Nada Grošelj
»Biografija«, ki že v antiki predstavlja posebno zvrst, in »biografsko zgodovinopisje« nista sopomenki, čeprav je v praksi med njima večkrat težko potegniti ločnico. Tako kot politično-vojaško zgodovinopisje, ki je v antiki veljalo za »pravo«, tudi biografsko zgodovinopisje obravnava velike politično-vojaške dogodke, le da se pri tem osredotoča na eno pomembno osebnost. Podrobnosti iz njenega življenja prikazuje, kolikor te prispevajo k razumevanju dogodkov, nima pa za cilj prikaza njenega značaja samega po sebi in zato tudi ne niza (ali naj vsaj ne bi nizalo) anekdot iz zasebnega življenja v tolikšni meri, kolikor je značilno za biografijo.
Biografski pristop k zgodovini so v antiki dvakrat sprožili dogodki sami z nastopom velikih osebnosti oziroma oseb z velikimi pooblastili. Čeprav so bili za zgodovinarje že od Herodota dalje vodilni posamezniki zelo zanimivi, so klasični grški zgodovinarji (Tukidid) vendarle skušali interpretirati dogodke prej kot posledico sil, ki so onkraj posameznika in delujejo po splošnih zakonih. Po drugi strani rimska republikanska tradicija spomina velikih mož ni častila zato, ker bi jo zanimali kot posamezniki, marveč zato, ker so poosebljali rimske vrline in so njihova dejanja služila kot zgledi. Iz tega vzroka si je Katon (3.–2. stoletje pr. Kr.) tudi lahko privoščil, da v svojo zgodovino sploh ni vnesel lastnih imen. Z nastopom velikih monarhov, ki so tako rekoč združili svetovno zgodovino v svoji osebi, pa se je zgodovinopisje čedalje bolj osredotočalo na osebnost posameznika. Najzgodnejši antični primer biografskega zgodovinopisja je tako Teopompova Zgodovina Filipa, zvrst pa se je mogočno razmahnila z deli o Aleksandru Velikem, ki jih niso pisali le grški, marveč tudi latinski avtorji, tako Kurcij Ruf v 1. stoletju po Kr.
Druga spodbuda za biografsko zgodovinopisje je prišla s koncem rimske republike in nastopom principata, ko so (začenši s Cezarjem) rimski cesarji po zaslugi svojega položaja krojili usodo imperija s svojim značajem in vedênjem. To obdobje zgodovinopisja začenja Salustij v 1. stoletju pr. Kr., osredotočanje na posamezno osebnost vidimo tudi pri Veleju Paterkulu (1. stoletje pr. in po Kr.), zlasti v obravnavi Tiberija, in v prvih šestih knjigah Tacitovih Analov (1.–2. stoletje po Kr.).
Drugačno vrsto biografskega zgodovinopisja je v obdobju rimskega cesarstva v začetku 2. stoletja po Kr. uvedel Svetonij. Politično-vojaškim dogodkom namenja razmeroma malo pozornosti, tako da pravzaprav ne ustreza tradicionalnemu antičnemu pojmovanju zgodovinopisja. Po drugi strani pa mu – za razliko od denimo Plutarha – tudi ni edini cilj zarisati enovito podobo človekovega življenja in moralnega značaja, torej napisati tipično literarno biografijo. Od omenjenih književnih zvrsti odstopa tudi po preprostem, neliterarnem slogu. Kot učenjak želi predvsem posredovati čim več natančnih podatkov ter pri teh seže tako široko, da omogoči uvid v politiko in družbo tako v Rimu kot v provincah in se pravzaprav uvršča v tradicijo kulturne zgodovine, katere prvi rimski predstavnik je bil učenjak Varon (1. stoletje pr. Kr.). Svetonijeva inovacija je bila v tem, da je predstavil izsledke svojih kulturnozgodovinskih raziskav v obliki cesarskih življenjepisov. Ker pa so ti zaradi ključne vloge cesarjevega položaja posredno prinašali tudi zgodovino obdobja samega, je Svetonijevo delo kmalu obveljalo za zgodovinopisje, kljub omenjenim odstopanjem od tradicionalne tematike in sloga. Smer, ki je pisala zgodovino izrecno kot zgodovino cesarjev, so nadaljevali še drugi, med grško pišočimi avtorji npr. Herodijan (prva polovica 3. stoletja), po katerem so se zgledovali še nekateri avtorji 4. in 5. stoletja, med latinskimi pa v prvi polovici 3. stoletja Marij Maksim in v drugi polovici 4. stoletja Evtropij, Fest (ta dva sta prikazovala starejšo rimsko zgodovino kot zgodovino rimskega ljudstva, novejšo pa kot zgodovino cesarjev), Avrelij Viktor in domnevno avtor(ji) Cesarske zgodovine (Historia Augusta). Ta smer je torej obstajala vzporedno z osrednjim politično-vojaškim tipom in bila od 4. stoletja tudi deležna kritik s strani njegovih zagovornikov, npr. Amijana. Toda življenjepis posameznika se je uporabljal kot sredstvo za prikaz celega obdobja še skozi srednji in novi vek vse do danes.
Za razliko od omenjenih podzvrsti zgodovinopisja je biografija v vsej antiki veljala za posebno – sicer manj ugledno – zvrst. Razliko med njima je izpostavil že Polibij v 2. stoletju pr. Kr., na več mestih jo omenja Plutarh. Njen namen je prikazati človekov značaj, in sicer tudi prek opisov njegovega otroštva in prek anekdot, ki lahko zadevajo povsem trivialne dogodke; Plutarh pravi, da se najbolje kaže prav v malenkostih, ne v zgodovinsko pomembnih dejanjih (gl. npr. Aleksander Veliki 1). Po Plutarhovem mnenju naj bi življenjepisec orisal protagonista tako, da opis lahko nagovarja bralca kljub razlikam v položaju in času in mu služi kot dober ali slab zgled pri njegovem prizadevanju za moralno popolnost. Skratka, medtem ko zgodovinopisec vključuje biografske podatke po kriteriju, koliko osvetljujejo zgodovinska dejanja ali dogodke, izbira življenjepisec zgodovinske dogodke po kriteriju, koliko osvetljujejo protagonistov značaj.
Naslednja razlika je v tem, da so biografije včasih izrecno hvalilnega značaja; odvisno od tega, ali gre za zgodovinski ali biografski spis, isti avtor lahko različno obravnava isto osebo. Tako denimo Polibij, ki od zgodovine zahteva, naj bo nepristranska in se razlikuje od zvrsti enkomija, jasno potegne ločnico med načinom, kako je opisal Filopojmena v – hvalilni – biografiji in kako ga bo opisal v zgodovini (10,21). Enkomij je razvil Izokrat v 4. stoletju pr. Kr. s panegiričnim spisom Evagoras; med zvrstema je bila tudi formalna vzporednica, da sta obe opisovali človekov značaj s pomočjo njegovih dejanj. Toda za biografijo je bil značilen bolj celosten pristop, h kateremu je pomembno prispevala filozofija. Morda ga je navdihnil že Sokrat s svojo individualno nravstvenostjo, ki je temeljila na stalnem samoizpraševanju in pretresanju; ta je namreč imela za posledico, da sta bila filozofovo življenje in delo spojena v neločljivo celoto, saj je bilo takšno življenje samo po sebi nravstven napor in dosežek. Temeljne zasluge pa nedvomno gredo Aristotelu in peripatetičnim filozofom.
Nastavki za biografijo segajo daleč v preteklost tako v Grčiji kot v Rimu. V zgodnji Grčiji so se težnje po slavljenju posameznika kazale v žalostinkah in nagrobnih govorih; ob podobnih priložnostih so prišle do izraza tudi v zgodnjem Rimu, le da so bile tam še izrazitejše. Rimljani so namreč slavili znamenite može tudi v pesmih na gostijah; zapise nagrobnih govorov so hranili v družinskem arhivu, v posebnem domačem svetišču pa posmrtne maske, opremljene z napisi; dejanja pokojnikov so zapisovali na nagrobnih napisih. Rimljani so torej imeli lastno podlago za biografijo, neodvisno od Grkov.
V grški književnosti najdemo zametke biografije najprej pri Herodotu v 5. stoletju pr. Kr. Herodot že kaže razne značilnosti kasnejše zvrsti: (pre)veliko težo pripisuje odločitvam oblastnikov kot vzrokom zgodovinskega dogajanja in po Homerjevem zgledu poudarja vrlino posameznikov; vodilne može, namreč Temistokla in Kserksa, najbolj izpostavlja od sedme do devete knjige. Ti tendenci, značilni za antično biografijo nasploh, sta problematični, ker vodita k enostranskemu razumevanju, češ da je zgodovina le posledica odločitev posameznikov, zanemarjata pa delovanje razvojnih silnic in smernic. Med druge vzroke za spornost biografskih elementov v zgodovinopisju, kot tudi biografije nasploh, sodijo pristranost piscev v pozitivno ali negativno smer, nihanje v kakovosti karakterizacije in seveda izmišljevanje.
Od zgodnjih grških zgodovinarjev Tukidid prav tako posveča veliko pozornost vodilnim osebnostim, Ksenofont pa v več delih (Agezilaj, Kirova vzgoja, Kirova odprava, Spomini na Sokrata) kaže predstopnje biografije. Med nezgodovinarji je mojstrski risar značajev filozof Platon, npr. s svojim prikazom Sokrata v Apologiji. Toda do 4. stoletja pr. Kr. še ne obstaja prava biografija; čeprav namreč avtorji že nazorno prikazujejo značaje, tako da opisujejo obnašanje ljudi v vsakdanjih situacijah in v družbi, in čeprav navajajo posamezne dogodke iz njihovega življenja kot dokaze za razne lastnosti, do prave biografije manjka dvoje. Prvič, z izjemo Platona v Apologiji življenjskega kroga posameznika še ne obravnavajo kot zaključeno celoto, marveč se omejujejo na shemo: tipično dejanje – tipična lastnost – seznam lastnosti. Drugič, manjka zaokrožen nauk o etiki, torej splošnem človeškem delovanju in značaju. Zato gledajo posamične lastnosti v luči tipičnih likov (idealni kralj, vojskovodja ipd.) in se pri opazovanju ter opisovanju lastnosti omejujejo na posameznosti. To vrzel zapolni Aristotel v 4. stoletju (to obdobje štejemo za začetek antične biografije, medtem ko se v Rimu formalna biografija pojavi šele v 1. stoletju pr. Kr.) in za njim peripatetiki, s katerimi v 3. stoletju pr. Kr. zvrst doživi razcvet.
Za razvoj biografije so pomembni trije vidiki Aristotelovih razmišljanj, ki jih sam sicer ne obravnava skupaj. Prvi je nauk, da nravstvena vrlina in tudi značaj v celoti ni od narave dana psihološka dispozicija, ki jo mora človek že imeti, da lahko deluje na določen način. Nastane šele z dejanjem, človek pa postane dober le s tem, da se – ob ustreznih predispozicijah – navadi delati dobra dejanja. Slednja torej niso pomembna le zato, ker se lastnosti v njih pokažejo, marveč zato, ker prek njih dejansko nastanejo. Drugi nauk uči, da vse duševne pojave lahko razvrstimo v strasti (kot so jeza, strah, sočutje, radost), zmožnosti duše, da lahko občuti te strasti (je jezna, prestrašena …), in zadržanja. Strast pride od zunaj in deluje na človeka, če je v njem naravna zmožnost za njeno sprejemanje; nato človekovo zadržanje ali značaj lahko pusti strasti delovati ali pa jo zatre. Za življenjepisce so bili zanimivi značaj in strasti, torej zunanji dejavniki. Tretji pa je etični nauk o značajskih tipih, ki ga je praktično razdelal Aristotelov učenec Teofrast v spisu Značaji, ter s tem povezani nauk o treh tipih življenja (Aristotel se je zanimal tudi za življenjske ideale filozofov in njihovo uresničenje v praksi). Tak pristop, ki omogoča opisovanje posameznika s stališča ene prevladujoče značajske lastnosti ali načina življenja, je biografiji zelo ustrezal, ker je pri opisu omogočil selekcioniranje dejanj in enotno, laže razumljivo sliko. Po drugi strani je seveda obstajala nevarnost pretiranega shematiziranja.
Zaradi ustrezne teoretične podlage z naborom pojmov in kategorij, pozornosti, ki jo je Aristotel posvečal različnim tipom življenja, kot tudi zaradi zanimanja za velike mislece, zlasti ustanovitelje filozofskih šol, in za njihovo udejanjanje lastnih načel, so se peripatetiki veliko ukvarjali s pisanjem biografij. Žal se iz obdobja 3. in 2. stoletja pr. Kr. ni ohranilo skoraj nič.
Peripatetične predstave o značaju, njihovo izrazje in kategorije najdemo še v 2. stoletju po Kr. pri Plutarhu, ki je gojil literarno biografijo; zdi se, da se je biografski spis moral držati teh norm, da je bil pripoznan kot del uveljavljene literarne zvrsti. Obstaja pa tudi druga vrsta, zgoščena in enciklopedična, ki je ohranjena npr. v bizantinskih enciklopedijah in verjetno ni veljala za književnost v ožjem smislu. Gre bolj za kopičenje podatkov o življenju pesnikov in filozofov, da bi s tem osvetlili njihova dela, ali o življenju vladarjev in vojaških poveljnikov. Neliterarni, strokovni tip biografije, ki podatkov ne razvršča kronološko, temveč po smiselnih kategorijah, naj bi se razvil v Aleksandriji v 3. stoletju kot reakcija na bolj literarni, moralistični in kronološko urejeni peripatetični tip. Kakor je slednji vplival na Plutarhovo, je aleksandrijski na Svetonijevo metodo in na prevladujoči tip rimskega biografskega pisanja sploh.
Poleg oblikovnega kriterija lahko pri razvrščanju antičnih življenjepisov uporabimo kot kriterij njihovo tematiko. V grobem ločimo:
Z nastopom krščanstva se razvijejo še krščanski življenjepisi asketov, menihov, škofov itd.
Grški predstavnik prve skupine je Plutarh (1.–2. stoletje po Kr.), rimska predstavnika pa sta Kornelij Nepot (1. stoletje pr. Kr.) in Tacit s hvalilno obarvanim življenjepisom svojega tasta Agrikole (avtorje, ki so pisali cesarske življenjepise, smo obravnavali posebej). Pomembne može so Rimljani pogosto opisovali tudi v memoarih.
Življenjepisi književnikov so bili dobro zastopani tako v grščini kot v latinščini, medtem ko so se s filozofi v glavnem ukvarjali Grki. Med grškimi avtorji so za razvoj pomembni peripatetiki kot Aristoksen (v antiki visoko cenjen), Dikajarh in Hamajleont, ki sodijo v 4. ali 4.–3. stoletje pr. Kr., Klearh iz 3. stoletja in Sotion iz prve polovice 2. stoletja pr. Kr. Prva dva sta pisala o filozofih in pesnikih, medtem ko je tretji poskušal »rekonstruirati« življenje pesnikov na podlagi njihovih del in omemb v komedijah. Klearh je predstavnik smeri, katere avtorji so podajali svoje mnenje o (ne)vrednosti določenega tipa življenja in zato vključevali ogromno kulturnozgodovinskih podatkov, saj so bile ocene osnovane na empirični podlagi. Sotion je razvil diadokhé ali napol biografski spis, ki opisuje filozofe in njihove učence tako, da vsakega predstavlja kot naslednika nekega drugega. O filozofih so pisali še Filostrat v 2.–3. stoletju po Kr., Diogen Laertski v prvi polovici 3. stoletja (po načelu nasledstva v Sotionovi tradiciji), Porfirij v drugi polovici istega stoletja (o novoplatoniku Plotinu) in Evnapij v 4.–5. stoletju (o filozofih in retorjih iz 3. in 4. stoletja). Pri Rimljanih so bili zastopani književniki, in sicer v spisih Kornelija Nepota in Svetonija.
Romansirane življenjepise najdemo npr. na temo Aleksandra Velikega in trojanske vojne; navadno so nastali v grščini in bili prevedeni v latinščino. O Aleksandru govorijo Psevdokalistenovo delo (morda 3. stoletje po Kr.) z latinskimi prevodi, najstarejši je s konca 3. ali začetka 4. stoletja, in dva samostojnejša latinska spisa. Drugo temo najdemo v delih, katerih fiktivna avtorja sta očividca trojanske vojne, namreč Krečan Diktis na grški in Frigijec Dares na trojanski strani. Obe sta bili prevedeni v latinščino.
Z nastopom krščanstva se je razvila krščanska biografija, ki se je delno zgledovala po življenjepisih filozofov, saj oba tipa predstavljata protagonista kot zgled, po katerem naj se bralec ravna, in opisujeta stopnje pri njegovem dvigovanju k popolnosti. Dvoje drugih klasičnih zvrsti, ki sta prispevali k tipičnemu življenjepisu svetnika in sta prisotni tudi v poganskih življenjepisih, sta opis procesa proti mučencu in njegove smrti, opremljen s pravimi ali lažnimi dokumenti, in opis protagonistovih nadčloveških sposobnosti. Model za svetniški življenjepis je v grščini ustvaril Atanazij z Antonijevim življenjepisom, kmalu pa so ga prevzeli tudi latinski pisci, kot prvi sv. Hieronim v 4.–5. stoletju. Hieronim je obravnaval tudi krščanske pisce po Svetonijevem vzoru. Krščanski biografski spisi pa so poleg posameznikov opisovali tudi načine življenja celih samostanskih skupnosti; pri tem se moramo spomniti na peripatetike, ki so občasno prav tako opisovali načine življenja celih ljudstev. Začetnik tega tipa je bil Dikajarh, ki je z delom Življenje v Grčiji ustvaril prvo občo zgodovino neke kulture.
V antiki je bilo tudi veliko avtobiografskega pisanja, čeprav ga niso pojmovali kot posebno zvrst. Grški državniki in vladarji so pisali memoare in avtobiografije že v 4. stoletju pr. Kr., v 3. stoletju pa so rimski senatorji, kot bivši vojskovodje in državniki, začeli pisati podobna dela z namenom, da bi upravičili svoja dejanja in politiko. To je bil eden od zametkov rimskega zgodovinopisja. S temi spisi (commentarii) je rimska aristokracija nadaljevala; v cesarski dobi so jih pisali tudi cesarji in člani njihovih družin, tako da vemo za vrsto avtorjev. Ohranila pa sta se le najznamenitejša primerka s tem naslovom, tj. deli Julija Cezarja. Krščanske avtobiografije ne zasledimo vse do konca 4. stoletja, ko nastanejo Izpovedi sv. Avguština. Kot prva ohranjena avtobiografija, ki – podobno kot dnevnik cesarja Marka Avrelija – razkriva piščevo notranje življenje, Izpovedi uvajajo novo, krščansko književno zvrst.
Nada Grošelj
Plutarh se je rodil okoli leta 46 po Kr. v mestecu Hajroneji v Bojotiji v bogati in izobraženi družini. Študiral je v Atenah pri platoniku Amoniju in tudi sam je bil pripadnik Akademije, čeprav je sprejemal tudi druge filozofske nauke. Veliko je potoval in bil v dobrih odnosih z uglednimi Rimljani; ko je dobil rimsko državljanstvo, je privzel še rodovno ime enega od njih, »Mestrij«. Večkrat je prišel v Rim, kjer je imel politične opravke, in tam tudi predaval filozofijo. Sicer je v glavnem živel v rodnem mestu, kjer je opravljal pomembne javne službe in ustanovil ter vodil javno šolo, bil pa je tudi Apolonov svečenik v Delfih. Umrl je okoli leta 120 po Kr.
Bil je pravi polihistor z izvrstnim spominom, izjemno razgledan in načitan. Napisal je veliko število spisov (po nekem poznoantičnem seznamu 227) z različnih področij. Ohranjena je približno polovica, med njimi tudi nekaj nepristnih, ki se s pristnimi ujemajo po tematiki ali pristopu. Spise je mogoče obravnavati v dveh skupinah, v prvi življenjepise in v drugi preostale spise (ohranjenih je 78) s skupnim imenom Ethiká (Etični spisi), tradicionalno znane pod latinskim prevedkom Moralia. Vendar zadnja skupina poleg moralno-etičnih spisov (praktičnih, ki govorijo o pravilnem ravnanju v različnih situacijah ali o vzgoji, pa tudi bolj teoretičnih) obsega še politične, filozofske, naravoslovne (npr. o živalski psihologiji, astronomiji, fiziki), teološke, literarnoteoretske in retorične spise. Med literarnoteoretskimi velja omeniti pamflet O Herodotovi zlobi, kjer Plutarh kot bojotski lokalpatriot napada zgodovinarja, češ da je favoriziral Atene in nepravično prikazal politiko Teb v drugi perzijski vojni. Nekaj del, npr. o izrekih znamenitih Špartancev, je osnovanih na zbirkah starožitnosti. Moralia so poljudni spisi v obliki diatrib (esejev) in dialogov, brez strokovnega filozofskega žargona; bolj kot na inovativnem razmišljanju in raziskovanju temeljijo na zakladnici tradicionalne učenosti. V njih pride do izraza praktični pomen filozofije v tisti dobi, saj je dajala tudi povsem praktične smernice in odgovore v življenju. Kažeta se avtorjeva človečnost in toplina, npr. v platonskem spisu, v katerem tolaži ženo zaradi hčerkine smrti, ali v mislih o zakonski skupnosti. Plutarhovo vzporedno zanimanje za Rim in Grčijo, ki je zaznamovalo njegov izbor protagonistov za življenjepise, se odraža tudi v spisih Moralia: po eno delo je posvetil izvoru imen, praznikov in šeg vsakega od obeh narodov, v enem pa navaja epizode iz rimske in grške zgodovine, ki so si med seboj podobne.
Življenjepisov se je ohranilo 50. Največji delež zavzemajo Vzporedni življenjepisi (Bíoi parálleloi), ki so razvrščeni po parih: orisu Grka sledi oris Rimljana, ki ga s prvim druži neka podobnost. Ta je v nekaterih primerih očitna (npr. mitična junaka Tezej in Romul kot ustanovitelja Aten oziroma Rima, Aleksander Veliki in Cezar kot genialna vojskovodja, Demosten in Ciceron kot najboljša govornika), včasih pa privlečena za lase (npr. pri Dionu in Brutu; prvi je bil Platonov učenec, drugi pa prežet z njegovimi nauki, in zato naj bi si bila podobna po ravnanju). V enem primeru gre celo za povezavo dveh parov: špartanska reformatorja Agis in Kleomen imata ustreznika v bratih Tiberiju in Gaju Grakhu. Spis se vedno začne z opisom junakovega porekla, naravnih dispozicij, otroštva in vzgoje. Pripoved je zasnovana kronološko, kljub temu pa ima osrednji del pogosto ohlapno zgradbo, ker avtorja bolj zanima oblikovanje junakovih značajskih lastnosti kakor zaporedje dogodkov. Odlomki o zadnjih letih in smrti so običajno precej dolgi, ker je tu mesto za sklepno moralno vrednotenje. Vsak par se zaključi s primerjavo obeh protagonistov, ki je v nekaj primerih izgubljena. Ohranjenih je 21 enojnih in en dvojni par (46 življenjepisov), medtem ko prvi par manjka. Kronološko zaporedje, v katerem so nastajala Plutarhova dela, je dokaj nejasno, a Vzporedne življenjepise gre datirati proti koncu, med letoma 105 in 115.
Prvi življenjepisec, ki je primerjal Rimljane s tujci, je bil že Kornelij Nepot v 1. stoletju pr. Kr., a Plutarhova sistematična povezava v pare je edinstvena v zahodni literaturi. Očitno je bil njegov namen zbližati ti kulturi in pokazati, da imata obe vzroke za narodni ponos in da se pri obeh kažejo iste lastnosti; Rimljani so namreč imeli občutek kulturne manjvrednosti, Grki pa so trpeli zaradi politične podjarmljenosti. Toda v Plutarhovem času so si Grki že začeli ustvarjati svoj prostor v cesarstvu in se uveljavljati na visokih položajih (tudi on sam je bil zelo spoštovan in je imel več pomembnih služb), tako da so ta občutek odpora začeli presegati. Drugi Plutarhov namen – tega večkrat poudarja – je moralna vzgoja bralca.
Pod imenom Vzporedni življenjepisi pogosto navajajo še ostala štiri ohranjena dela, čeprav v resnici niso pripadala tej seriji. Med njimi sta življenjepisa Otona in Galbe, dveh od štirih rimskih cesarjev, ki so se zvrstili v letih 68–69 po Kr., po Neronovi smrti; to sta edina ostanka Plutarhove serije cesarskih biografij, ki je segala od Avgusta do Vespazijanovega nastopa vlade. Preostala spisa, ki ju je prav tako treba šteti posebej, sta življenjepis grškega vojskovodje Arata, ki je brez para, in kralja Artakserksa, ki je bil Perzijec (torej ne Grk ali Rimljan). Vemo, da je Plutarh pisal tudi življenjepise pesnikov, filozofov in mitičnih junakov.
Plutarhovi življenjepisi kažejo razvoj biografije, ki je združil elemente enkomija in Platonovo zanimanje za celostno osebnost, potrebno teoretično podlago pa dobil v aristotelski filozofiji. Zapuščina enkomija, kakršen se najde pri Izokratu ali Ksenofontu, je prikazovanje posameznikovih značajskih lastnosti s pomočjo njegovih dejanj.
Enkratni pomen Plutarhovih življenjepisov za biografijo kot zvrst je prav v tem, da so edini v celoti ohranjeni primerki literarne biografije, k nastanku katere je s svojo teorijo o etiki pomembno pripomogel Aristotel, k razvoju pa peripatetiki. Od peripatetikov samih, ki so s svojimi spisi v 3. in 2. stoletju pr. Kr. prispevali k razmahu biografije in jo sooblikovali, se namreč ni ohranilo skoraj nič, čeprav imamo v več primerih podatke o glavnih potezah njihovih del. Da je Plutarh naslednik te tradicije, lahko sklepamo iz uporabljenega izrazja in iz konceptov, ki jih izraža eksplicitno ali implicitno. Ker sam ni bil peripatetik, marveč platonik, tako da se v svojih delih sklicuje na Platona in tudi na stoike veliko pogosteje kot na Aristotela, lahko sklepamo, da je peripatetični sistem zaznamoval biografsko zvrst neodvisno od siceršnje filozofske usmerjenosti avtorjev.
Po načelih enkomija in v skladu z Aristotelovim naziranjem, da se značajske lastnosti oblikujejo prek dejanj (sproži jih »patos« ali zunanji vpliv, če ima posameznik v svoji naravi ustrezne dispozicije oziroma zmožnosti, da je za ta vpliv dovzeten), Plutarh prikazuje značaj posredno skozi dejanja, tako pomembna kot trivialna, in skozi besede protagonista. Tako v življenjepisu Kleomena III., špartanskega kralja in reformatorja iz 3. stoletja pr. Kr., osvetli njegovo skromnost in priljudnost s pripovedovanjem, kako se ni posluževal kraljevskega škrlata in pompa, kako se je vsakemu, ki je kaj želel od njega, osebno posvetil in kako je prirejal povsem preproste obede, ki pa jim je dajalo čar njegovo prijetno pomenkovanje (13).
Zanimanje za posameznikova značaj in življenje sama po sebi, ne zaradi javnih dosežkov – čeprav so slednji predpogoj, da nekdo sploh pride v poštev kot predmet obravnave – se zrcali v Plutarhovih opazkah, da so za njuno razumevanje pogosto pomembni malenkostni pripetljaji in izjave, in v njegovem načinu prikaza, saj izpostavlja prav tovrstne podrobnosti. Dihle npr. opozarja, da so v Kleomenovem življenjepisu anekdote in izreki urejeni tako, da se podoba značaja in tudi neke vrste razvoj izrišeta že zgolj na njihovi podlagi (1956, 96–97). Zgodovinsko pomembni dogodki kot npr. bitke so sicer opisani, vendar ne gre za jasen prikaz operacij s točno kronologijo in vzroki, marveč so dogodki izbrani glede na to, ali so pomembni za prikaz Kleomenovih značajskih lastnosti ali za njegovo usodo (nav. delo, 92–93). Za razliko od zgodovinske biografije v modernem smislu Plutarh človeka ne obravnava s stališča, kaj je bilo možno ali normalno v tistem času, marveč je očitno mnenja, da je posameznikovo ravnanje določeno le z njegovim značajem. Dogodke pogosto opisuje dramatično (to je vpliv tragiške smeri v helenističnem zgodovinopisju) ter včasih nekritično.
Na peripatetično podlago Plutarhovih spisov lahko sklepamo iz rabe besed in načina prikaza, npr. že omenjene osredotočenosti na dejanja. Omeniti velja še peripatetični nauk o značajskih tipih in načinih življenja, ki je za biografijo pomemben z dveh vidikov. Prvič, omogoča ji status samostojne zvrsti, saj se s tem, ko postane izhodišče opisa posamezna lastnost ali način življenja, težišče preseli z velikih dosežkov, tj. domene enkomiastične tradicije, na značaj sam po sebi, tj. v pravo biografijo. Drugič, omogoča enovitost in selektivnost v prikazu. Po drugi strani prinaša nevarnost enostranskosti ali shematizacije, vendar je Plutarh to presegel; njegovi življenjepisi so zelo vsestranski in večplastni, delno tudi zaradi včasih dobesednega povzemanja zgodovinskih virov.
Zanimivo je vprašanje značajskega razvoja v Aristotelovi teoriji in pri Plutarhovih junakih. Pojem ni primerljiv z današnjim, saj moderna psihologija z »značajem« razume tako naravne dispozicije kot lastnosti in razmerja med njimi; neki dogodek lahko obstoječo dispozicijo spodbudi, zatre, izostri ipd. in s tem se značaj spremeni ali razvije. Dispozicije so torej del značaja in podvržene spremembam zaradi zunanjih vplivov. V Aristotelovi teoriji takemu dogodku do neke mere odgovarja »strast« ali páthos, ki prav tako pride od zunaj in povzroči spremembo v duši, a tu narava oziroma dispozicija ostane nedotaknjena; ta je le predpogoj, da strast človeka sploh doseže. Z reakcijo na patos nastane in se pokaže etos, ta pa ni značaj v sodobnem pomenu, ki bi obsegal tudi naravne dispozicije, marveč način zadržanja, ki se razvije na njihovi podlagi. O sodobnem razvoju značaja torej ni mogoče govoriti in splošno mnenje je, da antika ni poznala pojma notranjega razvoja. Toda neki razvoj logično pogojuje že sama Aristotelova teorija, saj npr. vrlina nastane z določenim ravnanjem in to ravnanje se mora ponavljati, da postane navada. To vidimo v primeru Demetrija Poliorketa in Marka Antonija, ko Plutarh izpostavi njuno postopno značajsko propadanje. Medtem ko je Demetrij izvorno (2; 4) prikazan v pretežno pozitivni luči, kaže na koncu nekatere povsem nasprotne lastnosti (42). Na začetku torej Plutarh očitno želi opisati značajske zasnove in ne značaja samega (Leo 1901, 186–187).
Plutarhov slog je tekoč in neprisiljen, brez razkazovanja retorične virtuoznosti gradi dolge periode, ki nekoliko spominjajo na živi način govorjenja izobraženca. Njegova dela so imela velik vpliv v vsej zgodovini. Prvič, Evropi so posredovala vednost o moralnem in kulturnem izročilu antike in vplivala na njene miselne tokove. Moralia so veliko brali zlasti cerkveni očetje ter učenjaki v obdobju Bizanca in srednjega veka, imela so velik vpliv v renesansi (tudi na vzgojo), preučevali so jih še mnogi poznejši avtorji kot Montaigne ali Francis Bacon v 16. stoletju. Življenjepise, ki so bili v novem veku bolj znani, pa je sploh prebirala vrsta mislecev in politikov. Drugič, Plutarh je navdihoval književnike in umetnike, saj je npr. Shakespeare snov za več dram (Koriolan,Julij Cezar, Timon Atenski, Antonij in Kleopatra) črpal iz njegovih življenjepisov. Ne nazadnje pa njegova dela tudi nam nudijo vrsto stvarnih podatkov o antiki, ki bi jih sicer pogrešali, in vpogled v tedanje življenje, kulturo in miselnost. Ker se je Plutarh pri življenjepisih dokaj tesno naslanjal na najrazličnejše zgodovinarje in tudi za druge spise uporabljal veliko virov, nam omogoča predstavo o besedilih, ki bi bila sicer povsem izgubljena.
1 V tej knjigi hočemo opisati življenje kralja Aleksandra (in Cezarja, ki je potolkel Pompeja). Spričo množice dejstev, ki so nam na voljo, ne bomo za uvod povedali nič drugega, pač pa se opravičili bralcem, naj nam ne zamerijo, če slavnih dejanj naših junakov ne bomo na drobno navajali, marveč jih bomo večidel na kratko pristrigli. Saj ne pišemo zgodovine, marveč življenjepise; povrh tega se krepost ali ničvrednost ne razodevata vselej v najslavnejših dejanjih, temveč osvetlé pogostokrat kako nepomembno opravilo, beseda ali šala značaj nekoga razločneje kakor najbolj krvave bitke, najsilovitejše priprave na vojno in oblege mest.
Kakor namreč slikarji sklepajo na podobnost iz obraznih potez in izraza okoli oči, v katerih se kaže značaj, in ne pripisujejo posebne važnosti drugim delom telesa, tako naj bo dano tudi nam, da se bolj poglobimo v človekovo dušo in po njej upodobimo življenje tega ali onega, opise junaških del in bojev pa prepustimo drugim.
Lucij Emilij Pavel (okoli 230–160 pr. Kr.) je leta 168/167 pr. Kr. v tretji makedonski vojni premagal Makedonce pri Pidni. Zatem so Rimljani Makedonijo razdelili na štiri avtonomne pokrajine, leta 146 pr. Kr. pa jo naredili za rimsko provinco.
1 Zgodilo se mi je, da sem se lotil pisanja teh »Življenjepisov« zaradi drugih, vendar zdaj vztrajam in se s tem rad ukvarjam tudi zaradi sebe, ker skušam s pomočjo zgodovine kot v ogledalu urediti svoje življenje in ga napraviti podobno vrlinam, ki so tu opisane. Kajti tisto, kar nastaja, ni nič drugega kakor bližnje občevanje in skupno življenje, ko z dobrodošlico po vrsti pozdravljamo in sprejemamo skozi zgodovino vsakega izmed njih kakor gosta in ga ogledujemo, »kólik in kák je«, 571 ter jemljemo najznačilnejša in najlepša izmed dejanj, da bi ga spoznali:
»Ah, kakšno radost moreš večjo pridobiti« 572
– in kakšno učinkovitejšo za izboljšanje značajev? Demokrit pravi, da je treba prositi za to, da bi naleteli le na naklonjene prikazni in iz okolja srečevali takšne, ki so nam sorodne ter ugodne, ne pa zlih in nesrečnih. S tem širi v filozofijo nauk, ki ni resničen in ki zavaja v brezmejna praznoverja. Toda ko se ukvarjamo z zgodovino in družimo s pisanjem, se s sprejemanjem spomina na najboljše in najimenitnejše ljudi v dušo pripravljamo, da od sebe vedno odbijemo in odvrnemo vse zlo, hudobijo ali prostaštvo, ki nam jih vsiljujejo nujna sestajanja s soljudmi, ter da svoje dobrohotne in blage misli obračamo k najboljšim izmed zgledov. Od njih sem zdaj zate573 izbral življenjepisa Korintčana Timoleonta574 in Emilija Pavla, mož, ki nista imela samo podobnih nagnjenj, temveč tudi srečno roko pri svojih dejanjih, in pri katerih bo vedno ostal dvom, ali sta svoja največja dela uspešno izvedla bolj zaradi sreče ali modrosti.
Demetrij I. Poliorket (»Oblegovalec«, 336–283 pr. Kr.), sin Antigona, Aleksandrovega vojskovodje in kasnejšega satrapa ter kralja, je bil tudi sam makedonski vojskovodja in vladar; udeleževal se je bojev za prevlado v Aleksandrovi državi. Uvod k vzporednima življenjepisoma Demetrija in triumvira Marka Antonija je morda najboljši primer za ujemanje Plutarhovega izrazja in miselnosti s peripatetičnimi nauki, spisa pa sta zanimiva tudi zato, ker je v njiju – za razliko od večine drugih – razmeroma eksplicitno prikazan razvoj oziroma spreminjanje »značaja«. Izbrani odlomki po eni strani prikazujejo nekatere konstante v Demetrijevem značaju, ki se s časom čedalje bolj izrisujejo (na primer nagnjenje do razkošja), po drugi pa spremembo značaja oziroma zadržanja od izrazite priljudnosti do osornosti.
1 Zdi se mi, da so tisti, ki so prvi menili, da so umetnosti podobne čutom, precej dobro opazili zmožnost za razločevanje, po kateri smo po naravi sposobni razumevati nasprotja v vsaki vrsti [zaznavanja] enako. To je namreč [umetnostim in čutom] skupno; razhajajo se glede namena razločevanja. Čutno zaznavanje ni nič prikladnejše za razpoznavanje belega kot črnega, niti sladkega kot grenkega, niti mehkega in prožnega kakor trdnega in trdega, temveč je njegova naloga, da sprejema vtise vseh predmetov in da, ko jih sprejme, posreduje nastalo opažanje razumevanju. Umetnosti pa, ki z razumom odbirajo in prisvajajo, kar je primerno, a se izogibljejo in odvračajo od tega, kar jim je tuje, opazujejo [eno] vrsto predmetov zaradi njih samih, da pa bi se zavarovale, mimogrede tudi [drugo vrsto]. Zdravniška umetnost mora tako preučiti tudi naravo bolezni in glasbena [umetnost] naravo neskladja, da zmoreta ustvariti nasprotje; najpopolnejše umetnosti – preudarnost, pravičnost in razumnost –, ki ne razsojajo le dobrega, lepega in koristnega, temveč tudi škodljivo, sramotno in krivično, pa ne hvalijo nedolžnosti, ki se kiti z nepoznavanjem zla, marveč jo imajo za neumnost in neznanje tega, kar bi morali predvsem vedeti ljudje, ki hočejo pravilno živeti. Zato so stari Špartanci ob slovesnostih silili helote, da so spili veliko čistega vina, in jih potem vodili na skupne gostije, da so svojim mladeničem pokazali, kaj pomeni biti pijan. Čeprav mislim, da z izprijanjem enih poboljšati druge ni niti malo človeško niti politično modro, morda le ni slabo, če v te zglede vzornih življenj vrinem enega ali dva para tistih mož, ki so življenje preživeli nepremišljeno in postali znameniti po svoji hudobnosti, ko so vladali ali se lotevali velikih podvigov. Vendar ne zaradi zabave – pri Zevsu – ali raznolikosti čtiva za moje bralce: ampak kot je Tebanec Ismenias, ki je svojim učencem kazal dobre in slabe glasbenike na flavti, navadno govoril: »Tako je treba igrati,« in potem zopet: »Tako se ne sme igrati,« in kakor je bil Antigenidas mnenja, da bodo mladeniči z večjim zadovoljstvom prisluhnili dobrim flavtistom, če izkusijo tudi slabe, se mi zdi, da bomo bolj vneto tako opazovali kakor tudi posnemali življenja boljših, če nam ne ostanejo nepoznana življenja ničvrednežev in tistih, ki zaslužijo grajo.
Ta knjiga bo torej obsegala življenje Demetrija Poliorketa in imperatorja Antonija, mož, ki sta v največji meri izpričala resničnost Platonovih besed, 575 da velike osebnosti kažejo tako velike hibe kot velike vrline. Oba sta se enako vdajala telesni ljubezni in pijančevanju, oba sta bila vojaka, oba darežljiva, razsipna in oblastna; njuni usodi sta imeli skladne podobnosti. Kajti ne samo, da sta vse življenje dosegala velike uspehe in trpela velike neuspehe, izvedla mnogo osvajanj in doživela mnogo porazov, nepričakovano padala in se nenadejano zopet vzpenjala, temveč sta tako tudi končala življenje, eden kot ujetnik sovražnikov, drugi povsem blizu tega, da ga doleti isto.
2 Od dveh sinov torej, ki mu ju je rodila Koragova hči Stratonika, je Antigon enega imenoval Demetrij po svojem bratu, drugega pa Filip po svojem očetu. Tako vsaj pravi večina piscev. Toda nekateri trdijo, da Demetrij ni bil Antigonov sin, temveč nečak; ker mu je še čisto majhnemu umrl oče, mama pa se je takoj zatem poročila z Antigonom, je veljal za Antigonovega sina. Filip, ki je bil nekaj let mlajši od Demetrija, je umrl. Demetrij pa, čeprav visok, ni dosegal očetove velikosti, vendar sta bili njegova postava in lepota obraza občudovanja vredni in izredni, tako da niti enemu kiparju ali slikarju ni uspelo, da bi ga zvesto upodobil. Vključevali sta ljubkost in resnost, dostojanstvo in prikupnost, z mladostno smelostjo pa sta se spojila nekakšen herojski videz in kraljevska vzvišenost, ki bi ju bilo težko posnemati. Tako je bil tudi njegov značaj tak, da je vzbujal ljudem hkrati strah in veselje. Medtem ko je bil v družbi izredno prijeten in je prosti čas preživljal ob pijači in razkošnem življenju kot najbolj pomehkužen izmed kraljev, je po drugi strani zopet izkazoval najodločnejšo in najbolj gorečo vztrajnost in marljivost pri delu; spričo tega je med bogovi najbolj občudoval Dioniza, ki je najstrašnejši, ko se vojskuje, a po koncu vojne najzmožnejši, da se ob veselju in uživanju spet prilagodi miru. […]
4 Da je bil Demetrij v začetku po naravi tako človeški kot družaben, naj za primer povemo naslednje. Ariobarzanov sin Mitridat je bil njegov tovariš in zaupen prijatelj enake starosti. Bil je eden Antigonovih dvorjanov, in čeprav ni bil hudoben človek niti ga niso imeli za takšnega, ga je Antigon zaradi nekih sanj začel sumničiti. Antigonu se je sanjalo, da hodi prek prostranega in čudovitega polja ter seje zlat prah; iz njega je sprva poganjala zlata žetev, a ko se je nekoliko kasneje vrnil, ni videl nič drugega kot strnišče. Žalosten in vznemirjen je [v snu] zaslišal neke ljudi govoriti, da je Mitridat odšel na Črno morje, potem ko je požel zlato letino. Ves prestrašen zaradi sanj jih je zaupal sinu, potem ko je le-ta prisegel, da bo molčal, in dodal, da je sklenil popolnoma odstraniti in uničiti tega človeka. Ko je Demetrij to slišal, se je zelo razžalostil, in ko je mladenič kot običajno prišel k njemu in z njim preživljal prosti čas, si sicer zaradi prisege ni upal spregovoriti niti ga ustno opomniti, temveč je, ko ga je bil postopoma nekoliko odtegnil od prijateljev in sta bila na samem, z ostro konico kopja v zemljo zapisal, medtem ko je ta gledal: »Beži, Mitridat!« Mitridat je razumel [opozorilo] in ponoči zbežal v Kapadokijo. In hitro mu je usoda v resnici izpolnila Antigonove sanje. Postal je namreč gospodar prostranega in krasnega ozemlja ter utemeljil rod pontskih kraljev, ki so ga Rimljani odpravili nekje v osmi generaciji. To je torej primer Demetrijevega naravnega nagnjenja do pravičnosti in preudarnosti. […]
41 Ko se je od tam576 vrnil v Makedonijo, in ker sam po naravi ni bil tak, da bi miroval, videl pa je, da se mu privrženci na bojnih pohodih raje pokoravajo, medtem ko so doma nemirni in prepirljivi, je z vojsko krenil nad Ajtolce. Ko jim je opustošil ozemlje in tamkaj pustil Pantavha s precejšnjim delom svojih sil, je odrinil nad Pira [epirskega kralja], Pir pa nadenj. A ker sta zgrešila eden drugega, je oni oropal Epir, ta pa je udaril na Pantavha in začel bitko, v kateri sta se spopadla oba poveljnika in si obojestransko zadala rane. Pir je Pantavha zapodil v beg, od ostalih pa jih je mnogo pobil in živih zajel pet tisoč njegovih mož. In to je Demetriju najbolj škodovalo: ker Pir ni bil toliko zasovražen zaradi svojih dejanj, kolikor je vzbujal čudenje, ker je največji del [osvajanja] opravil z lastno roko, si je s to bitko pridobil veliko in sijajno ime med Makedonci; in mnogim izmed njih je prišlo na misel reči, da edino v njem od vseh kraljev vidijo sliko Aleksandrove smelosti, medtem ko drugi, še posebej Demetrij, kot na odru le igrajo Aleksandrovo dostojanstvo in oholost. V resnici je bilo okoli Demetrija mnogo teatralnosti, saj ni pretiraval le z oblačenjem in naglavnimi pokrivali, širokokrajnim klobukom z dvema kraljevima opasicama in z zlatom pretkanimi škrlatnimi haljami, temveč je tudi noge obuval v obuvala iz najčistejše škrlatne klobučevine, izvezene z zlatom. Zanj se je veliko časa tkal tudi plašč, prekrasno delo, ki je prikazovalo svet in nebesna telesa; toda ostal je na pol dokončan, ko so se [za Demetrija] razmere spremenile. Plašča si nihče ni upal uporabiti, čeprav v Makedoniji pozneje ni manjkalo prevzetnih kraljev.
42 Ljudi, ki tega niso bili vajeni, ni dražil samo s takimi prizori, ampak sta jih jezila tudi razkošje in način življenja, najbolj pa njegova nedružabnost in nedostopnost. Kajti ali ljudem sploh ni dal možnosti, da bi prišli predenj, ali pa je bil do obiskovalcev strog in grob. Tako je neke poslance iz Aten – in do njih mu je bilo več kot do ostalih Helenov – pustil, da so na sprejem čakali dve leti; ko pa je iz Lakedajmona prišel en poslanec, se je razsrdil, ker je smatral, da ga s tem prezirajo. A ko je rekel: »Kaj praviš? Lakedajmonci so poslali samo enega poslanca?«, mu je ta duhovito in po špartansko odvrnil: »Da, kralj. K enemu.« Ko se je nekoč, ko je bil na jahanju, zazdelo, da je bolj naklonjen ljudstvu in da mu ni zoprno, če jih posluša, jih je kar nekaj steklo na kup in mu predalo napisane prošnje. Ker je vse sprejel in jih zavil v svoj plašč, so se ljudje vzradostili in ga pospremili. Toda ko je prišel na most, ki prečka Aksij, je razvil plašč in vse prošnje vrgel v reko. To je silno prizadelo Makedonce, ki so menili, da se jih sramoti, ne pa kraljuje nad njimi, ter so se spominjali Filipa [Aleksandrovega očeta] ali poslušali tiste, ki so še pomnili, kako je bil on v tem pravičen in nepristranski. Ko je nekoč starejša ženska nadlegovala Demetrija, ki je šel mimo, in ga večkrat prosila, naj jo posluša, ji je odgovoril, da nima časa. Ko je ona nato zavpila: »Pa ne bodi kralj!«, ga je to hudo zbodlo. Zamislil se je, se vrnil domov in odložil vse ostalo ter mnogo dni posvetil tistim, ki so želeli, da jih sprejme, začenši z ono starko.
Nič ne pristoji kralju bolj kot dajanje razsodb. Kajti Ares je tiran, kot pravi Timotej, toda zakon je po Pindarju kralj nad vsem; tudi Homer pravi, da kralji od Zevsa ne prejemajo oblegovalnih naprav niti z bronom okovanih ladij, temveč »postave«, da jih ščitijo in varujejo; kot Zevsovega zaupnika in učenca ne imenuje najbojevitejšega niti najkrivičnejšega niti najkrvoločnejšega kralja, temveč najpravičnejšega. Nasprotno je Demetrij užival, ko so mu pridajali vzdevke, ki so bili vse kaj drugega kot podobni tistim, ki jih nosi kralj bogov: kajti ta je Zaščitnik in Branitelj mest, Demetrij pa je dobil vzdevek »Oblegovalec mest« [Poliorketés]. Tako je zlo, ki je s pomočjo neuke sile stopilo na mesto dobrega, povezalo krivičnost s slavo.
Nada Grošelj
Gaj Svetonij Trankvil se je rodil okoli leta 70 po Kr. kot sin rimskega viteza. Služboval je na sodiščih v Rimu in prijateljeval s Plinijem mlajšim, po katerega posredovanju je od cesarja Trajana prejel ius trium liberorum, privilegije, ki so jih bili deležni starši treh ali več otrok, čeprav teh sploh ni imel. Že pod Trajanom se je zaposlil v cesarski administraciji, pod Hadrijanom pa je dobil ugledno službo cesarskega tajnika. Toda leta 121/122 je Hadrijan odpustil njega in prefekta pretorijancev Septicija Klara, ki mu je Svetonij posvetil svoje delo Življenjepisi cesarjev, menda zaradi neprimernega obnašanja do cesarice. O njegovem življenju ni znano kaj dosti več, tudi datuma smrti ne vemo.
Preučeval je najrazličnejše teme: zgodovino in biografijo, starožitnosti (npr. rimski koledar), naravoslovna in jezikoslovna vprašanja. Za njegov pristop je značilno marljivo in skrbno zbiranje nadrobnosti, ni pa imel smisla za širši koncept in povezovanje tega znanja. Pisal je v latinščini in grščini; znanih je precej naslovov, ohranili pa sta se v glavnem le dve deli, obe s področja biografije: Življenjepisi cesarjev (De vita Caesarum) indelno O slavnih možeh (De viris illustribus). Prvo delo obsega osem knjig. Od prve do šeste so posvečene po enemu cesarju (Cezarju, Avgustu, Tiberiju, Kaliguli, Klavdiju in Neronu), sedma in osma pa vsebujeta po tri krajše življenjepise: v sedmi so opisani Galba, Oton in Vitelij, ki so se zvrstili v enem letu med Neronom in Vespazijanom, v osmi pa cesarji iz flavijske dinastije Vespazijan, Tit in Domicijan. Delo je ohranjeno skoraj v celoti, manjka le uvodno posvetilo Septiciju Klaru in začetni odlomek Cezarjevega življenjepisa.
V delu O slavnih možeh je obravnaval rimske književnike in kulturne delavce; kakor pri cesarjih tudi pri teh ni segel do oseb iz svojega časa. Obsegalo je vsaj pet razdelkov: o pesnikih, govornikih, zgodovinopiscih, filozofih ter o »gramatikih« (tj. preučevalcih književnosti) in retorjih. Za vsako disciplino je najprej podal očrt njenega razvoja v Rimu in nato nanizal kratke prikaze njenih predstavnikov. Delno je ohranjen razdelek o gramatikih in retorjih; od življenjepisov pesnikov, ki so prišli do nas v izdajah njihovih del, so zagotovo Svetonijevi spis o Terenciju, Horaciju in Lukanu, od govornikov imamo – nepopolnega – Pasiena Krispa, od zgodovinopiscev pa Plinija starejšega. Vrsto notic iz O slavnih možeh je ohranil sv. Hieronim v Evzebijevi Kroniki. Iz drugih del obstajajo fragmenti pri kasnejših avtorjih, npr. slovničarjih, komentatorjih, sholiastih in še pri Izidorju Seviljskem (7. stoletje po Kr.), kajti Svetonij je imel velik vpliv.
Svetonij velja za najpomembnejšega rimskega življenjepisca. Pri svoji metodi pisanja se je oprl na tip biografije, ki se je razvil v Aleksandriji v 3. stoletju pr. Kr. in so ga aleksandrijski učenjaki uporabljali zlasti za kratke orise življenja književnikov, kot pomoč pri razlagi njihovega pisanja. To je bil prikaz podatkov, shematično razvrščen po smiselnih kategorijah in podan v preprostem, zgoščenem slogu. Aleksandrijski tip so v antiki uporabljali za življenjepise književnikov in kulturnih delavcev tudi Svetonij sam in še kasnejši avtorji, npr. sestavljavci enciklopedij. Ko pa ga je Svetonij apliciral na življenjepise cesarjev in v osnovno shemo vnesel mnogo obsežnejše gradivo, namreč široko paleto podatkov o tedanjem življenju (npr. o novostih v rimskih cirkusih, običajih pri podeljevanju vojaških odlikovanj, vidikih literarnega in religioznega življenja), je skozi življenjepis zgodovinsko pomembnega posameznika podal tudi širšo sliko dogajanja; tako so njegova dela obveljala za zgodovinopisje in sprožila v tej zvrsti novo smer, cesarsko biografijo, ki je predstavljala zgodovino prek cesarskih življenjepisov. Vendar je bila to prej kulturna zgodovina kot pa zgodovina v pravem pomenu, saj je izpustil mnogo gradiva, ki se ni nanašalo neposredno na protagonista, čeprav bi bilo sicer pomembno kot ozadje za razumevanje človeka na cesarskem položaju. Pač pa je bil njegov izbor gradiva primeren za kulturne delavce, kot je razvidno iz ohranjenih odlomkov iz dela O slavnih možeh, kjer očrta razvoj gramatike in retorike v Rimu ter s tem izriše potrebni kontekst.
Svetonij je v aleksandrijsko formo vnesel nekatere značilne rimske elemente. Tako posveča precej pozornosti prodigijem (nadnaravnim znamenjem), ki so jih v Rimu tradicionalno beležili in vnašali v zgodovinska dela; kakor so se Rimljani v nagrobnih govorih in napisih tradicionalno osredotočali na pokojnikova dela in dosežene časti, ne na zaokrožen oris značaja, tudi on beleži javne službe, ki jih je protagonist opravljal, njegove darove vojakom, gradnje ipd., njegovih dejanj in lastnosti pa ne poveže v enovit prikaz. V rimskem duhu je tudi Svetonijevo prikazovanje povsem individualnih potez, tako slabih kot dobrih; podobno nagnjenje k individualnemu in verističnemu upodabljanju zasledimo v rimski umetnosti, medtem ko je za Grke bolj značilno tipiziranje in idealiziranje.
Shema tovrstnega življenjepisa je bolj ali manj naslednja:
Glavni del je urejen nekronološko, po kategorijah:
Druge kategorije so še zunanji videz, odnos do religije in – za cesarje – znanstveno in umetniško udejstvovanje.
Ta shematični pristop je sicer uporaben za urejanje gradiva, ima pa pomanjkljivosti tako za prikaz zgodovinskega dogajanja kot protagonistovega značaja. Tako pri cesarskih življenjepisih ni vselej jasna kronološka in vzročna povezava med dogodki: po Svetonijevi pripovedi sodeč naj bi npr. Tiberij odpotoval in se naposled ustalil na otoku Capri po oziroma zaradi smrti svojih sinov, vendar je v resnici eden umrl leta 19 in drugi 23, Tiberij pa se je umaknil šele leta 26/27. Shematiziranje tudi ne omogoča koherentne podobe o človekovem značaju in razvoju, zaradi prepletanja kronološkega pristopa z nekronološkim prihaja do zmede in notranjih nasprotij. To se kaže npr. pri Tiberiju in Kaliguli, kjer avtor najprej našteva »dobra« in nato »slaba« dejanja (pri Tiberiju je prelomnica njegov umik na Capri v 41. in 42. poglavju, medtem ko v Kaliguli 22 avtor odpravi prehod z besedami: »Toliko o Kaliguli kot knezu, zdaj pa je treba pripovedovati o njem kot pošasti.«).
Veliko nasprotujočih si podatkov ostaja nerazloženih in neusklajenih, pogosto manjkajo kronološke indikacije. Primer za pobijanje lastnih prejšnjih trditev je poročilo o Kaligulovem ravnanju z zapisniki s procesov, na katerih so bili pod Tiberijem obsojeni njegova mati in brata. Svetonij v 15. poglavju piše, da je dal cesar vse te listine prinesti na Forum in sežgati, da se tistim, ki so bili soudeleženi kot priče ali ovaduhi, ne bi bilo treba bati njegovega maščevanja; v 30. pa beremo, da se je le pretvarjal, da jih je sežgal, in je z njimi kasneje večkrat napadal senatorje. Kljub temu je sežig v 15. poglavju naveden kot dejstvo. Tako negativni del večkrat poseže nazaj v pozitivnega in postavi začetno sliko na laž.
Svetonij je za svoje življenjepise zbral množico virov in gradiva. Na splošno ni kritičen, čeprav npr. iz njegovega pretresanja nasprotujočih si poročil o Kaligulovem rojstnem kraju (Kaligula 8) vidimo, da je bil kritične presoje zmožen. V glavnem pa le niza podatke iz virov, ki med seboj niso vselej usklajeni. Vrednost virov izenačuje, tako da vključuje podatke iz drugih avtorjev, avtentične listine (odloke, pisma), pa vse do anonimnih pamfletov, epigramov, čenč in vulgarnih anekdot; pogoste so npr. take o seksualnih ekscesih. Kar zadeva listine, citira v prvih treh cesarskih življenjepisih veliko primarnih virov, zlasti Avgustovo korespondenco. Da jo pozna iz prve roke, jasno pokaže v 87. in 88. poglavju cesarjevega življenjepisa. Tu navaja pogoste fraze in posebnosti v rabi besed, ki se pojavljajo v njegovih pismih, posebnosti v ortografiji, celo ključ njegove skrivne pisave. Največ takih citatov in najnatančnejše podatke najdemo v življenjepisih zgodnejših cesarjev in ne Svetoniju časovno bližjih Flavijcev, kot bi pričakovali; morda v času, ko je pisal o slednjih, ni imel več dostopa do cesarskega arhiva.
Svetonijev slog je zgoščen, stvaren in preprost; te značilnosti so danes cenjene, v antiki pa so pomenile odstopanje od literarne produkcije. Netipična za tisto dobo je tudi odsotnost moraliziranja in političnega gledišča. Zanimivo je njegovo besedišče: ker si ne prizadeva za enotnost, prevzema izraze iz virov (slednje včasih dobesedno prepisuje), med drugim tudi uradno izrazje, grške citate in razne neobičajne besede. Pomembna novost v njegovem načinu predstavitve je sorazmerna nepristranskost, saj o protagonistih na stvaren način podaja pozitivne in negativne nadrobnosti.
Njegova vpliv in priljubljenost sta bila izjemna ne le v antiki, marveč tudi kasneje. Sprožil je novo smer zgodovinopisja v obliki življenjepisov, ki se je ohranila do sodobnosti. Njegovo shemo so prevzeli številni posnemovalci, tako tudi krščanski biografi (npr. avtor življenjepisa škofa Ambrozija ter sv. Hieronim v svojem prikazu krščanskih piscev) in v srednjem veku Einhard, življenjepisec Karla Velikega; prek njega je Svetonijev vpliv segel vse do Petrarke in renesanse. Za nas je veliki pomen njegovih spisov v tem, da prinašajo vrsto informacij s področja kulturnega, literarnega in celo znanstvenega razvoja, ki jih drugje ni najti; ker pa vrednost virov zelo niha, je potrebna previdnost.
16. in 21. poglavje sodita v pozitivni del o Kaliguli, 37. in 38. pa v negativnega; v obeh delih so prikazane dejavnosti na istih področjih, namreč v finančnih ukrepih in gradnjah, toda nepovezano in vsakič v drugačni luči, čeprav bi se podatki morda dali združiti v enotno sliko. Opis Kaligulove zapravljivosti in obenem pohlepa, z novimi davki vred, se vleče še do 42. poglavja.
16,3–4 Čeprav je bila Tiberijeva oporoka razveljavljena, je vendar Kaligula pošteno in brez kakega izvijanja v gotovini izplačal tako volila iz te oporoke kakor volila iz oporoke Julije Avguste, ki jo je bil Tiberij ignoriral. 578 Italiji je odpisal polodstotni davek, ki se je plačeval od izkupička na dražbah. Mnogim je povrnil škodo, ki so jo utrpeli zaradi požarov. Vsem kraljem, ki jim je vrnil prestol, je vrnil tudi ves dohodek od davkov in osebne dohodke za nazaj. Tako je na primer komagenskemu kralju Antiohu vrnil sto milijonov sestercijev, ki so se bili stekli v državno blagajno. Da bi kar se da očitno pokazal, kako podpira sleherno plemenito dejanje, je podaril neki osvobojenki, ki tudi med najhujšimi mukami na natezalnici ni ničesar priznala o zločinu svojega patrona, 800.000 sestercijev. Zato mu je senat med drugimi častmi s posebnim odlokom podelil zlat ščit, ki naj bi ga svečeniški zbori nesli vsako leto ob določenem dnevu v spremstvu senata na Kapitol, medtem ko bi dečki in deklice iz najuglednejših družin v zborski pesmi peli hvalnico njegovim krepostim. Hkrati so sprejeli sklep, naj se dan, ko je Kaligula prevzel oblast, imenuje Parilije; to naj bi bil znak, da je bil Rim tega dne v drugo zgrajen. 579 […]
21 Kaligula je dal dograditi Avgustovo svetišče in Pompejevo gledališče, stavbi, ki so ju za Tiberija zgradili le napol. Sam je pričel graditi vodovod v okolici Tiburja in amfiteater poleg Septe [ograde, v kateri je rimski narod glasoval] na Marsovem polju; njegov naslednik Klavdij je prvi objekt dokončal, drugega opustil. V Sirakuzah je dal obnoviti od starosti porušeno mestno obzidje, prav tako svetišča. Sklenil je tudi, da bo spet zgradil Polikratov kraljevski dvor na otoku Samosu, dogradil Didimej580 v Miletu in na vrhu Alp sezidal mesto, predvsem pa prekopal Korintsko ožino; že je bil poslal tja nekega svojega primipilara [stotnika prvega manipla triarijev, tj. starih in preizkušenih vojakov], da bi opravil potrebne meritve. […]
37 Za razkošje je toliko razdal, da je v iznajdljivosti prekosil vse razsipnike na svetu. Izmislil si je nove vrste kopeli in najbolj nenaravne jedi in pojedine. Tako se je na primer kopal v toplih in mrzlih dišavah in pil najdražje, v kisu raztopljene bisere, pred goste pa je postavljal kruh in jedi iz zlata. Govoril je: »Ne moreš biti obenem varčen in cesar.« Še več, več dni je s strehe Julijeve bazilike metal ljudstvu znatne vsote kovanega denarja. Zgraditi je dal liburnijske ladje z desetimi vrstami veslaških klopi, 581 ki so imele z žlahtnim kamenjem obložene krme in pisana jadra, znotraj pa zelo prostorne bazene s toplo vodo, stebriščne dvorane in jedilnice, razen tega pa najrazličnejše vrste vinske trte in sadnega drevja. Na takšnih ladjah je že za dne ležal za mizo ter med pesmijo in ob zvokih glasbe plul ob kampanjski obali.
Pri graditvi palač in vil je pretiraval brez vsakršne razsodnosti. Najbolj vroče si je želel izpeljati tisto, kar je veljalo za neizvedljivo. Zaradi tega je ukazal graditi nasipe tam, kjer je bilo morje nemirno in globoko, klesati v pečine iz najtršega kamenja, zasipavati doline in jih izravnavati z griči, gričem pa odstranjevati vrhove in jih izravnavati z dolinami. Vse to so delali nenavadno naglo, kajti vsako zakasnitev je kaznoval s smrtjo. Skratka: še preden je minilo leto dni, je Kaligula potratil razen ogromnega drugega premoženja tudi vseh 2.700 milijonov sestercijev, ki jih je bil zapustil Tiberij Cezar.
38 Popolnoma suh in brez sredstev se je Kaligula polotil ropanja, in sicer z najskrbneje izbranimi lažnimi obtožbami, dražbami in davki. Tako je odrekel rimske državljanske pravice vsem, katerih predniki so si jih pridobili zase in za svoje potomce; izvzel je samo neposredne sinove. Trdil je namreč, da se beseda potomec ne sme uporabljati za potomce po prvem kolenu. Ko so mu pokazali listine, ki sta jih izdala božanska cesarja Julij [Cezar] in Avgust, jih je Kaligula na kratko odpravil kot zastarele in neveljavne. Če je kdo po zadnji cenitvi kakor koli povečal svoje imetje, ga je obtožil zaradi lažne prijave premoženja. Oporoke primipilarjev, ki niso od začetka Tiberijeve vlade ničesar zapustili niti Tiberiju niti njemu, je razveljavil kot nehvaležne. Kot neveljavne in brez podlage je razveljavil tudi oporoke takih ljudi, o katerih je kdo izjavil, češ da so nameravali postaviti za svojega dediča cesarja. Zaradi strahu so ga zdaj že neznani ljudje javno uvrščali kot dediča med svoje prijatelje in starši med svoje otroke. Za takšne je rekel, da ga imajo za norca, ker po taki izjavi še naprej živijo, in je mnogim izmed njih poslal zastrupljene priboljške. V takih primerih je sam vodil zapuščinsko razpravo, in sicer tako, da je vnaprej določil vsoto, ki jo je nameraval doseči pri obravnavi. Vedno je odnehal šele tedaj, ko je to vsoto dosegel. Ker ni trpel niti najmanjšega zavlačevanja, je nekoč z eno samo sodbo obsodil nad štirideset osumljencev, ki so bili obtoženi zaradi popolnoma različnih prekrškov, Cezoniji [ženi] pa se je pohvalil, ko se je prebudila, češ kakšno delo je opravil med njenim opoldanskim spanjem.
Nekoč je priredil dražbo, na kateri je razstavil in prodajal kramo, ki mu je ostala od gledaliških predstav. Sam je izkliceval cene in jih dvigal tako dolgo, da so si nekateri ljudje, ki so jih prisilili, da so za neznanske vsote kupili nekatere predmete in tako izgubili vse svoje imetje, prerezali žile. Znan je tudi tale primer: Ko je Aponij Saturnin med neko dražbo zadremal na klopi, je Kaligula opozoril izklicevalca, naj nikar ne prezre moža pretorskega stanu, ki mu ves čas prikimava. Nato so tako dolgo dvigali ceno, da so nazadnje možaku, ki ni imel o tem niti pojma, prodali trinajst gladiatorjev za devet milijonov sestercijev.
Kvint Horacij Flak (65–8 pr. Kr.) je eden najpomembnejših rimskih pesnikov. Njegova dela so naslednja: Epode, Satire ali Pomenki v dveh knjigah, Ode ali Pesmi v štirih knjigah, Stoletna pesem (za priložnost slovesnih »stoletnih iger«) in naposled Pisma (tudi ta so včasih omenjena kot Pomenki)v dveh knjigah; med slednjimi je tudi Pismo o pesništvu. Zanimivo je, da v Svetonijevem življenjepisu seznam del manjka; verjetno jih je izpustil gramatik, ki je življenjepis pripojil komentarju Horacijevih pesmi in se mu je zdelo odveč, da bi na začetku izdanih del ta še posebej naštevali.
Kvint Horacij Flak je bil po rodu iz Venuzije. Njegov oče je bil, kot poroča sam, osvobojenec in posrednik na dražbah (v resnici pa je veljalo prepričanje, da je bil prodajalec nasoljenih rib, ker je Horaciju nekdo v prepiru oponesel: »Kolikokrat sem jaz videl tvojega očeta, da se je usekoval v roko!«). Ko ga je Mark Brut kot poveljnik pritegnil v bitko pri Filipih, je opravljal službo vojaškega tribuna; ko pa je bila njegova stran poražena, si je izprosil odpuščanje in našel službo kot pisar v kvestorjevem uradu. Najprej si je pridobil Mecenata, 583 kmalu pa še Avgusta, in oba sta gojila do njega nemajhno prijateljstvo. Kako rad ga je imel Mecenat, dovolj jasno izpričuje z naslednjim epigramom:
Dragi Horacij, če nimam
te rajši od samega sebe,
naj bo še res, da sem suhcen
kot kilavo mulino žrêbe!Še veliko bolj pa to dokazuje v svoji oporoki, v kateri je na Avgusta naslovil ta dodatek: »Misli na Horacija Flaka kakor na mene samega!« Avgust mu je ponudil tudi mesto zasebnega tajnika. To pripoveduje v pismu Mecenatu: »Prej sem sam zmogel pisati pisma prijateljem, zdaj pa sem prezaposlen in slabega zdravja, zato bi ti rad speljal našega Horacija. Naj torej pride od tvoje zajedalske mize k moji kraljevski in mi pomaga pri pisanju pisem.« Celo ko je Horacij to odklonil, ni bil nanj prav nič jezen, niti ga ni nehal obsipati s prijateljstvom. Ohranjena so pisma, iz katerih prilagam nekaj odlomkov kot dokaz: »Uveljavljaj no pri meni kakšne pravice, kakor če bi sedel z mano vsak dan za isto mizo; ravnal bi čisto prav in nič zaletavo, ker sem si želel takega odnosa med nama, če bi ga tvoje zdravje dopuščalo.« In spet: »V kakšnem spominu te imam, boš lahko slišal tudi od našega Septimija; po naključju sem te omenil, ko je bil poleg. Tudi če si ti oholo zavrnil moje prijateljstvo, ti namreč jaz zato ne bom vrnil milo za drago.« Poleg tega ga med drugimi šalami rad imenuje »korenjačka in prav ljubkega možička«; podaril mu je zdaj to, zdaj ono. O njegovih pesmih je imel tako visoko mnenje in bil tako prepričan o njihovi večni slavi, da mu ni naložil le, naj zloži Stoletno pesem, marveč tudi, naj proslavi zmago njegovih pastorkov Tiberija in Druza nad Vindeliki [germanskim plemenom]; prisilil ga je, da je zaradi tega trem knjigam Pesmi po dolgem premoru dodal še četrto. Ko je bral neke njegove Pomenke [tj. prvo knjigo Pisem in v njih ni bil omenjen, se je takole pritožil: »Vedi, da sem hud nate, ker se v večini takšnih pesmi ne pogovarjaš predvsem z mano; ali se bojiš, da ti bodo zanamci šteli v sramoto, če se bo videlo, da si moj prijatelj?« Horacij mu je spesnil eklogo, 584 ki se začenja takole:
Toliko težkih bremen si nalagaš in sam jih prenašaš,
z mečem Italijo braniš, ji žlahtnejše vlivaš vrline,
nove zakone deliš – saj škodil bi javni blaginji,
Cezar, ko kradel bi čas dragoceni ti z dolgim klepetom.Bil je majhne in zajetne postave, kakor ga opisujejo njegove lastne Satire585 in naslednje Avgustovo pismo: »Onizij mi je prinesel tvojo knjižico, s katero si se mi tako rekoč opravičil in sem jo zato vzel za dobro, kakor je že drobcena. Vse pa se mi dozdeva, da se bojiš, da bi bile tvoje knjižice večje, kot si sam; toda tebi manjka višina, nikakor pa širina. Zato bo prav, če boš pisal v obliki vinskega vrčka; potem bo tvoj knjižni svitek lepo nabrekel, tako kakor tvoj trebušček.«
V erotičnih zadevah je bil menda precej razvraten; baje je namreč namestil cipe v sobi z ogledali, tako da se mu je, kamor koli je pogledal, zrcalila podoba spolnega akta. Največ časa je prebil v odmaknjenosti svojega sabinskega ali tiburskega posestva; njegovo hišo kažejo v bližini Tiburnovega gaja. 586 V roke so mi prišle elegije pod njegovim imenom in pismo v prozi, v katerem naj bi se priporočal Mecenatu, vendar mislim, da je oboje nepristno; elegije so namreč cenene, pismo pa nejasno, in nejasnost nikakor ni bila njegova hiba.
Rodil se je šestega dne pred decembrskimi idami [8. decembra], ko sta bila konzula Lucij Kota in Lucij Torkvat, umrl pa petega pred decembrskimi kalendami [27. novembra], ko sta bila konzula Gaj Marcij Cenzorin in Gaj Azinij Gal, po svojem devetinpetdesetem letu. 587 Za svojega dediča je pred pričami imenoval Avgusta, ker je bil tako hudo bolan, da ni zmogel pritisniti pečata na tablice z oporoko. Pokopan je bil na koncu eskvilijskega polja blizu Mecenatove gomile.
Nada Grošelj
Z naslovom Scriptores Historiae Augustae (Pisci cesarske zgodovine) danes označujemo edino ohranjeno delo, ki sklenjeno prikazuje zgodovino vladarskih oseb od začetka 2. stoletja po Kr. do konca 3. stoletja. To je zbirka življenjepisov, ki obsega 30 spisov, oseb, ki so v njih dejansko obravnavane, pa je še več, kajti isti spis včasih združuje po več življenjepisov, če so si protagonisti v sorodu (npr. dva Maksimina, trije Gordijani) ali če so si kronološko blizu (npr. trideset »tiranov« oziroma uzurpatorjev in pretendentov na prestol v obdobju cesarja Galiena). Zbirka se prične s Hadrijanom, ki je vladal med letoma 117 in 138, konča pa z Numerijanom, ki je umrl leta 284 in ga je nasledil Dioklecijan, vendar poleg cesarjev na oblasti, t. i. »avgustov«, obravnava iz tega obdobja tudi »tirane« – pretendente ter uzurpatorje – in »cezarje« ali tiste, ki so jih avgusti določili za svoje naslednike. (Imeni Cezar in Avgust so si privzemali cesarji od Avgusta dalje in postali sta sinonim za vladarski naziv, pod Hadrijanom pa je prišlo do razločevanja, tako da je imel vladajoči cesar naziv Cezar Avgust, medtem ko se je njegov sin oziroma predvideni naslednik imenoval Cezar.) Posledica tega pristopa so podvajanja v prvi polovici korpusa. Slednjo je namreč glede na tematiko, uporabljene vire in točnost mogoče razdeliti na »glavne« življenjepise, ki obravnavajo cesarje, in »stranske«, ki opisujejo njihove manj pomembne sovladarje, predvidene naslednike ali tekmece in so slabše kvalitete. Kjer »glavnemu« življenjepisu kakega cesarja sledi ustrezni »stranski« življenjepis, ta prinaša skoraj isto zgodovinsko gradivo, le da v predelani in napihnjeni obliki, podprti z anekdotami, govori, pismi, verzi; posamezni odlomki so včasih skoraj prepisani iz cesarskega življenjepisa.
Ob vsakem spisu je naveden domnevni avtor. Le-teh je šest:
Na imena teh avtorjev naletimo le v Cesarski zgodovini. Spisi, pripisani prvim štirim, si sledijo mešano, zadnja dva pa tvorita vsak svoj sklop.
Na osnovi posvetil v življenjepisih, med katerimi so nekatera naslovljena na cesarja Dioklecijana, spet druga pa na Konstantina, kot tudi na osnovi drugih omemb teh dveh cesarjev, so nastanek Cesarske zgodovine tradicionalno umeščali na začetek 4. stoletja po Kr.: deloma pred leto 305, ko se je Dioklecijan upokojil, deloma po letu 324, ko je zavladal Konstantin.
Gradivo je urejeno na podoben način kot Svetonijevi življenjepisi: ni povezano v enovito kompozicijo, temveč razporejeno po rubrikah, kot so: poreklo obravnavane osebe, njeno življenje pred nastopom vlade, politika in dogodki za časa njenega vladanja, značajske lastnosti, smrt, zunanji videz in posmrtne časti.
Navidez podobna Svetonijevi je še ena metoda, ki se pojavlja v zbirki in skupaj z drugimi potvorbami zmanjšuje verodostojnost podatkov. Svetonij je namreč rad vključeval govorice in anekdote, pa tudi (za zgodnejše vladarje) navajal listine iz cesarskih arhivov, do katerih je imel dostop, dokler je bil Hadrijanov tajnik. Vključevanje listin in kopičenje zgodbic iz zasebnega življenja so povzeli tudi drugi, denimo Marij Maksim, ki je spisal življenjepise cesarjev od Nerve do Elagabala ali Severa Aleksandra in navajal listine ne le v tekočem besedilu, temveč tudi v dodatkih; Cesarska zgodovina se večkrat sklicuje nanj. Zelo verjetno pa so bili v teh primerih dokumenti večinoma izmišljeni – ne le govori, za katere je bilo to v antičnem zgodovinopisju v navadi, temveč tudi pisma, odloki ipd. Cesarska zgodovina vsebuje okoli 150 lažnih »dokumentov«, vštevši 68 pisem, 60 govorov in predlogov ljudstvu ali senatu in 20 senatovih odlokov ter »dobesednih« vzklikov senatorjev. Primer slednjega je navedek, kako naj bi ob Tacitovih (vladal 275–276) ugovorih, češ da je prestar, da bi postal cesar, po desetkrat zaklicali: »Tudi Trajan / Hadrijan / Antonin je prišel na oblast v starosti!« (Tac. 5,1). Največ (lažne) dokumentacije – 59 t. i. dokumentov v petih življenjepisih – je pri Vopisku, ki prinaša tudi največ podrobnosti iz zasebnega življenja, medtem ko je v zgodnejših »glavnih« življenjepisih (tj. cesarjev od Hadrijana do Karakale) skoraj ni. Nepristnost je mogoče razpoznati tako iz slogovnih posebnosti, ki se ujemajo s preostalim besedilom v spisu, kot iz namena, ki je isti kot v preostanku spisa (npr. poveličevanje določenega posameznika), in iz zgodovinskih napak, ki bi se v pristnem dokumentu seveda ne pojavile.
Zbirka nakazuje tudi politično stališče, ki je konvencionalno in nima osrednje vloge: cenjeni lastnosti sta disciplina in prizanesljivost; razvidna sta spoštovanje do senata in naklonjenost tradiciji ter poganstvu; večkrat se pojavlja misel, da je nasledstvo na podlagi osebnih odlik boljše kakor krvno nasledstvo.
Kljub pogosto trivialni vsebini in napakam je bila Cesarska zgodovina v rabi ves čas. V antiki in srednjem veku so jo prepisovali in občasno uporabljali kot zgodovinski vir. V humanizmu je bila sicer bolj predmet besedilne kritike in komentarjev in v pozni renesansi so črpali iz nje bolj bežne informacije, toda v 17. stoletju je spet postala pomemben vir za podatke o 2. in 3. stoletju, čeprav je bilo obenem jasno, da vsebuje veliko napak. Status zgodovinskega vira (ki ga je sicer treba jemati z rezervo) je zlasti za obdobja oziroma osebe, ki niso poznane iz drugih virov, ohranila do konca 19. stoletja. Tedaj so študije ob sestavljanju leksikona oseb iz 1.–3. stoletja po Kr. (Prosopographia Imperii Romani) pokazale, da je denimo življenjepis Avidija Kasija povsem nezanesljiv in da je rodovnik, po katerem naj bi bil oče cesarja Konstantina pranečak cesarja Klavdija (vladal 268–270), lažen. Seveda je zelo težko določiti, kaj je verodostojno in kaj ne; zdi se, da so življenjepisi cesarjev od Hadrijana do Karakale precej zanesljivi, medtem ko vsebujejo sočasni »stranski« in kasnejši življenjepisi veliko več trivialnih zgodb in izmišljij. Poleg vsebine pa sta prišla pod vprašaj tudi avtorstvo in datacija, saj je v zvezi s tem več problemov. Prvi štirje avtorji na primer trdijo, da imajo v načrtu ali delno že tudi izdelane življenjepise za celo vrsto cesarjev, trije – Sparcijan, Galikan in Lampridij – omenjajo tudi življenjepise tiranov. Če so bili to sodobniki, ki so napisali toliko paralelnih življenjepisov, kdo je med njimi naredil izbor za pričujočo zbirko? Nenavadno je tudi, da Sparcijan in Kapitolin posvečata nekaj del Dioklecijanu in nekaj Konstantinu, kar bi pomenilo, da sta oba ustvarjala v razponu okoli 20 let. Razen tega spisi ne kažejo le podobnosti v zgradbi (to bi bilo moč pripisati skupnemu vzoru), marveč tudi v jeziku.
Naslednji problem je datacija, saj naj bi nekateri uporabljeni tehnični izrazi v zvezi z administracijo prišli v splošno rabo šele konec 4. stoletja. Med izmišljenimi osebami najdemo pripadnike družin, ki so postale pomembne v drugi polovici tega stoletja, prej pa ne. Nadalje so nekateri odlomki identični z odlomki iz avtorjev (Evtropij, Avrelij Viktor), ki so pisali v tretji četrtini 4. stoletja.
Na podlagi svojega študija pri leksikonu oseb Prosopographia je Hermann Dessau analiziral takšne nedoslednosti in postavil tezo, da Cesarska zgodovina ne zavaja le vsebinsko, marveč tudi glede podatkov o sami sebi, saj naj ne bi bila delo šestih avtorjev z začetka, temveč enega samega s konca 4. stoletja. Vprašanje avtorstva in datacije še vedno ni razčiščeno, prav tako je problematično rekonstruiranje virov, ki naj bi bili uporabljeni za posamezne dele zbirke. Omenjenih je veliko, vendar so po sodobnih dognanjih pogosto izmišljeni; po Symeu je takih kar 35 (1971, 1). Sodobnejši avtorji se večinoma nagibajo k neki različici Dessauove teorije o enem avtorju s konca 4. stoletja, tako tudi Mellor (1988, 9; 493) in Syme (1971); slednji v nasprotju z večino preučevalcev, ki iščejo politični, javni motiv za takšno potvorbo, meni, da gre za duhovito igračkanje visoko izobraženega avtorja in za delo, ki je blizu historični romanci.
Syme dokazuje, da si je mogoče na podlagi dela kot celote izdelati predstavo o avtorju in njegovih metodah. Dejstvo, da se biografije oziroma skupine biografij med seboj razlikujejo po gradivu, virih, načinu predstavitve, namenu in tudi po prevladujočem slogu, razlaga s tem, da avtor ponekod (v zgodnejših »glavnih« življenjepisih) predvsem kompilira podatke, v »stranskih« in kasnejših življenjepisih pa se čedalje bolj prepušča izmišljijam in retoričnim prijemom, pri čemer doseže vrh na koncu z Vopiskovimi spisi. Razkazuje svojo učenost in se pretvarja, da uporablja znanstvene metode, ko navaja obsežno »dokumentacijo«, graja razne druge pisce ali fingira pomisleke ob določenih podatkih. Kaže izrazito nagnjenje do literature, saj pogosto navaja, da so njegovi protagonisti sami pisali književna dela ali se družili z literati, vpleta navedke in aluzije na odlomke iz književnosti itd. O biografovem delu govori s spoštovanjem in celo namiguje, da biografi po verodostojnosti prekašajo zgodovinarje z njihovo literarno obarvanostjo (Prob. 2,7). Ima smisel za humor in vključuje šale (seveda je po Symeovem prepričanju že sámo delo ena sama potegavščina).
Pri kompoziciji se po splošnem mnenju kažejo hude pomanjkljivosti, saj avtor isti osebi večkrat pripiše nasprotujoče si značajske lastnosti, pri kompiliranju podatkov kaže neskrbnost in naglico, pogosto nespretno krajša ali vriva odlomke in na koncu dodaja gradivo. Syme pa kljub temu meni, da ima literarni talent, ki se kaže v senatorskih govorih, dramatičnih kontrastih in predvsem v povezavah in medsebojnih aluzijah, ki jih tke med osebami v življenjepisih. V njegovem jeziku se po eni strani pojavljajo slogovno zaznamovane, arhaizirane, cvetlične besede, po drugi strani pa zelo tehnično izrazje.
Kljub zgoraj povedanemu pa ne moremo mimo dejstva, da se življenjepisi oziroma posamezni sklopi med seboj v marsičem razlikujejo, zato mora vprašanje o nastanku dela ostati še odprto.
Med življenjepisi Cesarske zgodovine se po številu lažnih dokumentov, trivialnih zgodb in podrobnosti iz zasebnega življenja najbolj »odlikuje« sklepni del, ki je pripisan Flaviju Vopisku. Kakor pri Mariju Maksimu tudi tu dokumenti včasih niso navedeni le sproti v besedilu, marveč tudi na koncu spisa v dodatku (tako dve uradni in dve zasebni pismi na koncu Tacitovega življenjepisa, Tac. 18–19). Spis kot celota (npr. o Avrelijanu ali Probu) večkrat daje prej vtis hvalnice kakor življenjepisa, uporabljena je vrsta retoričnih prijemov. Štirje od petih spisov se pričenjajo z dolgimi, skrbno izdelanimi uvodi, v katerih avtor med drugim izraža razna stališča v zvezi z zgodovinopisjem: slavi zasluge zgodovinopisja za to, da osebe in dejanja ne utonejo v pozabo, omenja vire, iz katerih naj bi črpal, in druge avtorje, trdi, da je resnica pomembnejša od sloga (Prob. 1–2), poudarja natančnost in pazljivost, ki da jo posveča podrobnostim (Firm. 1) ipd. Njegova praksa seveda kaže povsem drugačne metode.
Naš izbor obsega tri odlomke. Prvi je uvod k življenjepisu cesarja Avrelijana (vladal v letih 270–275), ki je prvo delo v Vopiskovi seriji. Dotakne se nekaterih od omenjenih tem, zanimiv pa je tudi zaradi pogovora, ki je najverjetneje izmišljen – iz drugih virov vemo, da je bil avtorjev sogovornik Junij Tiberijan res dvakrat prefekt mesta Rima, vendar njegova druga prefektura, ki bi tu edino prišla v poštev, ni potekala v takem času, da bi zajela praznik hilarije (lat. Hilaria – 25. marec, dan veseljačenja, kot pove že ime, in gostij v sklopu praznika na čast boginji Kibeli, tudi dan enakonočja), kar naj bi bil časovni okvir tega pogovora. Syme sploh meni, da avtor v tem uvodu rafinirano nakaže svojo prevaro in da je eden od indicev tudi izbira tega praznika, ki je vključeval karneval z maskami (1971, 262). Drugi namig na lažnivost naj bi bil prizor, ko avtor dokazuje Tiberijanu, da so pisali neresničnosti tudi največji rimski zgodovinarji, in mu ta v šali odgovori, da potem tudi avtor sam lahko piše, kar hoče (Syme 1971, 17).
Sledi uvod k življenjepisu Proba (vladal 276–282), kjer so stališča v zvezi z zgodovinopisjem, ki jih avtor – vsaj v besedah – zastopa, še bolj razdelana. Zadnji izbrani odlomek je primer življenjepisa, značilen za Cesarsko zgodovino.
1 Na hilarije, ko moramo, kot je znano, delati in govoriti same vesele stvari, me je po koncu svečanosti povabil v svoj voz oziroma svoje službeno vozilo mestni prefekt Junij Tiberijan, ugleden mož, katerega ime moramo izgovarjati s spoštovanjem. Ker ga niso zaposlovale skrbi zaradi pravd in javnih zadev, temveč so mu misli svobodno krožile, je v vozu načel živahen pogovor, ki je trajal vso pot od Palatina do Varijevih vrtov in se vrtel predvsem okoli življenjskih zgodb cesarjev. Ko sva dospela do Sončevega svetišča, ki ga je bil posvetil cesar Avrelijan, me je, ker sam izhaja iz cesarjevega rodu, vprašal, kdo je napisal njegov življenjepis. Ko sem mu odvrnil, da nisem bral nobenega v latinščini, pač pa nekaj grških, je častiti mož zavzdihnil in izlil svojo žalost v teh besedah: »Torej ne le, da so Terzit, 589 Sinon590 in drugi nestvori iz davnine dobro poznani nam, temveč bodo tudi pogosto na ustih prihodnjih rodov; za božanskega Avrelijana, tega znamenitega cesarja in poveljnika z železno roko, ki je rimski oblasti spet podvrgel ves svet, pa zanamci ne bodo vedeli? Bog ne daj česa tako blaznega. Pa vendar, če se ne motim, imamo dnevnik tega moža in tudi prikaz njegovih vojn, ki je spisan kot zgodovina. Želel bi, da si to priskrbiš in opišeš po vrstnem redu, zraven pa dodaš še dogodke iz njegovega življenja. O vsem tem se boš v skladu s svojo prizadevnostjo lahko poučil iz platnenih knjig, 591 v katere je sam za vsak dan velel zapisati vse, kar je naredil. Poskrbel bom namreč, da ti bodo iz Ulpijeve knjižnice592 dali na voljo tudi platnene knjige. Ti pa, prosim, opiši Avrelijana tako verodostojno, kolikor le moreš.« In jaz, dragi Ulpijan, 593 sem ubogal, priskrbel sem si grške knjige in vse potrebno ter iz tega v eni knjižici zbral vse, kar je bilo vredno omembe. Upam, da ti bo moje delo ugajalo, če pa z njim ne boš zadovoljen, beri grške avtorje in zahtevaj tudi platnene knjige – Ulpijeva knjižnica ti jih bo dala na razpolago, kadar boš le hotel.
2 Najin pogovor v vozu je nanesel na Trebelija Poliona, 594 ki je v svojih spisih ovekovečil vse cesarje, tako znamenite kakor tudi neznane, od dveh Filipov pa do božanskega Klavdija in njegovega brata Kvintila. Tiberijan je trdil, da je Polion o marsičem pisal malomarno in preskopo, jaz pa sem ugovarjal, da ga na področju zgodovine ni pisca, ki ne bi bil zabeležil kake neresnice, in celo navajal, v čem se da to dokazati Liviju, Salustiju, Korneliju Tacitu in naposled Trogu595 na podlagi jasnih dokazov. Tako je prestopil v moj tabor, iztegnil roko in v šali dejal: »Piši, kakor se ti zdi. Mirno boš lahko govoril, kar boš hotel, saj ti bodo pri laganju delali družbo pisci, ki jih občudujemo zaradi tekočega sloga njihovih zgodovin.«
1 Nesporno drži, kar so zapisali Salustij Krisp ter zgodovinarja Mark Katon in Gelij596 kot neke vrste splošno resnico: namreč da so pri vsakomer vse njegove odlike tako velike, kakor so jih v skladu s svojo nadarjenostjo prikazali tisti, ki so opisali njegova dela. Zato je Aleksander Veliki iz Makedonije, ko je prišel na Ahilov grob, globoko zavzdihnil in dejal: »Blagor tebi, mladenič, ki si našel takega glasnika za svoje odlike!« S tem je meril na Homerja, ki je podelil Ahilu v stremenju za vrlinami tolikšno veličino, kakor je bila silna njegova lastna genialnost.
Morda se sprašuješ, s čim neki ima to zvezo, dragi moj Celzin. 597 Za cesarja Proba, katerega vladavina je prinesla popolno varnost vzhodu, zahodu, jugu, severu in sploh vsem predelom sveta, zavoljo pomanjkanja piscev skorajda ne vemo več. V pozabo je utonila – o sramota! – življenjska zgodba tako velikega moža, kakršnega ne najdeš ne v punskih vojnah, ne v galski pretnji, ne v pontskih nemirih, ne v hispanskih spletkah. Toda jaz, ki sem si že davno tega zadal za cilj spis, posvečen zgolj Avrelijanu, katerega življenje sem zapisal, kolikor je bilo v mojih močeh, opisal pa sem tudi že Tacita in Florijana, si ne bom dopustil, da se ne bi povzpel še do Probovih dejanj, in če bom le dovolj dolgo živel, bom obravnaval še vse ostale prav do Maksimijana in Dioklecijana. Ne obljubljam pa okretne in tekoče pripovedi, marveč gola dejanja, za katera ne dovolim, da bi izginila.
2 Uporabil sem – da te v čem ne zavedem, tebe, katerega prijateljstvo mi je nadvse drago – predvsem knjige iz Ulpijeve knjižnice, ki se je v mojih časih nahajala v Dioklecijanovih termah, prav tako pa tudi iz Tiberijeve palače. Uporabil sem tudi sezname pisarjev iz Porfirnega stebrišča, nadalje uradne zapisnike o odlokih senata in ljudstva. In ker mi je bil v veliko pomoč pri zbiranju podatkov o delih tega velikega moža dnevnik Turdula Galikana, pravega poštenjaka in resnično odkritega človeka, ne bi bilo prav, ko bi zamolčal uslugo častitljivega prijatelja.
Gnej Pompej je blestel v treh triumfih – v vojni s pirati, Sertorijem in Mitridatom – in povzdignila so ga mnoga veličastna dejanja, toda le kdo bi vedel zanj, ko ne bi pisala o njem Mark Tulij598 in Tit Livij? Pa Publij Scipion Afričan in sploh vsi Scipioni, najsi jim je bilo ime Lucij ali Nazika – mar jih ne bi zagrnila in zastrla tema, ko se ne bi našli zgodovinarji, slavni in manj slavni, da so jih hvalili? Predolgo bi bilo naštevati vse primere, ki bi jih bilo treba omeniti tudi, ko bi jaz molčal. Hočem, naj bo izpričano le to: da sem [s tem, ko sem opravil to delo,] obenem zapisal dejstva, ki jih lahko kdo drug prikaže lepše in v bolj vzvišenem slogu, če hoče. Moj namen ni bil, da bi v pripovedi o življenju in obdobjih cesarjev posnemal pisce kakor Salustija, Livija, Tacita, Troga in ostale besede vešče avtorje, marveč Marija Maksima, Svetonija Trankvila, Fabija Marcelina, Gargilija Marciala, Julija Kapitolina, Elija Lampridija599 in druge, ki takšnih in podobnih podatkov niso zabeležili v tako besedovitem slogu, pač pa verodostojno. Po duši sem namreč raziskovalec – tega ne morem tajiti – in pri tem me podžigate vi, ki si kljub temu, da veliko veste, želite vedeti še mnogo več. Da pa ne bom predolgo razlagal o stvareh, ki zadevajo moj načrt, bom urno prešel na velikega in slavnega cesarja, kakršnega naša zgodovina ne pomni.
Mnenja o tem spisu so različna. Nekateri, med njimi Syme, menijo, da so praktično edini zgodovinski podatki imena teh štirih uzurpatorjev (Syme 1971, 17; 269), medtem ko so drugi manj odklonilni. Izbrani odlomek prinaša Prokulov življenjepis, ki kaže običajne pomanjkljivosti Cesarske zgodovine: podatke, ki niso v skladu z drugimi viri, čudaške zasebne podrobnosti in pisma ter anekdote.
12 Prokul je bil doma iz kraja Albingavni [danes Albenga, dobrih 80 km JZ od Genove, ki leži v Primorskih Alpah. V svojem kraju je bil veljak, toda njegovi predniki so bili razbojniki; v izobilju je imel živine, sužnjev in tega, kar so bili naropali. Pravijo celo, da je tedaj, ko se je polastil oblasti, 600 oborožil dva tisoč svojih lastnih sužnjev. Za ženo je imel možačo, ki ga je pognala v to blazno dejanje; njeno ime je bilo Samso, 601 vendar ga je dobila šele kasneje, kajti poprej se je imenovala Vituriga. Imel je sina Herenijana in tudi njega bi bil namenil za cesarja – tako je namreč govoril – ko bi bil dopolnil pet let. Ne da se zanikati, da je bil […] obenem pa tudi nadvse hraber; tudi sam je bil vajen razbojništva, a je kljub temu vedno živel kot vojak. Mnogim legijam je namreč poveljeval kot tribun ter vršil junaška dejanja. In ker so ravno najbolj neznatne podrobnosti dobrodošle in prijetne za branje, ne smem zamolčati tega, s čimer se tudi sam hvalisa v nekem pismu – to bom raje navedel, kot da bi o njem na dolgo razpredal:
»Prokul sorodniku Mecijanu pozdrav. Sto deklet iz Sarmatije sem zajel kot ujetnice in v eni noči sem spal z desetimi od njih; iz vseh pa sem, kolikor je bilo v moji moči, naredil ženske v petnajstih dneh.«
Kot vidiš, se hvalisa z neokusnim in zelo razuzdanim dejanjem ter misli, da bo veljal za junaka, če bo spričo pogostih zločinov postal brezčuten.
13 Toda čeprav se je tudi po dosegi vojaških časti vedel slabo, razuzdano, dasi junaško, je bil poklican, naj prevzame oblast. Spodbujali so ga Lugdunčani, ki jih je bil Avrelijan, kakor je kazalo, hudo zatrl, pred Probom pa so silno trepetali. To se je zgodilo tako rekoč v igri in šali, kot pripoveduje Onezim602 (vem pa, da tega nisem zasledil pri nobenem drugem avtorju). Ko so namreč na neki gostiji igrali »razbojničke« 603 in se je desetkrat izteklo tako, da je postal »cesar«, je neki znan šaljivec rekel: »Pozdravljen, Avgust!«, prinesel škrlaten plašč iz volne, mu ga ovil okoli ramen in mu izkazal čaščenje. Zato so se tisti, ki so bili priče dogodku, prestrašili, in zato je tudi prišlo do poskusa, da bi si pridobil vojsko in oblast. Vendar pa je naredil precej koristnega za Galce. Strl je namreč Alamane, ki so se tedaj še imenovali Germani, in to ne brez sijaja slave, dasi se ni nikoli boril drugače kakor razbojnik. Pred Probom pa je moral zbežati v daljne dežele. Želel je prinesti pomoč Frankom, od katerih je sam izvajal svoj rod, toda Franki, ki so vajeni mimogrede prelomiti dano besedo, so ga izdali; tako ga je Prob premagal in pokončal. Njegovi potomci še dandanes živijo v Albingavnih in se pogosto šalijo, češ da njim ne diši ne cesarski ne razbojniški stan.
569. Prevod M. Tavčar (1973).
570. Prevod P. Češarek.
571. Iliada 24,630: tako se trojanski kralj Priam čudi Ahilu.
572. Verz iz izgubljene Sofoklove drame.
573. Ne vemo natančno, koga ima Plutarh v mislih. Na več mestih se obrača na Sosija Seneciona, kateremu je posvetil Vzporedne življenjepise, vendar ne vedno. (Op. prev.)
574. Timoleont (okoli 365–okoli 334 pr. Kr.) iz Korinta, prepričan nasprotnik tiranije, je po naročilu svojega mesta leta 345 prišel v Sirakuze, jih osvobodil tirana Dionizija II. in uvedel ustavne reforme. Premagal je Kartažane, nato odstranil tirane tudi v drugih sicilskih mestih in spodbujal preseljevanje iz Grčije na Sicilijo. Njegovi programi so povečevali blagostanje in Sicilci so zelo častili njegov spomin.
575. Glej Platon, Država 6,491E, Kriton 44D, Hipias manjši 375E. (Op. prev.)
576. Iz Aten.
577. Besedilo je povzeto po Šmitovem prevodu, s popravki N. Grošelj.
578. Prim. Tiberij 51. Mišljena je Livija, Tiberijeva mati in žena cesarja Avgusta, ki je bila na Avgustovo željo sprejeta v rod Julijcev in je dobila ime Julija Avgusta.
579. Praznik parilije (Parilia) je bil posvečen Pales, rimskemu božanstvu čred in pastirjev. Slavili so ga 21. aprila, ki naj bi bil po izročilu rojstni dan Rima.
580. Apolonovo svetišče v kraju Didima pri Miletu; Apolon, ki so ga tam častili, se je po kraju imenoval »didimajski«, njegovo svetišče pa Didimajon oziroma Didimej.
581. Liburnijske ladje so bile sicer znane po svoji lahkosti in urnosti in temu ustrezno majhne, tako da so navadno imele le eno ali dve vrsti veslaških klopi.
582. Prevod N. Grošelj.
583. Svetovalec cesarja Avgusta in najslavnejši rimski pokrovitelj književnikov (iz njegovega imena se je razvil izraz »mecen«). V njegov literarni krog so sodili znameniti pesniki kot Horacij, Vergilij in Propercij. Tudi sam je pisal poezijo in prozo.
584. Mišljeno je prvo pismo v drugi knjigi Pisem (Epist. 2,1).
585. Pravzaprav Pisma, namreč Epist. 1,20,24–25 in 1,4,15.
586. V Tiburju (današnji Tivoli), prijetnem kraju vzhodno od Rima, so imeli mnogi rimski bogataši poletne vile, kamor so se umaknili pred vročino. Tiburn je bil eden izmed treh mitičnih ustanoviteljev Tiburja.
587. Ta številka očitno ni točna.
588. Prevod N. Grošelj.
589. V Iliadi eden izmed Grkov, ki so oblegali Trojo; grde zunanjosti in prepirljiv.
590. Grk, ki je prepričal Trojance, da so spravili v mesto lesenega konja, v katerem so bili skriti grški bojevniki.
591. Lat. libri lintei. Nekateri menijo, da gre za dejansko obstoječ vir in da takšno sklicevanje vendarle kaže na sorazmerno verodostojnost podatkov, saj bi bilo pisca lahko ujeti pri laži. Če pa so knjige izmišljene, je avtor morda dobil navdih zanje pri libri lintei, na katerih naj bi bili po pričevanju dveh analistov iz 1. stoletja pr. Kr. zapisani stari arhivi uradnikov.
592. Ulpijevo knjižnico je dal zgraditi cesar Mark Ulpij Trajan na Trajanovem forumu v Rimu; obsegala je dve poslopji. Vopisk se sklicuje nanjo v več spisih.
593. Neznana oseba, besedilo je tu pokvarjeno.
594. Domnevni avtor štirih ohranjenih spisov, ki so uvrščeni v Cesarsko zgodovino pred Vopiskovimi.
595. Pompej Trog, rimski zgodovinar galskega rodu iz časa cesarja Avgusta.
596. Avel Gelij iz 2. stoletja po Kr. je bil pravzaprav starinoslovec, univerzalni učenjak in pravnik; v delu Atiške noči (3,7,19) citira to misel iz Katonovih Izvorov.
597. Neznana oseba.
598. Tj. Ciceron.
599. Fabij Marcelin (omenjen tudi v življenjepisu Severa Aleksandra, Alex. 48,6) je neznan in morda izmišljen, prav tako zgodovinar Gargilij Marcial (omenjen tudi v Alex. 37,9), čeprav je to ime izpričano v drugih kontekstih. Kapitolin in Lampridij sta domnevna soavtorja Cesarske zgodovine.
600. Najbrž okoli leta 280.
601. Nekateri opozarjajo, da utegne biti ime izmišljeno in izpeljano iz imena bibličnega silaka Samsona, kar bi se ujemalo z opisom »Samso« kot možače.
602. Večkrat omenjen kot Vopiskov vir; morda ista oseba kot Onazim, naveden v grškem literarnem leksikonu Suidas (konec 10. stoletja po Kr.) kot zgodovinar, sofist in pisec enkomijev iz Konstantinove dobe.
603. Lat. latrunculi, šahu podobna igra.