Marjeta Šašel Kos
Zgodovinopisje je bilo literarna zvrst in temu primerno retorično obarvano; zanimivo je, da se je še vse do Amijana Marcelina javno prebiralo. Teoretično je o zgodovinopisju pisal Ciceron (Fam. 5,12), svoje predhodnike in njihove cilje pisanja omenja tudi Tacit, ko navaja okoliščine v zvezi z obsodbo zgodovinskega dela Kremucija Korda (Ann. 4,34); oba med drugim tudi omenjata, kakšna so bila pričakovanja publike. Zgodovina naj bi bila po eni strani koristna, saj naj bi državnike opozarjala na podobne probleme in potek dogodkov iz preteklosti ter bi jim tako ponujala rešitve za sodobno dogajanje. Po drugi strani pa naj bi bila s hvalo dobrih in etično neoporečnih dejanj ter grajo slabih neke vrste moralni vodnik. Novim generacijam naj bi ohranila tradicije prednikov, mos maiorum.
Zanimivo je, da sicer pri rimskih zgodovinarjih teoretična razglabljanja o zgodovinopisju in o vlogi zgodovinarja niso ohranjena, v tem smislu je relevantna zgolj njihova kritika predhodnikov. Za probleme pisanja zgodovine so deloma pomembna razmišljanja Cicerona, predvsem pa Lukijanov spis Kako pisati zgodovino. Rimski zgodovinopisci iz časa pozne republike in principata so za razliko od grških pisali predvsem o polpreteklih in sodobnih dogodkih, le redki zgodovinarji iz republikanske dobe – in kot zadnji Livij – so začeli svoje zgodovine pri začetkih Rima, da bi tako poudarili veličino rimske države in tiste zgodovinske vidike, ki so največ prispevali k njenemu vzponu. Univerzalna zgodovina jim je bila, v nasprotju z grškimi zgodovinarji, tuja, zanimalo jih je javno življenje rimskega ljudstva, forum in senat ter njihove vojne, skratka, predvsem politika.
Pisanje zgodovine je Rimljanom vedno pomenilo resno opravilo, zato je tem bolj presenetljivo, da so se rimski zgodovinopisci nasplošno premalo zavedali težav, povezanih z iskanjem resničnega poteka preteklih dogodkov, posebej če je šlo za bolj oddaljeno preteklost. Ciceron sicer poudarja (De or. 2,62–63), da je iskanje resnice prva zapoved zgodovinopisja, pri čemer ne sme biti nič potvorjenega, resnice se tudi ne sme zamolčati (Nam quis nescit primam esse historiae legem, ne quid falsi dicere audeat? Deinde ne quid veri non audeat?), vendar daje zelo veliko poudarka retorični nadgradnji (exaedificatio), ki seveda temelji na prikazu resničnih dogodkov (fundamenta). Zgodovina zanje ni bila tema raziskovanja, temveč so se pri pisanju pogosto oprli na predhodno zgodovino kot enega glavnih virov, pri čemer niso vedno razlikovali med primarnimi in sekundarnimi viri. Nekaj misli je zgodovinopisju posvetil tudi Kvintilijan, ki med drugim omenja glavne značilnosti Salustijevega in Livijevega pisanja (Quint., Inst. 10,1,31 ss.).
S Salustijem in Livijem se v nekem smislu prekine analistična tradicija, njuna dela pa lahko tudi bolje presojamo, saj jih je velik del ohranjen, medtem ko poznamo dela analistov le iz fragmentov. Salustij, ki je opisoval sočasne dogodke, vojno z Jugurto in Katilinovo zaroto, je pisal z vidika senatorja in je v svojih monografijah poudaril pragmatično komponento zgodovinopisja. Zgled mu je bil Tukidid, vendar njegova zgodovina vsebuje tudi elemente dramatičnosti in retorike; svoje delo je navezal na delo analista Sisene (L. Cornelius Sisenna). Ton njegove zgodovine je pesimističen, vendar so bili takšni tudi krizni časi, v katerih je živel. Njegovi deli predvsem zrcalita moralni propad tedanje rimske družbe.
Cezar, katerega dela se ne da uvrstiti v trende tedanjega zgodovinopisja, je pisal zgodovinska poročila o svojih osvajanjih, ki jih je imenoval commentarii, s čimer je morda želel opozoriti, da njegovi spisi še niso povsem dovršena zgodovina. V 3. osebi, torej z navidezno distanco, je pisal o galskih in državljanskih vojnah; zadnjo, osmo knjigo njegovih Galskih vojn je v istem stilu in po istem konceptu napisal Hircij (A. Hirtius).
Azinij Polion (Asinius Pollio), katerega delo je v glavnem izgubljeno, je pisal o državljanski vojni med Cezarjem in Pompejem ter o dogodkih, ki so do teh vojn pripeljali. Kot zgodovinar je bil zelo vpliven in je domnevni vir marsikaterega poznejšega zgodovinarja, npr. Apijana in Kasija Diona.
Livijeva Rimska zgodovina od ustanovitve Rima (Ab urbe condita), ki jo je napisal v avgustejskem času in se ideološko lepo vklaplja v Avgustovo politiko obnove in prenove rimske države, je bila merodajno delo še celo 1. stoletje za starejša obdobja rimske zgodovine. Livij ni pisal niti s stališča senatorja niti politika, bil je izšolan v retoriki, zato so bile za sodobne oz. polpretekle dogodke kot dopolnilo dragocene zgodovine senatorjev Azinija Poliona, Kremucija Korda in starejšega Seneke. Ti avtorji so državljanske vojne obravnavali kritično. To tradicijo kritičnega senatorskega zgodovinopisja je nadaljeval Tacit. Tacitovo zgodovinsko delo predstavlja velik kontrast Livijevemu, ki je bilo romantično obarvano in vsaj do neke mere optimistično, medtem ko Tacitovo izdaja globok pesimizem, saj razgalja vseobsegajočo hipokrizijo in korupcijo na najvišjem državnem nivoju.
Princeps, cesar je vse bolj postajal središče zanimanja zgodovinarjev in prvo delo s področja rimskega zgodovinopisja, v katerem je vladar igral pomembno vlogo in je bilo napisano panegirično, je zgodovina Veleja Paterkula, ki je principat pod Tiberijem opisal nekritično pozitivno. Njegovo delo že napoveduje novi zgodovinski žanr, cesarske življenjepise; njegov najbolj znan predstavnik je Svetonij. Medtem ko je Velej pisal laskavo zgodovino, ki se je vrtela okoli posameznih ključnih osebnosti, poleg Tiberija še Avgusta in v manjši meri Cezarja, je Kremucij Kord (Cremutius Cordus) v svojih (izgubljenih) Analih o državljanskih vojnah od Cezarja do Avgusta pisal o idealih za večno minule republike, o Pompeju in zadnjih republikancih Brutu in Kasiju, za kar je pod Tiberijem plačal z življenjem, njegove knjige pa so zažgali. Že pod Avgustom, leta 12 po Kr., so bila sežgana dela republikanskega govornika in zgodovinarja Tita Labiena, ki je zaradi svojih napadalnih stališč dobil vzdevek Rabienus (rabies pomeni divjaštvo, steklina). V obupu se je zaprl v družinsko grobnico, kjer je umrl. Malo po Veleju je Valerij Maksim objavil Znamenita dejanja in izreke, niz epizod iz življenja slavnih grških in predvsem rimskih osebnosti, delo, ki je imelo zelo velik vpliv na poznejše generacije zgodovinopiscev.
Vendar tudi pisanje univerzalnih zgodovin ni povsem prenehalo, le da je bilo bolj osredotočeno na Rim, zato je tem bolj zanimivo, da so bile Historiae Philippicae v 44 knjigah Pompeja Troga, zgodovinarja galskega rodu iz Avgustove dobe, za katere se domneva, da so jih veliko uporabljali zgodovinarji 2. stoletja po Kr., osredotočene predvsem na Makedonijo. Aleksandrovi pohodi so še toliko stoletij pozneje burili domišljijo poslušalcev oz. bralcev in eksotični opisi daljnih dežel so uživali med njimi veliko priljubljenost. Na Pompeja Troga je zelo vplival do Rima sovražno nastrojen zgodovinar iz Aleksandrije, Timagen, ki ga je vzel v zaščito njegov sodobnik in prijatelj Azinij Polion. Zanimivo je, da so razen Florove Rimske zgodovine, ki je v veliki meri nastala na osnovi ekscerptov Livijeve Zgodovine, sicer iz 2. stoletja ohranjene predvsem grško napisane rimske zgodovine.
Gaj Julij Cezar (Caius Iulius Caesar) se je rodil okoli leta 100 pr. Kr. v rimski plemiški družini. 407 V politiki se je zgodaj priključil »ljudski« stranki (popularom). Zameril se je diktatorju Suli, ki je bil zastopnik optimatov (stranke senata oziroma vladajoče oligarhije), in moral za nekaj časa v izgnanstvo. Bil je deležen odlične izobrazbe, doma pri retorju Gnifonu, na Rodosu pa pri Molonu, tedaj najuglednejšem učitelju govorništva. Po končanem šolanju je nastopil kariero v Rimu in si kot politik ljudske stranke pridobival naklonjenost ljudstva. Leta 61 je kot propretor v Španiji dosegel vojaške uspehe in zelo obogatel, leta 60 pa je sklenil zavezništvo, t. i. »prvi triumvirat«, z velikim vojskovodjem Gnejem Pompejem in z bogatašem Markom Krasom. Leta 59 je postal konzul, za naslednje obdobje pa so mu bile dodeljene v upravljanje province Ilirik, Cisalpinska Galija (severna Italija tostran Alp) in Narbonska Galija (del Transalpinske Galije oz. današnje Francije, ki se imenuje po mestu Narboni; dolgo so jo imenovali kar Provincia, od tod njeno današnje ime Provansa). V letih od 58 do 50 je Cezar podjarmil vso Transalpinsko Galijo, utrdil mejo proti Germanom na Renu in celo dvakrat vpadel v Britanijo. Pri tem je moral zatreti več uporov, med katerimi je bil najhujši vsegalski upor pod vodstvom Vercingetoriksa leta 52.
Medtem se je Pompej skupaj s senatorji obrnil proti njemu in senat je Cezarja odpoklical. Ta pa ni razpustil vojske, kot so zahtevali, ampak je z njo prekoračil Rubikon, mejo Italije, in se spustil v državljansko vojno. Hitro je zavzel Italijo in vzpostavil svojo oblast v Rimu ter nato še v Španiji, zasledoval Pompeja v Grčijo in ga tam porazil v bitki pri Farzalu leta 48. Pompej je zbežal, a je bil v Egiptu umorjen. Sledile so vojna v Aleksandriji, v kateri je Cezar pomagal do oblasti Kleopatri (pozimi 48 in spomladi 47), zmaga pri Zeli leta 47 nad Farnakom, ki si je v času teh spopadov prilastil precej ozemelj južno od Črnega morja, zmaga nad pompejanci v Afriki pri Tapsu leta 46 in še dokončna zmaga nad njihovimi silami v Španiji pri Mundi leta 45. Po vrnitvi je imel v Rimu vrhovno oblast, vendar se ni oklical za kralja. Izvedel je vrsto koristnih reform in načrtoval še druge velike podvige tako na vojaškem kot na administrativnem področju, toda leta 44 so ga ubili zarotniki, ki so hoteli ponovno vzpostaviti republikansko ureditev. To pa se ni posrečilo, saj je – sicer po hudih državljanskih vojnah – za njim zavladal njegov posinovljenec Oktavijan Avgust (obdobje principata), za katerim je nastopilo obdobje cesarjev. Ime Cezar je postalo izraz za monarha in se preneslo tudi v nemščino (Kaiser) in ne nazadnje v slovenščino (»cesar«).
Cezar se je uveljavil tudi na književnem področju, toda veliko njegovih spisov se je izgubilo (npr. tragedija Ojdip, zbirka izrekov in šal, jezikoslovni spis O analogiji, pamflet Anticato ali Anticatones, pesmi, govori in zbirka pisem). Pod njegovim imenom se je poleg epigrama dramatiku Terenciju in nekaj pisem Ciceronu ohranilo več zgodovinskih del: Galska vojna (De bello Gallico) o letih 58–50, Državljanska vojna (De bello civili) o letih 49 in 48 do začetka vojne v Aleksandriji, Aleksandrijska vojna, Afriška vojna in Španska vojna. Pristnih je prvih sedem knjig Galske vojne, ki po posameznih letih obravnavajo obdobje od leta 58 do 52 – osmo, o letih 51 in 50, je po Cezarjevi smrti spisal njegov poročnik Avel Hircij –, in vse tri knjige Državljanske vojne, medtem ko so zadnja tri dela napisali njegovi častniki. Galska vojna je prvi sočasni prikaz pomembne rimske vojne na tujem, ki se nam je ohranil. Danes prevladuje mnenje, da jo je Cezar napisal in izdal šele na koncu, torej med letoma 52 in 50, vendar je možno tudi, da je takrat izdal dokončno različico, medtem ko je posamezne knjige pisal in objavljal že sproti. Državljanska vojna pa je najbrž izšla šele po njegovi smrti.
Obe zgodovinski deli, ki sta nesporno Cezarjevi – torej prvih sedem knjig Galske vojne in tri knjige Državljanske vojne –, nosita oznako commentarii. Rokopisna tradicija sicer prinaša več različic naslovov, vendar Galsko vojno tako označujejo že sodobniki kot Ciceron (Brut 262) in Avel Hircij v svojem predgovoru k osmi in zadnji knjigi, isti izraz pa uporabi Svetonij v Cezarjevem življenjepisu (56) za obe deli. Zato je bilo deležno velike pozornosti vprašanje, kaj je avtor razumel pod izrazom commentarii in kakšen učinek je želel z njim doseči, torej kako naj bi ga po njegovem pričakovanju razumeli njegovi sodobniki.
Etimološko gledano je latinski izraz commentarius ali commentarium enakovreden grškemu hypómnema – oba označujeta spominski pripomoček –, vendar sta se uporabljala v najrazličnejših kontekstih in sta tako oba imela vrsto posebnih pomenov. Po Bömerju (1953) gre kljub enaki etimologiji za dva samostojna pojma, ki sta nastala in se razvijala ločeno v grškem in rimskem svetu ter se združila šele ob rimskih posegih v Grčijo. Grška beseda je najprej označevala abstraktni spomin (na nekaj ali nekoga), kasneje pa spominski pripomoček v smislu notice ali zapiska, osnutek predavanja in tudi literarno skico. V helenizmu je izraz hypómnema začel označevati več različnih pisnih zvrsti, ki so se razvile takrat: znanstvena dela (tudi komentarje k literarnim delom; v tem pomenu uporabljamo latinsko tujko še danes), memoarsko literaturo in upravne akte. V teh primerih torej ni šlo več za osnutek, temveč za zaključene spise. V tem obdobju je grški hypómnema tudi prišel v stik z rimskim komentarjem, ki ni doživljal takih sprememb, ampak je imel večjo kontinuiteto.
Rimski commentarii so bili starejši od grških hypomnémata in praktične narave. Po Bömerju (1953, 212) naj bi jih prvotno uporabljali svečeniški kolegiji in državni uradniki oziroma službe; šlo je za podatke, ki so bili namenjeni določenemu krogu ljudi. Iz takšnih uradnih zaznamkov so se (še pred grškim hypómnema) razvile zasebne službene knjige uradnikov, ki so prevzele ime commentarii. Vsebovale so zabeležke o dogodkih in najrazličnejše gradivo: zapisnike, listine, zbirke obrazcev, službena navodila. Ko sta se v helenizmu grški in rimski pojem srečala, pa so Rimljani razvili commentarii kot službene zaznamke v književno zvrst. To se je najprej zgodilo na dveh tipično rimskih področjih: v avtobiografskih (memoarskih) spisih državnikov in v pravniških delih. Poleg tega so začeli uporabljati latinski izraz tudi v grškem pomenu, torej za osnutke govorov, notice slovničarjev, izvlečke in znanstvene razprave.
Razlage pomena Cezarjevega naslova niso enotne. Najverjetnejša izhaja iz primerjave grškega izraza hypómnema pri Lukijanu v delu Kako je treba pisati zgodovino (48) z latinskim izrazom commentarii pri Ciceronu v Brutu (262) in pismih. Po tej analogiji bi bili commentarii osnutek, na podlagi katerega naj bi nastalo pravo delo. Tako bi bilo možno, da je Cezar pri izbiri naslova hotel poudariti tudi dejstvo, da gre z literarnoteoretskega vidika tiste dobe za nekakšno vmesno stopnjo. V vsakem primeru je najbrž želel izpostaviti objektivni, stvarni značaj dela: poudarjal je, da se je opiral na dejanske zabeležke in listine, in ogradil se je od končnega produkta retoričnega zgodovinopisja, ki si je iz umetniških vzrokov pogosto dovoljevalo precej svobode.
S tem se povezuje eno temeljnih nerazrešenih vprašanj v zvezi s Cezarjevimi spisi – namreč, koliko so verodostojni in koliko so bili napisani v propagandne namene. Njegov način prikazovanja je izrazito stvaren in neokrašen, v Galski vojni še bolj kot v Državljanski, k vtisu objektivnosti pa pripomore tudi pripoved v tretji osebi. Po drugi strani bi bilo zaradi položaja, v katerem se je nahajal, pričakovati, da bo poskušal svoja dejanja čim bolj opravičiti.
V novejših razpravah prevladuje ugotovitev, da podatkov samih vsekakor ni potvarjal, saj se v glavnem ujemajo z drugimi razpoložljivimi viri. Netočnosti, izpustov, poenostavitev, olepševanja lastne strani ipd. je za tedanje književne konvencije celo razmeroma malo, včasih pa zamolči tudi stvari, ki govorijo njemu v prid ali ki bi jih lahko uporabil kot orožje proti nasprotnikom. Poleg tega je treba razločevati med njegovimi nameni pri pisanju obeh del. V literaturi se pogosto pojavlja mnenje, da je spisal Galsko vojno kot opravičilo za svojo vojno in nekatere ukrepe v Galiji ter kot dokaz, da drugače ni mogel ravnati. Toda v očeh Rimljanov osvajalna vojna sama po sebi vsekakor ni bila prekršek, razen tega pa Cezar brez pojasnila ali olepševanja navaja razna dejanja, ki bi danes veljala za vojne zločine. Apologetične elemente (sklicevanje na stare spore, na ošabnost nasprotnika, na možno nevarnost za Rim) vključuje le v tradicionalnih okvirih. Če sploh ima kak političen namen, želi prikazati sodobnikom svojo poveljniško sposobnost, da bi nasprotnike prepričal o jalovosti njihovega nagajanja oziroma s poudarjanjem zaslug dosegel, da ga senat ne bi odpoklical iz Galije.
Povsem drugačen primer je Državljanska vojna, saj se je takšna vojna zdela Rimljanom najhujše zlo in glede nje se je zares moral zagovarjati. Tu je več netočnosti, a spet ne gre za potvorbe dejstev, temveč za podtone, prikazovanje lastne strani v boljši in sovražnikove v slabši luči. Svoj namen skuša doseči z izbiro besed in opisovanjem graje vrednih lastnosti pompejancev, po drugi strani pa s poudarjanjem lastnega prizadevanja za mir in skupno blaginjo, podpore, ki jo je užival v vsej Italiji, ter svoje prizanesljivosti. Zanimivo je, da Pompeja samega opisuje zelo blago, pa tudi drugih, ki jim sicer po ovinkih pripisuje vse mogoče slabosti, ne zmerja naravnost, kar je morda prav tako prefinjeno sredstvo za ustvarjanje videza objektivnosti. Skratka, Državljanska vojna je že zaradi snovi napisana bolj tendenčno kot Galska, vendar pa so dejstva, opisana v obeh delih, precej točna.
Cezarjev slog nima retoričnega okrasja in zato po merilih njegove dobe ni »literaren«, vendar so mu priznavali kakovost tudi sodobniki kot Ciceron, ki so imeli povsem drugačne slogovne ideale. Zato danes velja mnenje, da je povzdignil commentarius iz polliterarne zvrsti v polnokrvno literaturo ali da je v že uveljavljeni zvrsti memoarske literature ustvaril nekaj novega, ko je dosegel literarno veličino z neretoričnimi sredstvi. Njegov slog odlikujeta izredna jasnost in preprostost, ki ju kot analogist doseže s pravilno skladnjo in jezikovno rabo ter z izbranim, doslednim besediščem (običajno uporablja po en izraz za vsak pojem in se izogiba sopomenkam). Obenem pa zna s skopimi besedami doseči veliko dramatičnost. Nekaj odlomkov je tudi bolj »literarnih« in v njih se približuje metodam uveljavljenega zgodovinopisja: pogosto vključuje govore (navadno v indirektni, včasih – zlasti proti koncu obeh del – pa za večjo dramatično moč tudi v premi obliki), geografsko-etnografske ekskurze (na primer o Britancih v peti knjigi Galske vojne in o Galcih ter Germanih v šesti), ponekod pa seže tudi po drugih slogovnih prijemih (manj običajen besedni red ali besedišče, historični infinitiv). Državljanska vojna je čustveno in slogovno nekoliko bolj razgibana od Galske, a v osnovi gre za isto preprostost v prikazu. Za njegov pristop je značilno tudi, da dogodkov ne pripisuje volji bogov ali Usode, temveč priznava kvečjemu Fortuno (slučaj), sicer pa je po njegovem nazoru dogajanje v glavnem odvisno od ljudi. Zato posveča veliko pozornosti razpoloženju in dejanjem posameznikov, tudi manj pomembnih. Tega ne uporablja v retorični maniri kot slikovito ozadje dogodkov, temveč kot prikaz zgodovinskih silnic.
Po začetnem opisu Galije preide Cezar na prvi konflikt, ki mu je omogočil, da se je vmešal v politiko dotlej svobodnega dela Transalpinske Galije. Helvečani, galsko ljudstvo v današnji Švici, so se že dalj časa pripravljali na izselitev na zahod Galije, ker so bili utesnjeni med gorami in ker so nanje pritiskali Germani. Kot poroča Cezar (1,6), sta jim bili za izhod iz domovine na voljo le dve poti: »Prva, ozka in težavna, je vodila čez Sekvansko med gorovjem Juro in reko Rodanom, po kateri bi se komaj pomikal voz za vozom. Nad njo pa so grozili previsni grebeni, da bi tudi peščica ljudi mogla preprečiti prehod. Druga pot čez našo provinco pa je bila laže prehodna in udobnejša. Kajti Rodan, ki tvori mejo med Helvečani in Alobrožani, ki smo jih pred nedavnim podvrgli, ima na mnogih mestih prehodne plitvine.« Marca leta 58 pr. Kr. so se skupaj s sosednjimi plemeni zbrali ob Ženevskem jezeru z namenom, da bi ubrali drugo pot čez Rodan. To je Cezar izvedel, ko je bil še v Rimu, in takoj pripotoval. Ko so ga Helvečani prosili za prost prehod čez Rodan in s tem čez Narbonsko Galijo, jim najprej ni dal dokončnega odgovora; v času, ki ga je tako pridobil, je »zgradil s tisto legijo, ki jo je imel že prej, in z vojaki, ki so že prišli iz province, od Ženevskega jezera, ki se izliva v Rodan, do Jure, ki deli Sekvansko od Helvečanskega, nasip, dolg devetnajst milj, visok šestnajst čevljev, in izkopal jarek. Ob vsej tej utrdbi je postavil močne straže in utrdbe, da bi brez težav preprečil sovražnikom pohod, če bi bilo treba« (1,8). Šele nato jim je dal odklonilen odgovor, njihove poskuse, da bi kljub temu skrivaj prečkali Rodan, pa je z utrdb uspešno zavračal. Tako so se Helvečani pogodili z ljudstvom Sekvancev za prost prehod čez njihovo ozemlje, ki pa je bil precej težaven, saj je držal čez Juro.
Cezar je zvedel, da nameravajo Helvečani preko Sekvanskega409 in Hedučanskega v pokrajino Santonov, 410 ki meji na deželo Tolosatov, ki je že del naše province [Narbonske Galije]. Videl je veliko nevarnost, ki bi nastala za provinco, če bi se to zgodilo in če bi se v soseščini411 te nezavarovane in rodovitne pokrajine naselilo tako bojevito ljudstvo, ki je povrh vsega še sovražno Rimljanom. 412 Zato je pustil v utrdbah legata Tita Labiena, 413 sam pa je pohitel v Italijo, nabral dve novi legiji in odvedel prejšnje iz prezimovališč okrog Akvileje. S temi petimi legijami se je po najkrajši poti podvizal čez Alpe v onstransko [Transalpinsko] Galijo. Ceutroni, Grajoceli in Katurigi414 so zasedli vrhove in skušali preprečiti vojski pot. Vendar so bili v več bitkah premagani in Cezar je dospel od Ocela, skrajnega obmejnega kraja v tostranski provinci [Cisalpinski Galiji], v sedmih dneh v pokrajino Vokontijcev v onstranski provinci [Narbonski Galiji]. Od tam je krenil dalje v deželo Alobrožanov415 in nato v deželo Segusiavov. Ti so prvo ljudstvo, ki prebiva onstran Rodana izven province. 416
Helvečani so s svojimi krdeli že prešli sotesko in pokrajino Sekvancev in dospeli na Hedučansko ter pustošili polja. Ker niso imeli Hedučani dovolj moči, da bi branili sebe in svoje imetje, so poslali k Cezarju odposlance prosit pomoči, češ da so ob vsaki priložnosti naredili Rimljanom toliko uslug, da nikakor ni prav, če si upa kdo pred očmi rimske vojske pustošiti njih polja, goniti njihove otroke v suženjstvo in s silo zavzemati njih mesta. Hkrati so tudi Ambari, najbližji sorodniki Hedučanov, obvestili Cezarja, da so njih polja izropana in da bodo le težko branili svoja mesta pred sovražnim napadom. Tudi Alobrožani, ki so imeli vasi in posesti onstran Rodana, so se zatekli k Cezarju in mu tožili, da jim ni ostalo nič drugega razen gole zemlje. Ti razlogi so utrdili v Cezarju sklep, da se ne sme obotavljati, sicer bi medtem uničili Helvečani vse imetje zaveznikov in dospeli v deželo Santonov.
Je reka Arar, ki teče med pokrajinama Hedučanov in Sekvancev ter se izliva v Rodan. Njen padec je tako neznaten, da z očmi komaj presodiš, v katero smer teče. Helvečani so prehajali čez njo s splavi in s čolni, ki so bili privezani drug k drugemu. Ko je Cezar od izvidnikov zvedel, da so že tri četrtine Helvečanov prešle reko, četrta pa da je še tostran reke, je ob tretji nočni straži417 s tremi legijami odšel iz tabora in dospel do onega dela, ki reke še ni prekoračil. Napadel je sovražnike, ki so nosili težka bremena in niso pričakovali napada, in jih mnogo pobil; ostali so se rešili z begom in se poskrili v bližnjih gozdovih. Ti so bili tako imenovani Tigurini. 418 Vse helvečansko ljudstvo sestavljajo namreč štiri plemena. Prav to ljudstvo je odšlo nekoč za naših prednikov na pot, pobilo konzula Lucija Kasija in poslalo njegovo vojsko pod jarem. Tako se je moralo bodi po naključju ali po volji nesmrtnih bogov pokoriti prvo prav to helvečansko ljudstvo, ki je pripravilo nekoč rimskemu narodu tako hud udarec. S to zmago ni maščeval Cezar samo poraza, ki je zadel njegovo domovino, temveč tudi sebe samega. V takratni bitki so namreč Tigurini obenem s Kasijem ubili tudi njegovega legata Lucija Pizona, ki je bil stari oče Cezarjevega tasta Lucija Pizona.
Po tej bitki je dal Cezar zgraditi čez Arar most in je čezenj prepeljal svojo vojsko, da bi dohitel glavnino Helvečanov. Njegov nenadni prehod je Helvečane vznemiril, saj so videli, da je prešel reko v enem dnevu, sami pa so potrebovali za to v mukah in težavah dvajset dni. Zato so mu poslali odposlance. Vodil jih je Diviko, ki je poveljeval Helvečanom v vojni zoper Kasija. Tako je govoril, da bodo odšli in se naselili tam, kjer jim bo odkazal prostor, če hoče rimski narod skleniti s Helvečani mir. Če pa vztraja pri vojni zoper Helvečane, naj le pomisli na nekdanji poraz Rimljanov in na helvečansko hrabrost. Ker je iznenada napadel eno pleme, ko mu drugi onstran reke niso mogli pomagati, naj zaradi tega ne precenjuje svojih sil, Helvečanov pa naj nikar ne podcenjuje. Od svojih očetov in davnih prednikov so vajeni, da se v boju bolj zanašajo na hrabrost kot na zvijače in zasede. Zato naj bo previden, sicer lahko dobi njih sedanje taborišče ime po porazu Rimljanov in po uničeni vojski. […]
Cezar je odgovoril, da prav nič ne okleva, ker ni pozabil dogodkov, ki so jih omenili helvečanski odposlanci, in da ga tembolj boli, ker so to Rimljani nezasluženo utrpeli. Če bi se bili zavedali kake krivde, bi bili previdnejši. Prav v tem da je bil vzrok njih prevare, ker so bili mnenja, da niso naredili nič takega, zaradi česar bi imeli vzrok za bojazen, in da se jim brez vzroka ni treba ničesar bati. Če bi že pozabil to staro sramoto, ali naj pozabi tudi njih najnovejšo krivico, ko so si njegovi prepovedi navkljub hoteli izsiliti prehod čez provinco, ko so napadali Hedučane, Alobrožane in Ambare? Še vedno so enako oholi, ker se tako ošabno ponašajo s svojo zmago419 in si še štejejo v dobro, da za vse svoje krivice tako dolgo niso prejeli kazni. Saj imajo nesmrtni bogovi navado, da pogosto dovolijo zločincem, ki jih nameravajo kaznovati, srečo in jih pustijo dolgo časa brez kazni, da bi jih nato z nenadno spremembo usode občutneje zadeli. Vsemu navkljub pa da je pripravljen skleniti z njimi mir, če mu dajo v zagotovilo za svoje obljube talce in če dajo Hedučanom zadoščenje zanje in za njihove zaveznike. Isto so dolžni Alobrožanom. Diviko je odgovoril: Helvečani so od svojih očetov sprejeli navado, da talce sprejemajo, ne pa da bi jih dajali. To rimski narod dobro ve. Po teh besedah je odšel.
Ko je bil Cezar v Galiji, se je njegov partner v triumviratu Gnej Pompej spravil s senatom in začel skupaj z njim čedalje bolj delovati proti Cezarju. Leta 52 je kot konzul obnovil dva zakona, ki sta hodila navzkriž Cezarjevemu načrtu, da bi kandidiral za konzula iz Galije: da se ne sme nihče potegovati za državno službo v odsotnosti in da ne sme nihče upravljati province še pet let po opravljanju državne službe. Sam sebi pa je še podaljšal upravo province Španije, ki jo je dobil po prejšnjem konzulatu leta 55, in poveljstvo nad svojo vojsko. Vendar je takrat še prišlo do sporazuma. Leta 51 je bil konzul Cezarjev nasprotnik Marcel; zahteval je, naj Cezar zapusti svojo provinco in razpusti vojsko, kar je bil pripravljen storiti, a le pod pogojem, da bi isto obveljalo tudi za Pompeja. Nato je senat pod pretvezo, da so potrebne legije za vojno s Parti, zahteval po eno legijo od obeh poveljnikov; Pompej je kot svojo zahteval od Cezarja tisto, ki mu jo je prej sam posodil za vojno v Galiji, tako da je Cezar odstopil dve legiji. Vendar ju niso poslali na pohod, temveč so ju obdržali v Italiji. Ko je prišel Cezar v Italijo, je nastal preplah in njegovi nasprotniki so Pompeju zaupali obrambo republike. Nato je Cezar v Raveni napisal pismo senatu in konzuloma, izvoljenima za prihajajoče leto. V njem je obljubil, da bo odložil poveljstvo in razpustil vojsko, če bo naredil isto tudi Pompej, v nasprotnem primeru pa bo vojsko obdržal in mislil na svojo varnost. To pismo je ljudski tribun Kurion, njegov bivši nasprotnik, zdaj pa privrženec, 1. januarja leta 49 predal novima konzuloma v senatu v navzočnosti ljudskih tribunov.
Ko je bilo Cezarjevo pismo izročeno konzuloma, sta ljudska tribuna z največjim trudom komaj dosegla, da sta ga tadva prebrala v senatu; ni pa bilo mogoče doseči, da bi senat razpravljal o njegovi vsebini. Konzula sta razpravljala o tem, kaj bi bilo nasploh koristno za državo. Konzul L. Lentul je obljubil, da ne bo zapustil senata in države, če so pripravljeni odločno in pogumno povedati svoje mnenje, če pa se bodo ozirali na Cezarjeve interese in si poskušali pridobiti njegovo naklonjenost, kot so počeli prej, bo deloval na lastno pest in ne bo poslušen senatovi avtoriteti; tudi on se lahko zateče k Cezarjevi naklonjenosti in prijateljstvu. V istem smislu je govoril tudi Scipion [Pompejev tast]: 421 Pompejev namen je, da ne zapusti države, če se mu bodo senatorji pridružili; če pa se bodo obotavljali in neodločno postopali, ga bodo kasneje zaman rotili za pomoč.
Ker je senat zboroval v mestu, Pompej pa je bil v bližini, se je zdelo, kot da ta Scipionov govor prihaja iz ust Pompeja samega. Predtem je več senatorjev govorilo zmerneje, na začetku na primer M. Marcel [konzul leta 51, Cezarjev nasprotnik], ki je izrekel misel, da senat o tej stvari ne sme odločati, dokler ne bo po vsej Italiji opravljen nabor in nanovačena vojska; v njenem varstvu bo senat lahko brez nevarnosti in svobodno odločil, kakor bo hotel. M. Kalidij je predlagal, naj Pompej odpotuje v svoje province, da ne bo nobenega vzroka za vojno: Cezarja namreč skrbi, da je Pompej dve legiji, ki mu ju je odvzel, po videzu sodeč prihranil in zadržal v bližini Rima kot sredstvo proti njemu. M. Ruf se je z malenkostnimi spremembami pridružil Kalidijevemu mnenju. Vse te pa je napadel in ozmerjal konzul L. Lentul. Lentul je popolnoma odbil, da bi dal Kalidijev predlog na glasovanje. Marcel je, prestrašen od zmerljivk, odstopil od svojega mnenja. Tako so konzulovo vpitje, strah pred vojsko v bližini [tj. legijama, ki sta bili odvzeti Cezarju] in grožnje Pompejevih prijateljev večino prisilili, da so proti svoji volji in pod prisilo podprli Scipionovo mnenje: naj Cezar razpusti vojsko do določenega dne, če pa tega ne stori, bo obravnavan kot sovražnik države. Temu sta ugovarjala M. Antonij in Kv. Kasij, ljudska tribuna. O njunem ugovoru so takoj razpravljali. Padale so težke besede: bolj ko je kdo govoril sovražno in neprizanesljivo, večje hvale je bil deležen od Cezarjevih nasprotnikov.
Ko se je senat do večera razšel, je Pompej poklical k sebi iz mesta vse, ki so bili tega stanu. Izrekel jim je priznanje in jih utrdil v sklepu še za naprej, bolj mlačne pa je grajal in hujskal. Mnoge vojake iz starih Pompejevih vojsk je privabilo upanje na nagrade in na stotniški čin, mnoge pa je pridobil tudi iz dveh legij, ki ju je izročil Cezar. Mesto so napolnili vojaki, zborovališče pa tribuni, stotniki in veterani prostovoljci. Vsi prijatelji konzulov, vsi privrženci Pompeja ter starih Cezarjevih nasprotnikov so bili sklicani v senat; njihovo hrumenje in naval sta prestrašila plašne, omahljivce utrdila v sklepu, večini pa odvzela možnost svobodnega odločanja. Cenzor L. Pizon [Cezarjev tast, oče njegove zadnje žene Kalpurnije] se je sicer ponudil, da bo šel k Cezarju, prav tako pa tudi pretor L. Roscij, da bi ga obvestila o dogodkih: v ta namen sta zahtevala šest dni. Tudi več drugih je predlagalo, naj pošljejo k Cezarju poslance, ki mu bodo razglasili voljo senata.
Toda nihče ni prodrl, vsem so z govori stopili nasproti konzul, Scipion in Katon. Katona sta podžigala staro sovraštvo do Cezarja in prizadetost zaradi propadle kandidature. 422 Na Lentula sta odločilno vplivala višina njegovih dolgov in upanje na vojsko, na province ter na bogata darila tistih, ki se bodo potegovali za podelitev kraljevskega naziva. Med svojimi se je bahal, da bo drugi Sula, 423 ki mu bo pripadla vrhovna oblast. Scipiona je prav tako gnalo upanje na provinco in vojsko, za katero je menil, da jo bo zaradi sorodstvenih vezi delil s Pompejem, prav tako pa tudi strah pred sodiščem424 in prilizljivost ter bahanje z lastnim položajem in z naklonjenostjo velikašev, ki so tedaj imeli največ besede v državi in na sodišču. Pompej sam, ki so ga hujskali Cezarjevi nasprotniki in ki ni hotel, da bi mu bil kdo enak po položaju, se je bil povsem odvrnil od njegovega prijateljstva in se spravil z njunimi skupnimi nasprotniki, ki jih je bil večino sam naprtil Cezarju za časa njunega svaštva, obenem pa je, vznemirjen zaradi slabih govoric, ki so se širile o njem zaradi tistih dveh legij, ki ju je namesto za pot v Azijo in Sirijo uporabil za povečanje svoje moči in samovlade, hotel, da bi odločilo orožje.
Iz teh vzrokov se je vse odvijalo v naglici in zmedeno. Cezarjevim sorodnikom niso dali časa, da bi ga obvestili o dogodkih; tudi ljudska tribuna nista dobila možnosti, da bi s prošnjami odvrnila od sebe grozečo nevarnost, in niti te ne, da bi obdržala zadnjo pravico, ki jo je bil ljudskim tribunom pustil L. Sula, namreč pravico do ugovora. 425 Že sedmi dan sta morala misliti na to, kako bi se rešila, medtem ko je prej navadno tudi najbolj uporniške ljudske tribune426 to začelo skrbeti šele osmi mesec službovanja. 427 Senat se je zatekel k skrajnemu in poslednjemu odloku, za katerega se drznost predlagateljev prej ni nikoli odločila, razen če je bilo mesto v najhujši nevarnosti in so vsi obupali nad rešitvijo: konzula, pretorji, ljudski tribuni in bivši konzuli v bližini mesta428 naj poskrbijo, da se državi kaj ne zgodi. To je prišlo v zapisnik429 kot senatov odlok 6. januarja. Tako so od dne, ko je Lentul nastopil konzulat, v prvih petih dneh, na katere je senat lahko imel seje, z izjemo dveh, ko so bila ljudska zborovanja in volitve, 430 izredno ostro in sovražno odločali o Cezarjevem poveljstvu in o obeh uglednih možeh, ljudskih tribunih. Ljudska tribuna sta takoj zbežala iz mesta in se napotila k Cezarju. Ta je bil tedaj v Raveni in je čakal na odgovor na svoje zelo zmerne zahteve, če bi le prevladalo količkaj občutka za pravičnost in bi se dala stvar mirno poravnati.
V naslednjih dneh je senat zboroval izven mesta. 431 Pompej je zastopal ista stališča, ki jih je oznanil že po Scipionu, hvalil je vrlino – namreč stanovitnost – senata in opisoval svoje čete: za boj da ima pripravljenih deset legij, poleg tega pa zanesljivo ve, da so vojaki proti Cezarju in da jih ni mogoče pregovoriti, da bi ga branili ali se mu vsaj priključili. Senat je razpravljal o drugih stvareh: naj se izvede vojaški nabor po vsej Italiji, naj se Favst Sula hitro pošlje v Mavretanijo432 in naj se Pompeju da denar iz državne blagajne. Razpravljali so tudi, ali naj se kralju Jubi [kralju Numidije, Pompejevemu prijatelju in sovražniku Cezarjevega pristaša Kuriona] podeli naziv rimskega zaveznika in prijatelja, toda Marcel je izjavil, da tega zaenkrat ne dovoli. Predlog o Favstu pa je zavrnil ljudski tribun Filip. O ostalem so zapisali senatove odloke. Province, dve konzularni in druge pretorske, so določili zasebnikom. 433 Scipionu je pripadla Sirija, L. Domiciju pa Galija: po zasebnem dogovoru so oba konzula prešli in njunih žrebov niso vrgli v vrč. 434 [V druge province so bili poslani pretorji.] Tudi niso počakali [kar se ni v prejšnjih letih nikoli zgodilo, da bi o njihovem poveljstvu odločalo ljudstvo, temveč so izrekli slovesne zaobljube in ogrnjeni v poveljniške plašče zapustili mesto. 435 Konzula sta odpotovala iz mesta [kar se ni predtem nikoli zgodilo]; 436 tako v mestu kot na Kapitolu so zasebnike spremljali liktorji, kar je bilo v nasprotju z vsemi preteklimi zgledi. 437 V vsej Italiji so potekali vojaški nabori in pobiranje orožja, denar so zahtevali od municipijev in ga jemali iz svetišč: vse božje in človeško pravo je bilo poteptano.
Nada Grošelj
Mark Tulij Ciceron (Marcus Tullius Cicero), najpomembnejši rimski govornik in prozni pisec, se je rodil leta 106 pr. Kr. v viteški (ordo equester) družini v Arpinu, približno 110 km južno od Rima. V Rimu je bil deležen dobre pravniške, govorniške in filozofske izobrazbe in že zelo mlad je začel dosegati prve govorniške uspehe na sodišču. V slogu in načinu podajanja je sprva sledil t. i. azianistični smeri, ki ji je pripadal tudi tedaj vodilni rimski govornik Kvint Hortenzij Hortal. S tem imenom so označevali dva zelo umetelna sloga, ki sta se v helenizmu razvila v Mali Aziji: za prvega je bila značilna razdrobljenost na izpiljene enote, medtem ko je bil drugi, ki ga običajno razumemo pod oznako »azianističen«, razkošen in bombastičen tako po izrazu kot podajanju. Njuno nasprotje in reakcijo nanju je predstavljal skrajni aticizem (pripadala sta mu npr. Cezar in Brut), preprost in trezen slog z zgledom v klasičnih atiških govornikih, kot sta bila Lizias in Hiperejd. Kljub azianističnemu začetku pa je Ciceron po naknadnem študijskem izpopolnjevanju v filozofiji in govorništvu v Grčiji in maloazijskih mestih ubral srednjo pot, ki jo je priporočal Molon z Rodosa: torej kompromis med azianizmom in skrajnim aticizmom.
Po vrnitvi iz Grčije se je znova začel uveljavljati v javnosti, tako z govori na sodišču kot v politiki. Politično se je čedalje bolj približeval Pompeju in senatski stranki (Pompej je bil sprva pogosto v konfliktu s senatom, kasneje pa se je spravil z njim in nastopil proti Cezarju), medtem ko je bila nasprotni pol ljudska stranka s Cezarjem. Iz časa pred njegovim konzulatom leta 63 so najpomembnejši njegovi govori proti Gaju Veru (Verres) iz leta 70; ta je bil v letih 73–71 rimski upravitelj Sicilije in je zlorabljal svoj položaj za ropanje province. S temi govori je Ciceron prekosil Hortenzija, ki je Vera branil, in se uveljavil kot vodilni rimski govornik. Za časa svojega konzulata je razkril in zatrl zaroto obubožanega patricija Lucija Sergija Katiline (štirje govori proti Katilini so med njegovimi najpomembnejšimi deli), ki je že dvakrat propadel s svojo kandidaturo za konzulat in se je hotel polastiti oblasti s silo, ob pomoči obubožanih italskih prebivalcev in nekaterih senatorjev. Medtem ko je Katilina že po prvem Ciceronovem govoru pobegnil iz Rima in je bil kasneje ubit v spopadu, so zarotnike, ki so ostali v Rimu, prijeli in brez procesa usmrtili. Ciceron je bil na zatrtje zarote silno ponosen, toda eksekucijo so njegovi nasprotniki (ljudska stranka) kasneje uporabili proti njemu: ko se ni hotel pridružiti prvemu triumviratu, je moral zaradi usmrtitve rimskih državljanov v izgnanstvo. Leta 57 so njegovi prijatelji, med drugim Pompej, dosegli, da se je lahko vrnil. Nadaljeval je z nastopanjem na sodišču, toda pri tem je moral slediti željam triumvirov. Iz politike se je umaknil in se začel posvečati pisanju o retorični in politični teoriji. Od poletja leta 51 do poletja leta 50 je uspešno opravljal službo upravitelja v provinci Kilikiji.
Po izbruhu državljanske vojne se je po oklevanju pridružil Pompejevi strani, a Cezar mu je po zmagi oprostil in smel se je vrniti v Rim. Spet je začel javno nastopati, predvsem pa je v obdobju od leta 46 do smrti sestavil še tri retorične spise, vsa svoja filozofska dela, ki so mu nudila tolažbo v danih političnih razmerah in osebnih nesrečah, in še nekaj proznih del, ki se niso ohranila. Po Cezarjevi smrti leta 44 je začel spet upati na vzpostavitev republike, podpiral je Oktavijana, poznejšega cesarja Avgusta, in vodil opozicijo senata proti Cezarjevemu nasledniku Marku Antoniju (proti njemu je imel štirinajst govorov, ki jih je poimenoval Filipike po vzoru Demostenovih govorov proti Filipu II. Makedonskemu). Toda ko se je Oktavijan spravil z Antonijem in Lepidom ter z njima sklenil t. i. drugi triumvirat, je dopustil, da je dal Antonij leta 43 Cicerona umoriti.
Ciceronov izjemno bogati opus lahko razdelimo na naslednje sklope: poezijo in prevode, govore, filozofske, politične in retorične spise ter pisma. Za prikaz njegovega razmerja do zgodovinopisja so pomembni nekateri politični in retorični spisi ter pisma. Ciceron je pripisoval zgodovini veliko pomembnost, pri čemer je nanj lahko vplivala močna rimska zavest o rimski preteklosti in njenem pomenu za sedanjost. Trdil je, da jo je treba poznati (O govorniku 1,34,158; 2,9,36; Govornik 34,120); zgodovinopisje naj bi človeku omogočalo posmrtno slavo, in sicer v dobrem ali slabem smislu (prim. Fam. 5,12). Z izbiro dramskih oseb v svojih spisih poudarja zgodovinsko kontinuiteto, saj so to pogosto znani Rimljani iz različnih generacij, ki prenašajo vednost naslednjim rodovom. Sicer ni napisal nobenega zgodovinskega dela, ki bi ustrezalo tedanjemu pojmovanju te zvrsti (torej retorično okrašenega prikaza, ki bi bil zamišljen kot samostojno delo), pa tudi teorije se je dotaknil le v drugih kontekstih, tako da so njegove misli o tem predmetu v glavnem omejene na izbor mest, ki so navedena v pričujočem prispevku. Toda teoretičnih razmišljanj o zgodovini je bilo pri Rimljanih tako malo, da ga kljub temu lahko označimo za »največjega rimskega teoretika zgodovinopisja« (Mellor 1988, 5).
Zanimiv primer je oris zgodnje rimske zgodovine v drugi knjigi njegovega dela O državi (De re publica) (2,1–63); to je najstarejši zgodovinski prikaz tega obdobja, ki se nam je ohranil. Razprava O državi, nastala v letih 54–51, sicer ni zgodovinski spis, temveč eno izmed dveh Ciceronovih političnih del, s katerima se je izmed Rimljanov najbolj približal politični teoriji. Navdihoval se je pri Platonovi Državi (tudi zaključek s sanjsko vizijo vesolja in srečnega življenja, ki čaka duše velikih mož po smrti, tvori paralelo k Platonovemu mitičnemu zaključku Države), vendar je njegova predstava o idealni ureditvi bistveno bolj praktična. Delo je spisano v obliki aristotelskega dialoga, kjer vsak sogovornik v daljših odlomkih predstavi svoje že izoblikovane poglede. V prvi knjigi (bilo jih je šest, toda ohranile so se le v fragmentih) podobno kot Platon v Državi in za njim Aristotel v Politiki pretresa tri ustavne ureditve: demokratsko, aristokratsko in monarhično. Enako kot Platon v svojih kasnejših delih ter za njim Aristotel in Polibij ugotavlja, da je najboljša mešana ustava, in enako kot Polibij pride do sklepa, da je najboljši primer slednje ustava rimske republike. V drugi knjigi prikaže razvoj, ki je privedel do te idealne oblike, v naslednjih knjigah pa obravnava še teme, kot so pravičnost, vzgoja in lik idealnega državnika, in jih sklene z omenjeno vizijo. Delo je torej za zgodovinarja zanimivo z več plati: po eni strani kot politična teorija, ki je rezultat cepljenja rimske praktičnosti in tradicionalnosti na grške ideje, po drugi strani pa kot najstarejši prikaz začetnega rimskega obdobja.
Po analogiji s Platonom je Ciceron okoli leta 51 začel pisati tudi dialog O zakonih (De legibus), ki pa ga morda sploh ni dokončal; delno so ohranjene le prve tri knjige, v katerih opisuje rimske zakone in uradniške službe in občasno predlaga izboljšavo. Za naš prikaz je delo zanimivo zaradi odlomkov o zgodovinopisju (1,1,5; 1,2,5–7).
Izrednega pomena je njegova korespondenca, ki nudi odličen vpogled v zakulisje dogodkov tistega časa, v Ciceronov značaj in ne nazadnje v jezik, kakršnega so rimski izobraženci uporabljali zasebno. Do nas je prišlo prek 800 pisem, ki jih je napisal drugim, pa tudi skoraj 100 takih, ki jih je prejel. Razdeljena so na štiri sklope: pisma najboljšemu prijatelju Titu Pomponiju Atiku, bogatemu in izobraženemu Rimljanu (Epistulae ad Atticum, navedena z okrajšavo Att.), pisma prijateljem in sorodnikom (Ad familiares, okrajšano Fam.), pisma bratu Kvintu (Ad Quintum fratrem, okrajšano Quint.) in Brutu (Ad Marcum Brutum). V Att. 1,19; 1,20; 2,1 beremo, da je spisal grški commentarius o svojem konzulatu in ga poslal tako Atiku kot Pozejdoniju s prošnjo, da bi slednji na njegovi podlagi napisal bolj razdelano zgodovinsko delo. Ko je Pozejdonij to odklonil, je Ciceron prosil Atika, naj poskrbi za širjenje delca po Grčiji. Iz njegovih besed je mogoče sklepati, da je sicer šlo za predlogo, ki bi jo bilo po tedanjih standardih potrebno šele razviti v polnokrvno zgodovinsko delo (prim. tudi Fam. 5,12,10), da pa ta ni bila nujno zgolj groba skica, saj je Ciceron o svojem komentarju izjavil, da ga je nalepotičil z vsemi Izokratovimi in Aristotelovimi prijemi, ter ga je bil pripravljen predstaviti javnosti. Ti zapisi torej poleg pričevanja o Ciceronovi literarni dejavnosti prinašajo tudi namige, kaj je Ciceron – in s tem Rimljan – razumel pod še danes spornim izrazom commentarius v okviru zgodovinopisja (prim. poglavje o Cezarju).
Ciceronove nazore o zgodovinopisju in njegove oznake posameznih zgodovinarjev najdemo v treh spisih, posvečenih govorniški teoriji in liku idealnega govornika (ti so O govorniku ali De oratore iz let 55–4, Govornik oz. Orator iz leta 46 in Brut iz istega leta), v O zakonih in nekaterih pismih, predvsem v Fam. 5,12, pa tudi npr. v Quint. 2,11. Po eni strani obsegajo splošne pripombe, po drugi pa tako oznake in ocene posameznih grških in rimskih zgodovinarjev ali zgodovinskih zvrsti (npr. analov) kot kratke prikaze razvoja zgodovinopisja pri Grkih in Rimljanih. Vendar pri slednjih najpogosteje vzame za kriterij literarno vrednost del, ne upoštevanja meril, kot so zanesljivost, objektivnost ipd., čeprav sicer teoretično poudarja tudi te vrednote. Če je zgodovinopisje v antiki že tako ali tako veljalo predvsem za leposlovno zvrst, je bilo to mnenje pri Ciceronu še toliko bolj poudarjeno. Izhajal je namreč s stališča, da je vrhunec, ki ga lahko doseže človek, obvladanje govorništva, in sicer v smislu besedne umetnosti nasploh. Njegov ideal človeka kot govornika, za katerega so bile (kot razlaga v O govorniku) predpogoj velika splošna razgledanost, izobrazba in osebna kultura, je bil torej blizu Izokratu, ki je prav tako stremel k oblikovanju splošno izobraženih in moralno osveščenih govornikov. Tudi glede zgodovinopisja je mogoče opaziti mnoge vzporednice med njegovimi predstavami in značilnostmi retoričnega zgodovinopisja, ki se je razvilo pod Izokratovim vplivom.
Čeprav Ciceron zelo poudarja pomen govorništva za pisanje zgodovine, ima slednjo vendarle za samostojno zvrst. Pri tem sicer ni povsem dosleden, saj v Govorniku 11,37 zgodovino uvrsti k hvalilnemu govorništvu, vendar že v istem delu beremo tudi: »Govornika moramo torej razmejiti od besedne umetnosti filozofov, sofistov, zgodovinarjev in pesnikov ter razložiti, kakšen naj bo« (20,68). V O govorniku pa sploh podrobno razlaga razliko med tem, če je kdo govornik ali pa če govorništvo le uporablja v okviru neke druge vede (2,9,36–38). Povezava med zgodovinopisjem in hvalilnim govorništvom je sicer razumljiva: retorični zgodovinopisci so pod Izokratovim vplivom videli veliko korist zgodovinopisja prav v tem, da bi slednje postalo sredstvo za moralno vzgojo državnikov, in v ta namen je bila pomembna porazdelitev hvale in graje, ki pa je bila hkrati tudi domena hvalilnega govorništva. Ciceron v Fam. 5,12,4 tako predpostavlja, da bo njegov prijatelj Lukcej, rimski politik in zgodovinar, v svoje delo o njem vključil hvalo in grajo, ter ga spodbuja, naj ožigosa tiste, ki so mu škodovali; piščevo opredelitev zahteva tudi v O govorniku 2,15,63. Njegovo predstavo, naj bi zgodovina koristila prek moralnega vrednotenja, pa sta lahko še dodatno utrdila tako poudarek, ki ga je dajala etiki stoiška šola, kot tudi celotna tradicija rimske zavesti, da mora Rimljanom njihova preteklost (mos maiorum) nuditi zgled za lastno ravnanje in da je vzroke za propadanje Rima treba iskati v propadu stare vrline. Drugi, pragmatični vidik rimskega naziranja o zgodovini, češ da naj bi dajala tudi praktične zglede za ukrepanje, pa odseva v Ciceronovem pričakovanju, da bo Lukcej v svojem delu predlagal ukrepe za izboljšanje stanja v državi (Fam. 5,12,4), in ne nazadnje v epitetu »učiteljica življenja«, s katerim počasti to zvrst v O govorniku 2,9,36.
Pri prikazu in vrednotenju morata biti zgodovinarju najvišji vodili resnica in nepristranost (O govorniku 2,15,62; Fam. 5,12,3), za razliko od retorja, ki si lahko v pripovedi (historiae) tudi kaj izmisli, če bo njegova misel zato bolj poantirana (Brut 11,42), ali pesnika, ki naj s svojim delom predvsem ugaja. Ko denimo Ciceronov brat Kvint, ki nastopa v dialogu O zakonih skupaj s piscem samim in njegovim prijateljem Atikom, pripomni: »Kolikor razumem, brat, je po tvojem mnenju treba v zgodovinskem delu upoštevati druge zakone kakor v pesmi,« mu ta odvrne: »Seveda, Kvint, kajti v zgodovinskem delu se vse nanaša na resnico, pesem pa je večidel namenjena temu, da bi ob njej uživali; čeprav se tudi pri Herodotu, očetu zgodovine, in pri Teopompu najde nešteto izmišljotin« (1,1,5). Ciceron tudi kritizira stare nagrobne hvalnice zaradi mnogih laži, ki so prešle v zgodovinsko izročilo in ga pokvarile (Brut 16,62); to je izjemno mesto, na katerem zvrsti ne ocenjuje po retorični dovršenosti, temveč po točnosti podatkov. Zavedal se je problematičnosti avtobiografskega pisanja in njegovega sprejema pri bralcih (Fam. 5,12,8); k znanstvenemu pogledu na zgodovino bi sodilo tudi poudarjanje, da mora pisec vselej iskati vzroke dogodkov (O govorniku 2,15,63; Fam. 5,12,4). Kljub tem idealom pa je v zasebnosti podlegel skušnjavi in prosil Lukceja, naj ga v svojem prikazu malo polepša (Fam. 5,12,3).
Toda njegova skrb je bila vendarle v veliki meri posvečena leposlovni plati. Njegove zahteve delno spominjajo na Aristotelove misli, ki so morda spodbudile razvoj tragičnega zgodovinopisja in biografije; podobno kot ti zgodovinarji prenese določene značilnosti tragedije na zgodovinopisje. Monografija oz. corpus, torej samostojna in zaključena celota (Fam. 5,12,4), je boljša od univerzalne zgodovine ali od analov, ki sestojijo le iz nizanja dogodkov (Fam. 5,12,2 in 5); v Fam. 5,12,6 takšno delo tudi izrecno primerja z dramo (fabula). Priporoča, naj se zgodovinar osredotoči na življenjsko pot enega velikega človeka (Fam. 5,12,5), v vsakem primeru pa naj opisuje podrobnosti o življenju in značaju velikih oseb (O govorniku 2,15,63). Kot odlike takšne monografije navaja pestrost (Fam. 5,12,4; ta je bila denimo značilna za slog Durisa, enega tragičnih zgodovinopiscev) in vzbujanje čustev ter katarzičnega užitka, ki ga bralec občuti ob branju o težavah in po možnosti slavnem koncu velikih oseb (Fam. 5,12,4–5). Na tragično zgodovinopisje spominja tudi njegovo poudarjanje, da so poleg kronološke razvrstitve (O govorniku 2,15,63) pomembni opisi dogodkov, krajev in bitk (O govorniku 2,13,54; 2,15,63; Govornik 20,66); to je kvaliteta žive nazornosti, za katero so si prizadevali zgodovinarji kot Duris in Filarh.
Po drugi strani pa v Ciceronovih pogledih na leposlovni vidik zgodovine najdemo odmeve retoričnega zgodovinopisja. Sem sodita zahteva po vpletanju govorov, denimo nagovorov ljudstva in vojakov (Govornik 20,66; tudi O govorniku 2,15,63), in velika skrb za slog. Ciceron na več mestih pravi, da mora zgodovino obdelovati govornik, tj. nekdo, ki je vešč besedne umetnosti (O govorniku 2,9,36; O zakonih 1,2,5), in da je to morda celo največja naloga za govornika (O govorniku 2,15,62). Kjer podaja ocene zgodovinarjev, izhaja le iz njihovega sloga. Tako v O zakonih 1,2,5–7 skozi Atikova usta pravi, da je ta zvrst v rimski književnosti še v povojih, vendar analov in rimskih zgodovinarjev od najstarejše do sočasne dobe ne kritizira zaradi morebitne netočnosti, temveč prve zaradi suhoparnosti in druge zaradi literarne nedodelanosti. Podobno je v O govorniku 2,12,51–14,58, kjer primerja razvoj grškega in rimskega zgodovinopisja. Pravi, da so tudi Grki začeli pri dnu, vendar so to zvrst kasneje razvili, ker so se ji posvetili nekateri največji umetniki besede, medtem ko je Rimljanom retorika pomembna le za uspešno javno nastopanje. Kriterij razvoja je torej spet slog; tudi karakterizacija posameznih grških zgodovinarjev temelji na slogu (primerjaj oceno Kalistena, Filista in Dionizija v Quint. 2,11). Jezik, primeren za zgodovinopisje in za govore, vpletene vanj, naj bi bil gladko tekoč in razlivajoč se (O govorniku 2,13,54; 2,15,64; Govornik 20,66). Takšen slog je po Ciceronovem zgledu dejansko uporabil rimski zgodovinar Livij, za katerega je bila po besedah retorja in literarnega teoretika Kvintilijana značilna »mlečna polnost«.
Ciceron torej ni formuliral kakih novih pravil zgodovinopisja, marveč je v glavnem le jasno izrazil težnje, ki so bile prisotne v tistem času in so izhajale iz različnih virov; za nas je pomemben, ker so njegovi zapisi med redkimi teoretičnimi izjavami o tej zvrsti, ki so se nam ohranile od kakega rimskega pisca. Na zgodovinarje je tako lahko vplival predvsem jezikovno, saj je razvil latinsko prozo do povsem nove ravni: ustvaril je nasičen, uravnotežen, ritmičen, jasen in blagoglasen slog, za katerega so značilne umetelno zgrajene periode in jezikovna prečiščenost. Čeprav je bil vzor mnogim piscem v kasnejših obdobjih, tudi v modernih jezikih, se je slog zgodovinarjev, kot sta bila Salustij in Tacit, preusmeril v zgoščenost in nenavadnost izraza. Pač pa se je nanj tesno naslanjal Livij. Možno je tudi, da so imele nekaj neposrednega učinka njegove politične ideje; njegove predstave o idealnem državniku iz dela O državi so morda vplivale na avgustejsko podobo princepsa, za Rim, v katerem so divjali notranji spopadi, pa je bilo nedvomno relevantno vztrajanje pri načelu, da morajo vsi služiti interesom domovine in jim podrejati svoje zasebne koristi. Ciceron kot državnik je bil spet deležen večje pozornosti v renesansi.
Delo438 je aristotelski dialog v treh knjigah, postavljen v leto 91 pr. Kr.; sogovorniki so znane rimske osebnosti, npr. govornik Lucij Licinij Kras, ki je bil še Ciceronov učitelj, in Mark Antonij, prav tako znamenit govornik iz polpretekle dobe (ded kasnejšega triumvira in Ciceronovega sovražnika z istim imenom), ki govori sledeči odlomek. Teme dela so pomen govorništva, izobrazba in sposobnosti govornika ter prikaz različnih vidikov retorične teorije.
2,15,62 Ali vidite, kako velika naloga je za govornika zgodovina? Ne vem, če ni glede na tok in raznolikost govora celo največja. Vendar pa je nikjer ne najdem posebej opremljene s pravili retorjev. Ta nam namreč ležijo pred očmi, kajti kdo ne ve, da je prvi zakon zgodovine, naj si ne drzne izreči neresnice? Dalje, naj si upa povedati resnico? Naj v pisanju ne bo suma na osebno naklonjenost? Nobenega sovraštva?
63 Ti temelji so seveda znani vsem. Sama izgradnja pa leži na dejstvih in na besedah. Narava dejstev potrebuje kronološko razvrstitev in topografski opis; ker se pri pomembnih in spomina vrednih dogodkih pričakujejo najprej načrti, nato dejanja in potem izid, zahteva tudi, da je pri načrtih označeno, kaj pisec odobrava, in da je pri dogodkih jasno povedano ne le, kaj se je zgodilo ali govorilo, ampak tudi kako; in ko je govor o izidu, morajo biti pojasnjeni vsi vzroki, bodisi da izhajajo iz naključja, modrosti ali lahkomiselnosti, pri osebah samih pa ne zgolj dejanja, ampak tudi podrobnosti življenja in značaja vsakogar, ki je poseben po slavi ali po imenu.
64 Vrsta jezika in slog govora, ki jima moramo slediti, pa sta tekoča in nepretrgana, razlivajoča se z nekakšno enakomerno gladkostjo brez te sodniške pikrosti in brez zbadanja advokature. Vidite, da za vse te tako številne in pomembne stvari ni nobenih pravil, ki bi jih lahko iskali v govorniških sistemih?
Pismo 5,12 (Fam. 5,12) 439 je bilo napisano v Anciju aprila ali maja. Ciceron ga je očitno skrbno oblikoval, saj ga je v pismu Atiku označil kot zelo lično (Att. 4,6). Iz istega pisma tudi izvemo, da je Lukcej obljubil, da mu bo ustregel.
Mark Ciceron Luciju Lukceju, Kvintovemu sinu, pozdrav!
L. 698 po ustanovitvi Rima [56 pr. Kr.]
1 O tem sem se s teboj pogosto poskušal pogovoriti osebno, pa mi je ubranila nekakšna malone kmečka zadrega; zdaj, na daljavo, pa bom prišel z besedo na dan toliko drzneje, saj pismo ne more zardeti. Neznansko si želim – a mislim, da mi tega ne more nihče očitati –, da bi moje ime povzdignili in proslavili prav tvoji spisi. Vem, da mi pogosto obljubljaš, da boš to storil, pa vendar te prosim, da oprostiš moji nestrpnosti. Tvoji spisi so namreč tako izvrstni, da so, čeprav sem to vedno trdno pričakoval, še celo prekosili mojo predstavo, mene pa tako prevzeli ali podžgali, da si želim, da bi moja dela ovekovečilo tvoje pero, kolikor hitro je sploh mogoče. K »upanju na nesmrtnost« me namreč ne žene le misel, da se me bodo spominjali zanamci, temveč tudi želja, o kateri sem govoril prej: da bi se še zaživa naužil tvojega tehtnega pričevanja, ali, če hočeš, dokaza tvoje naklonjenosti, ali tvoje bistroumnosti.
2 Ko pišem te vrstice, se seveda dobro zavedam, kako zelo si obremenjen z deli, ki si si jih zastavil in jih tudi že začel. Toda ker vidim, da si zgodovino o italski in državljanski vojni že skoraj dokončal (rekel pa si mi, da imaš v načrtu še druge dogodke), bi samemu sebi naredil slabo uslugo, če te ne bi spomnil, da razmisli, ali bi moja dela raje priključil k drugim dogodkom, ali pa bi raje naredil tako kot mnogi Grki […] in tudi sam ločil državljansko zaroto od vojn z odkritimi notranjimi sovražniki in s tujci. Seveda mi je jasno, da za mojo slavo ne bo posebne razlike, bo pa bistvena razlika za mojo nestrpnost, če ne boš čakal, da prideš do ustreznega mesta, temveč se boš takoj lotil celotnega dogodka in tedanjih razmer. Razen tega pa že vidim v duhu, koliko izčrpneje in lepše bo vse opisano, če boš posvečal vso pozornost le eni snovi in osebi. Ob tem se prav dobro zavedam, kako brezsramno je od mene, da ti najprej naložim tolikšno breme (saj se lahko zgodi, da bi me zaradi svoje prezaposlenosti zavrnil), potem pa še zahtevam, da moja dejanja prav izbrano poveličuješ. Kaj, če se tebi sploh ne zdijo vredna toliko truda?
3 Toda če človek že enkrat prestopi meje spodobne skromnosti, je najbolje, da gre z brezsramnostjo do konca. Zato te odkrito prosim še in še, da v izbranih besedah proslaviš moja dejanja s še večjo vnemo, kakor jo morda v resnici čutiš, in v tem pogledu prekršiš pravila zgodovinopisja; še več, da ne zadušiš prijateljske pristranosti (o kateri si v svojem proemiju tako bleščeče pisal in jasno pokazal, da te ni mogla odvrniti s tvoje poti nič bolj, kakor je mogla odvrniti Pregreha Ksenofontovega Herkula440 ), če te bo ta napeljevala, da me boš videl v prelepi luči, in da mi zaradi najinega prijateljstva navržeš še za trohico več, kakor bi bilo dovoljeno po resnici. Če te bom torej uspel prepričati, da se boš stvari lotil, sem prepričan, da bo snov vredna tvoje nadarjenosti in pisateljske sposobnosti.
4 Po mojem mnenju bi se namreč dalo od začetka zarote pa do moje vrnitve sestaviti prav čedno samostojno delce [corpus]; v njem boš lahko izkoristil svoje temeljito poznavanje pretresov v državi, ko boš pojasnjeval vzroke za prevrate ali pa ukrepe, ki bi popravili škodo, in ko boš grajal tisto, kar si po tvojem mnenju to zasluži, kar ti bo ugajalo, pa hvalil, pri čemer boš vedno navajal svoje vzroke. In če se ti bo zdelo prav pisati nekoliko bolj odkrito – kakor je sploh tvoja navada –, boš okrcal verolomnost, zahrbtnost in izdajstvo, ki so jih mnogi zagrešili nad mano. Ker me je doletelo toliko vsega, pa bo tvoje pisanje tudi zelo pestro, in v pestrosti bo tisti užitek, ki lahko ljudi pri branju tako močno priklene, če si pisec ti. Saj je za bralca ni prijetnejše stvari kakor premene v razmerah in nestalnost usode; čeprav mi jih ni bilo prav nič po volji okušati na lastni koži, pa bo o njih prijetno brati. V tem, ko se na varnem spominjaš pretekle bolečine, je namreč neki užitek.
5 Drugim ljudem pa, ki sami niso prestali nobene nevšečnosti, temveč brez vsake bolečine opazujejo tuje nezgode, je prijeten že sam občutek usmiljenja. Le koga Epaminondova smrt pri Mantineji441 ne gane in mu s tem ne vzbudi užitka? Iz telesa si je ukazal izdreti ost šele potem, ko so mu na vprašanje povedali, da je njegov ščit na varnem; tako je kljub bolečinam, ki mu jih je povzročala rana, umrl lahkega srca in slavne smrti. In kdo ne bere z živim zanimanjem o Temistoklovem pregnanstvu in vrnitvi? 442 Prav res, da nas zaporedno nizanje v analih, ki spominja na naštevanje letnih seznamov uradnikov, samo po sebi ne pritegne. Nasprotno pa nestalna in spremenljiva življenjska pot moža, ki se pogosto odlikuje med drugimi, vzbuja strmenje, napeto pričakovanje, veselje, razdraženost, up, strah; in če se sklene s slavnim koncem, navda bralca največji možni užitek, ki ga lahko občuti pri branju.
6 Zato mi bo bolj ustrezalo, če se boš odločil, da iz svoje neprekinjene pripovedi o splošni zgodovini oddeliš »dramo« o tem, kaj sem naredil in doživel sam; v njej so namreč najrazličnejša dejanja in številni prizori, ki jih narekujejo razni ukrepi in okoliščine. In ne bojim se, da bi utegnil misliti, češ da poskušam loviti tvojo naklonjenost z nekakšnim nizkotnim prilizovanjem, če ti odkrito povem: najraje bi, da bi me slavil in poveličeval ti. Ti si namreč človek, ki se zaveda, kaj je, in ki bo nekoga, ki ga ne občuduje, prej imel za zavistneža, kakor pa tistega, ki ga hvali, za lizuna. Tudi nisem tako brez pameti, da bi hotel doseči večno slavo s pomočjo nekoga, ki ne bo v tem, ko slavi mene, tudi sam dosegel slavo zaradi svoje nadarjenosti.
7 Tudi veliki Aleksander443 ni hotel, da ga najraje slika Apel, kiparsko upodablja pa Lizip, ker bi jima bil osebno naklonjen, ampak ker je menil, da bo njuna umetnost istočasno kakor njima v slavo tudi njemu. In vendar so med ljudmi, ki upodobljenih niso poznali, po zaslugi teh umetnikov postali znani le posnetki njihove zunanjosti, brez katerih ne bi bili znameniti možje prav nič manj slavni. Špartanec Agezilaj, 444 ki se ni pustil upodobiti ne s sliko ne s kipom, si ne zasluži nič manj omembe kakor tisti, ki so si za to prizadevali. Ena sama Ksenofontova knjižica je namreč tega kralja mimogrede proslavila bolj kakor druge ljudi vse podobe in kipi. Meni pa bo v večje veselje in spomin name bo bolj vzvišen, če bom raje kot v spise drugih prišel v tvoje, ker mi ne bo stala ob strani le tvoja nadarjenost, kakor je Timoleontu445 Timajeva ali Herodotova Temistoklu, temveč tudi ugled nadvse spoštovanega in odličnega moža, ki se je izkazal v največjih in najresnejših državnih zadevah in požel veliko hvalo. Tako bo videti, da nisem bil deležen le poveličevanja s strani uglednega in velikega človeka, kakršnega je (kot je rekel Aleksander ob prihodu v Sigej) izkazal Homer Ahilu, temveč tudi njegovega tehtnega pričevanja. Všeč mi je namreč Nevijev Hektor, 446 ki ni toliko vesel pohvale kot take, ampak doda tudi: pohvale od moža, ki jo uživa sam.
8 Če pa pri tebi ne bom nič dosegel – se pravi, če se bo pojavila kaka ovira (da bi mi ti odbil kakšno prošnjo, si namreč sploh ne morem zamisliti), bom morda prisiljen v nekaj, na račun česar je bilo izrečene že veliko kritike, namreč da bom sam pisal o sebi, čeprav bom pri tem sledil zgledu mnogih slavnih mož. Toda kot dobro veš, ima ta zvrst pisanja tile hibi: pisci morajo sami o sebi pisati preveč skromno, če je kaj treba pohvaliti, če je treba kaj grajati, pa morajo to preiti. Razen tega veljajo taki spisi za manj zanesljive, manjši ugled imajo, skratka, mnogi jih grajajo in govorijo, da imajo več skromnosti klicarji na telovadnih igrah, saj takrat, ko so že ovenčali ostale zmagovalce in glasno oznanili njihova imena ter naj bi pred razpustitvijo iger še sami dobili venec, pritegnejo v ta namen drugega klicarja, da se ne bi sami razglasili za zmagovalce.
9 Temu bi se jaz rad izognil in se tudi bom, če boš prevzel moj primer; prosim te, da to storiš. Da pa se ne boš slučajno čudil, zakaj te kljub tvojim pogostim zagotovilom, da boš natančno popisal sklepe in dogodke iz časa mojega konzulata, zdaj prosim za to s toliko truda in besed – podžiga me tista želja, o kateri sem pisal na začetku, želja po naglici, ker sem po naravi urnega duha: da bi me drugi še za mojega življenja spoznali iz tvojih knjig in da bi se jaz sam še zaživa do sitega naužil svojega koščka slave.
10 Prosim, odpiši mi, kako boš ukrenil glede tega, če ti ni odveč. Če boš namreč stvar prevzel, bom o vseh dogodkih sestavil zapiske [commentarii], če pa me boš preložil na kasnejši čas, se bom pogovoril s tabo osebno. Ti pa medtem ne popusti dela, izglajuj tisto, kar si začel, in bodi moj prijatelj še naprej.
Gregor Pobežin
Gaj Salustij Krisp (Caius Sallustius Crispus) je brez dvoma eden najpomembnejših rimskih zgodovinopiscev, saj za rimsko zgodovinopisje pomeni to, kar za grško pomeni Tukidid; osamosvojil je namreč rimsko zgodovinopisje kot politično angažirano prozo, mu dal novo dimenzijo in ga dokončno povzdignil na nivo umetniškega besedila.
Salustij se je rodil leta 86 pr. Kr. v sabinskem mestu Amiternu v osrčju Apeninov (blizu današnjega mesta Aquila). O njegovi mladosti je znano le malo gotovega; s precejšnjo gotovostjo lahko domnevamo, da je sicer plebejska družina Salustijev pripadala premožnejšemu uradniškemu sloju v Amiternu, čeprav ni jasno, kakšno usodo je doživljala v obdobju Sulovih proskripcij, ki so Amitern prizadele v precejšnji meri. Vsekakor je bil Salustij deležen temeljite izobrazbe v Rimu, kjer je dodobra spoznal grško in rimsko književnost in kjer se je, kakor omenja v uvodu svoje monografije Katilinova zarota, že v svojih mladih letih navdušil nad zgodovinopisjem, od katerega pa ga je odtrgala ambitio mala, »nezdravo častihlepje«, ki ga je že v mladih letih, tako kot številne druge mlade ljudi njegovega kova v tej dobi, zaneslo v politiko. 447
Pri tridesetih letih je Salustij že dosegel položaj kvestorja in bil sprejet v senat; leta 52 pr. Kr. ga srečamo v vlogi ljudskega tribuna. Ob tem velja posebej poudariti da je bil Salustij, ki je izhajal iz plebejske družine in je bil vsaj v političnem smislu, če že ne tudi gmotno, brez dvoma pravi homo novus, vseskozi zapisan demokratski struji, kar je naposled vsekakor bistveno vplivalo na potek njegove politične kariere. 448
Leto 52 je bilo za Rim politično zelo nestabilno, saj se je, tako kot leto 53, začelo brez izvolitve konzulov in pretorjev. Politična trenja med populari in optimati, zaradi katerih sta bila konzula za leto 53 izvoljena šele julija, so se prenesla v leto 52. Politična trenja so se sprevrgla v pravo ulično vojno med dvema tolpama, ki sta ju vodila Publij Klodij Pulher in Tit Anij Milon. V nekem uličnem spopadu je Milonova tolpa, ki je delovala v ineteresu optimatov, Klodija ranila in ubila. Neredi so se nadaljevali in navsezadnje je bil leta 52 Pompej izvoljen kot edini konzul z mandatom senata, da zopet vzpostavi red v Rimu. V tem ozračju se je začel tudi sodni proces proti Milonu (zagovarjal ga je Ciceron), proti kateremu so bili – tako Askonij – javno dejavni trije ljudski tribuni, med njimi tudi Salustij.
Kolikšna je bila Salustijeva vloga v tej zadevi, je pravzaprav vprašljivo. Vprašljivo je tudi, ali je Salustij v tej zadevi deloval kot Cezarjev agent (Cezar je bil tedaj v Galiji) in zaveznik proti Pompeju, ki je sedaj odkrito optiral za optimate; njegovo ime se namreč nikjer ne pojavi eksplicitno in tudi Askonij ga v zadevi proti Milonu omenja zgolj površno. Vsekakor pa njegova vloga v kampanji proti Milonu ni minila brez posledic. Leta 50 je bil Salustij na pobudo cenzorja Apija Klavdija Pulhra – člana »koalicije«, ki je delovala proti Cezarju – izključen iz senata, in sicer pod pretvezo, da tako javno kakor tudi zasebno živi nemoralno življenje. Motiv za Salustijevo izključitev iz senata je bil seveda povsem političen; za optimate je to pomenilo načelno maščevanje za Salustijevo vlogo v procesu proti Milonu, za nasprotnike Cezarja pa politično zmago. Vsekakor pa se je Cezarjev politični tabor le še okrepil, kajti Salustij, ki morda prej ni odkrito deloval v Cezarjevem interesu, se je zdaj nedvoumno pridružil njegovemu političnemu taboru.
Salustij je bil kljub začetnim neuspehom v vlogi Cezarjevega poveljnika leta 47 izvoljen za pretorja ter znova sprejet v senat. Kaže, da je vseskozi užival Cezarjevo zaupanje in podporo, saj ga je Cezar vključil tudi v svojo kampanjo v Afriki, kjer je bil Salustij zadolžen za preskrbo, pri čemer naj bi se še posebej izkazal. Po zmagi v severni Afriki je Cezar anektiral večji del numidijskega kraljestva in ustanovil provinco Africa Nova (sodeč po močni vojaški posadki, ki jo je pustil tam, jo je smatral za zelo pomembno) – in za njenega guvernerja nastavil Salustija s pooblastili prokonzula.
Salustij naj bi si kot guverner province po Dionovih besedah449 z neusmiljenim izžemanjem nagrabil neizmerno bogastvo. Koliko je v tej oceni resnice, je težko presoditi; dejstvo je, da je upravljanje province poleg upravnih dolžnosti v vsakem primeru pomenilo tudi priložnost za nabiranje bogastva in brez dvoma jo je Salustij izkoristil – a najbrž nič bolj kot kdor koli drug. Ko se je vrnil v Rim, je bil obtožen zlorabe položaja v osebne namene, vendar je bil oproščen; razlogi za njegovo oprostitev so zopet vprašljivi – morda je res posredoval sam Cezar, morda pa je bila obtožba zopet bolj politične narave.
Cezarjev umor ob marčevih idah leta 44 je za Salustija vsekakor pomenil politično katastrofo in nedvoumno znamenje, da se mora umakniti iz politike; svojo kariero je preživel kot homo novus, v konfliktu z optimati, in ob Cezarjevi smrti je ostal brez poglavitnega političnega zaveznika. Umaknil se je v zasebnost, z bogastvom, ki si ga je pridobil, si je zgradil palačo in vrtove, ki so še danes znani kot »Salustijevi vrtovi«. Posvetil se je svoji mladostni ljubezni, zgodovinopisju, ker se, kakor pravi v delu Katilinova zarota, ni hotel vdati brezdelju ali lahkotnim razvedrilom, temveč se je, zdaj daleč od strankarskih razprtij, želel lotiti objektivnega opisovanja rimske zgodovine.
Salustijev opus predstavljata dve monografiji: Katilinova zarota (Coniuratio Catilinae) in Jugurtinska vojna (Bellum Iugurthinum), ki sta ohranjeni v celoti, ter njegovo najzrelejše delo, Zgodovina (Historiae), ki pa je žal ohranjeno le delno. Poleg tega Salustiju pripisujejo tudi dve pismi Cezarju, katerih pristnost pa je vprašljiva.
V svoji prvi monografiji, Katilinovi zaroti, je Salustij opisal dogodke (in njihovo ozadje) med letoma 64–63 pr. Kr., namreč zaroto Lucija Sergija Katiline, moža plemiškega rodu, ki se je sprva uspešno vzpenjal po lestvici državne administracije in prišel celo do položaja namestnika afriške province; nazadnje je bil obtožen zlorabe položaja in grabeža, zato mu je bila omogočena nadaljnja politična kariera in potegovanje za konzulat. Katilina je tako že leta 65 skoval zaroto, katere načrt je bil umoriti redno izvoljenega konzula za leto 64 in prevzeti konzulat. Načrt je spodletel, vendar je Katilina vztrajal in še naprej načrtoval prevrat. Njegove namere je naposled preprečil Ciceron, ki si je pri senatu izposloval posebna pooblastila in ga z vrsto bleščečih govorov (Orationes in Catilinam) prisilil, da je pobegnil iz Rima. Katilina kljub vsemu ni odnehal in je s svojimi privrženci še naprej načrtoval zaroto, ki pa je bila naposled razkrita. Leta 62 je pri Pistoriji prišlo do spopada, v katerem je Katilina izgubil življenje, njegova vojska pa je bila popolnoma uničena.
V Jugurtinski vojni je Salustij segel v obdobje, ki ga ni sam izkusil; opisal je ozadje in potek vojne z Jugurto, posinovljencem numidijskega kralja in rimskega zaveznika Mikipse, ki je kraljestvo po svoji smrti zapustil svojima pravima sinovoma Adherbalu in Hiempsalu – in posinovljencu Jugurti. Po začetnih trenjih med tremi kraljeviči je prišlo do delitve kraljestva na tri dele, vendar je Jugurta kmalu odstranil Hiempsala, kar je bil povod za vojno z Adherbalom, ki pa je bil poražen. Rim se je po Adherbalovem porazu prvič aktivneje vmešal v numidijske zadeve in poslal senatno komisijo, ki je nadzorovala delitev kraljestva na dva dela. Jugurtovo nadaljnje rovarjenje in Adherbalov umor sta senat naposled prisilila, da je leta 111 pr. Kr. proti Jugurti začel vojno, ki pa je zaradi podkupljivosti rimskih senatorjev in vojaških generalov trajala nesorazmerno dolgo. Jugurto je namreč šele leta 105 zlomil tedanji konzul Marij s pomočjo svojega kvestorja, poznejšega nasprotnika in dikatorja Sule. Leta 104 je bil Jugurta po Marijevem triumfu zadavljen v Mamertinski ječi.
Izbira snovi se pri teh dveh monografijah, ki ju pisec gradi okrog ključne – in v obeh primerih izrazito negativne – osebnosti, na prvi pogled zdi presenetljiva, saj sta obe deli v časovnem oziru precej vsaksebi – kar 40 let. Morda res drži, da ju je Salustij vsaj naknadno želel povezati z Zgodovino, vendar pa je le-to začel šele v letu 78 pr. Kr. in jo je časovno navezal na zgodovino Lucija Kornelija Sizene, 450 ne pa na lastno monografijo o Jugurti, ki jo je zaključil v letu 104. Obenem pa ob pregledu fragmentov Zgodovine ni moč spregledati dejstva da je pisec precej pozornosti namenil Suli (zlasti njegovim dejanjem med državljansko vojno in proskripcijami), ki mu je precej pozornosti namenil že v Jugurtinski vojni – vendar je zopet treba omeniti, da so bili eden poglavitnih Salustijevih virov za to obdobje prav Sulovi spomini v 22 knjigah.
Še pomembnejša pri obeh monografijah pa je izbira snovi oz. glavnih »protagonistov«, tj. Jugurte in Katiline. Dogodke med Katilinovo zaroto je Salustij lahko sam spremljal, saj je bil takrat star že okoli 23 let in je bržkone poznal tudi nekatere vpletene. Vsekakor pa Jugurta in Katilina za Salustija, ki mu gre pri pisanju zgodovine tudi za občo korist, predstavljata vse tisto, kar je bilo v državi v določenem obdobju narobe – na to je avtor jasno opozoril v uvodih v obe monografiji.
Zgodovina (Historiae) je bilo Salustijevo najzrelejše in brez dvoma najpomembnejše delo, zato je velika škoda, da je ohranjeno le v fragmentih. Ohranjeni so namreč le štirje govori in dve pismi ter okoli 500 bolj ali manj skopih odlomkov, ki so se ohranili pri različnih kasnejših avtorjih, zlasti slovničarjih. Salustij je snov svoje Zgodovine začel z dogodki po Sulovi smrti leta 78 pr. Kr. in do svoje smrti v petih knjigah obdelal snov dvanajstih let, do Ciceronovega konzulata leta 67 in Pompejeve vojne proti Mitridatu. Vprašanje ostaja, kako daleč je želel Salustij seči s tem delom – ni namreč izključeno, da ga, kot že rečeno, ni imel namena npr. vsebinsko povezati z monografijo Katilinova zarota. Vsekakor je Salustij s svojo Zgodovino bistveno vplival na kasnejše pisce – ne le v smislu obdelave in razporejanja snovi, temveč tudi vsebinsko; povsem verjetno je, da je tudi Plutarh črpal pri Salustiju, ko je pisal življenjepisa Sertorija in Lukula.
Salustij kot zgodovinopisec pravzaprav ni imel pravega predhodnika; dotedanja »zgodovinopisna« tradicija v Rimu je bila izrazito analistična in tudi Salustijevi neposredni predhodniki, npr. Sizena in Licinij Maker, se od nje še niso osamosvojili – ne vsebinsko ne slogovno. O Sizeni je imel npr. Ciceron sicer dobro mnenje, češ da je »učen in predan plemenitim prizadevanjem« (doctus vir et studiis optimis deditus), 451 vendar je že v antiki veljalo mnenje, da je bil pri izbiri svoje snovi precej nekritičen.
Salustij je bil, prav nasprotno, pri pisanju izjemno natančen in si je prizadeval, da bi imel na voljo čim več razpoložljivih dokumentov, ki si jih je za potrebe trenutne snovi, npr. pri pisanju Jugurtinske vojne, dal tudi prevajati. Do svoje snovi je bil kritičen in je k njeni obdelavi pristopal izrazito praktično, kar je tudi razumljivo glede na njegovo dotedanjo politično kariero, ki mu je brez dvoma omogočila izjemno natančen vpogled v »tekoče zadeve«, ki jih je opisoval v Zgodovini in v Katilinovi zaroti. Zlasti v slednji je sicer zagrešil nekaj netočnosti, zaradi katerih si je prislužil marsikateri očitek, vendar pri tem ne gre pozabiti, da je to kljub vsemu njegovo prvo delo.
Njegova največja zasluga pa brez dvoma leži v dejstvu, da je zgodovinopisje, ki je bilo do tedaj v Rimu malo cenjeno, povzdignil v samostojno, globoko angažirano in filozofsko poglobljeno družbenokritično literarno zvrst; goli, analistični pristop k zgodovinski materiji, ki je bil pri njegovih neposrednih predhodnikih še dodatno obremenjen z nekritičnim navajanjem podatkov, je razbremenil nepotrebnega balasta in postavil potrebne kriterije za obdelavo snovi. Argumenti v besedilu niso več podani suho in linearno, temveč si je Salustij v svojih delih prizadeval za filozofsko poglobljen uvod, vsebinske ekskurze, retorične vložke in subtilno prikazovanje motivov posameznih protagonistov.
Obenem si je za potrebe te literarne zvrsti Salustij izbral jezik, s katerim je zavzel povsem drugačno smer, kot bi jo lahko pričakovali npr. pri Ciceronu, ki je bil mnenja, da mora biti jezik tudi pri pisanju zgodovine »mehak, sproščen in prijetno tekoč«; 452 s tovrstnim pristopom k zgodovinopisju kot »dolžnost govornika« (munus oratoris), 453 ki je bil vsaj delno tudi pod vplivom helenističnega retoričnega zgodovinopisja (ne nazadnje je bil Ciceron tudi mnenja, da je »Izokratov ali Teopompov slog povsem primeren za izražanje vsega, kar imenujemo zgodovina« 454 ) je Salustij, ki je želel zgodovinopisje ločiti oz. osamosvojiti od retorike, zavestno prekinil. Prav tako se je v jezikovnem smislu oddaljil od Cezarja, ki ga je Ciceron hvalil zaradi njegove jasnosti in jezikovne čistosti. 455
Salustij se je za svoj literarni izraz obrnil k drugemu vzorniku – Tukididu. Tako kot Tukidid je bil tudi Salustij pred nalogo, da za literarno zvrst, ki jo je sam rekonstruiral, vzpostavi tudi nov literarni stil. Tukididu je sledil v tem, da je v svojih delih ustvaril specifično atmosfero, ki bi primerno poustvarila razmere, o katerih piše, in obenem jasno izražala stališče avtorja – pripovedovalca, ki je v besedilu sicer nevidna, a vsaj tako pomembna osebnost kot protagonisti, ki jih opisuje. Slogovno je Salustij, spet podobno kot Tukidid, inovator. Jezikovno je segel tudi h Katonu; njegov jezik je tako pisan in poln arhaizmov; namesto da bi bil »mehak in gladko tekoč«, je živčen, mestoma odsekan, razburljiv in slikovit.
Salustijev slog pa ni naletel na zgolj pohvalne ocene. Pompej Lenaj, malo znani Pompejev osvobojenec, je o Salustiju je dejal, da je »prav malo izobraženi tat besed starejših piscev in Katona« (priscorum Catonisque verborum ineruditissimum fur); 456 Azinij Polion mu je očital nagnjenost k pretiranemu arhaiziranju, Velej Paterkul mu je oponesel, da je »Tukididov posnemovalec«. 457 Kvintilijan celo povzema domnevno ponarodeli epigram, ki govori o tem, da je Salustij svoj besednjak pokradel pri Katonu:
Dosti izrazja nakradel si davnemu piscu Katonu,
Krisp, ki popisal si tek vojne z Jugurto prav ves! 458
Zlasti z današnjega stališča presojanja zgodovinopisja je seveda mogoče Salustiju marsikaj očitati, vendar je njegovo delo izjemno in neprecenljivo prav zaradi njegove pionirske vloge; njegov odnos do obdelovane snovi, do resnice, je v zgodovinopisju njegove in predhodne (rimske) dobe pravzaprav edinstven, in čeprav ga je za kratek čas zasenčil Livij s svojo monumentalno in optimistično Zgodovino, je Salustij na svoje naslednike napravil močnejši vtis in bistveno bolj vplival na zgodovinopisno tradicijo, ki mu je sledila, kakor je razvidno tudi iz Kvintilijanove ocene, da je »Livij sicer primernejši za poduk dečkov, a da je Salustij večji zgodovinar«, 459 in iz Marcialove trditve, da je Salustij pravzaprav kar začetnik rimskega zgodovinopisja: primus Romana Crispus in historia. 460
1 Po krivici se človeški rod pritožuje nad svojo naravo, češ da je slabotna in kratkotrajna ter bolj odvisna od naključja kot od vrline. Nasprotno, po treznem premisleku bi namreč človek mogel ugotoviti, da ni nič večjega in odličnejšega in da naravi primanjkuje bolj delavnosti ljudi kot pa moči in časa.
Toda vodnik in gospodar človeškega življenja je duh. Kadar si ta z vrlino utira pot k slavi, je zadosti močan, zmožen in bister, in ne potrebuje slepe sreče; kajti ta ne more nikomur niti dati niti odvzeti poštenosti, pridnosti in drugih dobrih lastnosti. Če pa človeku pomagajo slaba nagnjenja in zapade v brezdelje in čutno uživanje ter se, čeravno samo za malo časa, preda pogubnim strastem, dolži pri tem slabost človeške narave, ko mu v brezbrižnosti propadajo moči, čas in duševne zmožnosti. Vsak, ki je prizadet, vedno zvrača krivdo na okoliščine. Ko bi ljudje skrbeli z enako vnemo za resnične dobrine, kot se pehajo za neprimernimi in nekoristnimi, da, celo nesmiselnimi in pogubnimi stvarmi, jim pač ne bi vladalo naključje, marveč bi bili gospodarji svoje usode in povzpeli bi se tako visoko, da bi v svoji slavi postali iz navadnih ljudi nesmrtni.
2 Kakor je namreč človek sestavljen iz telesa in duha, tako se tudi vsa naša dejanja in nagnjenja ravnajo deloma po telesni, deloma po duhovni naravi. Zatorej naglo mine vsa zunanja lepota, še tolikšno bogastvo, telesna moč in sploh vse, kar je temu podobno, medtem ko so izredna dejanja duha kakor nesmrtna duša. Skratka, kot se telesne dobrine in darovi sreče začenjajo, tako tudi prenehajo; vse, kar nastane, premine in vse, kar raste, tudi ostari, a duh je neminljiv in večen; kot krmar človeškega rodu snuje in obvlada vse, pri tem pa je samostojen. Toliko bolj se moraš torej čuditi izprijenosti tistih, ki predani telesnim užitkom žive potratno in brez duha, duha pa – čeprav ni v človeški naravi mimo njega nič boljšega in odličnejšega – zanemarjajo in dopuščajo v svoji brezbrižnosti, da otopi, dasi je na voljo tako mnogo raznovrstnih dejavnosti, s katerimi si lahko pridobiš največjo slavo.
3 Vendar se mi zdi, da se izmed teh opravil v sedanjih razmerah nikakor ni vredno potegovati za uradniška mesta in visoke položaje, skratka, za kakršno koli javno udejstvovanje, saj se ne podeljuje častna služba vrednim, tisti pa, ki si jo pridobijo s prevaro, niso ne varni ne zato bolj spoštovani. Kajti s silo vladati domovini in podložnikom, čeprav je kdo za to sposoben in tudi popravi napake, je vendarle slabo, zlasti ker prinašajo vsi politični prevrati pokole, pregnanstva in druge sovražnosti. Toda brezuspešno se gnati za nečim in si kljub vsem naporom nakopati samo sovraštvo, je največja neumnost. Morala bi pač koga napasti edino sramotna in pogubna strast, da bi peščici oblastnikov na ljubo žrtvoval lastno dostojanstvo in svobodo.
4 Sicer pa je med drugimi duševnimi opravili zelo koristno zgodovinopisje. Ker pa je o njegovi pomembnosti govorilo že veliko drugih, menim, da lahko to opustim, sicer bi utegnil kdo misliti, da zgolj iz bahavosti tako močno hvalim svoje najljubše opravilo. Sem pa trdno prepričan, da se bodo našli ljudje, ki bodo moje pomembno in koristno delo ožigosali kot čisto lenobo, ker sem se pač odločil živeti daleč stran od politike. To bodo gotovo tisti, ki imajo za najvišjo stopnjo dejavnosti to, da se prilizujejo množici in si skušajo pridobiti njeno naklonjenost s tem, da vabijo ljudi na gostije. Če pa bodo ti ljudje pomislili, v kakšnih časih sem jaz prišel do državnih služb in kakšni možje tega niso dosegli, nadalje kakšne vrste ljudje so se vrnili v senat, tedaj bodo gotovo prišli do spoznanja, da sem spremenil svoje mnenje iz upravičenih razlogov, ne pa iz lagodnosti, in da je pričakovati za skupnost večjo korist od mojega brezdelja kakor od dejavnosti drugih.
Saj sem vendar pogosto slišal, da sta Kvint Maksim in Publij Scipion, razen njiju pa še drugi pomembni možje v državi, vedno znova izjavljala, da se ob gledanju podob prednikov močno vnemajo za krepostna dejanja. Seveda nimajo tolikšne moči v sebi niti tisti voščeni kipi niti podobe, marveč raste ob spominu na velika dejanja v prsih odličnih mož oni plamen in ne ugasne prej, dokler z lastnimi dejanji sami ne dosežejo prav takšne slave in časti svojih prednikov. Kdo med vsemi ljudmi pa je dandanes še tak, da ne tekmuje s predniki v bogastvu in potratnosti namesto v poštenju in delavnosti. Tudi ljudje brez slavnih prednikov, ki so se navadno po vrlih delih odlikovali pred plemstvom, si bolj prizadevajo za oblast in častne službe kradoma in z goljufijo, kot pa s poštenimi sredstvi, prav kakor bi bile pretura, konzulat in vse druge podobne častne službe slavne in veličastne same po sebi in se ne bi ocenjevale po naravni vrednosti tistih, ki te službe opravljajo.
Toda jaz sem v gnusu in nevolji zaradi nravstvenega stanja v naši državi govoril presvobodno in zašel predaleč. Zdaj pa se vračam k stvari.
5 Moj namen je opisati vojno, ki jo je rimski narod vodil z numidijskim kraljem Jugurto, prvič zato, ker je bila to huda in krvava vojna in se je bojna sreča menjavala, drugič pa, ker so takrat prvič nastopili proti predrznemu plemstvu. Ta boj pa je bil tako hud, da je postavil ves božji in človeški red na glavo in se je stopnjeval do tako blaznega divjanja, da sta šele državljanska vojna in opustošenje Italije dokončala strankarske razprtije. Toda preden bom začel o tem pripovedovati, naj posežem nekoliko v preteklost, da bi v celoti bila bralcu stvar jasnejša in razumljivejša. […]
44 Po prihodu v Afriko mu [Metelu] je prokonzul Spurij Albin izročil leno, nebojevito in niti zoper nevarnosti niti zoper napore utrjeno vojsko. Ti vojaki so znali bolje sukati jezik kakor orožje, ropali so pri zaveznikih in bili tudi sami plen sovražnika, nevajeni izpolnjevati povelja in se podrejati vojaški disciplini. Zato je imel novi poveljnik več skrbi zaradi grdih razvad kot pa veselih upov na pomoč od velikega števila vojakov. Čeprav je odlašanje z volitvami skrčilo za bojevanje ugoden poletni čas in si je Metel lahko mislil, da je ljudstvo napeto pričakovalo izida, je vendar sklenil, da ne bo začel vojne prej, dokler ne bo s prejšnjo staro disciplino prisilil svojih čet na naporno delo. Kajti odkar je Albin, potrt zaradi poraza brata Avla in njegove vojske, sklenil, da ne bo zapustil province, je tudi poleti, dokler je še imel vrhovno poveljstvo, večinoma taboril z vojsko v stalnem taboru, razen če ga nista smrad ali pomanjkanje krme prisilila menjati prostor. Toda tabor ni bil niti utrjen niti po vojaškem običaju ponoči zastražen. Kadar se je komu zahotelo, je zapustil bojna znamenja. Branjevci, pomešani z vojaki, so se podnevi in ponoči klatili okrog, pri tem pa pustošili polja, napadali domačije ter kakor za stavo kradli živino in sužnje; vse to so nato zamenjavali pri trgovcih za uvoženo vino in drugo podobno blago. Razen tega so žito, ki so ga dobivali od države, prodajali in si kruh vsak dan sproti kupovali. Skratka, pri tej armadi si lahko našel vse grdobije in razvade, kar jih lahko našteješ ali si jih predstavljaš, pa še kaj več.
45 Metel pa se je, kot kažejo moji viri, pokazal v teh težavah resnično velikega in modrega moža, nič manj kot pred sovražnikom. Tako spretno je ubiral zlato sredino med prizadevanjem po priljubljenosti in strogostjo. Najprej je namreč z dnevnim poveljem odpravil vse, kar je podpiralo zanikrnost in lenobo. Odslej ni smel nihče prodajati v taboru kruha ali kake kuhane jedi, branjevcem je bilo prepovedano spremljati vojsko, noben navaden vojak ni mogel imeti ne v taboru ne na pohodu sužnja ali tovorne živali. Tudi vse druge razvade je tesno omejil. Razen tega je vsak dan v pohodih po stranskih poteh menjal prostor za tabor in ga, kakor da bi bil sovražnik v bližini, dal utrditi z nasipom in jarkom, razpostavljal je pogostne nočne straže in jih skupaj s podpoveljniki osebno nadziral. Prav tako se je na pohodih pokazal zdaj spredaj zdaj zadaj, pogosto v sredini, da bi nihče ne stopal iz vrste. Korakati so morali strnjeno ob bojnih znamenjih in vsak vojak je nosil s seboj živež in orožje. Tako je bolj s preprečevanjem prekrškov kot s kaznovanjem utrdil svojo vojsko. […]
49 Tedaj je Metel, ki ni mislil, da je sovražnik tu, zagledal nenavaden prizor, ko se je z vojsko spuščal s hriba. Sprva ni vedel, kaj to pomeni. Numidijci so namreč stali s konji v grmovju; povsem niso bili zakriti, ker je bilo drevje nizko, vendar pa se jih tudi ni dalo prav razločiti, ker jih je z njihovimi bojnimi znamenji vred zaslanjala naravna lega, še posebej pa, ker so se spretno zamaskirali. Toda brž je uganil, da gre za zasedo, in ukazal je svojim četam, naj se za hip ustavijo. Pri priči je preuredil oddelke in jih na desni strani, ki je bila sovražniku najbližja, v treh varovanih skupinah razpostavil v bojno vrsto; vmes med posamezne oddelke je razdelil pračarje in lokostrelce, vso konjenico pa prestavil na krili, nato pa primerno okoliščinam na kratko spodbudil vojake ter jih tako razporejene z bočnim obratom povedel v dolino.
52 Tako sta se kosala med seboj poveljnika, oba izredno zmožna moža, vendar ob zelo različnih pogojih, kajti Metel je imel na voljo hrabro vojsko, a neugodno ozemlje, Jugurta pa sicer vse potrebno za zmago, razen vojakov. Ko so naposled Rimljani videli, da nimajo nobenega zatočišča in jim sovražnik ne da priložnosti za boj, spuščal pa se je že večer, so skladno s poveljem izvedli v smeri proti griču preboj. Numidijci, ki so izgubili ozemlje, so se poraženi spustili v beg. Padli pa so le redki, kajti večino so obvarovale urne pete in pa to, da sovražnik ni poznal ozemlja. […]
84 Marij pa je, kot smo povedali že zgoraj, na odločno željo ljudstva postal konzul in rimski narod mu je določil kot provinco Numidijo. Že prej je Marij bil plemstvu sovražen, sedaj pa ga je začel neprestano in zagrizeno preganjati. Zdaj si je privoščil posamezne plemiče, zdaj vse skupaj. Pogosto je zatrjeval, da je dobil konzulat kot plen po zmagi nad njimi, in tudi sicer je govoril tisto, kar je njega povzdigovalo, njih pa bolelo in poniževalo. Medtem pa je vprašanjem, ki so zadevala vojno, dajal prednost. Zahteval je za legije rezervno moštvo in si pri tem nabral od prijateljskih narodov, kraljev in zaveznikov pomožnih čet. Pri tem je poklical iz Lacija prav najpogumnejše, med njimi večinoma take, ki jih je osebno v vojni spoznal, in le redke, o katerih je samo slišal pripovedovati. Osebno se je tudi obrnil na veterane in jih nagovarjal, da bi šli z njim na bojišče. In senat, ki mu je bil sicer nasproten, si mu ni upal zavrniti nobene zahteve. Rezervo pa mu je celo rad odobril, kajti menil je, da je vojaška služba pri ljudstvu nepriljubljena in da si bo Marij ali z njo malo pomagal v vojni ali pa bo zaradi nje zapravil naklonjenost ljudstva. Toda to je bilo jalovo upanje, kajti tolikšno navdušenje nad tem, da bodo spremljali Marija, je zajelo vse! Vsakdo je računal, da bo s plenom obogatel in se vrnil kot zmagovalec, ali pa si je obetal kaj podobnega. Razen tega pa si jih je znal Marij s svojimi besedami nemalo navdušiti in prikleniti nase. Kajti, ko so mu bile odobrene vse zahteve in je hotel začeti nabirati vojake, je sklical ljudsko zborovanje; deloma za spodbudo, deloma pa si je kot ponavadi spet hotel privoščiti plemstvo. Nato je govoril nekako takole:
85 »Kviriti, jaz dobro vem, da večina ljudi ne kaže istih lastnosti takrat, ko se pri vas poteguje za kako visoko službo, kot takrat, ko to službo dobi in jo opravlja. Prej so polni vneme, skromni, umirjeni, nato pa se ves čas vsevprek predajajo lenobi in jih je sama ošabnost. Moje mnenje pa je temu nasprotno. Kajti, kolikor več velja vsa država od konzulata ali preture, toliko skrbneje jo je treba opravljati, kot pa se potegovati za službe. Tudi mi ni neznano, kako težko nalogo prevzemam s službo, ki mi je po vaši največji dobrohotnosti zaupana. Pripravljati se na vojno in hkrati varčevati pri državni blagajni, siliti v vojaško službo ljudi, ki jim ne bi rad prizadejal nič slabega, skrbeti za vse doma in zunaj, vse to pa delati sredi med zavistneži in strankarskimi zagrizenci, ki samo nasprotujejo, kviriti, je gotovo teže, kot se misli. Razen tega pa, če se drugi s čim pregrešijo, jih ščiti njihovo staro plemstvo, hrabra dela prednikov, podpora in premoženje sorodnikov po krvi in svaštvu in množice klientov in vse drugo. Jaz pa se lahko zanesem samo nase in se moram zavarovati s svojo hrabrostjo, značajnostjo in neoporečnostjo, vse drugo je brez vrednosti. […]
Izročili ste mi vrhovno poveljstvo v jugurtinski vojni, zaradi česar je plemstvo hudo razkačeno. Lepo vas prosim, samo premislite malo, ali bi bilo bolje to spremeniti, vzemimo tako, da zaupate to ali drugo nalogo nekomu iz plemiške klike, možu iz starega rodu s celo vrsto slavnih prednikov, a brez vojaških izkušenj. Popolnoma je razumljivo, da bi si ta, nevešč v vsem, ne znal pomagati, ne da bi delal brezglavo in si naposled našel moža iz ljudstva in ga postavil za svojega svetovalca v službi. Tako se največkrat zgodi, da si tisti, ki ste ga vi postavili za poveljnika, poišče za poveljnika koga drugega. Kviriti, jaz pa poznam ljudi, ki so začeli proučevati zgodovino prednikov in grške vojaške spise šele takrat, ko so bili izvoljeni za konzule. Kako narobe! Za službe se usposabljajo šele takrat, ko so imenovani, medtem ko bi morala biti znanje in izkušenost pogoj za dodelitev službe.
Zdaj pa, kviriti, primerjajte s temi naduteži mene, novinca! Tisto, kar oni navadno samo slišijo ali berejo, sem jaz deloma doživel, deloma pa tudi storil. Tisto, česar so se oni naučili iz knjig, sem se jaz učil v vojaški službi.
Predvsem, kviriti, naj vas prav nič ne skrbi ureditev numidijskega vprašanja, kajti tisto, kar je doslej varovalo Jugurto, ste odstranili: pohlep, neizkušenost in tudi ošabnost. Na bojišču imamo sedaj vojsko, ki pozna ozemlje, ki pa si, pri bogovih, več prizadeva, kot pa žanje uspehov. Kajti njen večji del je zaradi pohlepa in nenačrtnosti poveljnikov uničen. Zato se vsi, ki ste sposobni za boj, pridružite meni in pohitite na pomoč državi. Nihče več naj se ne da preplašiti z nesrečo drugih ali zaradi ošabnosti poveljnikov! Jaz sam vam bom tako na pohodih kot v boju zvest tovariš in svetovalec v nevarnosti in vaša usoda bo vedno tudi moja. Resnično, s pomočjo bogov nam bo zdaj zdaj padlo vse v naročje kot zrel sadež; zmaga, plen, slava. A tudi če bi bilo vse dvomljivo in še daleč, bi bila častna dolžnost vseh dobronamernih državljanov zavzeti se za državo. Kajti nihče ni postal nesmrten z lenobo in še noben oče ni želel svojim otrokom, da bi večno živeli, marveč da bi sklenili svoje življenje kot pošteni in pravični ljudje.
Dejal bi še kaj več, kviriti, ko bi mogel z besedami vliti boječim poguma; za odločne in vrle pa mislim,da sem govoril še preveč.«
1 Vsi ljudje, ki se trudijo povzpeti se nad ostala bitja, bi si morali na vso moč prizadevati, da ne bi življenja premerili molče kakor ovce, ki jih je narava ustvarila sklonjene k tlom in pokorne zgolj svojemu trebuhu. Vsa naša ustvarjalna moč je v telesu in duhu. Duha imamo, da ukazuje, telo pa, da sledi; v prvem smo podobni bogovom, drugo nam je skupno z živalmi.
Zato se mi zdi pravilneje, da si za slavo prizadevamo z duhovnimi in ne toliko s telesnimi sposobnostmi; in ker je življenje, ki nam je dano, kratko, moramo doseči, da bo spomin na nas kar se da dolgotrajen. Slava bogastva in lepote je namreč nestanovitna in krhka, slava kreposti pa sijoča in večna.
Med ljudmi že od nekdaj ni pravega soglasja o tem, ali v vojni več velja telesna sila ali krepost duha. Vsekakor je, preden se česa lotiš, potreben premislek, po premisleku pa pravočasno ukrepanje. Tako eno kot drugo je samo zase nepopolno in potrebuje podporo drugega.
2 Sprva so torej nekateri kralji – takšna je bila namreč prva oblika vladavine – utrjevali duha, spet drugi pa telo; a ljudje tedaj lakomnosti še niso poznali – vsakdo je živel zadovoljen s svojim imetjem. Pozneje so si v Aziji Kir, v Grčiji pa Lakedajmonci in Atenci začeli podrejati mesta in ljudstva, razlog za vojno jim je bil pohlep po vladanju, najvišjo slavo so iskali v čim večji oblasti; tedaj šele se je ob preizkušnjah pokazalo, da v vojni največ velja duševna moč.
Če bi namreč duševne zmožnosti kraljev in vojskovodij v mirnem času veljale toliko kot v vojni, bi bile stvari med ljudmi pravičneje urejene in bolj stanovitne in bi ne bil priča vseprisotnemu prevratu, spremembam in neredu. Kajti oblast je moč zlahka zadržati s tistimi kakovostmi, s katerimi je bila pridobljena. Kadar pa se prizadevnost umakne lenobi, skromnost in pravičnost pa pohlepu in ošabnosti, se skupaj z značajem sprevrže tudi sreča. Tako gre oblast iz rok manj vrednega posameznika v roke najboljšega.
Vse, česar se ljudje oprimejo – oranje, plovba ali gradnja –, je odvisno od kreposti. Toda mnogi, ki jim je mar le za jed in spanec, ki so neuki in brez omike, tavajo skozi življenje, kakor bi bili brez vsakega cilja; tem telo proti naravi služi zgolj za užitke, duh pa jim je v breme. Njihovo življenje se mi zdi malodane smrt, ker je zavito v molk. Zdi se mi, da prav zares živi le nekdo, ki si, osredotočen na neko opravilo, prizadeva za slavo, ki jo prinesejo izredna dejanja ali lepe čednosti. Vendar pa v veliki množici stvari narava vsakomur kaže drugačno pot.
3 Lepo je z dejanji koristiti državi, a tudi govoriti v njeno korist ni brez vsakega smisla. Človek se lahko proslavi bodisi v miru bodisi v vojni; velikih časti so deležni tako tisti, ki so dejanja storili kot tudi tisti, ki so drugih dejanja opisali. Meni pa se le zdi, da je, čeprav je pisec zgodovine deležen skromnejše slave kot tisti, ki jo ustvarja, zgodovino pisati nadvse težko; najprej zato, ker je treba v besedah enakovredno prikazati dejanja, zatem zato, ker ima večina grajanje prekrškov za besede zlobe in nevoščljivosti. Kadar pa omenjaš izjemno krepost in slavo izvrstnih posameznikov, nekaj kar se vsakomur zdi lahko dosegljivo, to naleti na ravnodušen odziv, kaj več pa celo obvelja za izmišljeno laž.
4 Sam sem se dosti premlad najprej vneto posvetil državni službi, prav kakor toliko drugih, a se mi je marsikaj uprlo, kajti v politiki so se namesto skromnosti, zadržanosti in kreposti uveljavile predrznost, razsipnost in lakomnost. Čeprav se je moj duh, ki so mu bile slabe razvade neznane, vsega tega branil, je bila moja neizkušena mladost, ki jo je pokvarilo stremuštvo, ujeta sredi vse te pokvarjenosti; tudi meni je, dasiravno sem se ogradil od nizkotnih navad ostalih, pohlep po časteh naložil enako breme govoric in zavisti kakor drugim.
Ko se je torej moja duša izvila iz vseh preizkušenj ter pasti in sem sklenil preostanek življenja preživeti proč od javnega življenja, sem se odločil, da svojega časa ne bom tratil v brezbrižni lenobi, pa tudi z lovom in poljedelstvom, s tema hlapčevskima opraviloma, se nisem mislil kratkočasiti; ne, sklenil sem se vrniti k podvigu, od katerega me je odtrgalo stremuštvo, in po delih – kakor se mi pač to ali ono zdi vredno omembe –, pisati zgodovino rimskega ljudstva. Opravila sem se lotil še toliko bolj vneto zato, ker je moj duh svoboden – ničsar več se ne nadejam, ničesar se ne bojim in poltično nikomur ne pripadam.
Na kratko bom torej razpravil, kolikor le morem stvarno, o Katilinovi zaroti; to grozodejstvo se mi namreč zaradi nenavadne strahotnosti in zločinstva zdi najprej vreden spomina. Preden pa začnem pripovedovati, naj na kratko spregovorim o značaju tega človeka.
5 Lucij Katilina, mož plemenitega rodu, je bil silno telesno močan in trdnega značaja, a duhovno nizkoten in pokvarjen. Vse od rane mladosti je užival v notranjih razprtijah, moriji, ropanju, razdoru med meščani in ob vsem tem je potratil svoja mlada leta. Njegovo telo je prav neverjetno dobro prenašalo lakoto, mraz in pomanjkanje spanja. Njegov duh je bil drzen, zvijačen, nestanoviten, zmožen vsakršnega pretvarjanja in hlinjenja, grabežljivo lakomen tujega in zapravljivo malomaren do lastnega imetja, brez vsake mere v nasladah. Premogel je še kar dovolj govorniškega daru, a prav malo preudarnosti.
Njegov pohlep ni poznal mere, hlepel je venomer po neverjetnem, nedosegljivem. Po Sulovi tiraniji se ga je polastila neizmerna sla po oblasti nad državo; niti malo ni pomišljal, s kakšnimi sredstvi bi se do nje dokopal, da bi si le zagotovil položaj vladarja. V njegovi podivjanosti ga je iz dneva v dan vse bolj podžigala obubožanost družine in zavest o zločinski preteklosti, lastnosti pa, ki sem jih omenil poprej, so to stanje še poslabšale. Poleg vsega tega pa ga je spodbujala še vsesplošna izprijenost družbe, v kateri sta se razpasli dve najslabši in nasprotujoči si pregrehi, razsipnost in lakomnost.
6 Toda Rimljani, vedno budni bodisi v miru bodisi v vojni, so se brž pripravili; med vzajemnim spodbujanjem so šli proti sovražniku in z orožjem stopili v bran svobodi, domovini in družinam. Potem ko so se srčno ubranili nevarnosti, so šli na pomoč prijateljem in zaveznikom ter si z uslugami, ki so jih večkrat iskazali kakor prejeli, zagotovili njihovo naklonjenost.
Vladala jim je zakonita oblast, ki je bila po obliki kraljevina. Izbranci, ki so bili zaradi starosti šibkega telesa, zaradi izkušenj pa ostrega duha, so bili svèt državi; te so zaradi starosti ali pa zaradi značaja njihovega položaja imenovali »očetje«.
7 Tisti čas si je vsakdo začel bolj prizadevati za to, da bi se odlikoval in izkazal svoje sposobnosti. Kralji so do dobrih ljudi bolj nezaupljivi kot do slabih; krepost drugih je zanje vir zaskrbljenosti. V svobodnih razmerah pa se je država prav neverjetno hitro okrepila: vse je namreč preplavila želja po slavi. Že mladina se je vse od tedaj, ko je bila sposobna za vojaško službo, v vojaških taborih naporno urila v bojnih spretnostih; bleščeče orožje in bojni konji so ji bili bolj v veselje kot pa družba vlačug in vdajanje pijančevanju. Takšnim možem torej ni bil noben napor tuj, nobeno ozemlje prestrmo ali neprehodno, noben oborožen sovražnik strašen; krepost je premagala vse.
Gregor Pobežin
O življenju Tita Livija (Titus Livius) ni znanega veliko; podatki, ki jih imamo na voljo o njem, so nezanesljivi; vse, kar vemo o njem, namreč izvira iz posrednih omemb pri drugih avtorjih. Hieronim463 je v svoji Kroniki zapisal, da se je Livij rodil v Pataviju (lat. Patavium, današnja Padova) v Cisalpinski Galiji leta 59 pr. Kr. in umrl prav tam leta 17 po Kr. 464 Patavij je že v antiki slovel po svoji močni moralni, verski in domoljubni tradiciji, kar se odraža tudi v Livijevem delu, v katerem je bil vseskozi zazrt prav k tem odlikam.
Rodil se je verjetno v razmeroma premožni družini, ki mu je lahko omogočila dobro izobrazbo. Ko mu je bilo kakih deset let, je že doživel izbruh državljanske vojne med Pompejem in Cezarjem, ki se je končala v bitki pri Farzalu leta 48; po vsej verjetnosti je v Pataviju ostal vse do leta 31, ko je Oktavijan pri Akciju dokončno porazil svoje politične nasprotnike, ali še dlje – kdaj je prišel v Rim, ni povsem jasno. V Rimu se je spoprijateljil s cesarjem Avgustom, katerega naj bi navdušil z javnim branjem odlomkov iz svojega dela; Avgust naj bi mu celo zaupal vlogo domačega učitelja. V javno življenje Livij ni posegal in se ni politično udejstvoval, čeprav naj bi bili v svojih političnih nazorih razmeroma konzervativen in zazrt v preteklost (celo Avgust naj bi se bil nekoč pošalil, da je Livij »pompejanec«); 465 javnih služb ni opravljal, temveč se je raje v celoti posvetil svojemu zgodovinopisnemu poklicu, ki ga je povsem pritegnil.
Poleg svojega temeljnega dela, zgodovinskega dela z naslovom Od ustanovitve mesta, je Livij sestavil več filozofskih in govorniških spisov, od katerih pa so se ohranile le bežne notice pri drugih avtorjih. Kvintilijan omenja pismo, naslovljeno na sina Tita, v katerem ga spodbuja, naj bere dela Demostena in Cicerona, »da bi se jima slogovno kar najbolj približal«. 466 Seneka v enem od svojih pisem omenja, da je Livij napisal tudi vrsto dialogov filozofske vsebine, ki pa naj bi bile prej moralne razprave, podprte z zgodovinskim gradivom.
Livijevo daleč najpomembnejše delo pa je bila monumentalna zgodovina Od ustanovitve mesta (Ab urbe condita libri), ki ga je verjetno začel pisati med letoma 27 in 25 pr. Kr. in se z njim ukvarjal vse do smrti. Prav to delo je najbrž bolj kot kaj drugega povezovalo Livija in cesarja Avgusta; Livij je, kot že rečeno, pritegnil Avgustovo pozornost z javnim branjem svojega dela, ki ga je začel pisati tudi v duhu olajšanja, ki je zavelo skozi rimsko ljudstvo po koncu skoraj dvajsetletne morije državljanskih vojn in pričakovanja, da se bodo razmere pod močno Avgustovo osebnostjo umirile. Avgust je dejansko načrtoval družbeno prenovo, ki bi omilila razdiralne posledice močnega individualizma, ki se je zlasti pod vplivom grške kulture razširil v rimski družbi; ena od poglavitnih potez te prenove je bilo vračanje k starim vrednotam, h katerim se je v svojem delu oziral tudi Livij. Avgust je brez dvoma začutil potencial njegove zgodovine, ki je bilo v tem oziru glasnik nove dobe, zato je bilo njegovo zanimanje zanj razumljivo. Livij je svojo zgodovino objavljal po delih; delo je bilo preveliko, da bi ga objavil v enem kosu, seveda pa je njegov obseg vseskozi rasel.
Zgodovina Od ustanovitve mesta je obsegala 142 knjig, verjetno pa je Livij prvotno načrtoval celo 150 knjig. Delo je Livij razkosal v t. i. pentade in dekade oziroma v skupine knjig po pet ali deset. Vsaka pentada oziroma dekada naj bi bila vsebinsko zaokrožena celota, ki je imela tudi svoj naslov (npr. Belli Punici libri – O punski vojni; Belli civilis libri – O državljanski vojni itn.). Prednost takšne organizacije dela je bila, da je lahko avtor sistematično in natančno obdeloval snov, ki si jo je bil zastavil – v Livijevem primeru od legendarne ustanovitve mesta do obdobja Avgustove vladavine –, pomanjkljivost pa premajhna organska povezanost posameznih delov, ki je verjetno botrovala dejstvu, da je večji del zgodovine, ki se je v celoti ohranila vsaj do pozne antike, danes žal izgubljen. Že v 1. stoletju po Kr. je namreč nastal prvi povzetek zgodovine, poleg tega pa so za vse posamezne knjige pripravili izvlečke (t. i. periohe, lat. periochae). Zdaj je ohranjenih le še 35 knjig, in sicer 1–10 (prva dekada), 21–45 (tretja, četrta in polovica pete dekade) in odlomek 91. knjige. Ohranjene so tudi vse periohe, razen za 136. in 137. knjigo.
Vsebina posameznih knjig si je sledila po vsebinsko zaokroženih odsekih;
Vse naslednje knjige so žal izgubljene:
Zadnjih 22 knjig (121–142) opisuje dogodke, ki jih je aktivno doživel že avtor sam, predvsem nemirno obdobje drugega triumvirata: vojno triumvirov proti Cezarjevim morilcem Brutu in Kasiju, ki se je končala z odločilnim spopadom pri Filipih in novo državljansko vojno, ki jo je Oktavijan zaključil z odločilnim spopadom pri Akciju leta 31 pr. Kr. 133. knjiga sega do Antonijeve in Kleopatrine smrti po bitki pri Akciju.
Knjige 134–142 opisujejo obdobje Avgustove vladavine do leta 9 pr. Kr. Delo je avtor, kot že rečeno, morda (naknadno) zastavil tako, da bi ga nadaljeval do Avgustove smrti v 150. knjigi; o tem velja sklepati tudi zato, ker se 142. knjiga konča z Druzovo469 smrtjo, ko se je ponesrečil pri padcu s konja, kar se zdi premalo pomemben podatek, da bi se z njim končalo tako obsežno delo.
Vsekakor je treba izpostaviti dejstvo, da je Livijeva zgodovina – zlasti do 120 knjige – zastavljena po izrazito analističnem principu; 470 sosledje dogodkov opisuje po strogem kronološkem zaporedju, ki ga sicer mestoma razbije s priložnostno zastranitvijo (npr. zastranitev v deveti knjigi, v kateri avtor razmišlja o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se srečali Rimljani z Aleksandrom Velikim).
Liviju bi se v okviru zgodovinopisnih zahtev dalo marsikaj očitati: pri uporabi zgodovinskih virov se je nekritično zanašal na zgodovinska dela svojih predhodnikov in premalo na izvirne dokumente; naslanjal se je za starejšo zgodovino Rima predvsem na stare analiste, 471 potem na Polibija (zlasti v knjigah 31–45), za kasnejša obdobja na Pozejdonija idr. Do virov, ki jih je uporabljal, mu tudi manjka kritične distance, zato se v svojem delu nikoli ne povzpne do pravega, kritičnega zgodovinopisja. V globini zgodovinskega uvida ni dosegel pomembnejših starejših zgodovinopiscev, npr. Tukidida ali Polibija, ali le nekoliko mlajšega Salustija. Ker se, kot že rečeno, nikoli ni podal v javno službo, je le slabo poznal politične institucije in njihovo delovanje. Ker – zopet za razliko od Tukidida, Polibija, Salustija in vrste starejših piscev – ni dlje deloval v vojaški službi, ni poznal principov vojaških operacij, zato so njegovi opisi spopadov neživljenjski in pogosto nerealni.
Vendar pa je po drugi strani Livijev slog dramatičen; v sebi harmonično združuje različne slogovne registre, od strogih, resnobnih pasusov do vznesenih, čustvenih odlomkov. Slogovno je njegovo delo jasno in urejeno, vendar v nekaterih ozirih že pomeni odklon od klasične proze Cicerona, po katerem se sicer zgleduje. Azinij Polion472 mu je očital pretirano rabo krajevnih in narečnih izrazov iz njegovega domačega, patavijskega okolja, ki jo je poimenoval patavinitas – patavinskost (ali kar provincialnost). Nekoliko pravičnejšo oceno je Liviju morda namenil Kvintilijan, ki je njegov slog označil z izrazom lactea ubertas – »mlečna polnost«.
Vendar pa je bila za Livija vsaj toliko kot zgodovinska komponenta pomembna tudi moralno-etična funkcija zgodovine, v katero je vpel celotno konstrukcijo svojega dela. Že v uvodu namreč izrecno pojasni, kaj je namen njegovega dela (1,1):
Vsak moj bralec naj vso pozornost posveti temu, kakšno je bilo življenje, kakšne so bile navade, kdo so bili možje in s kakšnimi odlikami so Rimu pridobili nadoblast ter jo razširili; v nadaljevanju naj v duhu zasleduje, kako so zaradi postopnega krhanja discipline moralne vrednote najprej usihale, dalje, kako so bolj in bolj pešale in končno strmoglavo zdrvele v propad, dokler ne pride do današnjih dni, ko ne moremo prenašati ne svojih napak ne zdravil zanje.
Namen dela torej ni zgolj ohranitev zgodovinskega spomina, temveč vsebuje tudi didaktično komponento: kot zgodovinopisec mora avtor sicer jasno in verno podajati podatke, do katerih se je dokopal pri svojih virih, vendar mora delo služiti tudi nekemu etičnemu momentu. Livij je moralist; skrbi ga za usodo ljudstva, ki se je ob starih vrlinah povzpelo do izredne moči in postalo velesila, vendar je nato začelo izgubljati svojo življenjsko silo, ki mu je dajala zagon. V tem sicer ni izražal posebej novih občutij; pred njim je o tem jasno spregovoril že Salustij (okoli leta 41) v delu Katilinova zarota. Toda med Salustijem, ki je ustvarjal v obdobju pozne republike, in Livijem, ki je pisal v optimističnem vzdušju avgustejske dobe (pa čeprav se je tedaj začelo obdobje monarhije), zija ravno prepad osebne izkušnje: Salustij je državljansko vojno osebno izkusil in v njej sodeloval, zato je temu primerno pesimističen in »zagrenjen« – Livij je »svojo« državljansko vojno spremljal z večje razdalje, zato se je lažje poistovetil s programom Avgustove prenove in optimizmom novega miru. Za avtorja je v tem oziru pravzaprav povsem nepomembno, koliko zgodovinskega jedra je npr. v legendah o nastanku Rima, dokler le-te vsebujejo vsaj zrno zgodovinske resnice – ali vsaj etično poanto.
Že v antiki je Livij užival velik sloves: zelo so ga cenili njegovi nasledniki, med njimi Tacit, Seneka, Kvintilijan, Plutarh, Lukan, Valerij Maksim in drugi. Livij je tako postal avtoriteta, iz katere so črpali vsi kasnejši pisci; s tem je zasenčil večino svojih predhodnikov, katerih dela so bila posledično izgubljena. V srednjem veku je bilo njegovo delo nekoliko pozabljeno, vendar so ga »posvojili« humanisti (npr. Cola di Rienzo, ki je v 14. stoletju stremel k obnovi rimskih državnih institucij), zelo priljubljen je bil tudi v renesansi.
S svojim delom se je Livij dvignil daleč nad svoje predhodnike in jih, z izjemo Salustija, povsem zasenčil. Dejstvo, da je bil tip analistične zgodovine v njegovem času že preživet in da njegovo delo s stališča sodobne, pozitivistične znanosti v marsikaterem pogledu ne vzdrži kritike – ne zmanjša vrednosti njegovega dela, ki je dragocena literarna umetnina in dokument starih rimskih vrednot, katerih propada ni mogel ustaviti ne Livijev optimizem ne Avgustova družbena reforma.
Ali si bom pridobil kaj zaslug, če bom popisal zgodovino rimskega ljudstva od začetkov Rima, tega ne vem zagotovo; pa tudi če bi vedel, bi si tega ne drznil reči, saj vidim, da je pisanje zgodovine že stara in splošno razširjena praksa, in da so vedno novi in novi pisci prepričani, da bodo na področju zgodovinopisja dali kak tehtnejši prispevek, ali pa, da bodo s svojim pisateljskim slogom prekosili okorni stil starih avtorjev. Kakor koli že, kljub temu bom vesel, da sem tudi sam po svojih najboljših močeh prispeval k ohranitvi spomina na zgodovino najodličnejšega naroda na svetu, in če bo ob tolikšnem številu piscev moja slava ostala skrita, naj se tolažim z ugledom in veličino teh, ki bodo zasenčili moj sloves.
Sploh pa je snov izjemno obsežna, saj posega več kot 700 let nazaj in je kljub skromnim začetkom tako narasla, da se že šibi pod svojim obsegom. Nedvomno bodo večini bralcev prvi začetki in dogodki, ki začetkom neposredno sledijo, nudili manj užitka; bralci bodo namreč hiteli k sodobnim dogodkom, zaradi katerih moči nekdaj najmočnejšega ljudstva slabijo same sebe. Po drugi strani pa bom sam stremel tudi za tem plačilom za svoj trud, da odvrnem pogled od zla, ki mu je bila naša generacija priča toliko let, in sicer vsaj za toliko časa, dokler vso pozornost posvečam dobrim starim časom, brez sleherne skrbi, ki bi pisca sicer ne mogla odvrniti od resnice, bi ga lahko pa pošteno zbegala.
Dogodkov pred ustanovitvijo Rima in dogodkov, povezanih z njo, ki so primerni bolj za pesniške zgodbe kot pa za zanesljiva zgodovinska poročila, nimam namena ne potrjevati ne zavračati. Starim piscem pač spregledamo, da skušajo s prepletanjem človeškega in božanskega prikazati začetke mest bolj vzvišene; in če je že kateremu ljudstvu treba dovoliti, da govori o svojih božanskih izvorih in kot svoje začetnike navaja bogove, potem je gotovo vojaški sloves rimskega ljudstva tako velik, da takrat, ko govori o Marsu474 kot svojem očetu in očetu svojega ustanovitelja, narodi po svetu to prenašajo prav tako mirno kot rimsko nadoblast. Toda kakor koli bodo že to in podobno izročilo obravnavali ali vrednotili, se s tem ne bom kaj dosti ukvarjal. Vsak moj bralec naj vso pozornost posveti temu, kakšno je bilo življenje, kakšne so bile navade, kdo so bili možje in s kakšnimi odlikami so Rimu pridobili nadoblast ter jo razširili; v nadaljevanju naj v duhu zasleduje, kako so zaradi postopnega krhanja discipline moralne vrednote najprej usihale, dalje, kako so bolj in bolj pešale in končno strmoglavo zdrvele v propad, dokler ne pride do današnjih dni, ko ne moremo prenašati ne svojih napak ne zdravil zanje. Pri študiju zgodovine še posebej pomaga in koristi to, da imaš jasen pregled nad najrazličnejšimi primeri zgodovinskih okoliščin; med njimi izbiraj tiste primere, ki jih bosta ti in tvoja država posnemala, izogibaj pa se takšnih, ki so sramotni že v svojih zametkih in se tudi končajo sramotno.
Sicer me morda navdušenje nad nalogo, ki sem se je lotil, zavaja, ali pa res nikoli ni bilo države, ki bi bila večja, krepostnejša in bogatejša s plemenitimi zgledi, ne države, v katero bi se tako pozno naselila pohlep in razkošje, ne države, v kateri bi uboštvo in skromnost tako dolgo uživala tolikšen ugled; manj kot je bilo premoženja, manj je bilo malo tudi pohlepa. A v zadnjem času je bogastvo spodbudilo pohlep, neizmerno uživaštvo pa je v ljudeh sprožilo željo, da v razkošju in nasladi vsi propadejo ter vse uničijo. Toda naj na samem začetku tako pomembnega dela ne bo tožb, ki ne bodo dobrodošle tudi tedaj, ko bodo morda potrebne; če bi tudi mi imeli enako navado kot pesniki, 475 bi raje začeli ob dobrih znamenjih, s prošnjami in molitvami, naslovljenimi na bogove in boginje, naj nam ob začetku tako pomembne naloge naklonijo lep uspeh.
Rimska država je bila že tako močna, da je bila vojaško kos kateri koli izmed sosednjih držav, toda ker ni bilo žensk, je grozilo, da bo njena veličina trajala le eno generacijo, saj doma ni bilo upanja na potomstvo, s sosednjimi narodi pa se tudi niso poročali. Tedaj je Romul476 po nasvetu starešin poslal k sosednjim ljudstvom poslance, da bi prosili za zavezništvo in sklenitev zakonskih zvez za novi narod z besedami: »Kot vse drugo, tudi mesta rastejo iz skromnih začetkov; in mesta, ki jim pomaga njihov pogum in bogovi, si pridobijo veliko moč in slavno ime. Dobro veste, da so pri začetkih Rima sodelovali tudi bogovi in da mu poguma ne bo manjkalo, zato kot ljudje ne nasprotujte temu, da s soljudmi pomešate kri in rod.« Poslanstvo ni nikjer naletelo na vljuden sprejem; po eni strani so jih zelo zaničevali, po drugi pa so bili zase in za svoje potomce v strahu pred tolikšno močjo, ki je naraščala sredi med njimi. Večina je poslance odslovila z vpašanjem, ali so odprli kakšno zavetišče tudi za ženske, češ da jim bo to naposled zagotovilo enakovredne zakonske zveze.
Rimska mladež je bila ogorčena in nobenega dvoma ni bilo, da položaj kaže na izbruh nasilja. Da bi dobil priložnost in primeren kraj za to, je Romul prikril svojo jezo ter skrbno pripravil svečane igre v čas Neptunu konjarju; 477 poimenoval jih je konzuálije. Ukazal je, naj sosednjih ljudstvom naznanijo igre in praznovanje so pripravili s tolikšnim bliščem, kolikor so znali ali zmogli, da bi bil dogodek res sijajen in spektakularen. Zbralo se je veliko ljudi, tudi v želji, da bi videli novo mesto, še zlasti najbližja ljudstva: Ceninci, Krustumijci in Antemnijci, 478 prišli pa so tudi vsi Sabinci479 z otroki in soprogami. Bili so prijazno povabljeni po domovih in ko so videli lego mesta, njegovo obzidje in številne stavbe v njem, so se čudili, kako je rimska država zrasla v tako kratkem času. Ko je prišel čas za igre, ko so bile misli in pogledi usmerjeni tja, tedaj je prišlo do načrtovanega izbruha nasilja: rimska mladina se je na dano znamenje razkropila, da bi ugrabila dekleta. Večina jih je bilo ugrabljenih naključno, kakor je pač kdo naletel na posamezno; nekatere, ki so se odlikovale po lepi zunanjosti in so bile določene za vodilne starešine, so možje plebejskega rodu, ki so imeli nalogo, da jih pripeljejo starešinam, nosili kar domov. Za eno, ki je po svoji lepoti daleč presegala ostale, poročajo, da jo je ugrabila skupina nekega Talasija; in na vprašanja mnogih, komu neki jo nesejo, so – da bi se kdo ne pregrešil zoper njo – znova in znova odgovarjali, da jo nesejo Talasiju; zato je ta beseda postala del poročnega obreda. 480
Strah je vnesel zmedo na igre in žalostni starši deklet so se razbežali; pritoževali so se nad zločinsko kršitvijo gostoljubja ter se s prošnjami obračali na boga, na katerega slovesne igre so prišli, a so postali žrtve brezbožne verolomnosti. Tudi ugrabljena dekleta so bila povsem obupana na svojim položajem, pa tudi nadvse ogorčena. Toda obiskoval jih je sam Romul in jim razlagal: »To se je zgodilo zaradi prevzetnosti vaših očetov, ki so sosedom odrekli sklenitev zakonskih zvez; kljub temu pa boste živele v pravih zakonih, deležne boste vsega premoženja in državljanskih pravic in – kar je ljudem najljubše – imele boste otroke. Le pomirite svojo jezo in tem, katerim je usoda dala vaša telesa, dajte tudi svoje srce. Iz krivice se pogosto rodi naklonjenost; in vaši možje bodo toliko boljši, saj se bo vsak zase trudil, da potem, ko opravi svojo dolžnost, zadosti tudi vašemu hrepenenju po starših in domovini.« Poleg tega so se jim dobrikali možje, ki so svoje dejanje upravičevali s strastno ljubeznijo; takšne prošnje pa najbolj omečijo ženska srca.
Tedaj so se sabinske žene, zaradi krivice nad katerimi je vojna izbruhnila, z razpuščenimi lasmi in raztrganimi oblačili pogumno pognale med leteča kopja (obupni položaj je namreč premagal žensko plašnost); od strani so vdrle med obe vojski in ločile sovražni bojni vrsti, ločile besne vojake, prosile na eni strani očete in na drugi može, naj si tasti in zeti ne mažejo rok z brezbožnim prelivanjem krvi, naj z očetomorom ne vtisnejo sramotnega madeža njihovim potomcem, eni svojim vnukom, drugi svojim otrokom. »Če se vam gnusi medsebojno sorodstvo, usmerite jezo na nas! Me smo vzrok za vojno, me smo možem in očetom vzrok za rane in pobijanje! Raje umremo, kot pa da živimo brez enih ali drugih, bodisi kot vdove ali kot sirote!« To je ganilo tako vojski kot tudi vojskovodje; nenadoma je vse potihnilo in se umirilo. Nato so vojskovodje stopili naprej, da bi sklenili zavezo; niso le sklenili miru, ampak so dve državi združili v eno. Razdelili so si kraljevsko oblast in vso vrhovno oblast prenesli v Rim. In ko so tako podvojili mesto, so zato, da nekaj vendarle dobijo tudi Sabinci, te po mestu Kures poimenovali »Kviriti«. 481 Kot pomnik te zmage so kraj, kjer je konj izplaval iz globokega močvirja in prinesel Kurcija482 v plitvino, poimenovali »Kurcijevo jezero«.
Nenadni veseli mir, s katerim se je končala tako žalostna vojna, je Sabinke še bolj priljubil možem in očetom, najbolj med vsemi pa samemu Romulu. In tako je ob delitvi ljudstva na trideset kurij483 te poimenoval po njih. O tem, ali so bile izbrane po starosti, ali glede na osebni ugled, ali glede na ugled njihovih mož, ali po žrebu, izročilo molči, saj je bilo žena nedvomno nekaj več kot trideset. V istem času so rekrutirali tri centurije484 vitezov: 485 Ramni so dobili ime po Romulu, Titiji po Titu Tatiju. Od kod ime in izvor Lukerov, se ne ve. Zato kraljevska oblast ni bila le skupna, ampak tudi složna pod oblastjo dveh kraljev.
Konzul Publij Kornelij486 je približno tri dni po tem, ko je Hanibal487 odrinil od brega Rodana, 488 v štirikotni bojni vrsti prišel do tabora sovražnikov z namenom, da se nemudoma spopade z njimi. Ko pa je videl zapuščene branike in prišel do spoznanja, da bo le stežka dohitel nasprotnike, ki so imeli veliko prednost, se je vrnil k morju na ladje, da bi se s Hanibalom varneje in lažje spopadel, ko bo sestopal z Alp. Da pa bi Hispanija, ki mu je po žrebu pripadla kot provinca, 489 ne ostala brez rimskih vojaških enot, je poslal proti Hazdrubalu490 svojega brata Gneja Scipiona z večino bojnih enot, in sicer ne le zato, da bi ohranil stara zavezništva, ampak tudi zato, da bi sklenil nova. Sam se je z maloštevilnimi četami vrnil v Genuo, 491 z namenom, da Italijo brani z vojsko, ki je bila nameščena okoli Pada.
Hanibal je od Druencije492 po večinoma ravninski poti prišel do Alp; Galci, ki so naseljevali te kraje, so ga pustili pri miru. Čeprav so vojaki za Alpe vedeli že po govoricah, ki ponavadi napihnejo dejstva o stvareh, ki jih človek ne pozna, jih je kljub temu ponovno navdal strah, ko so od blizu videli visoke gore, sneg, ki se je skorajda izgubljal v nebo, neugledne kolibe, ki so stale na skalovjih, drobnico in govedo, mršavo od mraza, skuštrane in zanemarjene ljudi, vse živo in neživo, otrplo od ledu, ter druge stvari, ki so bile na pogled tako grozne, da se sploh ne da opisati. Ko so se vojaki na čelu kolone začeli dvigati na prve vzpetine, so se prikazali gorjani, ki so zasedali okoliške hribe; in če bi se ti skrili v doline, bi jim v primeru nenadnega napada uspelo povzročili hudo paniko in pobiti veliko mož. Hanibal je ukazal, naj se kolona ustavi; naprej je poslal Galce, da pregledajo teren in ko je izvedel, da v tej smeri ni prehoda, je dal postaviti tabor sredi med samim strmim skalovjem na kar najširšem delu doline. Ko so se ti isti Galci vključili v pogovore gorjanov, od katerih se niso kaj dosti razlikovali po jeziku in navadah, so obvestili Hanibala, da je prelaz oblegan samo podnevi, ponoči pa se razidejo vsak na svoj dom; ta je ob svitu prišel do vznožja vzpetin, kot da namerava odkrito kar podnevi s silo izpasti iz ozke doline. Nato je čez dan z raznimi ukrepi prikrival svoj namen in utrdil tabor na kraju, kjer so se ustavili; brž ko pa je ugotovil, da so gorjani zapustili vzpetine in da je pozornost straž popustila, je dal z namenom preslepitve sovražnikov zakuriti več ognjev, kot pa je dejansko ostalo vojakov v taboru, kjer je pustil pratež s konjenico in večino pehote, sam pa se je z izbrano enoto, v kateri so bili sami izjemno izurjeni možje, hitro prebil iz soteske in zasedel vzpetine, ki so jih bili držali sovražniki. Naslednji dan je preostanek vojske odrinil in začel s pohodom.
Že so se gorjani na dano znamenje začeli iz gorskih vasi zgrinjati na ustaljeni položaj, ko so nenadoma opazili, da so nekateri izmed sovražnikov zasedli njihovo utrdbo in da jim grozijo prav nad njihovimi glavami, drugi pa nadaljujejo pot. Ob pogledu nato so se zamislili in nekaj časa stali kot vkopani; ko pa so videli vrvenje v soteski, da v sami koloni vlada nered in da so najbolj prestrašeni konji, so se misleč, da bo za pogubo dovolj, če še sami nekoliko povečajo paniko, vajeni terena po brezpotjih in stranskih poteh razkropili po skalovjih. Tako so se Punci493 znašli v precepu med sovražniki na eni in težko prehodnim terenom na drugi strani, pa tudi sami so se spopadali bolj med sabo kot pa s sovražniki, saj se je vsak trudil zase, da bi čimprej ušel nevarnosti. Kolono so najbolj ogrožali konji, ki so bezljali, prestrašeni od neubranega kričanja, katerega odmev so gozdovi in doline še krepili; če pa je naneslo, da so bili zadeti ali ranjeni so se tako zelo splašili, da so povzročali pravi pokol med ljudmi in razno pratežno živino. In ker je bila soteska na obeh straneh strmo odsekana, je množica številne potisnila v neizmerni prepad, celo nekatere vojake, a otovorjena živina se je valila kot podirajoče se velike hiše. Čeprav je bil pogled na to grozen, je Hanibal kljub temu svoje vojake malce ustavil in zadržal, da bi ne povečal zmede in panike. Ko pa je videl, da se kolona trga in da obstaja nevanost, da bo vojsko sicer pripeljal skozi, vendar zaman, ker bo brez prateža, je stekel dol s svojega položaja na vzpetini; in čeprav je s svojim naletom razkropil sovražnike, je med svoje vojake vnesel še večjo zmedo. Ta pa se je potem, ko so bile poti proste in gorjani pognani v beg, v trenutku umirila, in kmalu so ne le mirno, ampak v skoraj popolni tišini skozi sotesko prišli prav vsi. Nato je Hanibal osvojil glavno naselbino te pokrajine in okoliške vasice ter s hrano in živino vojsko za tri dni oskrbel z živežem; in ker jih gorjani po prvem porazu niso več ovirali, pa tudi teren ni bil več takšna ovira, je v teh treh dneh znatno napredoval.
Marjeta Šašel Kos
Publij (manj verjetno Gaj) Kornelij Tacit velja za enega največjih rimskih zgodovinajrev, poleg Juvenala zadnje veliko ime v rimski literaturi. Tacitova zgodovinska dela so napisana v osebnem stilu, za katerega so značilni njegova aristokratska stališča, čut za dostojanstvo, pronicljiva inteligenca, neposrednost, a tudi namerna dvoumnost. Glavni temi cesarskodobnih analov sta bili vojne, izven mej imperija in državljanske, ter odnos vladarja do senata. Tacit je pisal s stališča senatorja prestolnice imperija; svoje Anale začne z besedama »Urbem Romam«: »V mestu Rimu so na začetku vladali kralji« (Urbem Romam a principio reges habuere), s čimer je želel aludirati na Salustija, ki je svojo Zgodovino začel z istima besedama. Uvodoma je poudaril, da želi pisati objektivno, »brez jeze in pristranskosti« (sine ira et studio), kar je še danes eden najpogostejših citatov, ko je govor o zgodovinopisju in o kritičnem pisanju nasploh.
Tacit je bil rojen ok. 56 po Kr. v Narbonski Galiji (imenovani po kralju Narbo/Narbonne v Provansi) ali v severni Italiji (nekdanji Cisalpinski Galiji), njegov rod vsekakor izvira iz ene od obeh Galij. Ime Tacit, ki v latinščini sicer pomeni »molčeč«, je verjetno kelto-ligurijskega izvora in je značilno predvsem za ti dve regiji. Deloma se je šolal v Rimu, predvsem pa je tam nastopil senatorsko kariero, ki ga je pod flavijskimi cesarji (Vespazijan, Tit, Domicijan) leta 88 pripeljala do preture ter prestižnega svečeniškega mesta v kolegiju petnajstih mož (quindecimviri sacris faciundis), ki so jim bile zaupane sibilinske knjige, v katerih so iskali pravilni postopek ob raznih nadnaravnih znamenjih in pojavih, predvsem v času nesreč. Kje vse je služboval, se ne ve, v letih 89–93 je bil verjetno provincialni upravitelj. Konzulat je dosegel leta 97, iz tega časa je znan njegov nagrobni govor za Lucijem Verginijem Rufom, upraviteljem Zgornje Germanije in enim najbolj slavnih mož svojega časa, ki je zatrl upor Germanov pod Julijem Vindeksom in bil v prelomnih letih 68 in 69 dvakat oklican za cesarja, kar je obakrat odklonil. Tacit je v letih 112–113 upravljal provinco Azijo, kar je bila v senatorski karieri ena najvišjih služb; umrl je po letu 118. Podatki o Tacitu v Zgodovini cesarjev (Historia Augusta 10,3), v življenjepisu cesarja Klavdija Tacita, ki naj bi bil Tacitov potomec, so izmišljeni.
Leta 98 je objavil svoj zgodnji spis Agrikola (De vita Iulii Agricolae), biografijo svojega tasta Gneja Julija Agrikole, ki je sedem let upravljal Britanijo, kjer je uspešno zadušil nevaren upor. Tacit mu je postavil spomenik kot odličnemu možu in sposobnemu poveljniku, hkrati pa ožigosal slabe čase pod Domicijanom, ki je zatiral svobodoljubnost; o tedaj vladajočem Trajanu je Tacit pisal naklonjeno. Zanimiva je Tacitova oznaka rimskih cesarjev glede na njihovo politiko do Britanije: Cezar jo je odkril, Avgust pozabil, Tiberij se je držal Avgustovega nasveta, naj ne širi mej imperija, Kaligula in Neron sta bila notorično slaba vladarja, za Britanijo se nista brigala, Klavdij pa jo je osvojil. Vespazijan, za katerega edinega od vladarjev Tacit v Zgodovini pravi, da se je spremenil na bolje (1,50,4), je nadaljeval s Klavdijevo politiko. Spis Agrikola je prežet s Tacitovimi slavnimi sentencami, kratkimi aforistično zaokroženimi globokimi mislimi, od katerih je med najbolj znanimi tista, ki jo je postavil v usta kaledonskemu poglavarju Kalgaku v času upora v Britaniji in z njo za Rimljana zelo kritično označil osvajalno politiko mnogih rimskih vladarjev in poveljnikov (30,5): »Z lažno besedo 'vladanje' imenujejo krajo, ubijanje in ropanje in tam, kjer ustvarijo puščavo, govorijo o miru« (Auferre trucidare rapere falsis nominibus imperium atque ubi solitudinem faciunt pacem appellant). Agrikola je več kot biografija, ima značilnosti nagrobnega govora in hvalnice, vendar je predvsem tudi zgodovinski spis.
Še istega leta je Tacit napisal Germanijo (De origine et situ Germanorum), kjer mojstrsko opiše življenje in navade germanskih plemen, s čimer posredno in neposredno primerja življenje v Rimu ter rimsko civilizacijo nasploh, ki jo pogosto oriše v slabi luči. To je predvsem etnografski spis, ki vsebuje veliko zgodovinskih podatkov ter moralističnih zgodb. Tretji manjši Tacitov spis je Dialog o govorništvu (Dialogus de oratoribus), ki ga je napisal morda ok. 101/102; koncipiran je kot pogovor med tremi sogovorniki. V njem razglablja o vzrokih propada govorništva v tedanji rimski družbi in se nagiba k odgovoru, da je za to kriva trenutna ugodna politična situacija, v kateri govorniki nimajo več pravega razloga za svoje nastope.
Predvsem sta pomembni Tacitovi dve veliki zgodovinski deli, Zgodovina (Historiae) ter Anali (pravilneje Od smrti božanskega Avgusta – Ab excessu divi Augusti); obe imeni izvirata iz 16. stoletja. Hieronim celo govori o enem delu v tridesetih knjigah (Migne, PL 25, 1522). Prvo je zgodovina polpretekle dobe, ki jo je končal verjetno ok. 109/110 in je obsegala 12 ali 14 knjig, od katerih so ohranjene le prve štiri ter del pete. Te vsebujejo zgodovino državljanskih vojn med Galbo, Otonom, Vitelijem (rimskimi senatorji, ki so po nekaj mesecev vladali rimskemu imperiju) in Vespazijanom – leto 69 je bilo znamenito leto štirih cesarjev – ter se končajo z začetkom vladavine prvega flavijskega cesarja Vespazijana. 3. knjiga se začne s posvetovanjem flavijskih vojskovodij v Petovioni (Ptuju), ko so se odločali za takojšen pohod v Rim. Tematika je izrazito vojaška, vendar jo je Tacit obravnaval izrazito nevojaško: manjkajo podatki, ki se tičejo kronologije in topografije, ter takšni, ki bi omogočili rekonstrukcijo vojaških premikov in manevrov. Kljub temu pa je besedilo napisano napeto, ter v izbrušenem in sežetem slogu in vsebuje nekaj živo in prizadeto napisanih epizod, npr. padec Kremone, ki jo je Vespazijan zavzel leta 69 (3,19–34), ali upor panonskih legij po Avgustovi smrti (glej izbor). Izguba drugih knjig je usodna predvsem zato, ker je bil Tacit poznejšim dogodkom bližji oz. pri njih deloma celo udeležen. Naloga pisati polpreteklo zgodovino ni nikdar hvaležna. Tacitov prijatelj Plinij mlajši, ki mu je pomagal pri zbiranju podatkov, je poudaril, da se je prav zato ne bi lotil: utrudljivo zbiranje gradiva in primerjanje virov, hkrati pa globoke zamere ter malo ali nobenega priznanja.
Anali so verjetno obsegali 18 ali 16 knjig in so bili razdeljeni na tri heksade (po šest knjig). V prvih treh knjigah Tacit predstavi Tiberija; primerja ga z Germanikom, ki ga oriše kot idealnega vladarja, ki mu ni bilo usojeno vladati. V drugem delu je Tiberijev značaj prikazan precej slabše, prevladuje negativni lik Sejana, ki je proti Tiberiju pripravljal zaroto. Drugih šest knjig je obsegalo Kaligulovo (37–41) in Klavdijevo vlado (41–54); ohranjen je drugi del Klavdijeve vlade, ki vsebuje nekaj humornih scen v zvezi z Mesalino in Klavdijevo ponovno poroko, ki na kratko prekinejo sicer pesimistično vzdušje drugega dela Tacitovega opusa. Ohranjene so tudi Neronove knjige od 13. do začetka 16., dve sta verjetno zgubljeni. V prvem delu Neronove vlade sta v ospredju filozof Anej Seneka in prefekt pretorija (osebne vladarjeve straže) Afranij Bur (Afranius Burrus), katerih vpliv je blažil slabe strani vladarjevega značaja, s smrtjo matere Agripine leta 59 pa so le-te povsem prevladale in ga končno leta 68 prisilile v samomor. Anale je Tacit sodeč po navedbah sočasnih dogodkov verjetno napisal ok. leta 116; vse kaže, da jih ni dokončal.
Tacit je uporabljal celo vrsto virov, predvsem navaja anonimne, zato lahko o njih bolj ali manj ugibamo; besedilo v Analih lahko deloma primerjamo s Svetonijem in Kasijem Dionom ter ugotavljamo podobnosti in razlike. Izkaže se, da je Tacit načeloma zelo zanesljiv, stvarnih napak je pri njem malo. Za Tiberijevo vlado se nam je do danes ohranila le Zgodovina Veleja Paterkula, ki je v marsičem zelo različna od Tacitove. Verjetno je Tacit kot pomemben vir uporabljal senatske arhive, ki jih v 15. knjigi tudi izrecno citira (74,3). Svetonij npr. za Domicijana omenja, da je kot vladar bral le Tiberijeve državniške papirje; tovstno primarno gradivo je imel na razpolago tudi Tacit.
Kot pomembno orodje za izražanje svojih stališč so mu, kot vsem antičnim zgodovinarjem, služili nekrologi in govori, ki so v skladu z antično prakso izmišljeni. Veliko je raznih digresij ter daljših komentarjev, rad je vpletal govorice, o katerih se je zavedal, da niso vedno nujno resnične, ter s tem puščal odprte različne možnosti interpretiranja dogodkov. Kljub občasni manipulaciji z evidenco ni prestopil mej dovoljenega, kakor jih je začrtala tradicija zgodovinopisja. Za oznako Tacitovega stila bi lahko veljale besede Dionizija Halikarnaškega o Tukididovem stilu (De Thuc. 24): »izbrano izrazoslovje, bogate in pretehtane figure, neharmoničnost, zgoščenost«. V poznorimski dobi ga je cenil Amijan Marcelin, ki je s svojo Zgodovino nadaljeval Tacitovo delo, v poznejših obdobjih pa nekaj pomembnih državnikov, zgodovinarjev in filozofov, med drugimi Machiavelli in Voltaire.
1 Mestu Rim so v začetku vladali kralji. Republiko in konzulat je vpeljal Lucij Brut. 495 Po diktaturah so posegali le začasno; niti oblast decemvirov ni trajala več kot dve leti in tudi konzularna pravica vojaških tribunov ni bila dolgo v veljavi. Ne Cinovo496 ne Sulovo497 gospostvo ni dolgo trajalo; vpliv Pompeja498 in Krasa499 je hitro prešel na Cezarja, 500 vojaška moč Lepida501 in Antonija502 pa na Avgusta, 503 ki je pod naslovom »princeps« državo, utrujeno od državljanskih razprtij, sprejel pod svojo vrhovno oblast. Toda o sreči in nesreči starega rimskega naroda so pisali že slavni pisci in tudi za oris Avgustovega obdobja ni manjkalo talentiranih avtorjev, dokler jih ni odvrnilo naraščajoče prilizovanje. Zgodovina Tiberija, Gaja, Klavdija in Nerona504 je bila v času viška njihove moči zaradi strahu potvorjena, po njihovi smrti pa so jo pisali pod vplivom še svežega sovraštva. Zato sem sklenil podati kratko poročilo o Avgustovi dobi, zlasti o njenem koncu, nato o Tiberijevem principatu505 in vsem ostalem, in sicer brez jeze in pristranskosti, za kateri nimam prav nobenega razloga.
16 Takšen je bil položaj v glavnem mestu, ko so se uprle panonske506 legije; posebnega razloga za to ni bilo, le menjava cesarjev je dovoljevala nemire in zbujala up na dobiček, če bi prišlo do izbruha državljanske vojne. V letnem taboru so bile stacionirane tri legije507 pod poveljstvom Junija Bleza, 508 ki je ob novici o Avgustovi smrti in nastopu Tiberijeve oblasti deloma zaradi uradnega žalovanja, deloma iz veselja opustil ustaljene vojaške dolžnosti. To je bil razlog, da sta se med vojaki razpasli objestnost in nesloga, prisluhnili so vsakemu pokvarjencu, končno so si zaželeli razkošja in brezdelja ter zavračali disciplino in napor. V taboru je bil neki Percenij, nekoč vodja gledaliških ploskačev, tedaj pa navaden vojak in drzen jezikač, ki je znal v slogu svoje gledališke prakse manipulirati z množico. Ta je v ponočnih pogovorih počasi ščuval neizkušene vojake in tiste, ki so ugibali, kakšna bo vojaška služba po Avgustu, ali pa je, ko se je dan nagnil proti večeru in so se boljši porazgubili, okoli sebe zbiral same pokvarjence. […]
20 Medtem so manipli, 509 ki so bili pred začetkom upora poslani v Navport510 zaradi izgradnje cest, mostov in drugih nujnih ukrepov, ob novici, da je v taboru prišlo do upora, raztrgali praporje ter oplenili okoliške vasi in sam Navport, ki je bil nekak municipij; centurionom, 511 ki so jih skušali obrzdati, so se posmehovali, jih sramotili in naposled bičali. Najbolj jezni so bili na Avfidiena Rufa, poveljnika tabora; potegnili so ga z voza, ga otovorili s prtljago, gnali na čelu kolone in ga posmehovaje se mu spraševali, ali rad prenaša tako težke tovore in tako dolge pohode. Ruf, ki je bil dolgo navaden vojak, nato centurion in naposled poveljnik tabora, je namreč skušal vpeljati nekdanjo strogo vojaško disciplino; bil je ves zagret za delo in napore in toliko bolj nepopustljiv, ker je to izkusil na lastni koži.
21 Ob njihovem prihodu se je upor obnovil; vojaki so se potikali naokrog in plenili po okoliških krajih. Kot ustrahovalni ukrep za druge je Blez ukazal nekatere, ki so imeli nagrabljenega največ plena, bičati in vreči v ječo, kajti centurioni in vsi najboljši manipelski vojaki so bili legatu512 še vedno pokorni. Ko so te vojake vlekli stran, so se močno upirali, okoli stoječim so objemali kolena, klicali imena zdaj posameznikov, zdaj centurije, ki so ji pripadali, kohorto, 513 legijo ter vpili, da vsem grozi enaka usoda. Hkrati so hudo zmerjali legata, klicali za priče nebo in bogove ter se na vse možne načine trudili, da bi zbujali nejevoljo, sočutje, strah in jezo. Vsi so se stekli skupaj, vlomili so v ječo, jetnikom odstranili okove in že so se pajdašili z dezerterji in obsojenci na smrt.
22 Nasilje se je vse bolj stopnjevalo, voditeljev upora je bilo vedno več. Neki Vibulen, navaden vojak, ki so ga okoli stoječi vojaki pred Blezovim tribunalom dvignili na ramena, je že tako razburjeni vojski, ki je napeto pričakovala, kaj namerava, spregovoril: »Vi ste tem nedolžnim in nesrečnim možem vrnili svetlobo in zrak, toda kdo bo mojemu bratu vrnil življenje, kdo bo meni vrnil brata?!? Njega, ki je bil iz germanske vojske poslan k vam zavoljo skupnih koristi, je dal minulo noč zadaviti po svojih gladiatorjih, ki jih ima in jih oborožuje za uničenje vojakov. Odgovori, Blez! Kam si odvrgel truplo? Pokopa tudi sovražniki ne odrekajo. Ko bom s poljubi in solzami zadostil svoji bolečini, ukaži pobiti tudi mene, samo da nas ti pokopljejo, nas, pobite ne zaradi kakšnega zločina, ampak zato, ker smo se trudili za koristi legij!«
23 Te besede je podžigal z jokom ter se po prsih in ustih bil z rokami. Kmalu se je otresel mož, ki so ga držali na ramenih, se vrgel na tla in se valil k nogam posameznikov, s tem pa sprožil tolikšno osuplost in ogorčenje, da je del vojakov zvezal gladiatorje, ki so bili v službi pri Blezu, del vojakov je zvezal preostale Blezove služabnike, drugi pa so se razkropili, da bi poiskali truplo. In ko bi se hitro ne razvedelo, da nikjer ni mogoče najti nobenega trupla, da sužnji kljub mučenju zanikajo umor in da Vibulen sploh nikoli ni imel brata, bi bili že skoraj ubili legata. Kljub temu so tribune in poveljnika tabora izgnali, oplenili prtljago ubežnikov ter ubili centuriona Lucilija, ki so mu vojaki nadeli šaljivi vzdevek »Daj drugo«, ker je vedno, kadar se mu je zlomila palica na hrbtu vojaka, vnovič jasno in glasno zahteval drugo. Vsi drugi so se poskrili, le enega so zadržali, in sicer Klementa Julija, ki je zaradi svojih osebnih odlik veljal za primernega, da posreduje zahteve vojakov. Še več, osma in petnajsta legija sta se celo sami pripravljali na medsebojni spopad, saj je prva zahtevala smrt centuriona s priimkom Sirpik, vojaki petnajste legije pa so ga branili; in do spopada bi tudi prišlo, če ne bi posredovali vojaki devete legije s prošnjami pa tudi grožnjami tistim, ki bi trmasto vztrajali pri svojem.
24 Čeprav je bil Tiberij zaprt vase in je vse hudo kočljive primere kar najbolj prikrival, so ga te novice pripravile do tega, da je odposlal sina Druza514 skupaj s prvaki države in dvema pretorijanskima kohortama; 515 ni mu dal nobenih določenih navodil, ampak naj ukrepa v skladu z razmerami. Kohorti sta bili okrepljeni bolj kot običajno; sestavljali so ju sami izbrani vojaki. Dopolnjeval ju je velik del pretorijanske konjenice in elitni del Germanov, ki so bili tedaj cesarjeva osebna garda, zraven pa je šel tudi prefekt pretorijancev516 Elij Sejan, 517 ki je bil dodeljen svojemu očetu Strabonu kot stanovski kolega in je užival velik ugled pri Tiberiju; ta naj bi mladeniča usmerjal, druge pa opozarjal na nevarnosti in nagrade. Ko se je Druz bližal, so mu nasproti prišle legije, kot da mu izkazujejo čast; vendar niso bile vesele, kot običajno, pa tudi ne v lesketu odlikovanj, ampak v umazani opremi in z obrazi, ki so sicer hlinili žalost, a kazali kljubovanje.
25 Ko je Druz vstopil v utrdbo, so ob vratih postavili močne straže in ukazali, naj bodo čete oborožencev v pripravljenosti na določenih mestih v taboru, drugi pa so se trumoma zbrali okoli tribune. Tam je stal Druz in z roko zahteval tišino. Kadar koli so se uporniki ozrli na množico, so divje kričali, ko pa so znova pogledali Cezarja, 518 so vztrepetali. Slišalo se je nejasno mrmranje, pa divje kričanje in nenadoma je spet vse potihnilo. Njihovo razpoloženje je zelo nihalo: zdaj so se bali, zdaj spet zbujali strah. Naposled je hrup ponehal in Druz je prebral očetovo pismo, v katerem je pisalo: »Moja posebna skrb so pogumne legije, s katerimi sem izbojeval toliko vojn, in takoj ko bom v srcu prenehal žalovati, bom v senatu razpravljal o vaših zahtevah. Zaenkrat pa sem poslal svojega sina, da brez odlašanja odobri tisto, kar se lahko podeli takoj; ostalo je treba prepustiti senatu, saj je prav, da tudi ta pove svoje, najsi gre za izkazovanje naklonjenosti ali pa za kazenski ukrep.«
26 Zbrana vojska je odgovorila, da je navodila dala centurionu Klementu, ki naj jih posreduje. Ta je začel z odpustom vojakov po šestnajstih letih in z nagradami po končani vojaški službi; dnevno plačilo naj znaša denarij na dan in veterani naj ne ostanejo pod vojaško zastavo. Ko se je v odgovor na to Druz skliceval na odločitev senata in očeta, so ga motili s kričanjem, češ: zakaj je prišel, če vojakom ne sme zvišati plač in jim ne olajšati naporov, skratka, če nima nobenega pooblastila, da bi storil kaj dobrega? Pri Herkulu, vsem je dovoljeno bičati in pobijati! Tiberij je imel že nekoč to navado, da je v Avgustovem imenu spodnašal želje legij; Druz posega po istih ukanah. Mar bodo k nam hodili samo mladoletni družinski sinovi? Je pa čista novost, da cesar samo koristi vojske prenaša na senat. Torej je treba ta isti senat vprašati za nasvet, kadar se napovedujejo smrtne kazni ali spopadi. So torej nagrade odvisne od vladarjev, o kaznih pa ne odloča nihče?
27 Naposled so zapustili tribuno in kakor jim je prišel nasproti kateri izmed pretorijanskih vojakov ali Cezarjevih prijateljev, so grozeče žugali, da bi dali povod za spor in začetek oboroženega spopada; najbolj pa so bili jezni na Gneja Lentula, 519 ker je veljalo, da on, ki je po letih in vojaškem slovesu prekašal vse ostale, podpira Druza in da kot prvi zavrača takšne sramotne izgrede vojske. Ko je nedolgo zatem odhajal s Cezarjem in se je sluteč nevarnost vračal v zimski tabor, so ga obstopili vojaki in spraševali, kam je namenjen, k cesarju ali k senatu, da bi tudi tam nasprotoval koristim legij; hkrati so ga napadli in ga kamenjali. Že je bil ves okrvavljen od zadetka s kamnom in prepričan, da je to konec, ko je prihitela množica, ki je prišla z Druzom, in ga zaščitila.
28 Grozečo noč, v kateri je bilo pričakovati izbruh nasilja, je ublažilo naključje. Nenadoma so namreč opazili, da luna ob jasnem nebu medli. Vojaki, ki niso poznali vzroka, so to razumeli kot slabo znamenje trenutnega položaja in lunin mrk vzporejali s svojimi težavami, misleč, da bodo njihova prizadevanja rodila uspeh, če se boginji Luni povrneta sijaj in jasnost. Zato so ropotali z orožjem ter igrali na trombe in rogove; 520 ko je bila luna svetlejša, so se veselili, ko je postajala temnejša, so se žalostili; in ko so se dvignili oblaki ter jo zakrili pred njihovimi pogledi, ko so bili prepričani, da se je pogreznila v temo, so – ker so pač ljudje ob hujšem pretresu nagnjeni k praznoverju – tožili, da se jim obeta večno trpljenje in da bogovi zavračajo njihova dejanja. Cezar je bil mnenja, da je treba ta preobrat izrabiti in naključno nastale razmere preudarno izkoristiti, zato je ukazal, naj obhodijo šotore, ter dal poklicati centuriona Klementa in druge, ki so bili zaradi svojih dobrih lastnosti priljubljeni med vojaki. Ti so se pomešali med nočne straže, večje stražarske oddelke in stražarje pri taborskih vratih, jim vzbujali upanje in jih navdajali s strahom: »Kako dolgo bomo še oblegali cesarjevega sina? Kakšen bo izid spopadov? Bomo mar prisegli Perceniju in Vibulenu? Bosta mar Percenij in Vibulen dala vojakom plače in posestva veteranom? Končno, bosta mar namesto Neronov in Druzov prevzela vrhovno oblast nad rimskim narodom? Še več, pri krivdi smo bili zadnji; zakaj se ne bi prvi pokesali? Zahtevam, podanim v skupno korist, se ugodi le počasi; zasebno uslugo pa si prislužiš takoj in jo takoj prejmeš.« Takšna prigovarjanja so ganila vojake in jim zbudila medsebojna sumničenja; ločili so novinca od veterana in legijo od legije. Tedaj se je počasi vračala pripravljenost na pokorščino; zapustili so straže pri vratih in bojna znamenja, ki so jih ob začetku upora zbrali na enem kraju, odnesli nazaj na njihova mesta.
29 Ob svitu je Druz sklical skupščino in čeprav ni bil vešč govornik, je s prirojenim dostojanstvom grajal pretekle dogodke ter hvalil trenutne razmere. Dejal je: »Z nasiljem in grožnjami se me ne da premagati; če pa bom videl, da ste se pripravljeni pokoriti, če bom slišal vaše ponižne prošnje, bom pisal očetu, naj se pomiri in ugodi prošnjam legij.« Na njihovo prošnjo so k Tiberiju znova poslali istega Bleza, pa Lucija Apronija, rimskega viteza iz Druzovega spremstva, ter Justa Katonija, centuriona prvega reda. Tedaj so se kresala nasprotujoča si mnenja, saj so eni menili, da je treba počakati na poslance in medtem z blagim ravnanjem umiriti vojsko, drugi pa so bili mnenja, da je treba poseči po ostrejših ukrepih, češ: »Pri navadni vojski ni srednje poti; če se ne boji, potem zbuja strah, če pa se zboji, jo lahko brez skrbi preziraš; in dokler jo navdaja praznoverje, ji mora vojskovodja vliti strah s tem, da odstrani pobudnike upora.« Druz se je nagibal k ostrejšim ukrepom; dal je poklicati Vibulena in Percenija ter ju ukazal usmrtiti. Večina avtorjev poroča, da sta bila zakopana v poveljniškem šotoru, drugi pa navajajo, da so njuni trupli odvrgli izven obzidja v svarilo.
30 Nato so poiskali kolovodje upora; tiste, ki so se potikali zunaj tabora, so pobili centurioni ali vojaki pretorijanskih kohort, druge pa so v dokaz svoje zvestobe izročili sami manipli. Vojake je vse bolj skrbela prezgodnja zima, saj je kar naprej močno deževalo, tako da niso mogli iz šotorov in se zbirati, pa tudi bojna znamenja, ki sta jih trgala veter in dež, so le stežka varovali. Ostal je tudi strah pred božjo jezo: zvezde niso zaman bledele v nasprotovanje brezbožnežem in neurja se niso zaman zgrinjala nadnje. Po njihovem mnenju je ni bilo druge rešitve pred nesrečo kot ta, da zapustijo zlonosni in omadeževani tabor, se s spravno daritvijo očistijo greha in se vrnejo vsak v svoje prezimovališče. Najprej se je vrnila osma legija, nato petnajsta; vojaki devete legije so vpili, da je treba počakati na Tiberijevo pismo, vendar so po odhodu drugih ostali sami in so prostovoljno prehiteli grozečo nujo. Druz ni počakal na vrnitev odposlancev, ampak se je vrnil v Rim, saj so bile trenutne razmere dovolj umirjene.
50 Tiberij je že telesno slabel, že so ga zapuščale moči, pretvarjal pa se je še kar naprej; še vedno je bil enako duševno neomajen, v svojih besedah in pogledu je bil zbran in z občasno hlinjeno prijaznostjo je skušal prikriti še tako očitno pešanje. Večkrat se je selil in se naposled ustalil pri rtu Mizenu521 v vili, katere lastnik je bil nekoč Lucij Lukul. 522 Tam pa se je takole razvedelo, da se bliža smrti. Bil je znamenit zdravnik, po imenu Harikles, ki sicer ni redno skrbel za cesarjevo zdravje, mu je pa pogosto svetoval. Kakor da odhaja po svojih opravkih in kot v navidezen izkaz spoštovanja, je cesarja prijel za roko in mu otipal utrip. Tiberiju to ni ušlo, kajti nemara iz užaljenosti ali pa toliko bolj tlačeč svojo jezo je ukazal, naj se pojedina spet začne in pri mizi je ostal dlje kot ponavadi, kakor da izkazuje spoštovanje prijatelju ob odhodu. Kljub temu pa je Harikles Makronu523 zagotovil, da mu dih peša in da ne bo živel dlje kot dva dni. Vse to se je v pogovorih razneslo med navzočimi in hitro so poslali sporočila legatom in vojskam. Šestnajstega marca mu je zastal dih in mislili so, da je umrl. Že je prihajal Gaj Cezar524 v spremstvu množice voščilcev prevzet vrhovno oblast, ko so nenadoma prinesli novico, da se Tiberiju vrača govor in vid in da kliče služabnike, naj mu prinesejo hrano, da se okrepča. Vse je navdal strah, nekateri so se razpršili na vse strani, vsak je hlinil pobitost ali nevednost; Cezar je bil povsem pogreznjen v molk in je namesto upanja na največ pričakoval najhujše. Makro pa je brez strahu ukazal, naj na starca zmečejo kup odej in ga zadušijo ter odidejo iz veže. Tako je Tiberij končal v oseminsedemdesetem letu življenja.
51 Njegov oče je bil Nero525 in je po obeh straneh izviral iz rodu Klavdijcev, čeprav je njegova mati s posvojitvami prešla v rodbino Livijcev in kmalu v rodbino Julijcev. Že od zgodnjega otroštva je bila njegova usoda negotova, kajti svojemu proskribiranemu očetu je sledil v izgnanstvo; in ko je kot pastorek vstopil v Avgustovo hišo, se je spopadel s številnimi tekmeci, dokler so bili na svojem višku Marcel, Agripa in nato Cezarja, Gaj in Lucij. Celo njegov brat Druz526 je bil bolj priljubljen med ljudstvom. Toda v največji nevarnosti se je znašel, ko se je oženil z Julijo, 527 ko je moral prenašati nečistovanje soproge ali pa se ji umakniti s poti; in ko se je vrnil z Rodosa, je dvanajst let vladal v cesarjevi hiši, ki je bila brez otrok, nato pa je približno triindvajset let kot neomejeni vladar vladal rimski državi. Tudi njegov značaj se je sčasoma spreminjal. Dokler je bil zasebnik ali vojskovodja pod Avgustovim poveljstvom, je njegovo življenje slovelo kot neoporečno; dokler sta še živela Germanik in Druz, je bil zelo zadržan in zvit v hlinjenju vrlin; dokler je še živela njegova mati, je bil mešanica dobrega in zlega; dokler je ljubil in se bal Sejana, je bil odurno krut in prikrit pohotnež. Naposled pa se je prepustil zločinom in sramotnim dejanjem, potem ko se ni več ničesar bal ali se sramoval in se je povsem vdal svojim nagnjenjem.
Marjeta Šašel Kos
Gaj Velej Paterkul (Caius Velleius Paterculus) je bil rojen okoli 20 pr. Kr. v Kapui, v družini rimskih vitezov, kjer je večina moških napravila vojaško kariero. Tako je bil njegov ded po očetovi strani, Gaj Velej, praefectus fabrum (nadzorni inženir) Pompeja (Velikega), Bruta in Tiberijevega očeta Tiberija Klavdija Nerona (Hist. Rom. 2,76,1), Velej Paterkul sam pa je bil na prelomu 1. stoletja pr. in po Kr. vojaški tribun (tribuni, bilo jih je šest, so bili najbolj izkušeni oficirji v poveljniškem kadru rimske legije). Udeležil se je odprave Avgustovega posinovljenca Gaja Cezarja na vzhod; kot član njegovega spremstva je bil priča srečanja s partskim kraljem (2,101). Postal je poveljnik konjenice (praefectus equitum), med letoma 4 in 12 po Kr. pa je bil pod Tiberijem legijski poveljnik v Germaniji, Panoniji in Dalmaciji (2,104,3; 2,111,3–4). Leta 6 se je za krajši čas vrnil v Rim in bil imenovan za kvestorja, leta 12 sta se z bratom Magijem Celerjem Velejanom, ki je bil prav tako udeležen v vojni v Dalmaciji, udeležila Tiberijevega ilirskega triumfa (2,121,3). Leta 15 sta oba postala pretorja (2,124,4). Velejeva sinova sta bila domnevno nadomestna konzula v letih 60 in 61.
Leta 29 je Velej Paterkul v nekaj mesecih napisal kratko zgodovinsko delo, ki naj bi bilo preddelo za obsežnejšo zgodovino dobe od Cezarja do Velejeve sodobnosti, ki pa je ni nikoli napisal (npr. 2,48,5; 2,114,4). Manjše delo z naslovom Rimska zgodovina (Historia Romana) obsega dve knjigi in je posvečeno konzulu leta 30, Marku Viniciju, sinu Velejevega vojaškega predstojnika. V njem je Velej Paterkul popisal celotno rimsko zgodovino od razrušitve Troje do Vinicijevega konzulata. Začetek pripovedi je zelo zgoščen in zgodnja obdobja rimske zgodovine so popisana zelo na kratko, šele z letom 49 pr. Kr. postane njegova pripoved izčrpnejša. Začne torej z grško mitologijo in dolgo rimsko zgodovino do obdobja malo pred svojim časom opiše zelo na kratko, v čemer je podoben Korneliju Nepotu in Floru, avtorjema zgodovinskih izvlečkov. Skoraj četrtino vsega Velejevega dela pa obsega pripoved o Tiberiju, v kateri je predstavljeno njegovo življenje in delovanje (2,94–131). Celotna Velejeva zgodovina je zelo biografsko in avtobiografsko obarvana, vendar je v njej najti tudi več zanimivih ekskurzov, tako npr. o rimskih kolonijah (1,14 ss.), provincah (2,38 ss.), kulturnozgodovinskih dogajanjih in celo literarnozgodovinskih problemih. Večina prve knjige je izgubljena, druga se začenja z uničenjem Kartagine leta 146 pr. Kr., kar je Velej, podobno kot Salustij, smatral za odločilno prelomnico v rimski zgodovini.
Velej Paterkul ni imel namena napisati kronike, temveč rimsko zgodovino, v kateri je želel posebej poudariti zgodovinski razvoj, ki je dosegel svoj vrh v monarhiji. Za svoje večje delo je nedvomno prebral več zgodovinskih del, da bi si lahko ustvaril svojo lastno sodbo o dogodkih, vendar mu pri ocenjevanju njegovega dela moderni interpreti odrekajo samostojno presojo in izvirnost. Njegov zgodovinski oris vsebuje vrsto predvsem kronoloških napak, mestoma celo potvarjanje zgodovinskih dejstev. Kot vire je uporabljal Kroniko Kornelija Nepota (Chronica) in njegovo delo O slavnih možeh (De viris illustribus), pa tudi Salustija in Livija. Stilno je nanj vplival predvsem Ciceron, ki ga je Velej morda tudi zavestno posnemal. Na njegovo pisanje, ki je zavzeto in slikovito, polno raznih retoričnih učinkov, pa tudi obrabljenih izrekov, je vplivala tudi sodobna retorika, vendar žal do te meje, da je njegovo besedilo mestoma po nepotrebnem zapleteno zaradi raznih izumetničenih stavčnih figur. Pri opisovanju sodobnosti se je opiral predvsem na vse, kar je sam doživel, zato je pogosto zelo na kratko opisal tudi zelo pomembne dogodke, pri katerih sam ni bil udeležen, nekatere pa je celo izpustil. Od 2,94 dalje je v središču Velejeve pripovedi Tiberij, bodisi kot vojskovodja bodisi kot cesar, katerega dosežke in dejanja Velej prekomerno hvali na račun vseh drugih, celo Avgusta.
Zanimivo je, da je pri svoji osredotočenosti na Tiberija celemu Avgustovemu principatu, ki je vsestransko pomenil odločilno prelomnico v rimski zgodovini, namenil le malo prostora (2,59–112), in vendar je bila to doba, v kateri so bile poleg vojn proti zunanjemu sovražniku (npr. Oktavijanove ilirske vojne) predvsem zmagovito končane bratomorne državljanske vojne, ki so pokopale republiko in pripeljale rimsko državo na rob propada. Umor Cezarja je predstavljal pomembno cezuro in največ pripovedi je Velej posvetil Oktavijanovemu obračunu z Brutom in Kasijem, nato s Sekstom Pompejem in nazadnje z Antonijem. Za časa celega Avgustovega principata za Veleja niso pomembna notranjepolitična dogajanja kot npr. številne reforme in veličastna pozidava Rima in drugih mest, temveč predvsem vojne proti zunanjim sovražnikom, v katerih se je proslavil Tiberij. Avgust sam je bil torej v senci dogajanja celo tudi v času svojega principata. Vendar ga je Velej vseskozi prikazoval v dobri luči na račun vseh njegovih antagonistov, kajti bil je utemeljitelj principata, ki ga je po smrti predal Tiberiju. S stališča Velejevega koncepta zgodovinopisja je torej razumljivo, da so republikanci vsi po vrsti prikazani negativno. Nasploh je zanj značilno črno-belo prikazovanje zgodovinskih dogodkov. Očitno je torej, da je povzdignil Tiberija nad vse druge in mestoma tudi na račun zgodovinske resnice; značilno je, da tudi težav in zapletov v zvezi s Tiberijevim nasledstvom pretežno ne omenja, pač pa poudarja težke razmere v imperiju, ko je bil Tiberij na Rodosu, kamor se je zaradi napetih političnih razmer v Rimu umaknil po lastni odločitvi. Vseeno pa se zdi, glede na dognanja novejših študij o Veleju, da so bila nekdanja zelo negativna mnenja o njegovi Zgodovini (kot npr. Ronalda Symea) pretirana; njegovo delo je v veliki meri produkt tedanje dobe. V začetnem obdobju monarhije je namreč pričakovati, da bo vladarjeva oseba v ospredju; Velej je pisal pod Tiberijem in je bil osredotočen predvsem na zunanjepolitične dogodke, Tiberij pa je imel velike zasluge za vojaške uspehe že za vlade Avgusta. Bil je nedvomno ena najpomembnejših osebnosti svojega časa.
Velej Paterkul je edini sodobni zgodovinar Tiberijevega principata in glede na sicer zelo negativno zgodovinsko podobo Tiberija, ki so nam jo ohranili poznejši zgodovinarji (npr. Tacit in Svetonij), lahko njegovo delo vsaj deloma služi kot protiutež in omogoči bolj objektivno presojo. Res je namreč, da je napisano v panegiričnem tonu, vendar kljub vsemu v veliki meri predstavlja sočasno uradno verzijo dogodkov. Pomemben je predvsem pri popisovanju vojaških pohodov, ki se jih je sam udeležil, npr. proti Marobodu in Arminiju, ter vojn v Panoniji in Dalmaciji.
Je predstavnik nižjega sloja senatorjev, ki so izšli iz vrst rimskih vitezov. To je bil višji srednji sloj vladarju zvestih vojaških poveljnikov in civilnih višjih uradnikov, ki so znali ceniti mir, red in varnost, ki jim jo je nudil rimski imperij. S teh pozicij je Velej presojal tok zgodovinskih dogodkov in zato je razumljivo, da se je vedno postavil na stran institucij, ki so zagotavljale red, tako npr. senata in plemstva, proti silam, ki so ga rušile, kot npr. brata Grakha, Marij in Antonij. Svoje zgodovinsko delo je celo končal z molitvijo za ohranitev imperija in cesarja. Velej je bil, podobno kot Salustij in Tacit, senator, kar mu je avtomatično dopuščalo dostop do virov, ki drugim niso bili dostopni; veliko je potoval in marsikaj, kar opisuje, je sam doživel. Oboje je pomembna kvaliteta zgodovinarja in odlikuje tudi veliko dobrih grških zgodovin. Kljub temu da je imel nedvomno najboljše predispozicije za dobrega zgodovinarja in je avtor digresij o pomembnih administrativnih in literarnih temah, o katerih bi sicer malo vedeli, je njegova vrednost vendarle predvsem ta, da je edini latinsko pišoči rimski zgodovinar, katerega delo se nam je ohranilo iz časa med Livijem in Tacitom. Na poznejše generacije Velejevo delo ni napravilo posebnega vtisa in se je ohranilo le na enem rokopisu, ki se je pozneje celo izgubil, vendar je besedilo pred tem v Baslu leta 1520 izdal v editio princeps Beatus Rhenanus.
1,1 … [Epej] je ustanovil Metapont, potem ko ga je nevihta odtrgala od svojega poveljnika Nestorja. 529 Tevker, ki se mu je oče Telamon odrekel zaradi medlosti pri maščevanju krivice storjene bratu, se je izkrcal na Cipru in ustanovil Salamino, ki jo je poimenoval po svoji domovini. 530 Pir, 531 Ahilov sin, je zasedel Epir, Fidip532 Efiro v Tesprotiji.
Agamemnom, kralj kraljev, ki ga je nevihta vrgla na otok Kreto, je tam dal postaviti tri mesta. Prvi dve, Mikene in Tegejo, je poimenoval po mestih v domovini, drugo, Pergamon, pa v spomin na zmago. Sam je bil kmalu nato napaden in umorjen. Hudodelstvo sta zagrešila bratranec Ajgist, ki ga je mučilo sovraštvo zaradi dedovanja, in Agamemnonova zločinska žena. 533
Ajgist se je polastil kraljestva za sedem let. Njega in mater je ubil Orest skupaj s sestro Elektro, ki je bila pri vseh načrtih njegova zaveznica in v pogumu enaka moškemu. Očitno je bilo, da so bogovi odobravali Orestovo dejanje zaradi dolžine njegovega življenja in uspešnega vladanja, saj je živel devetdeset let in vladal sedemdeset let. Odločno se je maščeval celo nad Pirom, Ahilovim sinom; ker je preprečil njegovo poroko z nevesto Hermiono, hčerko Menelaja in Helene, ga je umoril v Delfih.
Ko sta v teh časih brata Lidus in Tirenus vladala v Lidiji, ju je jalovost pridelkov prisilila, da sta žrebala, kateri naj se z delom ljudstva umakne iz domovine. Žreb je zadel Tirena: priplul je v Italijo in kraju, prebivalcem ter morju dal znamenito in trajno ime po sebi. 534
Po Orestovi smrti sta tri leta vladala njegova sinova Pentilos in Tisamenos.
2,41 Nato je sledil konzulat535 Gaja Cezarja, 536 ki pisca drži za roko in ga kljub naglici sili, da se pomudi pri njem. Izviral je iz znamenite družine Julijcev in je svoj rod izvajal od Anhiza in Venere, 537 kar so poznali vsi preučevalci davnine. Med vsemi državljani se je odlikoval po izjemno lepi zunanjosti, zelo bistrem in živahnem duhu, čezmerni darežljivosti in po tem, da je v pogumu presegal tako človeško naravo kakor tudi človekova prepričanja o pogumu. Po velikosti zamisli, hitrosti vojskovanja in po prenašanju nevarnosti je bil zelo podoben slavnemu Aleksandru Velikemu, a le takrat, kadar ta ni bil pijan in togoten; skratka, Cezarju sta hrana in spanec vedno služila le za preživetje in ne za užitek. Z Gajem Marijem538 je bil v krvnem sorodstvu; bil je tudi Cinov539 zet, katerega hčer bi lahko brez strahu prisilil v ločitev, ker se je Mark Pizon, 540 mož konzulske časti, ločil od Anije, ki je bila prej Cinova žena, da bi si pridobil Sulovo541 naklonjenost. Cezar je imel okrog osemnajst let v času, ko se je Sula polastil oblasti; ko so ga iskali zaradi usmrtitve, bolj Sulovi pristaši in strankarski privrženci kot Sula sam, je ponoči pobegnil iz mesta preoblečen v opravo, ki je zakrivala njegov stan. Ko so ga pozneje, še vedno mladeniča, zajeli morski roparji, 542 se je ves čas svojega pripora pri njih vedel tako, da so se ga bali in ga hkrati spoštovali.
2,44 Ko je bil torej konzul, je prišlo med njim, Gnejem Pompejem in Markom Krasom do zveze za dosego oblasti, 543 ki je bila pogubna tako za Rim kot za svet in v različnih časovnih obdobjih nič manj za vsakega od njih samih. Pompejev razlog za sprejetje te odločitve je bil, da bi bila pod Cezarjem konzulom končno potrjena njegova dejanja v čezmorskih provincah, 544 ki so jim – kot sem že prej omenil – mnogi nasprotovali; 545 Cezar si je zanjo prizadeval, ker je uvidel, da bo povečal svojo slavo, če se umakne Pompejevi, in da bo okrepil svojo moč, če preusmeri nanj sovraštvo zaradi skupnega političnega vpliva; Kras pa je upal, da bo s pomočjo Pompejevega ugleda in Cezarjeve moči pridobil prvenstvo v državi, ki ga prej sam ni mogel doseči. Med Cezarjem in Pompejem je bilo s poroko sklenjeno celo sorodstvo, saj je Gnej Veliki vzel za ženo Cezarjevo hčer Julijo.
V obdobju tega konzulata je Cezar s Pompejevo podporo izglasoval zakon, po katerem je bilo državno zemljišče v Kampaniji dodeljeno plebejcem. Tako se je tja naselilo okrog dvajset tisoč državljanov in Kapua je po približno 152-tih letih ponovno dobila mestne pravice, potem ko je bila v punski vojni spremenjena v podeželsko mesto. 546 Cezarjev sodelavec Bibul, ki si je bolj želel, kot je lahko oviral njegova dejanja, se je za večji del leta zaprl v svojo hišo. 547 In ko je s tem hotel okrepiti sovraštvo do svojega sodelavca, je tako okrepil le njegovo moč. Takrat so bile Cezarju za pet let dodeljene galske province.
2,58 V letu, ko so izvršili tisto zločinsko dejanje, sta bila Brut in Kasij pretorja, Decim Brut pa je bil določen za konzula. 548 Ti so skupaj z množico zarotnikov in v spremstvu čete gladiatorjev, ki so pripadali Decimu Brutu, zavzeli Kapitol. Tedaj je konzul Antonij549 sklical senat. Kasij je menil, da bi morali umoriti tudi njega in uničiti Cezarjevo oporoko, toda Brut mu je nasprotoval, rekoč, da državljani ne smejo več zahtevati nikogaršnje krvi razen tiranove – da je namreč Cezarja tako imenoval, je bilo v prid njegovemu dejanju. Toda Dolabela550 , ki ga je Cezar določil za konzula, ker ga je nameraval postaviti na svoje mesto, si je že prisvojil butare551 in konzulska znamenja. Antonij, kot da je zaščitnik miru, je na Kapitol za talca poslal svoja sinova552 in tako dal Cezarjevim morilcem zagotovilo, da lahko brez nevarnosti pridejo dol. In ko je Ciceron navedel primer znamenitega odloka Atencev o oprostitvi preteklih dogodkov 553 , je bil ta s sklepom senatorjev sprejet.
2,59 Nato so odprli Cezarjevo oporoko, v kateri je posvojil Gaja Oktavija, 554 vnuka svoje sestre Julije. Nekaj malega je treba povedati o njegovem izvoru, čeprav s poročilom prehitevamo. Njegov oče, Gaj Oktavij, je bil potomec zelo ugledne viteške družine ter dostojanstven, brezgrajen, pošten in bogat mož, kljub temu da ni izhajal iz patricijske družine. Ko je bil med plemenitimi kandidati z največ glasovi izvoljen za pretorja, 555 mu je ugleden položaj prinesel poroko z Julijino hčerko Atijo. 556 Po tej častni službi je bil z žrebom določen za upravitelja Makedonije, kjer so ga imenovali za vrhovnega poveljnika. Ko se je umaknil, da bi se potegoval za konzulat, je umrl in zapustil mladoletnega sina. 557 Dečka, ki so ga vzgajali v hiši očima Filipa, 558 je njegov prastric Gaj Cezar imel rad kot lastnega sina; pri osemnajstih letih se mu je Oktavij pridružil na vojnem pohodu v Hispaniji, kjer je pozneje postal njegov spremljevalec in Cezar mu je dovolil, da je uporabljal le njegovo počivališče, da se je vozil le na njegovem vozu in ga je odlikoval s častjo vrhovnega svečenika, čeprav je bil še deček. Ko pa se je končala državljanska vojna, ga je poslal na študij v Apolonijo, 559 da bi se izjemno nadarjen mladenič izobrazil v svobodnih umetnostih in da bi ga lahko imel za vojnega tovariša, najprej v vojni z Geti in nato še v vojni s Parti. Brž ko je izvedel za stričevo smrt, dasi so mu centurioni iz sosednjih legij takoj ponudili svojo pomoč in pomoč svojih vojakov in sta mu Salvidijen in Agripa560 svetovala, naj je ne zavrne, je Oktavij v želji, da bi prišel v Rim, tako hitel, da je že v Brundiziju izvedel o razlogih za uboj in določbah v oporoki. Ko se je bližal Rimu, mu je prišla nasproti nepregledna množica prijateljev in ko je vstopal v mesto, je bilo videti nad njegovo glavo ukrivljeno in enakomerno zaokroženo sončno kroglo v barvi mavrice, ki je bila posajena kot krona na glavo kmalu tako pomembnega moža. 561 […]
2,87 Naslednje leto je Oktavijan zasledoval kraljico in Antonija v Aleksandrijo ter zaključil državljanske vojne. Antonij je brez obotavljanja storil samomor, tako da se je s smrtjo odkupil za mnoge obtožbe o brezdelnosti. Kleopatra pa je prevarala stražarje in si dala prinesti kačo; z njenim strupenim ugrizom si je brez ženske boječnosti vzela življenje. Tako Oktavijanovi usodi kakor tudi njegovi blagosti je ustrezalo, da nikogar od tistih, ki so se z orožjem dvignili proti njemu, ni usmrtil ali ukazal usmrtiti. Decima Bruta je pogubila Antonijeva krutost. Tudi Seksta Pompeja, 562 ki ga je sicer premagal Oktavijan, je isti Antonij oropal življenja, čeprav mu je celo obljubil, da bo smel ohraniti dostojanstvene časti. Brut in Kasij sta šla v smrt prostovoljno, še preden sta izkusila značaj zmagovalcev. Kakšen je bil Antonijev in Kleopatrin konec, smo že povedali. Kanidij je umrl bolj strahopetno kot bi bilo to primerno za njegovo izjavo, ki jo je neprestano uporabljal. 563 Kakor je bil prvi Trebonij, tako je zadnji med Cezarjevimi morilci plačal kazen s smrtjo Kasij iz Parme. 564
2,88 Medtem ko je Oktavijan zaključeval vojno v Akciju in Aleksandriji, je Mark Lepid –mladenič boljšega videza kot pameti, sin tistega Lepida, ki je bil triumvir v prizadevanjih za obnovitev republike, in Brutove sestre Junije, – zasnoval načrt za Oktavijanov umor, brž ko bi se vrnil v mesto. Takrat je mestni straži poveljeval Gaj Mecenat, 565 mož viteškega, a izjemno uglednega rodu, ki nikakor ni počival, kadar so razmere zahtevale nočno stražo, in ki je bil previden in spreten v dejanjih; a brž ko si je lahko kakor koli odpočil od dela, je v brezdelju in v razkošnosti skoraj presegel žensko. Oktavijanu ni bil nič manj pri srcu kot Agripa, a ga je manj obsipal s častmi.
2,94 V tem obdobju se je začel pri devetnajstih letih kot kvestor posvečati političnemu življenju Tiberij Klavdij Neron. 566 Kakor smo že povedali, se je Livija, hči Druza Klavdijana, ko je bil star tri leta, poročila z Oktavijanom, potem ko jo je v zakon dal Tiberij Neron, s katerim je bila prej poročena. Mladeniča so vzgajali ob naukih najodličnejših učiteljev; obdarjen s plemenitim rodom, z lepo in postavno zunanjostjo ter z izvrstno izobrazbo, ki se je združevala z izjemno nadarjenostjo, je že takoj obetal, da bo postal tako slaven kot je sedaj, obenem pa je vladarja razodeval tudi na pogled. Kot kvestor je na očimov ukaz v Ostiji in v Rimu tako uspešno zmanjšal hude težave zaradi preskrbe z žitom in njegovo pomanjkanje, da je že s tem dejanjem pokazal, kolikšno slavo bo dosegel. Malo po tem, ga je isti očim poslal z vojsko, da bi si ogledal in uredil province na Vzhodu; z opravljanjem te naloge je dal zgovoren dokaz za vse vrline: ko je z legijami napadel Armenijo in jo podredil rimskemu ljudstvu, je mesto kralja dal Artavazdu. Celo kralj Partov je prestrašen zaradi glasu o tako velikem ugledu poslal Oktavijanu lastne otroke za talce. […]
2,97 Toda medtem ko se je v tem delu imperija vse zelo uspešno odvijalo, sta poraz v Germaniji pod vodstvom legata Marka Lolija, človeka, ki je v vsem bolj hlepel po denarju kot po poštenem dejanju in ki je bil skrajno pokvarjen kljub temu, da se je v največji meri trudil prikriti svoje pregrehe, in izguba legijskega orla v peti legiji567 poklicala Oktavijana iz mesta568 v galske province. Breme odgovornosti za vojno v Germaniji je bilo nato zaupano Tiberijevemu bratu Druzu Klavdiju, mladeniču, ki je posedoval toliko izjemnih vrlin, kolikor jih lahko sprejme človekova narava ali doseže njegova marljivost. Negotovo je, ali je bila njegova nadarjenost primernejša za vojaška dejanja ali za politiko; bržkone pa se ga zagotovo ni dalo posnemati v očarljivem in prijetnem značaju ter v pravičnem in spoštljivem odnosu do prijateljev; po zunanji lepoti je bil namreč takoj za bratom. A ko je Germanijo večinoma ukrotil in je bilo na različnih krajih prelite mnogo krvi tega ljudstva, ga je neprijazna usoda ugrabila v njegovem tridesetem letu, ko je bil konzul. Breme te vojne se je tedaj preneslo na Tiberija: vojno je vodil pogumno in tudi s pomočjo sreče; ko je kot zmagovalec prehodil vso Germanijo brez vsakršne izgube v vojski, ki mu je bila zaupana – in zlasti temu poveljniku je bila to vedno glavna skrb –, jo je tako podjarmil, da jo je skoraj spremenil v provinco, ki je dolžna plačevati davek. Nato je sprejel drugi triumf in drugi konzulat. […]
2,114 Zdaj pa k okoliščini, ki ji morda manjka pripovedne imenitnosti, a je zelo pomembna, ker razkriva neomajno in pravo vrlino ter korist, zelo prijetna kot izkušnja in izjemna v razodevanju človekoljubnosti! Za časa vojne v Germaniji in Panoniji vseskozi ni bilo med nami nikogar, bodisi enakega bodisi višjega ali nižjega stanu, ki bolan ne bi doživel take Oktavijanove skrbi za njegovo blaginjo in zdravje, kakor da se je posvetil le temu opravilu, čeprav je bil zelo zaposlen s težkimi in odgovornimi nalogami. Za tiste, ki so ga potrebovali, je bil pripravljen vprežen voz, njegova nosilnica je bila izročena v javno uporabo in med ostalimi sem tudi sam izkusil njeno uporabo; vsem, ki so bili bolni, so bili na voljo zdaj zdravniki, zdaj kuhinjski pripomočki, zdaj njegova kopalna oprema, ki so jo tja prinesli le zanj; manjkal jim je le dom in domači služabniki, a nič drugega, česar jim oni ne bi mogli nuditi ali želeti. Naj dodam še to okoliščino, ki jo bo vsak, ki je bil navzoč v tistih razmerah, takoj prepoznal, kakor tudi druge stvari, ki sem jih opisal. Oktavijan je edini vedno potoval na konju in je večji del poletnih vojnih pohodov edini imel navado s povabljenimi gosti obedovati sede. Tistim, ki niso sledili njegovim strogim navadam, ni zameril, dokler mu primer ni povzročal škode. Pogosto je opominjal, včasih tudi grajal, vendar je zelo redko kaznoval in si prizadeval za srednjo pot tako, da se za večino dejanj ni menil in je le nekatera zaviral. […]
2,131 Naj knjigo končam z molitvijo. Jupiter Kapitolinski in Silni Mars, začetnik in varuh rimskega imena, Vesta, skrbnica večnega ognja, in kar je božanstev, ki so moč rimske države ponesla na najvišji vrh sveta. Vas kličem za pričo in vas prosim v imenu ljudstva: varujte, ohranite in branite sedanje razmere, mir in vladarja ter mu, potem ko bo opravil najdaljšo častno službo, ki je namenjena umrljivim, naklonite naslednike v najpoznejše čase. A takšne naslednike, katerih ramena bodo dovolj močna, da bodo tako pogumno vzela nase oblast nad svetom, kakor smo spoznali, da so bila njegova; poštenim načrtom vseh državljanov bodite naklonjeni, nepoštene pa zatrite.
407. Mesec njegovega rojstva se je prej imenoval Quintilis, torej »peti mesec« v letu, leta 44 pr. Kr. pa je po njem dobil ime »julij«.
408. Besedilo je povzeto po Fašalekovem prevodu s popravki N. Grošelj.
409. Sekvanci in Hedučani: dve plemeni na vzhodu Galije. Ozemlje Sekvancev je bilo takoj zahodno od Helvečanov (na drugi strani Jure), ozemlje Hedučanov pa zahodno od Sekvancev proti sredini Galije.
410. V jugozahodni Galiji.
411. Med rimsko provinco in tem ozemljem je okrog 160 km, kar pomeni, da je »soseščina« pretiran izraz. Še več – kot opozarjajo nekateri, bi bili s to selitvijo Helvečani pravzaprav bolj oddaljeni od meja Narbonske Galije kot pa na svojem prejšnjem ozemlju. Po tej razlagi Cezar preprosto olepšuje dejstvo, da je v resnici želel, da pride do konflikta. Spet drugi pa razlagajo, da bi bila provinca ob takšnih premikih dejansko ogrožena.
412. Leta 107 so helvečanski Tigurini premagali rimsko vojsko in jo gnali »pod jarmom«: razorožena je morala korakati med dvema pokonci postavljenima sulicama, čez kateri je bila položena tretja.
413. Mišljene so utrdbe na Rodanu. Tit Labien je bil najbolj znan general v Cezarjevi vojski in je pripomogel k mnogim njegovim uspehom, kasneje, v državljanski vojni, pa je prestopil k Pompeju.
414. Plemena na območju Alp.
415. Galci med Rodanom, Isero in Alpami. Rimljani so jih priključili leta 121, leta 61 pa je prišlo do upora, vendar so ga zatrli.
416. S tem je Cezar prekoračil pooblastila senata. Sicer v 1,35 izvemo, da je bil po »sklepu senata … vsakokratni upravitelj province Galije dolžan varovati Hedučane in druge zaveznike rimskega naroda, če je to v skladu s koristmi države«, toda na tej točki še ni prejel prošenj Hedučanov za pomoč niti novic o plenjenju Helvečanov po njihovem ozemlju. Na podlagi takih mest Collins (1972) dokazuje, češ da si ni posebno prizadeval prikriti, da je sam prvi začel. Kasneje Cezar seveda izpostavi tudi težave Hedučanov in svojo dolžnost, da jim pomaga.
417. To je bil čas v tretji četrtini noči, torej približno od polnoči do tretje ure zjutraj.
418. Gl. op. 335. V zvezi s to bitko Plutarh (Caes. 18) poroča, da je ni izvojeval Cezar sam, temveč je poslal Labiena. To je morda edino mesto v Galski vojni, kjer si poročila zares nasprotujejo.
419. Poudarjanje nasprotnikove ošabnosti je očitno tudi v opisu spora in bitke z germanskim kraljem Ariovistom, s katerima se nadaljuje prva knjiga. Prizanesljivost do pokornih narodov in ustrahovanje ošabnih sta bila tako rekoč rimski program (prim. Vergilij, Eneida 6,851–53); z opisi nasprotnikove ošabnosti brenka Cezar na strune rimskega narodnega ponosa (Collins 1972, 930–31).
420. Prevod N. Grošelj.
421. Dokler je imel Pompej kot prokonzul in upravitelj Španije vojaško poveljstvo ali imperium, ni smel stopiti v mesto, zato je moral na senatovo sejo poslati zastopnika (Scipiona). Vendar se je zadrževal blizu Rima, kajti Španijo so že od vsega začetka upravljali njegovi legati.
422. Mark Porcij Katon »Utičan«, pravnuk Katona starejšega in prepričan republikanec, je imel med Rimljani velik ugled zaradi pokončne moralne drže. Po bitki pri Tapsu je v Utiki naredil samomor (od tod njegov vzdevek). Cezar ga je po smrti napadel v pamfletu Anticato, tu pa namiguje na njegov poraz, ko je kandidiral za konzulat za leto 51.
423. Lucij Kornelij Sula »Feliks«, vodja stranke optimatov in zelo uspešen rimski poveljnik, ki se je zapletel v državljansko vojno z Marijem, zastopnikom popularov. Nekaj časa je imel v Rimu vrhovno oblast kot diktator. Med Rimljani se je ohranil spomin na njegovo okrutno obračunavanje z nasprotniki, tako da so morale imeti takšne aluzije zanje močan čustven naboj.
424. Obtožen je bil protizakonitega potegovanja za službo (ambitus).
425. Diktator Sula je izvedel ustavno reformo, s katero je med drugim hotel povečati moč senata, vpliv ljudskih tribunov in ljudstva pa zmanjšati. Ljudskim tribunom je zato odvzel razne pravice in jim pustil edino pravico do ugovora, vendar jo je omejil. Cezar poudarja, kako so bile celo razmere pod tiranskim diktatorjem manj zatiralske od obnašanja senata ob tej priložnosti.
426. Cezar ima v mislih konkretne, splošno znane posameznike, kakršen je bil Lucij Saturnin (okoli leta 100 pr. Kr.).
427. Tribuna sta nastopila službo 10. decembra, sedem ali osem mesecev kasneje (julija ali avgusta) pa so potekale volitve konzulov za naslednje leto (konzula sta nastopila službo s 1. januarjem). Takrat sta torej tribuna videla, komu bosta morala po končanem mandatu polagati račune. V tem primeru pa sta se začela vznemirjati že januarja oziroma sedmi dan po tem, ko je Cezar dal izročiti svoje pismo konzuloma. Poročila o teh dogodkih sicer niso povsem enotna: Cezar trdi, da sta bila tribuna v nevarnosti, in tudi po kasnejših piscih (prim. npr. Plut. Caes. 31) naj bi ju Lentul vrgel iz senata. Nasprotno Ciceron v pismu Atiku izrecno piše, da ju ni nihče nasilno izgnal, pač pa je vsebovalo grožnje Cezarjevo pismo.
428. Bivši konzuli (prokonzuli), ki imajo poveljstvo nad četami in zato ne smejo v mesto. Mišljen je bil zlasti Pompej.
429. Šele ko je bila odločitev senatorjev zapisana, je dobila veljavo pravega senatovega odloka.
430. Na te dneve (dies comitiales) se senat ni smel sestajati. Če je novi konzul nastopil službo 1. januarja, 3. in 4. januarja (dies comitiales) pa se senat ni sestal, je bil torej ta tako pomembni odlok izglasovan v vsega skupaj treh srečanjih.
431. Namreč zato, da se je lahko udeleževal sej tudi Pompej.
432. Favst Kornelij Sula je bil diktatorjev sin in Pompejev zet. V Mavretanijo (deželo v SZ Afriki) naj bi šel zato, da bi tamkajšnje kralje odvrnil od Cezarja.
433. Naziv province je bil odvisen od naziva upravitelja (bivšega konzula ali pretorja). Po zakonu iz leta 52 je bilo mogoče dobiti upravo province šele pet let po izteku državne službe, torej ko je bil kandidat »zasebnik«.
434. Upravitelje provinc so lahko določili z žrebom ali dogovorom.
435. Rimskemu uradniku je bila lahko podeljena vojaška oblast le po lex curiata, odloku, ki so ga sprejele kurije ali oddelki ljudstva. V tem primeru pa poveljniki niso počakali na to potrditev, temveč so brez nje opravili običajni obred in na tradicionalni način (v poveljniškem plašču, z liktorji in spremstvom) zapustili mesto.
436. Konzula sta se smela oddaljiti od Rima le, če sta šla na vojno.
437. Liktorji so nosili butare in sekire kot znamenje oblasti le pred konzulom, pretorjem, magistrom equitum ali diktatorjem.
438. Prevod K. Geister (2002).
439. Prevod N. Grošelj.
440. Gre za znano alegorijo o Herkulu (oz. grško Heraklu) na razpotju. Ko je preudarjal, kakšno življenjsko pot naj ubere, sta se pred njim pojavili dve ženski, Pregreha in Krepost. Prva mu je ponujala lagodno življenje užitkov, druga pa življenje, polno truda, a tudi slave. Izbral je Krepost. – Alegorija izvira od Prodika s Keosa, grškega filozofa in sofista ter Sokratovega sodobnika, ki jo je zapisal v enem svojih del. Ciceron jo povezuje s Ksenofontom zato, ker jo je ta vključil v svoje Spomine na Sokrata (2,1,21–34).
441. Epaminondas je bil znamenit tebanski vojskovodja in državnik, graditelj tebanske hegemonije. Ko je leta 362 pr. Kr. četrtič vpadel na Peloponez, je odločilno premagal Špartance pri Mantineji v Arkadiji, kjer je umrl na opisani način.
442. Temistokles (okoli 524–okoli 459 pr. Kr.): atenski državnik, zaslužen za zmago Grčije nad perzijskim kraljem Kserksom in njegovo vojsko leta 480 v bitki pri Salamini, kasneje izgnan. V resnici se ni nikoli vrnil.
443. Aleksander je izdal odlok, po katerem ga je smel slikati le Apel, delati njegove kipe pa le Lizip. Prvi je najpomembnejši starogrški slikar (roj. v 1. pol. 4. stoletja pr. Kr.), drugi pa je znamenit grški kipar iz Sikiona (2. pol. 4. stoletja), ki je uvedel nov sistem proporcev.
444. Špartanski kralj (živel okoli 444–360), ki je leta 394 pri Koroneji premagal združene sile Teb, Korinta in Argosa, vendar so ga leta 371 Tebanci porazili pri Levktri. Bil je nizke rasti in šepav.
445. Timoleont (okoli 365–okoli 334 pr. Kr.) iz Korinta, prepričan nasprotnik tiranije, je po naročilu svojega mesta prišel v Sirakuze (l. 345), jih osvobodil tirana Dionizija II. in uvedel ustavne reforme. Premagal je Kartažane, nato odstranil tirane tudi v drugih sicilskih mestih in spodbujal preseljevanje iz Grčije na Sicilijo. Njegovi programi so povečevali blagostanje in Sicilci so zelo častili njegov spomin.
446. Gnej Nevij (okoli 270–okoli 190 pr. Kr.): rimski tragik, komik in epik (njegovo najpomembnejše delo je bil epPunska vojna). Bil je prvi rimski pesnik, ki je črpal snov za tragedije tudi iz rimske zgodovine, vendar je v večini primerov vseeno segal po grški mitologiji in predlogah, tako tudi v drami Hector proficiscens (»Hektor se odpravlja v boj«), ki jo navaja Ciceron.
447. Katilinova zarota 3¬–4.
448. O Salustijevi načelni pripadnosti popularom ne more biti nobenega dvoma; na prvo omembo njegovega tribunata namreč naletimo že v komentarjih k Ciceronovim govorom, ki jih je pripravil malo znani rimski gramatik Kvint Askonij Pedian (okoli 9 pr. Kr. do 76 po Kr.), kjer ga omenja s še nekaterimi drugimi ljudskimi tribuni, ob čemer smemo sklepati o njegovem političnem zaledju, ki torej ni bilo vedno povezano zgolj s Cezarjem.
449. Rimska zgodovina 43,9,2.
450. Gl. poglavje »Začetki rimskega zgodovinopisja«.
451. Brut (Brutus)228.
452. O govorniku (De oratore) 2,64: … genus orationis fusum atque tractum et cum lenitate quadam aequabiliter profluens.
453. Ibid. 2,62.
454. Govornik (Orator) 207: … in historia et in eo quod appellamus epideiktikon placet omnia dici Isocrateo Theopompeoque more …
455. Brut 262: … nihil est enim in historia pura et inlustri brevitate dulcius.
456. Suet. De gramm. 15,2,6.
457. Vell. 2,36,2.
458. Inst. 8,3,29: et verba antiqui multum furate Catonis / Crispe, Iugurthinae conditor historiae.
459. Vzgoja govornika (Institutio oratoria) 2,5,19: … Livium a pueris magis quam Sallustium et hic historiae maior est auctor.
460. Marcial 14,191,2.
461. Izbor besedil je povzet po: G. Salustij Krisp, Vojna in prevrat. Prevedel, spremno besedo in opombe napisal Jože Šmit. Ljubljana, 1968.
462. Prevod G. Pobežin.
463. Sv. Hieronim (Hyeronimus, okoli 347–420), latinski cerkveni oče, avtor zelo pomembne Kronike (Chronica), prevajalec Svetega pisma v latinščino (njegov prevod z naslovom Vulgata je temeljni prevod Svetega pisma v latinski jezik) in pomembnega Evzebijevega kronološkega spisa Kronološke preglednice (Khronikoí kánones), ki ga je tudi sam dopolnil.
464. Na napisih iz Patavija se večkrat omenja družina Livijev, vendar se teh napisov ne da neposredno povezati s Titom Livijem; vsekakor ni nobenih razlogov za dvom v Hieronimov podatek, ne glede letnice Livijevega rojstva oz. smrti ne glede kraja bivanja; o slednjem priča tudi ocena Azinija Poliona, ki jo ohranja Kvintilijan, da se Livij ni mogel iznebiti svojega patavinskega naglasa (gl. spodaj).
465. Dejstvo, da je Livij vedno ostajal blizu cesarskega kroga – med drugim naj bi celo spodbujal mladega Klavdija k študiju zgodovine (prihodnji cesar je kasneje res postal precej plodovit zgodovinopisec, ki je med drugim napisal zgodovino Oktavijanove vladavine ter zgodovino Etrurije in Kartagine) – je brez dvoma dokaz, da njegovo morebitno konzervativno politično prepričanje nikoli ni preraslo meja intimnega nazora.
466. Kvintilijan 10,1,39.
467. Eden najmočnejših vladarjev Selevkidske dinastije, ki ga je Rim zaradi močnega ekspanzionizma, usmerjenega tudi proti Evropi, porazil v treh bitkah, nazadnje leta 189 pr. Kr. pri Magneziji.
468. Upor med zavezniki (lat. socii) Rima, ki so bili z Rimom zvezani s pogodbami (te so jih obvezovale, da morajo Rimu nuditi vojaško pomoč in mu prepustiti nadzor nad zunanjimi zadevami), uživali pa so tudi določene (omejene) privilegije. Ker jim je Rim sistematično odrekal državljanske pravice, so se leta 90 pr. Kr. uprli; vojna se je končala leta 90 z relativno vojaško zmago Rima, vendar so nazadnje dosegli podelitev državljanskih pravic.
469. Neron Klavdij Druz (Nero Claudius Drusus, 38–9 pr. Kr.), Avgustov pastorek, mlajši brat Tiberija, poznejšega cesarja, oče Klavdija, ki je postal cesar za Kaligulo. V vojnih pohodih proti Germaniji se je izkazal kot odličen vojskovodja, leta 9 pr. Kr. pa je umrl za posledicami padca s konja.
470. Livij je tudi zadnji rimski pisec, ki je še »zvest« izročilu stare analistike pisanja cele zgodovine.
471. Gl. poglavje »Začetki rimske historiografije«.
472. Gaj Azinij Polion (Caius Asinius Polio, 76–4 pr. Kr.), rimski zgodovinar in literani mecen (in kritik), ki je v svojih kritikah različnih piscev pogosto šel kar predaleč. Njegova zgodovina državljanskih vojn od 60–42 pr. Kr. se žal ni ohranila.
473. Prevod in opombe M. Hriberšek.
474. Mars, rimski boj vojne, oče Romula in Rema.
475. Homer npr. začenja svoja epa z nagovorom na Muzo:»Pesem zapoj mi boginja, o jezi Pelida Ahila« (Iliada 1, 1);»Pesem mi, Muza zapoj, o možu, ki mnogo je blodil« (Odiseja 1, 1).
476. Eden od legendarnih bratov dvojčkov (Romul in Rem), sinov boga Marsa in Ree Silvije, hčere Numitorja, kralja Albe Longe. V sporu, ki se je razvnel med bratoma, je Romul ubil Rema, ker se je ta posmehoval novozgrajenemu rimskemu obzidju; začetnik Rima in prvi rimski kralj.
477. Neptun z vzdevkom equester (»konjski«), ker je z udarcem s trizobom ustvaril konja. Enačili so ga z italskim božanstvom Konzom, zaščitnikom zemlje in žitaric; njemu v čast so vsako leto 21. avgusta in 15. decembra v Velikem cirkusu (circus maximus) obhajali igre, na katerih so opravili daritev ter priredili tekme konj, oslov in mezgov.
478. Cenina (Caenina), prastaro mesto jugozahodno od Rima; Krustumij oz. Krustumerija (Crustumium, Crustumeria), prastaro sabinsko mesto severno od Rima; Antemne oz. Antemna (Antemna(e)), staro sabinsko mesto.
479. Staro italsko ljudstvo, ki je živelo severovzhodno od Rima, vseskozi v tesnih stikih z Rimom.
480. Beseda, ki je postala del rimskega poročnega obreda; vzklikali so jo, ko so nevesto prinesli na ženinov dom. Izvor besede ni natančno pojasnjen; Livij navaja samo eno od možnih razlag (tako naj bi bilo ime enemu od aristokratov, ki so mu prinesli najlepšo ugrabljeno Sabinko).
481. Kviriti (Quirites), ime prvih prebivalcev Rima (Latincev in Sabincev), ki se je kasneje ohranilo v uradnem izrazoslovju; z njim so označevali rimsko ljudstvo, ki je imelo vse državljanske pravice. Izvor imena ni natančno pojasnjen.
482. V spopadu med Rimljani in Sabinci je sabinski junak Metij Kurcij pred zasledovanjem Rimljanov skupaj s konjem skočil v močvirje; konj ga je prinesel v varno plitvino in po legendi naj bi prav ta del močvirja pokrival del rimskega fora (forum Romanum).
483. Kurija (curia), prvotno »okrožje« (ena od 30 prvotnih upravnih enot), kasneje (ker je vsaka kurija imela svoje shajališče) tudi »zbirališče, shajališče« in še posebej »senatna zbornica«.
484. Centurija (centuria), »stotnija«, najmanjši oddelek rimske vojske; štel je 100 mož.
485. Vitezi (equites), prvotno od kraljev izbrani najbogatejši možje v državi, ki so tvorili konjenico; vsak je dobil konja, ki ga je moral vzdrževati.
486. Publij Kornelij Scipion (Publius Cornelius Scipio), kasneje imenovan tudi Afričan in Veliki, konzul leta 218, kasneje zmagovalec nad Hanibalom (l. 202 v bitki pri Zami).
487. Hanibal (247–183/82), kartažanski vojskovodja, glavni akter druge punske vojne.
488. Rodan (Rhodanus), glavna reka v Galiji, danes Rhone.
489. Ustaljena procedura po zaključku konzulata je bila, da sta bivša konzula kot prokonzula še eno leto upravljala katero od provinc; določeni sta jima bili z žrebom.
490. Hazdrubal, Hanibalov brat, kartažanski vojskovodja v Hispaniji; padel je leta 207 v bitki pri Metavru.
491. Genua (Genua), rimsko obmorsko mesto v Liguriji, danes Genova.
492. Druencija (Druentia), reka v Narbonski Galiji, danes Durance.
493. Punci (tj. Kartažani) so izhajali iz Feničanov (Phoenices); Kartagina je bila feničanska kolonija (njena legendarna ustanoviteljica naj bi bila tirska princesa Didona).
494. Prevod in opombe M. Hriberšek.
495. Patricij, sorodnik Tarkvinija Ošabnega, zadnjega rimskega kralja. Ustanovitev republike in konzulata (najvišja državno-uradniška funkcija v času republike; konzula sta bila vedno dva) sega v leto 509 pr. Kr.
496. Lucij Kornelij Cina, Marijev pristaš, konzul leta 87 in 86, znan po svoji krutosti; vladal je od leta 87 do leta 84, ko so ga ubili njegovi lastni vojaki.
497. Lucij Kornelij Sula, vodja optimatov, Marijev nasprotnik; čas njegove diktature (od leta 82 do leta 79, ko se je diktaturi odpovedal) je bil čas strahovlade in popolnega uničenja Marijevih pristašev.
498. Gnej Pompej Veliki, rimski vojskovodja in državnik (106–48), član prvega triumvirata; padel je v bitki pri Farzalu leta 48.
499. Mark Licinij Kras, rimski državnik (115–53), član prvega triumvirata; padel je v bitki s Parti pri Karah v Mezopotamiji leta 53.
500. Gaj Julij Cezar, rimski vojskovodja, državnik in literat (100–44), skupaj s Pompejem in Krasom član prvega triumvirata, umrl kot žrtev zarote na marčeve ide (15. marca) leta 44.
501. Mark Emilij Lepid, rimski državnik in vojskovodja, član drugega triumvirata, umrl leta 13 ali 12.
502. Mark Antonij, rimski državnik in vojskovodja (82–30), član drugega triumvirata; leta 30 je po Oktavijanovi zmagi pri Akciju naredil samomor.
503. Gaj Julij Cezar Oktavijan Avgust, prvi rimski cesar (63 pr. Kr–14 po Kr.); ime Avgust (»Vzvišeni«) je dobil leta 27.
504. Rimski cesarji: Tiberij Klavdij Nero Cezar (cesar v letih 14–37); Gaj Julij Cezar Germanik (z vzdevkom) Kaligula (cesar 37–41); Tiberij Klavdij Nero Germanik (cesar v letih 41–54); Nero Klavdij Cezar (cesar v letih 54–68).
505. Od 14 do 37 po Kr.
506. Panonija (Pannonia), rimska provinca vzhodno od Norika, nastala v začetku 1. stoletja po Kr.; obsegala je tudi precejšen del današnjega slovenskega ozemlja.
507. Uprle so se: osma legija (legio VIII Augusta),stacionirana v Petovioni (Poetovio, danes Ptuj), deveta legija (legio IX Hispana), stacionirana v Siscii (Siscia, danes Sisak) in petnajsta legija (legio XV Apollinaris), stacionirana v Emoni (Emona, danes Ljubljana).
508. Junij Blez, legat s propretorskimi pooblastili (legatus pro praetore), cesarski namestnik v provinci, stric Elija Sejana, poveljnika pretorijanske garde.
509. Manipel (manipulus), enota rimske vojske, sestavljena iz dveh centurij (1/30 legije).
510. Navport (Nauportus), rimski trg in oporišče na območju današnje Vrhnike.
511. Centurion (centurio, »stotnik«), rimski vojaški čin, poveljnik centurije (centuria, »stotnija«).
512. Legati (legati), možje senatorskega stanu, ki so imeli v času republike samo upravno funkcijo (namestnikom v provincah podrejeni uradniki), pogosto pa jih je senat določil in poslal (legâre) kot vojaške poveljnike legije ali oddelka.
513. Kohorta (cohors), enota rimske vojske; štela je 600 mož (1/10 legije).
514. Julij Cezar Druz (Mlajši) (13 pr. Kr.–23 po Kr.), Tiberijev sin in nesojeni naslednik; leta 23 je umrl za posledicami zastrupitve (zastrupila ga je njegova žena na pobudo poveljnika pretorijancev, Sejana).
515. Pretorijanske kohorte (cohortes praetoriae) so bile sprva telesna straža vojskovodij, kasneje elitni del rimske vojske za obrambo Italije (9 kohort po 1000 vojakov), ki sta mu poveljevala dva poveljnika (praefecti praetorio). Iz njih izhaja tudi pretorijanska garda, cesarjeva osebna straža.
516. Prefekt (praefectus) je bil »poveljujoči častnik« v vojski ali državni upravi; pretorijanski prefekt (praefectus praetorio; običajno sta bila dva) je bil poveljnik cesarjeve telesne straže.
517. Lucij Elij Sejan, Tiberijev vplivni in splošno osovraženi poveljnik pretorijancev; leta 29 ga je Tiberij zaradi spletkarjenja ovadil senatu, ta pa ga je zaradi prevratništva obsodil na smrt. Osumljen je bil tudi, da je dal zastrupiti cesarjevega sina Druza.
518. Tj. Druza.
519. Konzul leta 18 pr. Kr.
520. S truščem so hoteli vraževerni vojaki odpoditi duhove, ki so hoteli »ukrasti« Luno.
521. Rt in mesto v Kampaniji ob Bajskem zalivu.
522. Lucij Lukul (114–57), Sulov vojskovodja, zmagovalec nad pontskim kraljem Mitridatom, rimskih državnik, literarni mecen in tudi literat, znan po svojem bogastvu in razkošnem življenjskem slogu.
523. Nevij Setorij Makro, Sejanov naslednik kot načelnik pretorijanske garde, Tiberijev ljubljenec.
524. Tj. Kaligula.
525. Tiberij je bil sin Tiberija Klavdija Nerona in Livije, ki se je kasneje poročila s cesarjem Avgustom.
526. Nero Klavdij Druz (Starejši), Tiberijev brat, uspešen vojskovodja (pohodi v Germanijo); po smrti je dobil vzdevek »Germanik«.
527. Hči cesarja Avgusta, poročena najprej z njegovim nečakom Marcelom, v drugo z Agripo (pet otrok) in v tretje s Tiberijem, znana prešuštnica; leta 2 pr. Kr. jo je oče izgnal na otok Pandatarijo.
528. Prevod in opombe J. Žmavc.
529. Ohranjeno delo ima na začetku razmeroma veliko vrzel, saj manjkajo naslov, posvetilo Marku Viniciju in vsaj stran ali dve besedila, ki se nanaša na dogodke po padcu Troje. Tudi subjekt v začetnem stavku je izgubljen in ime Epeus je vstavil J. Lipsius. Gre za mitičnega junaka, izdelovalca trojanskega konja. Da Paterkul tukaj misli prav na Epeja, gre sklepati iz omembe kasnejšega rimskega zgodovinarja Marka Junija Justina (2. ali 3. stol po Kr.), Epitome Historiarum Philippicarum, XX.2.2: »Metapontinci v svetišču Minerve razkazujejo tudi železno orodje, s katerim je Epej, njihov začetnik, izdelal trojanskega konja.« (Prevod J. Žmavc.)
530. Tevker (oz. Trojanec, ker je bila njegova mati hči trojanskega kralja Laomedonta) je bil v grški mitologiji sin Telamona, kralja otoka Salamina in najboljši lokostrelec med Grki. Njegov brat je bil Ajant Veliki (tudi Telamonijec), ki je bil pred Trojo poveljnik Salamincev in je v Homerjevi Iliadi predstavljen kot silovit in trmast junak. Po Ahilovi smrti sta se z Odisejem sprla za junakovo orožje, in ker ga je dobil Odisej, se je Ajantu omračil um: poklal je čredo ovac, misleč, da pobija bojevnike. Ko se je zavedel, je bil predmet vsesplošnega posmeha in osramočen se je vrgel na meč.
531. Pyrrhos je »rdečelasi«, drugo ime za Neoptolema, Ahilovega in Deidamejinega sina, grškega bojevnika, ki je ubil trojanskega kralja Priama. Epirski kralji so trdili, da je bil njihov prednik.
532. Eden od manj pomembnih poveljnikov pred Trojo. Homer v Iliadi (Β 677) pravi, da je prihajal z otokov Kalidne (ob obali Karije).
533. Sc. Klitemnestra.
534. To so: Tirenija, Tirenci in Tirensko morje. Po Herodotu naj bi bil kralj Tirenus začetnik Etruščanov.
535. Leta 59 pr. Kr.
536. Gaius Iulius Caesar, rimski vojskovodja, državnik in diktator, rojen 12. julija 100 pr. Kr., umorjen 15. marca 44. pr. Kr., sin Gaja Cezarja in Avrelije.
537. Gre za znamenito izvajanje porekla: Trojanec Anhiz in boginja ljubezni Venera sta imela sina Eneja, ta pa je imel z ženo Kreuzo sina Jula Askanija. Jul Askanij, ustanovitelj Albe Longe, je bil začetnik ene najstarejših rimskih rodbin (i. e. gens Iulia), kamor je spadala tudi patricijska družina, katere priimek je bil Caesar.
538. Njegova teta Julija (očetova sestra) je bila Marijeva žena.
539. Lucius Cornelius Cinna je dal leta 83 pr. Kr. Cezarju za ženo svojo hčer Kornelijo. Bil je konzul in Sulov nasprotnik. Ko je Sula po zmagi nad Marijem in Cinom odpravil vse njune uredbe, so te zadele tudi Cezarja (Vell. 2.43.), a ker je bil Cezar patricijskega rodu, ga ni ubil.
540. Marcus Pupius Piso Frugi (Calpurnianus) je bil posvojenec senatorja Marka Pupija in v mladih letih obetaven govornik ter Ciceronov prijatelj (kasneje njegov nasprotnik). Poročil se je z Cinovo vdovo in se ločil od nje, ker je prestopil na Sulovo stran.
541. Lucius Cornelius Sulla Felix (183–78 pr. Kr), rimski vojskovodja in vodja optimatov proti Marijevim popularom v državljanski vojni (88–82 pr. Kr.), znan po svojem krutem načinu vladanja.
542. Svetonij (Div. Iulius, 4) povezuje dogodek s Cezarjevim potovanjem na otok Rodos leta 76 pr. Kr., kamor je odšel na študij retorike k retorju Molonu. Plutarh (Caes.) pa dogodek s pirati postavlja v zgodnejše obdobje, v leto 81/80 pr. Kr in ga povezuje z obiskom Bitinije.
543. To je bil prvi triumvirat leta 60 pr. Kr., za katerega je bolj verjetno, da je nastal med konzulskimi volitvami in ne ko je Cezar že bil izvoljen za konzula.
544. Ko se je Pompej vrnil iz Azije (l. 62 pr. Kr.), je senat odklonil priznanje njegovih vzhodnih kolonij in ni hotel razdeliti zemlje njegovim vojakom, češ da je treba podrobno preiskati njegova dejanja v Aziji.
545. Vell. 2.40.5.
546. V drugi punski vojni je po porazu Rimljanov pri Kanah leta 216 pr. Kr. mesto Kapua (znano tudi po razkošnem in mehkužnem življenju prebivalcev) prestopilo na stran Kartažanov, toda Rimljani so mesto leta 211 pr. Kr. ponovno osvojili in ga hudo kaznovali: vodilni meščani so bili obglavljeni, drugi izgnani, ozemlje pa je postalo last rimske države, ki ga je upravljalpraetor urbanus, in je bilo brez mestnih pravic.
547. Marcus Calpurnius Bibulus, Cezarjev sodelavec kot edil, pretor in nazadnje kot konzul 59 pr. Kr. Po neuspešnem poskusu, da bi preprečil Cezarjeve agrarne zakone, se je do konca leta zaprl v svojo hišo, zato so govorili o konzulatu »Julija in Cezarja« namesto Cezarja in Bibula.
548. Marcus Iunius Brutus (okoli 85–42 pr. Kr., vodilni med Cezarjevimi morilci, goreč republikanec, pri Filipih po porazu storil samomor); Gaius Cassius Longinus (Brutov prijatelj in eden glavnih zarotnikov proti Cezarju; v prvi bitki pri Filipih leta 42 pr. Kr. je bil njegov tabor zavzet, zato je svojemu sužnju ukazal, naj ga ubije); Decimus Iunius Brutus (v daljnem sorodstvu z Markom Junijem Brutom, Cezar mu je tako zaupal, da mu je dovolil, da ga na dan umora spremlja v senat. Po njegovem umoru se je umaknil v Cisalpinsko Galijo, ko je skušal preiti v Makedonijo je bil izdan in umorjen).
549. Marcus Antonius (82–30 pr. Kr.); znameniti državnik in vojskovodja; leta 44 pr. Kr. konzul skupaj z umorjenim Cezarjem.
550. Publius Cornelius Dolabella (okoli 80–43 pr. Kr.), mož Ciceronove hčere Tulije, razuzdan in z dolgovi obremenjen velikaš, Cezarjev odposlanec med državljansko vojno in njegov nadomestni konzul. Po Cezarjevem umoru prestopi k republikancem, nato se znova spreobrne. Ko ga je v Siriji premagal republikanec Kasij, je naredil samomor.
551. Lat. fasces, tj. svežnji šibja, povezani z rdečimi jermeni, ki so jih na ramah nosili liktorji pred pomembnimi rim. državnimi uradniki (magistrati) kot simbol njihove moči. V času kraljev je bila v vsakem svežnju sekira (i. e. fasces et secures), ki je simbolizirala kraljevo pravico do bičanja in usmrtitve, od zgodnje republike naprej pa so bile v Rimu sekire dovoljene samo za diktatorje oz. za druge državne uradnike, kadar so bili zunaj Rima in na čelu vojske.
552. Marcus Antonius Antillus in Iullus Antonius, oba sta iz zakona s Fulvijo, ki je imela pomembno vlogo v političnih bojih po Cezarjevi smrti. Nekateri komentarji navajajo le enega sina in pravijo, da Paterkul na tem mestu rabi t. i. retorični plural.
553. To je bilo v času tridesetih tiranov (l. 403 pr. Kr.) v Atenah, ko je bila s Trazibulom ponovno uvedena demokratija. Amnestija je bila del spravnega dogovora med oligarhi in Trazibulom, do katerega je prišlo s posredovanjem špartanskega kralja Pavzanija.
554. Ime Oktavijan (sc. Gaius Iulius Caesar Octavianus) je prevzel ob posvojitvi.
555. Sc. kot homo novus (l. 61 pr. Kr.); Ciceron ga je zelo spoštoval.
556. Atijin oče je bil Marcus Atius Balbus, potomec ugledne senatorske družine iz Aricija.
557. Dobesedno »v togi obrobljeni s škrlatom«; toga praetextata je bila namreč oblačilo nekaterih svečenikov in državnih uradnikov, a tudi svobodnih sinov do njihovega 17. leta, ko so postali polnoletni in so dobili moško belo togo (sc. toga virilis).
558. Lucius Marcius Philippus, drugi mož Atije in Oktavijanov očim.
559. Mišljena je Apolonija v Iliriku, ki je bila Cezarjevo oporišče za vojaške pohode nad Dirahij. V letih 44–45 pr. Kr. je tam zbral vojsko, da bi jo imel na razpolago za vojaške operacije na vzhodu.
560. Quintus (Salvius?) Salvidienus Rufus (rimski poveljnik, ki je doživel hiter vzpon in padec ter prvi po Pompeju in Oktavijanu, ki je bil določen za konzula, čeprav je bil viteškega rodu; sprva Oktavijanov pristaš, nato pa ga je le-ta obtožil zarotništva z Antonijem in senat ga je proglasil za državnega sovražnika); Marcus Vipsanius Agrippa (64–12 pr. Kr., dosmrtni Oktavijanov prijatelj in privrženec ter pomemben vojaški poveljnik in državnik – v Rimu je dal zgraditi Panteon, prvo veliko javno kopališče, obnoviti je dal vodovod in kanalizacijo).
561. V rokopisu je mesto nejasno, a smisel lahko razberemo iz Senekove omembe.
562. Sextus Pompeius (okoli 67–36 pr. Kr.) mlajši sin Pompeja Velikega (sc. Gnaeus Pompeius Magnus – glej poglavje), ki je življenje posvetil boju za očetove cilje na strani republikancev in proti Cezarjevim privržencem. Leta 36 pr. Kr. je bil poražen in ujet; usmrtil ga je eden od Antonijevih poveljnikov, kateremu je bil sam nekoč prizanesel.
563. Publius Crassus Canidius, Antonijev pristaš, ki ga je Oktavijan zajel v Egiptu in ga ali usmrtil ali pa je storil samomor. Menda se je hvalil, da se ne boji smrti.
564. Državnik Gaius Trebonius naj bi pri Cezarjevem umoru sodeloval tako, da je med atentatom zadržal Antonija; ko je bil leta 43 pr. Kr. prokonzul v Aziji, ga je ubil Dolabela; Gaius Cassius Parmensis, eden od morilcev.
565. Gaius Cilnius Maecenas (umrl 8 pr. Kr.), najslavnejši rimski literarni pokrovitelj, potomec ugledne etruščanske družine, po rodu vitez. Bil je cenjen svetovalec cesarja Avgusta in človek razkošnega okusa in navad.
566. Ker je znan predvsem po svojem osebnem imenu Tiberij (sc. Tiberius Claudius Nero Caesar), je v prevodu slednje navedeno na mestih, kjer se pojavlja oblika Neron (to je bil njegov cognomen) zato, da ga ne bi zamenjevali s cesarjem, katerega osebno ime je bilo Neron (sc. Nero Claudius Caesar) in pod tem imenom ga pozna tudi zgodovinska tradicija. Tiberij je kvestor postal leta 23 pr. Kr. in to pri devetnajstih letih, kar je bilo pet let prej kot običajno.
567. Vojaške insignije.
568. Tj. Rima