je glavno prizorišče knjig 19–21 še vedno na vzhodu, večji del pa je namenjen opisu vojn z Antiohom; 224

– od knjig 22–29 so ohranjeni zgolj skopi ekscerpti; opisujejo dogodke v letih 188–169;

– knjige 30–33 opisujejo dogodke od leta 168 do leta 153; pomemben del 31. knjige, od katere je ohranjena približno tretjina, je namenjen opisu Scipiona mlajšega;

– 34. knjiga, od katere je ohranjen le skop odlomek (obsega okoli 20 strani), je povsem geografske narave; poleg mnogih drugih obsežnih geografskih ekskurzov 34. knjiga jasno priča o Polibijevi veliki vnemi za tovrstne vsebine; sodeč po ohranjenem besedilu je obsegala opis vsega znanega oziroma naseljenega sveta (oikouméne);

– knjige 35–39 so obsegale opis dogodkov za obdobje od leta 152 do leta 146; tudi od teh knjig je ohranjenih le nekaj skopih odlomkov, ki ne obsegajo kaj dosti več kot dvajset strani pri vsaki knjigi (37. knjiga je v celoti izgubljena).

Polibijeva »pragmatična« 225 zgodovina je namenjena družbeno dejavnemu bralcu, ki želi biti o zgodovinski snovi dobro poučen; pred očmi mora imeti vse vidike dogajanja ter razumeti tudi globlji smisel avtorjeve dispozicije snovi. Polibij to zagotavlja tudi z obsežnimi zastranitvami, ki po svoji vlogi v besedilu predstavljajo določen odmik od dotedanje zgodovinopisne tradicije. Tudi Polibij ugotavlja, da je namen ekskurza premor, v katerem si bralec oddahne od siceršnjega toka pripovedi (38,5–6) in ki popestri morebitno enoličnost snovi. Vendar Polibij svoje pripovedi, ki ji dinamičnost zagotavlja že sistem podajanja zgodovine po olimpijadah in po posameznih geografskih prizoriščih, ni prekinjal z zastranitvami, ki bi bile bralcu zgolj v zabavo, temveč imajo te zastranitve močan didaktični naboj. Po vsebinski plati predstavljajo za bralca pomembne dopolnilne informacije in pomagajo osvetliti poudarke v besedilu, ki bi jih morda sicer spregledal.

Zgodovina vsebuje veliko število takšnih »zastranitev«, kar mora tudi pri površnem bralcu ustvariti vtis široke palete različnih tem, ki jih je avtor na ta način obdelal; krajših odlomkov, v katerih se je avtor lotil raznih vsebin – nekaterih tudi večkrat –, je tako rekoč brez števila. Polibij tako na več mestih posredno ali neposredno spregovori o vlogi zgodovinopisja; npr. z odlomkom o razmerju med občim zgodovinskim delom in monografijo (29,12), ali z vrsto kritičnih mnenj o delih starejših piscev (npr. Filarha (2,56–63), Teopompa (8,9–11) 226 idr.). Številne so tudi zastranitve z vojaško vsebino, bolj ali manj izčrpni orisi različnih zgodovinskih osebnosti (npr. oris Hanibala (9,22–26), Scipiona Afričana (10,2–5) idr.), geografski ekskurzi itn.

Kot najpomembnejše zastranitve pa moramo seveda posebej omeniti tri najobsežnejše, od katerih vsaka zavzema kar celo knjigo – traktat o rimski ustavi in državni ureditvi ter različnih ustavnih sistemih v 6. knjigi, polemika s Timajem in drugimi starejšimi pisci v 12. knjigi in 34. knjiga, ki je v celoti posvečena geografiji. Predvsem za 6. in 12. knjigo danes na splošno velja prepričanje, da ju je Polibij zasnoval, še preden se je zares lotil svoje Zgodovine; vsekakor sta obe knjigi popolnoma bistvenega pomena za razumevanje Polibijevega odnosa do zgodovinske snovi. 12. knjiga je obsežna polemična razprava, v kateri Polibij skozi kritične poglede na delo starejših piscev izpostavi svoj specifični odnos do tega, kako naj bi verodostojni zgodovinar ravnal z zgodovinskimi argumenti. Čeprav se Polibij na ta način dotakne cele vrste piscev (ne le zgodovinarjev, temveč polemizira tudi npr. z Aristotelom), pa celotna knjiga pravzaprav poteka kot razprava proti Timaju, ki je v Polibijevem času veljal za avtoriteto, vsaj kar zadeva zgodovino zahoda in še posebej Sicilije.

4.4.2. Polibij in anakýklosis

Šesto knjigo, katere odlomki dovoljujejo razmeroma natančno vsebinsko rekonstrukcijo, je Polibij vsaj deloma morda zasnoval, še preden se je resno lotil pisanja zgodovine; o tem lahko sklepamo po tem, da je že večkrat izraženi predmet Zgodovine, namreč »kako, kdaj in zakaj je ves znani svet prišel pod oblast Rimljanov(3,1)«, tokrat še dodatno osvetlil s tistega zornega kota, ki ga je kot pisca očitno izjemno vznemirjal. V šesti knjigi namreč zapiše, da bo za morebitnega bralca najkoristnejše spoznanje, »kako in s kakšnim tipom ustave je v manj kot 53 letih malodane ves znani svet padel pod enotno oblast Rimljanov (6,2)«. S tem Polibij odpre sistematično razpravo o različnih tipih ustavne ureditve, 227 pri katerih razlikuje med tremi poglavitnimi političnimi sistemi: kraljevino (ki pa jo loči od monarhije kot sicer enake, a manj popolne oblike), aristokracijo in demokracijo, ter tremi sorodnimi, »degeneriranimi« oblikami osnovnih ustavnih tvorb, namreč tiranijo, oligarhijo in ohlokracijo. Dopušča pa tudi možnost ustavne ureditve, sestavljene iz prvin treh osnovnih naštetih ustavnih sistemov (miktè politeía), kakršno najde v Likurgovi ustavi Šparte in ki jo ima obenem tudi za najučinkovitejšo; takšo idealno mešano ustavo pa je Polibij zasledil tudi v Rimu in v njej videl poglavitni razlog za rimsko prodornost.

Vse te ustavne ureditve si po Polibiju morajo slediti v naravnem vrstnem redu, in sicer od preprostejših k bolj zapletenim in od »boljših« k »slabšim«: v brezustavnem okolju se mora najprej razviti rudimentarna oblika monarhije, ki po umetni poti napreduje v kraljevino – ta se po nujnem (naravnem) razvoju sprevrže v tiranijo, ki jo mora nadomestiti aristokracija; aristokracija se mora sprevreči v oligarhijo, le-to pa potem nadomesti demokracija. Zadnja stopnja, ki naj bi se razvila v tem ciklusu, je ohlokracija. Ta nujni ciklus izmenjave ustavnih tipov Polibij imenuje anakýklosis,»krožna izmenjava« 228 ustavnih tipov.

Kot stilist Polibij morda bralca res ne pritegne tako kot denimo Herodot; očitali so mu predvsem suhoparnost, pisarniški jezik in literarni pragmatizem – golo naštevanje podatkov, vzrokov in posledic. Vendar tem ocenam ni mogoče zaupati. Polibijev slog je zelo zahteven, in čeprav njegova stavčna gradnja morda zaostaja za starejšimi pisci, gre pri njegovem pisanju za napet in temperamenten slog, pri katerem pa je pisec vendar žrtvoval retorično mičnost v korist jasnega in natančnega izražanja, ki je moralo slediti njegovemu zahtevnemu toku misli. Glede na to, da je Polibij goreče polemiziral z retoričnimi zgodovinopisci Timajevega kova, se zdi njegova odločitev za trezen, nekoliko bolj suh način podajanja snovi, povsem samoumevna. Njegova Zgodovina je tako morda res »pisarniško« delo, vendar je kot táko v resnici edinstven dokument grškega jezika in zgodovinske misli svojega časa.

4.4.3. Literatura:

  • Marincola 2001
  • Walbank 1972

4.4.4. Zgodovina

4.4.4.1. Uvod229

1 Zgodovinarji, ki so že pred menoj pripovedovali o zgodovinskih dogodkih, so sami krivi, da ljudje ne hvalijo zgodovinopisja. Zato bi bilo treba slehernega opomniti, naj vzame v roke in dobro prebere zgodovinska dela. Ni namreč boljšega sredstva, da se poučiš in si pridobiš izkušnje za življenje, kakor če poznaš preteklost. Skoraj vsi in ne le nekateri, pa še ti morda le priložnostno, soglašajo v tem, da je preučevanje zgodovine najboljše sredstvo, s katerim si pridobiš izobrazbo, in najboljša pot do državniških spretnosti ter da je spomin na usodo drugih najučinkovitejši in edini učitelj, ki te uči častno in moško prenašati udarce usode; ne moremo pa od nikogar in najmanj od mene zahtevati, da bi znova govoril o stvareh, o katerih utemeljitvi smo že pogosto slišali. Zakaj že nenavadni dogodki sami, o katerih nameravam, pripovedovati, bodo spodbudili in navdušili vse mlade ljudi in može v zrelih letih, da bodo delo brali. Kje najdeš namreč tako malo vedoželjnega človeka in brez zanimanja, ki bi ne želel spoznati, kako in s kakšnimi sredstvi državniške umetnosti so obvladali Rimljani ves znani svet v nepolnih triinpetdesetih letih in mu nadeli svoj jarem? Kaj takega doslej še sploh ni bilo slišati. Kdo se naposled zanima bolj za kako drugo znamenitost ali znanost, ki bi jo bolj čislal, kakor to delo?

2 Kako pomembna in važna je stvar, o kateri bom govoril, postane popolnoma očitno le ob primerjavi rimskega imperija z najslavnejšimi prejšnjimi državami, ki so jih zgodovinarji obširno opisali. Primerjavo in presojo pa zaslužijo naslednje države. Perzijci so imeli veliko državo in moč. Kakor hitro pa so prešli meje Azije, ni škodovalo le njihovi oblasti, temveč tudi njim samim. Lakedajmonci so se dolgo potegovali za prvo mesto v Grčiji. Ko pa so ga dosegli, so ga obdržali samo dvanajst let, ne da bi jim ga kdo oporekal. Makedonci so vladali v Evropi od obale Jadranskega morja do reke Donave. To pa je le majhen del omenjene celine. Nato so si pridobili še oblast nad Azijo, ko so uničili Perzijsko državo. Dasiravno sta bili njihova oblast in moč zelo veliki, se vendar za večino drugih dežel niso potegovali. Ni jim prišlo na misel, da bi se bojevali za Sicilijo, Sardinijo ali Libijo, o najbojevitejših ljudstvih zahodne Evrope pa se jim, če se tako izrazim, še sanjalo ni. Ko pa so si Rimljani podredili ne samo posamezne pokrajine, temveč malodane ves znani svet, so si uredili tolikšno državo, da jo lahko sodobniki le občudujejo, poznejši rodovi pa je ne bodo nikoli dosegli. […]

4.4.4.2. Iz uvoda k 6. knjigi

6,2 […] Prav gotovo se bo marsikdo spraševal, zakaj sem vse do zdaj odlašal z opisom rimske ustave, tako da moram sedaj prekinjati tok pripovedi. Vendar pa sem v poprejšnjem besedilu, menim, ničkolikokrat jasno zapisal, da se mi zdi to med drugim eno najbolj bistvenih poglavij celotnega dela; to sem še posebej poudaril v uvodnih besedah230 svoje zgodovine, v katerih sem posebej zapisal, da je med vsemi mojimi prizadevanji najdragocenejše in obenem najkoristnejše prav to, da bo morebitni bralec mojega dela spoznal, kakšni vzvodi in kakšna ustavna ureditev so omogočili, da je malodane ves svet v manj kot 53 letih prišel pod enovito231 oblast Rimljanov. Kaj takega se prej še ni zgodilo. 232

[…]

6, … Za vedoželjnega duha je najvznemirljivejše in najkoristnejše prav to: razpoznavanje vzrokov in [posledično] zmožnost prave izbire v vseh okoliščinah. Najpomembnejši vzrok za uspeh – ali obratno – je v prav vseh ozirih brez dvoma ustavna ureditev. Iz te namreč kakor iz studenca izvirajo vsi načrti in dejanski podvigi, še več, ustavna ureditev zagotavlja njihovo izpolnitev.

O tipih ustavne ureditve

6,2,3 Pri tistih grških državah, ki so pogosto doživele vzpone in ki so pogosto izkusile popoln preobrat usode, je moč zlahka razčleniti njihovo preteklost in tudi razmišljati o njihovi prihodnosti. Poročati o znanih dejstvih je namreč preprosto, pa tudi predvidevati o prihodnosti na podlagi [znanih] preteklih dogodkov je razmeroma lahko.

Govoriti o rimski državi pa ni niti malo preprosto; zaradi zapletenega ustavnega sistema je težko ustvariti jasno sliko o trenutnih razmerah – in kar ne poznamo prav podrobnosti iz njihovega preteklega javnega in zasebnega življenja, je težko predvidevati o njihovi prihodnosti. 233 Jasen pogled nad posebnostmi rimske ustave torej zahteva posebno skrb in natančen študij.

Večina tistih, 234 ki nas hočejo po šolsko poučiti o tovrstnih zadevah, govori o treh tipih ustave; imenujejo jih kraljevina, aristokracija in demokracija. 235 Mislim, da jih lahko povsem mirno vprašamo, ali so po njihovem strokovnem mnenju to edini ali le najboljši tipi ustavnih ureditev. V vsakem primeru se, menim, motijo. Jasno je namreč, da je najboljša ustavna ureditev tista, ki je sestavljena iz prvin vseh prej omenjenih; za to imamo na voljo tudi dokaz – pa ne le namišljenega, temveč dejanski primer tovrstne ustave, ki jo je Likurg po prav tem načelu kot prvi sestavil v Šparti. Pa tudi s tem se ne moremo strinjati, da bi to bile edine tri ustavne oblike. Poznamo namreč primere monarhičnih in tiranskih ustavnih tvorb, ki se sicer razlikujejo od kraljevine, pa vendar z njo delijo nekaj skupnih potez; prav zaradi tega si monarhi vsevprek zmotno nadevajo, če je le mogoče, kraljevski naslov. Obstajalo je tudi več oligarhičnih ustavnih tvorb, ki se zdijo do neke mere podobne aristokraciji, čeprav se od nje dejansko močno razlikujejo. Isto velja tudi za demokracijo.

Pravilnost teh trditev potrjujejo sledeče ugotovitve: vsake monarhične tvorbe še ne moremo kar naravnost imenovati kraljevina, temveč le tisto, ki jo [njeni] državljani prostovoljno sprejemajo in ki jo vodi predvsem razum, ne pa strah in nasilje. Tudi vsake oligarhične ureditve še ne moremo imeti za aristokracijo, temveč le tisto, ki jo vodi izbrana skupina najpravičnejših in najmodrejših mož. Prav tako ne moremo najti demokracije tam, kjer smejo ljudje vsevprek početi, kar jih je volja in kar jim pade na pamet; kjer pa je v navadi in običajno, da ljudje častijo bogove, spoštujejo starše in se ozirajo na starejše, kjer (in kadar) ob vsem tem še prevladuje volja večine, potem smemo govoriti o demokraciji.

Potemtakem bi morali govoriti o šestih tipih ustave; poleg že omenjenih treh, o katerih vsi pleteničijo, še o treh sorodnih: v mislih imam seveda monarhijo, oligarhijo in ohlokracijo. Najprej samodejno, po naravnem vrstnem redu, nastane monarhija; iz te se potem, [umetno] z izpopolnjevanjem in odpravljanjem pomanjkljivosti, razvije kraljevina. Ko se ta sprevrže v svojo sorodno, slabšo obliko, namreč tiranijo, sledi odprava teh dveh sistemov, ki ju nadomesti aristokracija. Ta se zopet po svoji naravi mora sprevreči v oligarhijo, in ko se razsrjeno ljudstvo dvigne proti krivicam vladajočega sloja, se rodi demokracija. Iz slednje pa mora ob razpuščenosti in brezvladju sčasoma kot zadnja nastati ohlokracija.

O pravilnosti mojih trditev je lahko trdno prepričan vsakdo, ki je pozoren na takšne začetke, razvojni tok in preobrate, ki si morajo slediti po naravnem sosledju. Le tisti, ki ve, kako nastane vsaka posamezna ustavna oblika, bo namreč znal prepoznati tudi njen razvoj, vrhunec, spremembe in njen zaton – in znal bo oceniti, kdaj, kako in kje bo do tega ciklusa zopet prišlo. Tovrstni pristop [k zgodovinski razlagi] se mi zdi še posebej primeren za razlago rimske ustavne ureditve, saj se je vse od samega začetka oblikovala in razvijala po [tem] naravnem sosledju.

4.4.4.3. Timajeve napake v zvezi z Afriko in Korziko

Timaj je v Polibijevem času še vedno veljal za (zgodovinsko in geografsko) avtoriteto, zlasti za grški zahod. Polibij, ki je trdno verjel v potrebo po natančni geografski informaciji za informiranega bralca, je v dvanajsti knjigi ostro kritiziral vrsto netočnosti, ki jih je Timaj, v primerjavi s Polibijem salonski in enciklopedični zgodovinopisec, zagrešil v svoji zgodovini, bodisi metodološko bodisi v posameznih stvarnih zadevah. V pričujočem odlomku ga Polibij kritizira v zvezi s povsem stvarnimi napakami, ki jih je Timaj napravil pri svojih opisih Afrike in Korzike.

Zagotovo bi vsakdo občudoval lepoto te dežele [Afrike, opomba p.], marsikdo pa bi utegnil tudi ugotoviti, da Timaj o Afriki ni vedel prav ničesar, še več, da je o njej pisal neresno in brez vsake prave presoje ter da je preprosto zaupal pradavnemu izročilu, ki je prodrlo do nas, češ da je Afrika en sam suh, jalov pesek. To isto velja tudi, kar zadeva živali; dežela namreč premore tolikšne množice volov, drobnice in koz, da jih v tolikšnem številu po mojem ne bi mogli najti nikjer drugje na svetu, to pa zato, ker mnoga ljudstva ne pridelujejo nobenega žita, temveč živijo le od svoje živine, z živalmi pa tudi bivajo. In seveda, kdo še ne ve za množice silnih slonov, levov in leopardov? Kdo še ne pozna lepih antilop in velikih nojev? V Evropi teh živali sploh ni najti, v Afriki pa jih je vse polno; in vendar Timaj o njih sploh ne spregovori – zdi se celo, kakor da bi hoté poročal povsem v nasprotju z resničnimi dejstvi.

Tudi pri opisih Korzike, o kateri ima zdaj teči beseda, je Timaj zagrešil podobne napake kot v zvezi z Afriko. O Korziki, o kateri spregovori v drugi knjigi, pravi, da je na njej veliko divjih koz, drobnice in divjega goveda, pa jelenov, zajcev, volkov in drugih živali; ljudje naj bi ves svoj čas preživeli v lovu na te živali in to naj bi bil tudi njihov edini način življenja.

Na tem otoku v resnici ni ene same divje koze ali goveda, pa tudi nobenega zajca, volka, jelena ali kar je še podobnih živali, razen lisic, kuncev in divjih ovc. Kunec je od daleč sicer res videti kot majhen zajec, ko pa nam pride v roke, je razlika očitna, tako po videzu kot tudi po okusu; kunec namreč večinoma biva pod zemljo.

Vendar pa se vse živali na otoku zdijo divje iz tega razloga: pastirji zaradi porasle, razbrazdane in prepadne pokrajine na otoku ne morejo spremljati svoje živine med pašo; kadar hočejo zbrati svoje črede, se postavijo na primeren kraj in s trobljami skličejo živali, ki se prav vse nezmotljivo odzovejo klicu svoje troblje. Kadar torej kdo pristane ob otoku in ugleda koze ali govedo, kako se prosto pase, se jim bo zaman skušal približati – živali, nevajene njihove bližine, se bodo seveda razbežale. Ko pa pastir vidi ljudi, ki se izkrcavajo, in zatrobi, se živali takoj odzovejo klicu troblje in se z vso naglico zberejo ob njem. Vse to daje vtis, da so vse živali na otoku divje; Timaj se je o vsem tem poučil le zelo bežno in površno, ter preprosto pisal na pamet.

4.4.4.4. Še druge Timajeve napake236

Le kdo bi znal opravičiti vse te napake, in to prav pri Timaju, ki je tako vztrajno iskal napake drugih? Teopompa je, denimo, med drugim grajal zaradi podatka, da se je Dionizij s Sicilije vrnil v Korint na krovu trgovske ladje, čeprav je potoval z bojno ladjo; Eforju je, denimo, neupravičeno očital nevednost, ker naj bi zapisal, da je Dionizij starejši nastopil svojo vladavino pri triindvajsetih letih, vladal dvainštirideset let in umrl star triinšestdeset let. A te napake zagotovo nihče ne bi pripisal piscu temveč prej pisarju. 237 No, bo že moralo držati, da Efor ni znal sešteti triindvajset in dvainštirideset, tako da bi dobil petinšestdeset – in je torej v topoumnosti posekal celo Korojba in Margita; 238 ker pa si česa takega o Timaju ne moremo misliti, je precej bolj gotovo, da gre za pisarjevo napako.

Tega Timajevega drobnjakarstva resnično nihče ne more ceniti. […]

Ko Timaj, spet, spregovori o Piru, omenja tudi, da se Rimljani na gotov dan spominjajo padca Troje, in sicer tako, da pred mestom na tako imenovanem Martovem polju s puščico pokončajo bojnega konja, ker je tudi Troja padla po zaslugi lesenega konja.

Kako otročje! Potemtakem bi morali imeti kar vsa barbarska ljudstva za potomce Trojancev, saj jih velika večina, če že ne kar vsa, na začetku vojne ali pred pomembnim spopadom žrtvuje konja in skuša razbrati potek prihodnjih dogodkov iz tega, kako se žival zgrudi na tla. Ta površnost, ko je Timaj preprosto sklepal, da [Rimljani] konja žrtvujejo zato, ker je tudi Troja padla zaradi konja, izdaja njegovo nevednost, še več, njegovo starčevsko drobnjakarstvo.

Opombe

201. Prevod G. Pobežin po izdaji: F. Jacoby, FGrHist 70.

202. Geslo se kljub imenu »Efip« nanaša na Eforja; Efip je bil sicer zgodovinopisec, ki ga omenja Arian (Anabasis 3,5,3) v zvezi z Aleksandrovim vojaškim pohodom, napisal pa naj bi spis o smrti Hefajstiona in Aleksandra Velikega.

203. Prev. in opombe G. Pobežin po izdaji: F. Jacoby, FGrHist 115.

204. V letu 404 v Atenah niso izvolili arhonta.

205. Z izrazom »olimpijada« je bilo v Grčiji – poleg športnega dogodka – označeno tudi štiriletno obdobje med posameznimi olimpijskimi igrami.

206. V letih 431 do 410 pr. Kr.; za Tukidida gl. ustrezno poglavje .

207. Tj. leta 394 pr. Kr.

208. Namreč Teopomp.

209. V bitki pri Levktri so Tebanci pod Epaminondovim poveljstvom leta 379 pr. Kr. porazili Špartance in končali obdobje špartanske hegemonije po peloponeški vojni.

210. Filip V. (238–179 pr. Kr.), makedonski kralj, ki se je vojskoval proti Rimljanom v letih 220–179.

211. Philopoímen (okoli 250–184 pr. Kr.), po Plutarhovih besedah »poslednji Grk«, ki je bil kar osemkrat zapovrstjo izvoljen na mesto stratega v Ahajski zvezi kljub siceršnji prepovedi zaporedne vnovične izvolitve. Umrl je med kampanjo proti Meseniji, ko so ga Mesenci zajeli in prisilili, da je izpil strup.

212. Leta 280 pr. Kr. ustanovljena zveza mest na Peloponezu (priključila so se lahko tudi druga grška mesta), ki so se odcepila od makedonske hegemonije. Zveza je z nekaterimi upravnimi spremembami obstajala vse do vojne z Rimom leta 146 pr. Kr., ko jo je rimski vojskovodja Mumij popolnoma porazil in razpustil.

213. Makedonski kralj med letoma 179–166 pr. Kr. Po porazu pri Pidni leta 168 pr. Kr. so ga odpeljali v Rim, kjer je čez dve leti tudi umrl.

214. Polibiju so dovolili obdržati njegovo obsežno knjižnico, ki jo je vzel s seboj, in je kasneje knjige tudi posojal; z Emilijem Pavlom naj bi se seznanil prav prek izposoje knjig.

215. Posvojitev je bila med rimskim plemstvom precej razširjen način nadaljevanja rodu; starejšega Pavlovega sina je posinovila enako vplivna patricijska družina Fabijev.

216. O živem zanimanju za vojaško taktiko zgovorno pričajo tudi obsežni odlomki v Zgodovini (npr. v 6. knjigi), v katerih je Polibij posvetil veliko pozornost predvsem rimski vojski, njeni strukturi in ureditvi ter taktiki.

217. Vladal v letih 913–959.

218. Olimpijada je štiriletno obdobje med posameznimi olimpijskimi igrami; vsaka olimpijada je bila oštevilčena po zaporedju, začenši s prvo po (prvih zabeleženih) olimpijskih igrah leta 776 pr. Kr., znotraj olimpijade pa so bila leta oštevilčena od prvega do četrtega.

219. Primer obsežnejše razlage so npr. knjige 35–39, ki vsebujejo opis za samo sedem let, v letih 152–146, za leto 146/145 je namenjena cela knjiga.

220. Timaj (Tímaios,356–260 pr. Kr.) iz Tavromenija na Siciliji, avtor Sicilske zgodovine (Sikeliká) v 38 knjigah, v kateri je obravnaval zgodovino Sicilije od mitoloških začetkov do leta 265 pr. Kr. Tradicionalno velja za ustanovitelja kronološkega sistema olimpijad, čeprav je bil ta sistem datiranja v Timajevem času že bolj ali manj splošno razširjen.

221. Npr. 1,5–6; 3,1; 6,2.

222. Npr. v 5,3.

223. Najbolj konkretno je Polibij polemiziral s Timajem, vendar je bil kritičen tudi do vrste drugih piscev, npr. Teopompa (gl. izbor besedil v poglavju o Teopompu).

224. Antioh III. (Veliki), okoli 241–187 (vladal v letih 223–187), član dinastije Selevkidov. V času svoje vladavine je odločno razširil ozemlje selevkidskega kraljestva; med vojaškim pohodom na vzhod (212–206) je med drugim osvojil Armenijo in Partijo, ter prodrl celo do Inda. Ko se je leta 196 usmeril na zahod, je trčil ob interese rimske države in se med letoma 192–189 zapletel v vojno z Rimom, v kateri je leta 189 (v spopadu pri Magneziji blizu Sipila) utrpel odločilni poraz.

225. Polibij sam pojasni, kaj razume pod »pragmatično zgodovino« (pragmatiké historía), namreč, da se je pri izbiri snovi omejil na opisovanje »dejanj ljudstev, mest in vladarjev« (9,1) ter se izogibal nepotrebnim odmikom od glavne teme na račun genealogij ipd.; prav nasprotno je avtor kot enega najmočnejših faktorjev te pragmatične zgodovine izpostavil geografijo, kar je opazno v znatnih geografskih ekskurzih, predvsem pa po 34. knjigi, ki je v celoti geografske narave.

226. Gl. delni prevod tega odlomka v izboru besedil pri poglavju o Teopompu.

227. Pri tem je očitno, da pojem ustave (politeía) pri Polibiju zavzema širši pomen kot pri piscih, ki so se s pojmom državne ureditve ukvarjali pred njim (npr. pisec Grške zgodovine iz Oksirinha); Polibij je namreč ni čutil zgolj kot politični ustroj neke države, temveč kot konglomerat več različnih dejavnikov, tako organizacijske kakor tudi kulturne vsebine.

228. Isti problem odpira Platon v osmem in devetem poglavju Države, Aristotel pa v Politiki (1316a, 1316b).

229. Prevod izbranih odlomkov iz prve in tretje knjige J. Fašalek (Polibios, Obča zgodovina, Ljubljana 1964), pregledal in posodobil G. Pobežin. Prevod izbranih odlomkov iz šeste in dvanajste knjige G. Pobežin.

230. V 1,1 in potem večkrat v prvem in drugem poglavju.

231. V Polibijevi na videz bežni notici o »enoviti oblasti Rimljanov« (mía arkhè he Rhomaíon) gre morda čutiti pomemben poudarek, s katerim je želel avtor opozoriti na centralnost rimske oblasti, zlasti v primerjavi z nekaterimi starejšimi imperiji.

232. V očeh današnjega bralca očitno pretiravanje, vendar gre morda za primerjavo rimske države z enako velikimi ali večjimi državnimi tvorbami v preteklosti, ki jih je imel avtor na voljo – npr. Aleksandrovo državo ali Perzijo.

233. Ob trditvi o težavnem razumevanju sedanjosti zaradi zapletenega ustavnega sistema (dià tèn poikilían tês politeías) je še precej pomenljivejši dostavek o pomanjkanju argumentov za prihodnost, v katerem se jasno kaže Polibijev odnos do starejših zgodovinopiscev in njihovih del – le-tem namreč odreka strokovno težo, kar je jasneje izrazil že v poglavju 1,64.

234. Koga ima Polibij s tem v mislih, pravzaprav ni jasno, vendar se zdi verjetnejše, da polemizira z mlajšimi pisci, ne pa denimo z Izokratom ali Ajshinom, ali celo Platonom, ki je prav tako ločeval med tremi osnovnimi ustavnimi tipi, vendar tudi njihovimi degenerativnimi različicami.

235. Gr. basileía, aristokratía, demokratía.

236. Dostavek, najbrž dodan naknadno kot zapis v kodeksu – gr. hóti diasýras ho Polýbios tòn Tímaion aûthis fesí.

237. Tj. prepisovalcu oziroma enemu od prepisovalcev, ki so »razmnožili« rokopis in pri tem morda zagrešili kako naključno, po Polibijevem mnenju pa tudi nebistveno netočnost.

238. Margit (gr. Margítes) je naslov domnevno Homerjevega komičnega epa (Aristotel ga omenja v Poetiki, 1448b); glavni oziroma naslovni junak Margites (gr. márgos, neumen) je poosebljenje neumnosti in naj celo ne bi vedel, kdo od njegovih staršev ga je rodil. Delo, ki je bilo napisano v heksametru in jambskem trimetru, je žal ohranjeno le v skopih fragmentih.