Oto Luthar
Herodota so že v antiki imenovali za očeta zgodovine, Voltairja se je naziv oče modernezgodovine oprijel v 19. stoletju, obema pa sledita vsaj še dva avtorja s tem laskavim vzdevkom. Prvi, Leopold von Ranke (1795–1886), se je ponašal z nazivom očeta znanstvene zgodovine, drugega, Fernanda Braudela (1902–1985), pa poznamo pod imenom oče totalnezgodovine. S slednjim bomo zaključevali pričujoči pregled zgodovine zgodovinopisja, z očetom znanstvene zgodovine pa odpiramo pogled v stoletje, v katerem je po mnenju mnogih zgodovina igrala isto vlogo kot ideologija v 20. stoletju
Preden pa se lotimo predstavitve Rankejevih pogledov na vlogo in pomen zgodovinopisja, poglejmo, kaj od množice stvari, ki so se zgodile v tem neverjetnem stoletju, je vplivalo na oblikovanje njegovih stališč. Poleg industrijske revolucije, nagle modernizacije in velikih znanstvenih dosežkov je nanj prav gotovo močno vplivalo združevanje nemških dežel v enotno državo oziroma splošno preoblikovanje evropskega zemljevida, ki je vse bolj dobival podobo zbirke nacionalnih enot.
Številne prelomne procese je kasneje na izjemen način opredelil Eric Hobsbawm, eden najboljših zgodovinarjev 20. stoletja. Razlikovanje družbe pa je po njegovem mnenju v veliki meri zaznamovalo spoznanje,
»da je zgodovina razvojni proces, ki ga določa neka notranja logika ter je nekaj docela drugega kot zgolj zapovrstno naštevanje dogodkov […]
V prvi polovici 19. stoletja je Evropo preplavila prava epidemija zgodovinskih del. Redkokdaj je bilo toliko avtorjev, ki so sodobni svet skušali pojasniti s pomočjo obsežnih prikazov preteklosti ter ob tem odpirali nova zgodovinska področja. Karamzin v Rusiji …, Geijer na Švedskem, Palacky na Češkem so očetje nacionalnega zgodovinopisja v svojih deželah. V Franciji se je posebej uveljavilo prizadevanje po razumevanju sedanjosti s pomočjo razumevanja preteklosti … Bila je to herojska doba zgodovinopisja, čeprav danes dela Francozov Guizota, Augustina Thierryja in Micheleta, Danca Niebuhrja, Švicarja Sismondija, Britancev Hallama, Lingarda in Carlyla ter neštetih nemških profesorjev redko beremo, razen kot zgodovinske dokumente, kot literaturo oziroma … kot izraz tedanjega duha. Trajne pridobitve te historične prebuditve pa so bile nove metode v preučevanju dokumentov in historične tehnike. Zbiranje listin oziroma drugih ostankov preteklosti se je razvilo v silno razširjeno strast. Deloma se je porodila iz prizadevanja, da bi preteklost zavarovali pred napadom mehanizirane sedanjosti. Njen glavni vir pa je bil nacionalnost: pri ljudstvih, ki do takrat še niso doživela prebuje nacionalne zavesti, so postali avtorji besednjakov in zbiralci ljudskih pesmi dejanski utemeljitelji narodne zavesti. Tako se je v Franciji razvila Ecole de Chartes (1821), v Angliji Public Record Office (1838), Nemci pa so začeli objavljati Monumenta Germaniae Historica (1826)«.
Vse to, o čemer pripoveduje Hobsbawm, je nosil Ranke v sebi, ko je pripravljal svoja velika dela o papežih, zgodovini romanskih in germanskih ljudstev, nemški zgodovini v času reformacije …, predvsem pa, ko je pisal o sorodnosti in razlikah med zgodovino in politiko.
Pomembno vzpodbudo za oblikovanje njegovih stališč je pomenil tudi podiplomski seminar, v katerem je svoje študente na praktičnih primerih uril v kritični analizi virov ter jim dopovedoval, da je treba zgodovino pisati le na podlagi poročil prič in »čistih in neposrednih dokumentov«. Po njegovem mnenju nam samo ti lahko razkrijejo svoje univerzalne odnose, zaradi katerih je veda, ki jih proučuje, lahko samo univerzalna znanost, ki jo tvorijo trije temeljni elementi: kritična metoda, objektivno preučevanje in oblikovanje sinteze. V tej natančni opredelitvi seveda ni bilo prostora za sodbe, prav tako tudi ne za nasvete sedanjosti, ki naj bi koristili prihodnosti. »Moje delo ne meri na tako velike časti,« je pogosto dejal ter zaključil s svojim najbolj tipičnim izrekom »moje delo želi pokazati samo, kako je dejansko bilo …«.
Od tu naprej je sledila razlaga o tem, kako in zakaj se moramo dokopatido tega vedenja, predvsem pa od kod moramo črpati
»temelj našemu delu v sedanjosti, se pravi viri za gradivo, ki ga potrebujemo, so spomini, dnevniki, pisma, diplomatska poročila in izvirne pripovedi prič; druge zapise lahko uporabljamo le, če so nam jih posredovali zgoraj omenjeni ali pa so zgornjim virom podobni po izvirnih informacijah … Pri pisanju zgodovine ne moremo pričakovati iste svobode pri razvoju osebnosti pisca, kot to, ki jo, vsaj v teoriji, predvideva literarni žanr; in nisem prepričan, če je bilo prav, da smo to kvaliteto pripisali velikim grškim in rimskim mojstrom. Dosledna predstavitev dejstev, pa naj bo še tako negotova in nezanimiva, to je brez dvoma najvišji zakon. Po tem šele, vsaj tako se mi zdi, pride na vrsto razlaga celote ter prikaz razvoja dogodkov. Zaradi tega sem začel z natančno predstavitvijo vsakega naroda posebej, posebej sem predstavil vsako silo in posameznika, ki je imel kako aktivno in vplivno vlogo in ne, kot bi bilo mogoče pričakovati, s splošnim opisom evropskih političnih institucij.
Nisem se ubadal z dejstvom, da bi bilo dobro, če bi jih tu in tam, predvsem pa v primeru, ko jih ni mogoče prezreti, omenili na začetku. Na ta način namreč lažje zapopademo poglavitno linijo njihovega razvoja, smer, v katero se nagibajo, in ideje, ki so jih motivirale … Najpomembnejša stvar je vedno predmet našega preučevanja …, človeštvo, takšno kot je, razložljivo ali ne: življenje posameznika, generacije, naroda in od časa do časa božja roka nad njimi.«
Ob tem je poudarjal tudi, da zgodovina ni le preprosta in samozadostna akademska disciplina, temveč da bi spoznanja o preteklosti človeštva morala biti skupna last, predvsem pa bi morala služiti lastnemu narodu. Na tem področju je bil izrazit predstavnik svojega časa. Človek Herderjeve(1744–1803) definicije, po kateri je narod vir vse resnice, vseh vrednot, ki kot tak lahko sam presodi, kaj je dobro zanj. V nasprotju z razsvetljenci, ki so verjeli v razum in zakon, so historicisti (ime se jih je prijelo zaradi njihovega stalnega sklicevanja na zgodovino) edino narodu pripisali relativno stabilnost. Po njihovem mnenju je bil samo narod živa, dinamična in razvijajoča se entiteta, ki je ne gre primerjati s spletom mehanskih sestavin, temveč upoštevati kot živ organizem, kot človeka in žival. 829
Ranke sam pa je bil dodatno prepričan, da se ti organizmi med seboj pomembno razlikujejo, kar se po njegovem mnenju kaže tudi v dejstvu, da je jedro novejše zgodovine zaupano narodom germanskega oziroma germansko-romanskega izvora.
Oto Luthar
Še bolj kot Rankeja pa je kult naroda obsedel njegovega francoskega sodobnika Julesa Micheleta. Zanj je bil namreč prav narod glavni akter zgodovine. V narodu ni videl le skupine posameznikov, temveč skupnost z lastno osebnostjo. Od Rankeja se je v tem primeru razlikoval samo v tem, da je lastnosti, ki jih je Nemec pripisoval germanskim narodom, on pripisal Francozom. Sicer pa sta se oba izjemna zgodovinarja razlikovala skoraj po vsem, najbolj pa po načinu pisanja. Nasproti Rankejevemu suhoparnemu opisu je Michelet postavil svoj sočen in bogat jezik, poln metafor in evforičnih hvalospevov.
V uvodu v Zgodovino francoske revolucije je tako med drugim priznal, da ga sicer nobeden od velikih akterjev revolucije ni pustil neprizadetega, vendar je po njegovem mnenju tudi v tem primeru ljudstvo narekovalo razvoj dogodkov. Še posej ga je očaralo preprosto kmečko ljudstvo, ki naj bi edino ostalo zvesto nacionalnim interesom.
Po mnenju avtorjev, ki se ukvarjajo z zgodovino političnih idej, je bilo takšno razmišljanje tipično za Francijo 19. stoletja To ne nazadnje dokazuje tudi drugi pomemben francoski zgodovinar tega časa, Henri Martin(1810–1883), ki je bil globoko prepričan, da je bila »moralna in intelektualna zgradba francoskega naroda najlepša, najmočnejša in najenotnejša na zemlji«.
Angleži, vpeti v Gibbonovih tirnicah dostojanstvene pripovedi, so obdobje modernega nacionalizma prenašali nekoliko lažje. Deloma zaradi tega, ker so bili v tem času prav na vrhu imperialne moči, prav gotovo pa gre to pripisati tudi dejstvu, da so z vplivnimi »tujci«, tj. s svojimi monarhističnimi sorodniki s celine, dokončno opravili že pred sto leti, ko je prestol izpraznila »hanoverska hiša«. Skratka, v času, ko je po kontinentalni Evropi divjala prava nacionalistična evforija, so se na Otoku (kot smo videli) v velikem slogu ukvarjali z razmerjem med zgodovino in literaturo. Za njihove najvidnejše predstavnike je bila zgodovina dogodivščina, nekaj česar se človek veseli, predvsem pa nekaj nedoločujočega. V istem času torej, ko je Francoze prevevala skrb za nacionalne interese, so Britanski zgodovinarji svojo pozornost namenili publiki in jim namesto »hladnega in kliničnega racionalizma« ponudili zgodovino, ki se je učila pri literaturi. Zgodovino, ki je znala bralce držati v isti napetosti kot romani Walterja Scotta. Ali, kot je nekoliko arhaično zapisal italijanski politolog Paolo Alatri:
Angleški pisatelj je bolj individualist, misli in piše zase, ne da bi zbujal občutek, da je ob njem navzoča javnost, ki se z njim lahko strinja ali ne, francoski pisatelj pa je prepričan, da misli za vse, kajti njemu prirojena družabnost odklanja vsakršno obliko ločitve od družbe. 830
Oto Luthar
Leopold (von) Ranke (1795–1886), potomec stare protestantske pastorske družine je svoje šolanje začel v knežji šoli v Halleju, zaključil pa na univerzi v Leipzigu, kjer je študiral teologijo in filologijo. Po študiju je najprej poučeval na gimnaziji v Frankfurtu na Odri. Vrata v akademski svet mu je odprlo delo Zgodovina romanskih in germanskih ljudstev od 1494 do 1514 (Geschichte der romanischen und germanischen Völker von 1494 bis 1514). Za izrednega profesorja ga je leta 1825 imenoval senat berlinske univerze, pruska vlada pa mu je dve leti za tem odobrila štipendijo za delo v arhivih na Dunaju, v Benetkah, Rimu in Firencah. Na ta način je zbral ogromno gradiva, na podlagi katerega je kasneje napisal več kot petdeset obsežnih in prelomnih del. V središču njegovega zanimanja so bile spremembe, ki so Evropo zadele v 16. in 17. stoletju. Bil je prepričan, da gre vzroke zanje iskati že v poznem srednjem veku, najpomembnejšo prelomnico v tem dolgotrajnem procesu pa je videl v reformaciji in protireformaciji. Glede na to ne preseneča, da je temeljito obdelal položaj in vpliv Vatikana v obravnavanem obdobju.
Obširni razpravi Rimski papeži, njihova cerkev in njihova država v 16. in 17. stoletju (Die römische Päpste, ihre Kirche und ihr Staat im sechzenten und siebzehnten Jahrhundert, 1834–1836) je nato sledila Nemška zgodovina v dobi reformacije (Deutsche Geschichte im Zeitalter der Reformation, 1839–1847). Nadaljeval je z obsežnimi zgodovinskimi razpravami o Prusiji, Franciji, avstrijskem cesarstvu in Angliji in pri tem še naprej užival izredno naklonjenost pruskega kralja in vlade. Leta 1841 je bil imenovan za zgodovinarja pruske države, leta 1865 pa povzdignjen v plemiški stan. Vmes ga je zunanji minister grof Bernstorff nagovoril k urejanju revije Historisch-Politischen Zeitschrift, s katero so nemški konservativci skušali kljubovati liberalnim vplivom iz Belgije in Francije po revoluciji leta 1830. Čeprav revija ni uspela, je Ranke v svojih prispevkih zanjo (npr. »Dialog o politiki« in »Velike sile«) uspešno razložil svoj idealistični pogled na politiko. Po njegovem mnenju vsaka država temelji na posebni, od boga dani duhovni in moralni ideji, ki bi se je moral zavedati vsak posameznik. Menil je, da ima Nemčija vso pravico, da se zaščiti pred francoskimi revolucionarnimi idejami, nemška vlada pa dolžnost, da organizira vse notranje moči za nacionalno samoohranitev. S takšnimi in podobnimi stališči se je močno približal Heglovi ideji o zgodovini kot zgodbi o univerzalni svobodi in nemški filozofski tradiciji nasploh, kasneje, ko je zagovarjal potrebo po preoblikovanju zgodovine v samostojno znanost, pa se je od te tradicije oddaljil. Še posebej se je odmaknil od njene retorično-poetične tradicije v obravnavanju preteklosti. Skupaj s Friedrichom Savignyjem, ob Heglu in Friedrichu Schleiermacherju še enemu protežirancu Wilhelma von Humboldta, v tem času najbolj vplivnega pruskega znanstvenika, je ugovarjal Heglovemu stališču, da je zgodovinski pogled nad konkretnimi zgodovinskimi dejstvi in zato povsem neodvisen od njih. Njemu se je zdelo, da gre prav za nasprotno. V svoji Nemški zgodovini v času reformacije (1839–1847) je namreč napisal, da vidi prihajati čas, ko moderna zgodovina ne bo več temeljila na poročilih modernih zgodovinarjev, (razen v primeru, ko bodo le-ti sami priča obravnavanemu dogajanju), temveč predvsem na pripovedi očividcev ter pristnih in izvirnih dokumentih. Iz tega se je kasneje rodil znani zagovor dejanskega opisa (wie es eigentlich gewesen), ki ga ne bi smela bremeniti mnenja in naklonjenosti avtorja. Tisti, ki Rankeja berejo natančneje, se bodo gotovo strinjali z Iggersom, ki je trdil, da je koncept wie es eigentlich gewesen treba razumeti kot pledoaje za zgodovino, ki želi pokazati, kako so se stvari pravzaprav zgodile. To pomeni, da morajo zgodovinarji poleg vernega opisa dejstev izluščiti splošne tendence in vodilne ideje, ki so posamezniku ali določeni ustanovi dale določen značaj. Ranke je bil namreč prepričan, da bi morali zgodovinarji razkriti »sveti hieroglif, ki predstavlja božjo prisotnost na zemlji«. Vsak interpret oziroma kronist preteklosti bi po njegovem mnenju moral imeti »veselje do posameznega« in »oko za obče«.
Sam je bil temu načelu zvest od samega začetka svoje kariere. V njegovem opisu zgodovine romanskih in germanskih narodov namreč lahko zaznamo tako enotnost posameznega dogodka, v tem primeru posameznih narodov ali predelov Evrope (Francije, Italije, Španije, Nemčije, Anglije in Skandinavije) kot tudi enotnost širšega okvira, v tem primeru karolinškega cesarstva. Zvest pa je ostal tudi svojemu prepričanju, po katerem je zgodovinski svet svet človekovih dejanj, nad katerim bdi skrita in le tu in tam slutena božja previdnost.
Njegov bog je na zahod zazrti bog novohumanističnega protestanta, v kar nas dokončno prepriča njegova Svetovna zgodovina (Weltgeschichte). V širokopotezno zastavljeno delo, ki obsega zgodovino sveta od starih Egipčanov in Hebrejcev in ki ga je po njegovi smrti dokončal njegov asistent Alfred Dove, se namreč poleg Egipčanov, Perzijcev in Judov ni uspelo prebiti prav veliko Neevropejcev. Večina Azijcev, Afričanov in Američanov je zaradi »pomanjkanja dokazov« o njihovi preteklosti zmogla le do kategorije »primitivna ljudstva«. Zaradi tega, predvsem pa zaradi napačne rabe tega, kar je napisal, oziroma zaradi tega, česar ni napisal, so ga že pred sredino 20. stoletja, najprej francoski, angleški in severnoameriški, nato pa tudi mnogi drugi zgodovinarji začeli resno kritizirati. V drugi polovici 20. stoletja je tako izraz »rankejansko zgodovinopisje« postal sinonim za zastarelo, suhoparno in naivno interpretacijo zgodovine. V razponu stotih let se je z »očetom moderne zgodovine« zgodilo vse. Kot kraljevi zgodovinar in avtor obsežne pruske zgodovine (Neun Buecher preussiche Geschichte, kasneje predelane v 12 zvezkov) je najprej pridobil dedni plemiški naziv ter častno članstvo v novoustanovljenem združenju ameriških zgodovinarjev (1884), leto pred smrtjo pa je postal še častni meščan Berlina. Sledila je kritika konservativne upodobitve Prusije, ki jo je naslikal kot vzorno provincialno državo, za tem so ga napadli zaradi delitve narodov na zgodovinske in nezgodovinske, veliko kolegov (Herderja, Hegla …) pa je močno vznemiril s svojim vztrajanjem pri trditvi, da so vsa obdobja človeške zgodovine pred bogom enaka in bi potemtakem morala biti enaka tudi za zgodovinarja. Najkasneje so se kritiki lotili njegovega ideala objektivnosti in tako imenovane »kritične metode«. Oboje je namreč še daleč v 20. stoletje veljalo za temelj modernega zgodovinopisja. Poleg tega pa ne kaže pozabiti, da so celo avtoritete kot lord Acton trdile, da je Ranke utemeljil moderni študij zgodovine in da je kljub svojemu zagovarjanju kritične in suhoparne zgodovine za zgodovinarje storil več kot kdor koli drug.
Njegovo nastopno predavanje, ki sledi v nadaljevanju, ponazarja njegovo predstavo o »delovanju zgodovinopisja«. Vsakdanje življenje posameznikov in družb (v njegovem primeru so bile slednje predvsem razlog za obstoj držav) je razumel predvsem kot surovino za zgodovino politike in ne zgodovino družbe. Že na začetku svoje profesionalne poti (v predgovoruk Zgodovini romanskih in germanskih ljudstev, Geschichten der romanischen und germanischen Völker von 1494 bis 1514) namreč precej prostodušno priznava, da je namera zgodovinarja odvisna od njegovega nazora. Zgodovini pa pripiše nalogo soditi preteklost in svet poučiti o koristnih stvareh za prihajajoča leta. Zase ugotavlja, da tega ni sposoben, zato se zadovolji z željo povedati, kako so se stvari zares zgodile.
Pogoj za to so ustrezni viri, med te pa spadajo predvsem »spomini, dnevniki, pisma, poslanska poročila in izvorne pripovedi prič, preostali spisi pa le takrat, če so izpeljani neposredno iz prej omenjenih oziroma v primeru, da se zdijo zaradi kakšnega koli izvirnega znanja istovetni prvim.«
In oblika zapisa? Le-ta se po njegovem mnenju izoblikuje iz namere. Prepričan je namreč, da »od zgodovine ni mogoče zahtevati svobodnega podajanja, ki ga vsaj teorija išče v poetičnem delu. […] Strogo prikazovanje dejstva, pa naj bo še tako pogojeno in nelepo, je brez dvoma najvišji zakon.«
Dragi poslušalci, cenjeni študijski kolegi! Kot vam je znano, v našem veku ljudi najbolj zaposlujeta nagnjenje, da bi izboljšali države, in želja, da bi jih prelili v druge oblike. Kot vem, je prišlo do tega zaradi dveh stvari. Delno zaradi naveličanosti nad ureditvami naših prednikov, saj je prevladovalo stališče, da so bile le-te izrojene in odmaknjene daleč od izvornih osnovnih misli svojih tvorcev. Delno pa tudi zaradi nekega določenega apriornega mnenja o boljši državni obliki, ki se je, ne vem kako, naselila v vse duše, domala kot naravna nujnost, k pravilom, katerim se morajo države naenkrat ali postopoma približati. Kajti ne moremo trditi, da so bili le nestrokovni in slabi ljudje nagnjeni k željam po novem, da so oni ubrali to pot. Nasprotno, vemo da so bili tisti, ki so sledili tem nazorom ali pa jih od začetka vsaj niso obsojali, zelo izbrani, domoljubni in spoštovani možje. Vendar pa iz te splošne smeri duha in misli niso izšli sadovi, ki so bili pričakovani. Le koliko je vendar držav, ki so bile zaradi omenjenega stremljenja zmedene in pretresene? Bili smo priča, da je ljudi prav sledenje takšnim načrtom, s katerimi so lahko vstali k modrosti in kreposti, pripeljalo do popolne slepote in do hudodelstva. Videli smo, da se je hvalevredna vnema, da bi izboljšali slabe in napačne državne oblike, spremenila v zavračanje dobrih zakonov, odprt upor in, končno, v jezo in besnenje, v željo podreti vse in vse obrniti na glavo. Iz tega je izbruhnil vihar, ki je povzročil, da usmerjevalci države niso več mogli s pametjo upravljati vajeti in ladje voditi po trdnem načrtu. Ljudem pa je vzel sposobnost, da bi premislili in spoznali, kakšne bi bile koristi ali škoda, tako da je bil srečen vsakdo, ki se je živ in zdrav rešil iz morja, obdanega z mračnimi oblaki in z vetrovi, ki so pihali v nasprotno smer. Svoboda, po kateri so stremeli, se je nekajkrat spremenila v častivrednemu možu osovraženo hlapčevstvo, v vladavino neumne in krute ljudske množice. Če se vprašamo, kakšna podoba držav je izšla iz menjave nesrečnih dogodkov, ne bomo našli nič, kar bi stalo na trdnih tleh. Nič, kar bi zagotavljalo ali le obljubljalo tisto varnost, ki je nujno potrebna za pravo oblikovanje in gojenje človeškega duha. Bolj je bila neka država pretresena in raztrgana zaradi vrtinca mnenj in strankarstva, toliko bolj siloviti premiki se še vedno dogajajo v njej in, če spregovorim z Vergilovimi besedami, jo preplavlja žar strasti. Temu, kar je pravično in zdravo, so vidno pripisane ekstremne usmeritve. In tako je danes položaj človekovih stvari tak, da ob neravnovesju duševnosti le-ta sicer miren narod naenkrat napade in zastrupi. Od časa do časa se ustrašimo, da se želi niz že prestanih nesrečnih primerov ponovno obnoviti.
Vendar ne dvomim, dragi poslušalci, da je večina izmed vas iskala razloge, zakaj je vendar tako pravično upanje in pričakovanje prineslo tako malo uspeha. Ti razlogi so, kot razume vsak, raznolike narave in v vsakem kraljestvu drugačni, ne moremo jih spoznati brez velike izčrpnosti in ne le s pomočjo tistih, ki so ta naš vek dodobra spoznali. Obstaja pa razlog, in sicer zelo splošen, o katerem se poroča pogosteje kot o drugih. O tem želim govoriti danes, če mi boste namenili pozornost.
Pravimo, da inovatorji zgodovino ne le ne poslušajo, temveč jo namenoma tudi zanemarjajo. Če bi se držali njenih predpisov in upoštevali neprekinjeno vrsto dejstev in njihove nujnosti, bi vse postalo veliko boljše in bi lažje izpolnilo želje.
To se sicer zdi resnično, vendar pa vsekakor obstajajo dvomi. Kajti ni jih malo, ki z veliko odločnostjo zanikajo, da bi zgodovino lahko ali morali z državno odredbo vprašati za nasvet.
Le kaj ima zgodovina, s katero si pridobimo znanje o preteklih časih, skupnega z izboljšanjem sedanjih držav? Za ustanovitev ali izboljšanje državnih ustav je potrebna čisto drugačna znanost. Zgodovina v določeni meri opravičuje ukoreninjeno zlo z ugotavljanjem njegovega izvora. Ozdravitev zla pa je mogoča le s predpisi politike: znanosti, ki je nastala šele v naših dneh. Razvoj človeškega rodu je bil stalen in vprašanje se ne bi smelo glasiti, kaj so nekoč, v svoji dobi, delali drugi, temveč zgolj, kaj nam je storiti dandanes. Če ne zaupamo v lastne moči in si ne upamo stopiti na nove, še neprehojene poti novega in boljšega, človeške razmere ponujajo prej žalostno sliko stoječe vode in umazanega močvirja kot pa vesel in veder pogled na tekočo reko.
In dejansko, če priznamo, kar je neizpodbitno, predstavlja vključitev zgodovine v državno upravo veliko težavo, in sicer ne samo zaradi vzrokov, ki so – kot sem že omenil – navedeni ponavadi, temveč predvsem zato, ker ni mogoče posredovati tako gotovih predpisov zgodovine, da nihče ne bi mogel podvomiti v njihovo resničnost. Ali ni potemtakem tista žareča želja po novostih sama prodrla v zgodovino? Velikokrat in tudi sedaj nastopajo pisatelji, ki v zgodovini ne iščejo niti ne najdejo nič drugega kot le to, kar odgovarja njihovi politični doktrini. Enakim razhajanjem mnenj, ki države trgajo na stranke, smo priča z nič manj gorečno vnemo pri pripovedovanju in raziskovanju dogodkov. Prihaja do prepirov o bistvu in značaju srednjega veka, o izvornih običajih in navadah germanskih narodov, o kreposti pri starih najslavnejših možeh in končno tudi o izvoru in začetku človeškega rodu. Zgodovina je tako močno oddaljena od tega, da bi lahko izboljšala politiko, da je veliko bolj verjetno, da jo bo politika skvarila.
Kakšna naj bi bila torej sodba, dragi poslušalci? Je res, kar trdijo nekateri, da v človeški znanosti ni ničesar, kar bi lahko označili za popolnoma gotovo in jasno? Poznamo rezultate starega časa in njegovo zgodovino ali ne? Je mogoče točno poznati njegovo naravo in njegovo bistvo, ali pa nam bo to za vekomaj ostalo neznano? Ali ni mogoče najti nič, kar bi urejeno državo razlikovalo od pokvarjene, tarentsko od rimske ustave, nič, s čimer bi se krepost ločila od greha? Bog ne daj! Ljudje bi bili potisnjeni v živalski svet, vse bi bilo prepuščeno igri slepega slučaja. Nihče ne more zanikati, da nam narava in božja previdnost nista dovolili globokega vpogleda v vzroke sreče in nesreče in pomagali razumeti, kako se dobri zakoni razlikujejo od nizkotnih navad. Nihče ne more zatrditi, da trpimo zaradi tako velike slepote in mraka razuma, da načina prejšnjih vekov nikakor ne bi mogli prepoznati v njihovih razlikah. Kakšna je torej vaša sodba, dragi poslušalci? Mislite, da takšno znanje preteklih dogodkov ne vsebuje nič, kar bi bilo lahko uporabnega za sedanjost in prihodnost? Domnevate, da ni nikakršne tesne povezave in sorodstva med zgodovino in politiko? Ne morem si misliti, da bi se lahko strinjali s takim pogledom. Vprašljivo je samo, kakšen odnos vlada med obema. Na to vprašanje dandanes sicer ni mogoče odgovoriti brez nevarnosti napačne presoje, je pa zelo priporočljivo. Zaradi nujnosti in uporabnosti odgovora na to vprašanje se ne bojim obrniti na vas na zborovanju, v katerega naklonjenost ne morem dvomiti. Govoriti hočem torej o sorodstvu med zgodovino in politiko in vam pokazati, kje so meje tega sorodstva, kje se politika in zgodovina dotikata, kje se začneta ločevati, kakšna je razlika med njima.
Če pri tej razpravi o zgodovini izhajamo iz bolj znanih del, lahko zatrdimo, da naloga zgodovine ni zbiranje in sestavljanje dejstev, temveč razumevanje le-teh. Zgodovina se ne sklicuje samo na spomin, kot menijo nekateri, temveč zahteva predvsem ostrino razuma. Tega ne morejo zanikati tisti, ki vedo, kako težko je ločiti resnično od nepristnega in med mnogimi poročili izbrati v resnici najboljše, in tudi tisti ne, ki le iz pripovedovanja poznajo del kritike, ki je v rabi v zgodovinskem krogu. In vendar je to le ena stran zgodovinopisja. Druga, še bolj veličastna in težja stran zgodovine, je opazovanje vzrokov dogodkov in njihovih premis ter tudi njihovih posledic in učinkov. Pomembno je, da načrte ljudi, njihove stranpoti, zaradi katerih nekateri propadejo, modrosti, zaradi kateri so drugi zmagoviti, točno ločimo, da spoznamo, zakaj se nekdo vzpenja, zakaj nekdo doživlja poraz, kaj krepi države ali kaj jih krha, torej, da prav tako temeljito dojamemo skrite vzroke dogodkov kot njihove vidne, izstopajoče podobe. Kajti ravno to hoče in tja je predvsem usmerjena zgodovina. Tudi naravoslovje se namreč po eni strani loteva natančnega prikaza narave, po drugi strani pa sega po višjem. Tako poskuša raziskati večne zakone sveta samega in posameznih delov in členov, vendar potem prodre k notranjemu viru narave, iz katerega vse izteka. Enako je z zgodovino: še tako si lahko prizadeva navesti čim bolj ostro in natančno zaporedje dogodkov ter vsakemu posebej ponovno dati njegovo barvo in obliko, pa vendar ne ostaja pri tem, temveč nadaljuje z raziskovanjem začetkov in skuša prodreti do najglobljih in najbolj skrivnih vzgibov življenja, ki vodijo človeški rod. Nekateri si domišljajo, da lahko dosežejo takšne višine, kot da bi se znali zavihteti v zrak. Pri tem pa se motijo in običajno s tem, ko namesto Junone objamejo oblak, kot resnico prodajajo formule in prazen veter. Nekateri pa se s temnim občutkom zavedo nezanesljivosti svojega mnenja, se zatečejo k filozofskim ali teološkim naukom in potem izoblikujejo svojo zgodovino. Iz te zmote pa ne izhaja, da smisel, ki so si ga predstavljali, na svetu sploh ne obstaja. Svojega cilja ne dosežejo, vendar pa je cilj prisoten. Palme zmage si s tem ne pridobijo, vendar bodo nekoč prišli taki, ki bodo po Horacijevem izreku pri Elisu doseženo zmagovalno nagrado v zavesti nebeške sreče pripeljali nazaj v domovino. Vendar pa, če se ne motim, bodo morali le-ti ubrati popolnoma drugačne poti.
Zgodovina je namreč zaradi svojega bistva prisiljena zavračati pesnitve in prazne, senčne slike, ničesar ne sprejema z vso gotovostjo, potrebuje tako preudarnost kot drznost duha. Le-ta naj bi po eni strani posamezno raziskal z veliko skrbnostjo, napake pa vestno preprečil, po drugi strani pa se ne bi pustil zmesti mnogovrstnosti stvari, temveč bi moral slediti zadnjemu cilju z neomajnimi očmi. Četudi ta postopek strogo prepoveduje, da bi vse zajeli v prvem poskusu, pa vendar le-to povsod s seboj prinaša sladkost in osvežitev. Saj, kaj je bolj prijetnega in človekovemu razumu bolj dobrodošlega kot vsrkati bistvo in najglobljo skrivnost dogodkov ter opazovati, kako so pri posameznih ljudstvih urejene stvari, kako si ljudje pridobivajo moč, kako rastejo in uspevajo. In kot takrat, ko postopoma ugotovimo, da bodisi z upravičeno samozavestjo slutimo ali s pomočjo že izvežbane ostrine oči lahko popolnoma spoznamo, kam se je v vsaki dobi obračalo človeštvo, za kaj si je prizadevalo, kaj mu je res uspelo pridobiti. Kajti to je tako rekoč del božje vednosti. Prav do nje pa hočejo prodreti s pomočjo zgodovine. Morda bi se kdo vprašal, ali je uporabna ali ne. Zadostuje spoznanje, da takšno vedenje tako kot vsako drugo sodi k popolnosti človeškega duha.
Obrnimo se sedaj k politiki, ki je upravljanje države, ne glede na to, ali pomeni umetnost ali znanost. O pojmu politike moramo nekaj pripomniti. Predvsem, če se ne motim, se le-ta pojavlja v državah s kontinuiteto življenja, ki jo pripisujemo človeškemu rodu. Ljudje umirajo, ena doba sledi drugi ali pa eno dobo izpodrine druga. Tiste države, katerih življenjska doba močno presega posamezne smrtnike, so deležne dolgega in vedno enakomernega življenja. Primer take države bi lahko bile Benetke. Odkar je bila ta država v lagunah Jadranskega morja ustanovljena, jo vidimo v časovnem obdobju enega stoletja vztrajati na isti poti. Enkrat z zvijačo, drugič z nasiljem osvaja sosednje države, oblikuje skrivno državno nasilje, podpira ljudstvo, zatira plemstvo. Benetke rastejo, se krepijo, cvetijo, se polagoma pogrezajo in propadajo, tako da se tistemu, ki sledi njihovi zgodovini, zdi, kot da sledi in si ogleduje isto, vedno občudovanja vredno trajanje in zaporedje enega samega človeškega življenja skozi različna obdobja. Podobno Florus spretno razlikuje določene dobe rimske države. Zaton sicer sčasoma prizadene tudi države same, in sicer ne le tiste, ki morajo prenašati zakon zmagovalca in nadvlade, temveč – kar je še posebej zanimivo – tudi tiste, ki so zmagovalke in ki so si podjarmile druge države. Kajti rimski državi ni uspelo obdržati stare oblike mestnih zakonov niti se ohraniti kot celota od takrat, ko je mesto začelo obvladovati zemeljsko kroglo in ji vladati. Kajti narava človeških stvari je takšna, da del, ki je najmočnejši in ki kot zmagovalec zapusti bojišče, vendarle pridobi oblast in uniči posebnost manjvrednega močnega dela. Iz tega sledi, da življenje ali kar koli drugega ni popolnoma uničeno. Če se zdi, da kaj propada, se le-to priključi bolj popolni družbi in se tako zlije z njo, da nastane novo življenje in druga vrsta dogodkov, ki je s prejšnjim življenjem zelo tesno povezana ter se ponovno poveže z njim.
Država ne živi drugače kot človek, katerega življenje sestoji iz duha in telesa, pri tem, da je od duha odvisno vse ostalo. Četudi nam ni dano, da bi osvetlili skrito, pokazali dušo in njeno dejavnost, vrelec in tok življenja ter jih označili z danimi imeni, pa vendar lahko opazujemo to, kar imamo pred očmi, in iz tega po premisleku odkrijemo skrivnosti oddaljenih vzrokov. Kajti duha se ni mogoče dotakniti z rokami ali z očmi: spoznamo ga po njegovem uspehu in njegovem delovanju. Kako nespametno si je domišljati, da je boga mogoče gledati z očmi. In vendar si nihče ne bi upal podvomiti v njegov obstoj in v to, da vse izvira iz njega.
Sedaj bom razložil, kaj želim dokazati. Ker vidimo, kako države in narodi, pa naj bodo vključeni v širše ali ožje meje, živijo in cveto po svojih značilnih zakonih, svojih posebnih ustrojih, je očitno, da ima vsak svoj čisto določen, od vseh drugih različen in poseben karakter ter posebno življenje, iz katerega izvira vse, kar poseduje in počne. Ker je tako, je težko reči, kakšno nalogo in dolžnost imajo tisti, ki države upravljajo. Kaj bi sedaj dejali o tistih, moji dragi poslušalci, ki so svoje stvari dobro opravili, a so se zaradi zapeljivih stališč ujeli v predsodke in menijo, da je vse prejšnje zastarelo in nič več uporabno ter ga hočejo prezirati in odpraviti? Zaradi tega ne upoštevajo oblik in zakonov, ki so z uporabo pridobili ugled in so sveti. Mislijo na novosti oziroma na kratko na to, da bi državo, ki je ne poznajo, preoblikovali. Meni se zdi, da na noben način ne izpolnjujejo svoje dolžnosti. Prej bi dejal, da želijo nekaj podreti namesto, da bi gradili. Poslušajmo moža, ki se zdi v upravljanju države zelo izurjen. »Vsak narod,« pravi Ciceron, »vsaka skupnost, ki je ustanova naroda, vsaka država, ki je stvar ljudstva, mora biti vodena po določenih načrtih«. Kako se ta pogled sklada z našim, je vidno samo po sebi. Kajti vsako življenje po svoji naravi beži pred smrtjo in stremi po samoohranitvi. Kot glavno vodilo državljanske modrosti nam mora veljati, da moramo tiste, ki so oblečeni v videz oblastvenih uradnikov in so upravljali kateri koli del države, negovati, ohraniti in jih vsak dan voditi k vedno višji popolnosti. Kako to storiti, uči Ciceron na isti strani, na kateri dodaja: »Ta načrt se vedno nanaša na osnovno stvar, ki ji država dolguje svoj nastanek.« Kajti ta osnovna stvar vsebuje vrelec in vir notranjega življenja, o katerem govorimo. Tako kot mora torej usmerjevalec ladje poznati razliko med vojaško ladjo in tovorno ladjo, tako za krmilo države ne sme sesti nihče, ki ni popolnoma spoznal narave države. Za tistega, ki takega znanja nima, bi bilo bolje, da bi umaknil roko s krmila. Kajti nujno bo pokvaril, uničil veselje do življenja in uničil ravno tiste ustanove, zaradi ohranitve katerih je bil tja postavljen. Mislim, da se lahko v politiki izkaže le tisti, ki je z bistvom države, ki jo vodi, sklenil tesno sorodstvo in skupnost.
Do sedaj, dragi poslušalci, smo posebej opazovali, katere so naloge zgodovine in politike, kje so njune meje. Iz tega ne bo težko izpeljati, kakšen je odnos med obema, v čem sta si sorodni in v čem se razlikujeta.
Najprej je jasno, da je podlaga obeh enaka. Kajti ni je politike, ki se ne bi opirala na popolno in natančno vedenje o upravljanju države. To je znanje, ki brez vednosti o dogodkih preteklih časov ni mogoče. In ker zgodovina vsebuje ali pa stremi za prav tem znanjem, je jasno, da sta v tej točki obe tesno povezani. Ne rečem, da bi brez popolnega zgodovinskega znanja sploh ne bilo politike, saj obstaja bistroumnost človeškega razuma, ki tako rekoč skozi božji navdih prodira v naravo stvari. Prav tako ne nameravam določiti posebne vzgojne metode za može, ki so primerni za upravljanje države, temveč raziskujem bistvo stvari, ne da bi se preveč ukvarjal s tem, ali je za doseganje tistih višin, o katerih govorim, bolj primerna skrbno pridobljena izobrazba ali neke vrste preroška slutnja. Potemtakem je naloga zgodovine, da bistvo države prikaže in razloži iz vrste preteklih dogodkov, kar pa naj politika po doseženem razumevanju in pridobljenem spoznanju razvija naprej in dovrši. Vedenje o preteklosti je brez seznanjenosti s sedanjostjo nepopolno. Sedanjosti ne moremo razumeti brez znanja o preteklosti. Druga drugi si podajata roko: ena brez druge sploh ne more obstajati, bodisi ne more biti popolna.
Ne glede na to ne delim mnenja s tistimi, ki menijo, da se ne sme zgoditi nič novega. Iz izkušnje vemo, da je človeška narava odprta za napake, da se človeške stvari hitro obrnejo na slabše. Dokaz za to je življenje samo, ki napreduje in še vedno ostaja na tiru, vsakodnevno je potrebno novo delovanje, pa tudi viharji. Politična modrost ni tako zelo v ohranjanju, temveč bolj v premikanju in rasti. Kajti še veliko manjka, da bi človeški rod zrasel do najvišje popolnosti. Sami zgodovini bi uspelo doseči svoje meje in končne smotre, če mi ne bi še naprej stremeli k dosegi te višine in vrha.
Tako, dragi poslušalci, pojmujem sorodnosti in razlike zgodovine in politike. Obe sta hkrati znanost in umetnost. V znanosti sta med seboj tesno povezani, le da se ena ukvarja bolj s preteklostjo, druga pa s sedanjostjo in prihodnostjo. Veliko več je razlik v smislu umetnosti. Zgodovina se v celoti nanaša na literaturo, kajti njena naloga je na novo predstaviti, kako so se dogodki zgodili, kakšni so bili ljudje, ter spomin na to ohraniti za vse čase. Politika pa se v celoti nanaša na delovanje. Prizadeva si s sponami države držati ljudi skupaj, z modrostjo zakonov ohraniti mir med njimi, jih povezati s prosto poslušnostjo ter jih voditi tako, da v javnem in zasebnem življenju ravnajo dobro in pravilno. Zgodovina in politika se razlikujeta skoraj tako kot teoretična in praktična filozofija. Ena se nanaša na šolo, druga pa bolj na trg, neskladje in javne spore. Ena ostaja v senci, druga je v rabi bolj na svetlobi. Za eno zadošča ohranjanje, druga ne le ohranja, temveč tudi ustvarja novo.
Verjamem, da mi bo kdo očital, da nekatera področja politike nimajo nič skupnega z zgodovino, pa so kljub temu zelo pomembna. Ta področja razlagajo naravne zakone države, ne le pravo ravnanje na področju poljedelstva in gozdov, temveč tudi način, kako pridobiti in razdeliti denar, kako upravljati mesta, kako ohranjati sodišča in kako naj se pišejo in izvajajo zakoni. In v resnici ne nameravam podcenjevati znanosti, ki je tako polna bistroumnosti, resnice in uporabnosti. Nasprotno, za državo je pomembna prav tako kot medicina za človeško telo. Kajti tudi človeška družba ima tako rekoč svoje lastno telo. Državna ekonomija prikazuje, kako so členi države med seboj povezani, pred oči nam postavi svoje arterije, otekline in kri ter uči, kako ohraniti zdravo stanje državnega telesa, kako ozdraviti bolno telo ali preprečiti bolezen. Tako zelo pomembna je, ker zanemarjanje njenih učiteljev ne prinese pogube le enemu, temveč vsem. Vendar to niti najmanj ne slabi naše prejšnje razlage. Kajti prvič, zgodovinar potrebuje, nič manj kot politik, natančno in dostopno seznanjenost s temi problemi, saj ravno na tem zdravstvenem stanju države temeljijo vzroki dogodkov, ki jih zgodovinar raziskuje. In drugič, in to je bistveno, ta znanost nima take teže in ugleda, da bi bilo od nje odvisno vsako politično dejanje. Kajti močan in zdrav človek, četudi upošteva nasvete zdravnika, vendarle ni tako poslušen, da bi se celo življenje ravnal po zdravniških navodilih, temveč to poslušnost prepusti bolehnim in trpečim. In enako velja za zdravo in modro urejeno državo. Ta se sicer opira na zakone državne ekonomije in jih molče upošteva, vendar pa se jih nikakor ne drži tako boječe, da ne bi mogla storiti česa, kar ne bi bilo točno prilagojeno njenim zakonom, kajti nikoli ni hlapčevsko poslušna. Razmišlja o drugih zakonih večjega pomena, sijajnih stališčih, ki jih je priklicala gonilna sila notranjega življenja in se nanašajo na duh in srce in na kratko ljudem podelijo božjo svobodo.
Na tem mestu se v našem opazovanju pojavi še ena razlika med dvema tako tesno povezanima disciplinama. Zgodovina je po svoji naravi univerzalna. Sicer obstajajo nekateri, ki vse njeno prizadevanje uporabijo za svojo ožjo domovino, za svojo državo in se včasih omejijo le na senčni kot zemeljske oble. Vendar le-te vodi bolj neka posebna ljubezen ali pieteta, ali samo po sebi zelo hvalevredno nagnjenje do previdne marljivosti, ne pa želja po znanju, ki je lastna znanosti. Povsem drugačno je bistvo politike: vedno znova se nanaša na eno samo državo, je v rabi za njene koristi, je zato nujno odvisna od njene narave in se tako zapira v določene meje. Kajti, le kdo bi hotel sam voditi vse države? Srečen tisti, ki razume vodenje ene same. Veliko jih je, ki se lotijo krmiljenja državne ladje, in zelo malo, ki niso prisiljeni vajeti takoj spustiti iz rok. Kajti ta umetnost, kot katera koli druga, zahteva ostrino razuma, pogum duše in moč genija, ki je rojen, da odkriva in razmišlja ter je, če se ne motim, najtežja vseh umetnosti.
In tako se vračam tja, kjer smo začeli. Kajti filozofi prejšnjih stoletij so se motili, ko so mislili, da so iznašli univerzalno doktrino, po kateri bi bilo mogoče vladati vsemu. Vztrajnim raziskavam, v katerih bi spoznali posamezno, so se izogibali. To je odpor, ki ga v mnogih državah že dolgo časa ni mogoče zanikati. Ker jih je zajela poguba javnih odnosov, so bili prepričani, da morajo vse preoblikovati po zasnutku ene slike najboljše državne oblike, različnim narodom dati en in isti zakon ter jim predlagati eno skupno državno obliko. In tako so poskušali vse mogoče. Najpomembnejše se jim je zdelo zrahljati, raztrgati in uničiti od nekdaj obstoječe ustanove. Napovedovali so, da bo temu morda sledil začetek skupne sreče, povratek zlate dobe. Kmalu zatem pa so sami ugotovili, da elementov in začetkov stvari, ki so služili ustanovitvi človeške družbe, ni mogoče nekaznovano premakniti in povesti v središče prepira in razklanosti. Spoznali so, da imajo države posebno enotnost značaja, ki jo je sicer z nasiljem in nasilnostjo mogoče zadržati, ni pa je lahko v celoti uničiti in odpraviti. Končno so z osebnim trpljenjem odkrili grabežljivost in oblastnost najslabših ljudi, ki so jih razglasili sami. Ti ljudje so prinesli človeškemu rodu neskončno nesrečo in še danes, kot kaže primer Španije, države spravljajo v nesrečo.
In sedaj se obračam na vas, dragi študijski kolegi. Zgodovina, ki jo že nekaj let učim in kar danes s prazničnim dejanjem prevzemam, vsebuje nešteto dobrega, predvsem pa, kot smo pravkar videli, lahko zdravi politiki utira pot in jo brani pred mrakom in prevarami, ki se dandanes prikradejo v misli celo najboljšim ljudem. Nekateri vedno znova ponavljajo, da naša doba zaradi izjemne umetnosti obrtnikov in tovarnarjev, zaradi raznolikega izobraževanja, ki sega vse do najnižjih slojev, ne nazadnje tudi zaradi občega pogleda in humanosti po stopnji presega vse prejšnje, ne da bi pri tem lahko navedli vsaj kak primer, še manj pa izpeljali zakon. Zdijo se sami sebi veliki, ko niti malo ne cenijo staršev in prednikov. Nasprotno pa drugi zagotavljajo, da je naša doba najslabša od vseh prejšnjih, da ji primanjkuje pietete, religije, poguma in pravičnosti. Obtožujoče vzklikajo, da zaradi množice napak izboljšanje ni mogoče. Tem le ustreza to, kar je novega in nezaslišanega, saj to se po večini ujema s spremenljivim značajem časovnih razmerij. Ti ljudje pa ne odobravajo nič, kar je bilo potrjeno z ugledom starega veka, in se, kot je le mogoče, branijo stopinj prednikov. Vendar pa nas zgodovina uči, da vsaka doba vsebuje svoje pomanjkljivosti in svoje kreposti, tako da nimamo posebnega razloga za obup, kot tudi ne za ponos in objestnost. Iz zgodovine izvemo tudi, da ima vsaka doba svojo lastno nalogo in tako tudi naša, ki jo moramo sami s pridnostjo in skrbnostjo izpeljati. Končno spoznamo tudi, da človeških stvari ne vodijo ne slepa, neizogibna usoda in ne prividi, temveč je dobro upravljanje z njimi odvisno od kreposti, razuma in modrosti. Vabim vas, da to znanost sprejmete v svojo dušo, dragi študijski kolegi. Vabim vas, da uberemo pot, ki nam jo le-ta kaže, saj to od nas terjajo domovina, primer starega veka in novih časov ter ne nazadnje tudi narava in nujnost stvari samih.
Gregor Pobežin
Ko je leta 1860 izšel trinajsti zvezek Micheletove »Francoske zgodovine«, je njen izid s posebnim pismom avtorju pozdravil nihče drug kot veliki pisatelj Victor Hugo, z besedami, da je Michelet »Ojdip, ki se spopada s sfingami preteklosti«, in da »kot zgodovinar, filozof in poet zmaguje v bitkah«. »To pismo,« je zaključil, »končujem le zato, da se vrnem k Vaši knjigi: ostal bom v Vaši družbi.«
Jules Michelet (1798–1874), sin tiskarja in knjigoveza, je bil eden najplodnejših piscev v zgodovini francoskega zgodovinopisja, ki se je proslavil s »Francosko zgodovino« (Histoire de France) in »Zgodovino francoske revolucije« (Histoire de la Révolution française), s preučevanjem katere se je uvrstil v tradicijo raziskovanja najbolj prestižnega motiva francoskega zgodovinopisja v devetnajstem stoletju. Obe njegovi temeljni deli sta izhajali dolgo vrsto let; »Francoska zgodovina«, ki obsega kar 23 zvezkov, je izhajala celo več kot trideset let (med letoma 1833 in 1867), sedem zvezkov »Zgodovine francoske revolucije« pa je izšlo med letoma 1847 in 1853.
Svojo plodno pisateljsko kariero je Michelet pričel le dobrih pet let po doktorski disertaciji (1819), ko je izdal dve temeljni pedagoški deli (ti sta v Franciji ostali aktualni do srede 19. stol.), in sicer »Sinhrono preglednico sodobne zgodovine« (Tableau synchronique de l'histoire moderne, 1453–1648, 1824) ter »Časovno preglednico sodobne zgodovine« (Tableau chronologique de l'Histoire Moderne, 1453–1789, 1825), posebej pa velja izpostaviti tudi njegov prevod dela Principi d'una scienza nuova (prevod izšel 1827) Giambattista Vica.
V svoji dolgi karieri je sicer zbral še obsežen opus »manjših spisov« (izraz ob njihovem obsegu deluje izrazito ironično, a celo sam Michelet jih imenuje kar »knjižice«); leta 1831 je izdal »Uvod v univerzalno zgodovino« (fr. Introduction à l'histoire universelle) in »Rimsko zgodovino« (Histoire Romaine), med temi »manjšimi spisi« pa velja posebej omeniti spis »Ljudstvo« (Le peuple), ki je izšel leta 1846. Michelet, ki se za razliko od svojih sodobnikov ni aktivno spuščal v politiko (a svojih demokratskih stališč tudi ni skrival, kar mu pri karieri ni niti malo koristilo), je v tem delu zalo jasno izpostavil svoj svetovni nazor – celo tako zelo, da nekateri deli delujejo malodane osebno izpovedno –, še posebej pa tako učinkuje tudi politično eksplicitni uvod, ki je posvečen prijatelju Edgarju Quinetu in iz katerega je izbran citirani odlomek.
Po državnem udaru Ludvika Napoleona je Michelet kljub temu, da se je vzdržal aktivne politične kariere, postal žrtev lastnih političnih nazorov. Ko je Ludvik Napoleon leta 1852 postal cesar Napoleon III., je Michelet zavrnil prisego cesarju, zato je izgubil mesto predavatelja na Collège de France (po tem je živel v vse prej kot zavidljivih gmotnih razmerah), še posebej pa je bila zanj boleča izguba mesta v Nacionalnem arhivu. Po dinamiki izhajanja posameznih zvezkov »Francoske zgodovine« je sicer mogoče sklepati, da to niti malo ni zavrlo njegove ustvarjalne energije, kajti ta njegov opus magnum je v večjem delu nastal v prav tem obdobju.
Micheletu je kasnejša zgodovinopisna tradicija zamerila predvsem odsotnost kritične distance in erudicije, poleg pomanjkanja posluha za vire pa tudi njegov občasno nekritični patriotizem. Micheletov odnos do virov se je za nezadostnega izkazal že v razmerju do sodobnikov, pa celo nekaterih predhodnikov (njegova »Rimska zgodovina«, denimo, se v tem pogledu ne more primerjati niti z Niebuhrovo, ki je prvič izšla 1811/12 – torej dvajset let pred Micheletovo), vendar pa se obenem zdi, da se tega zaveda celo sam Michelet, ki zgodovinarjevo poslanstvo in delo ocenjuje kot malodane poetičen postopek.
Kljub temu je imel v kasnejši tradiciji Michelet nemalo privržencev: zlasti šola Analovcev je našla veliko posluha za njegov romanticizem in njegov silovit, barvit literarni slog, s katerim se je dvignil nad številne sodobnike in ki ga Hippolyte Taine primerja kar s slikarjem Delacroixom.
Ta knjiga je več kot knjiga – je jaz. Zato pripada Vam. Ta knjiga je jaz in je – upam si reči – Vi, dragi prijatelj. Sami ste že opazili, in to ne brez razloga, da sva vedno enakih misli, tudi če se o njih ne posvetujeva. V naju utripa isto srce … Kako čudovita harmonija, morda res presenetljiva, a vendar tako naravna, mar ne? Vsa množica najinih del je pognala iz iste žive korenine: iz občutenja Francije in ideje Domovine.
Sprejmite potemtakem to knjigo o Ljudstvu, ker je vi in je jaz. Midva namreč predstavljava – bržkone nič bolj kot kdo drug – dva sodobna obraza Ljudstva in njegovega nedavnega napredka: vi s svojim vojaškim in jaz s svojim industrijskim poreklom.
To knjigo sem napisal po sebi, po svojem življenju, po svojem srcu; dosti bolj kot iz študija izvira iz mojih izkustev – iz mojih opazovanj, iz mojih stikov s prijatelji ter bližnjimi. Nabral sem jo po cestah: sreča rada služi tistemu, ki je zvest vedno isti ideji. Ne nazadnje sem to knjigo odkril med spomini na mojo mladost. Če sem želel raziskati življenje Ljudstva, sem moral zgolj preiskati te spomine. Tudi jaz, dragi prijatelj, sem delal z rokami – naziv modernega človeka, namreč delavca, sem si zaslužil v več ozirih. Preden sem ustvarjal knjige, sem jih dejansko sestavljal; preden sem sestavljal misli, sem stavil črke, zato mi niso neznane tegobe iz delavnice in nadležnih dolgih ur … Kako žalostno obdobje! Bila so zadnja leta cesarstva in zdelo se je, da propada vse, kar je kaj vredno: družina, imetje, domovina. […]
Kdor se zadovolji zgolj z opazovanjem zunanjosti, s slikanjem forme, je niti ne bo znal videti; da bi jo namreč pravilno videl, bi moral vedeti, kaj prekriva – ni je slike brez anatomije. […]
Eno ljudstvo! Ena domovina! Ena Francija! Prosim vas, nikoli ne postanimo dve ljudstvi. Brez enotnosti bo po nas. Le kako se tega ne zavedate?
Francozi! Vi, vsakega porekla, vseh stanov, vseh strank se dobro zavedajte naslednjega: na vsem svetu imate le enega zanesljivega prijatelja, in to je Francija. V očeh trdovratne koalicije aristokracij vas bo vedno bremenil zločin – da ste pred petdesetimi leti hoteli odrešiti svet. Tega vam niso in tudi ne bodo odpustili. Zanje ste nenehna grožnja. Med seboj se morda razlikujete po različnih strankarskih nazivih, toda kot Francozi ste skupaj predmet obsodb. Pred Evropo, tega se dobro zavedajte, bo imela Francija vselej eno samo neizbrisljivo ime, ki je njeno resnično, večno ime: Revolucija!
Gregor Pobežin
Christian Matthias Theodor Mommsen se je rodil 30. novembra 1817 v Gardingu v južni Šleziji, v družini protestantskega duhovnika. Okoliščine, v katerih je odraščal, so bistveno zaznamovale njegovo kasnejšo strokovno in politično pot: kneževini Schleswig in Holstein sta bili v času njegove mladosti upravno pod sosednjo Dansko vse do druge vojne za Šlezijo l. 1864. Prebivalstvo Šlezije je bilo sicer večinoma nemško, vendar so rezultati referenduma o priključitvi Šlezije Nemčiji oz. Danski l. 1920 jasno pokazali, da je bilo celo v južni Šleziji, ki se je večinsko sicer odločila za priključitev Nemčiji, kakih 20 odstotkov prebivalstva danskega (v severni Šleziji, ki se je večinsko odločila za priključitev Danski, je bila slika narodnostne sestave tako rekoč diametralno nasprotna). To izrazito multikulturno okolje in pa klasična domača vzgoja z močnimi elementi liberalizma sta Mommsena opremila z osebnimi in političnimi stališči, ki so se jasno odražala tudi v njegovem zgodovinopisnem opusu.
Večji del svoje mladosti je Mommsen z družino preživel v mestecu Oldesloe nedaleč od Hamburga; na njegovo zgodnjo izobrazbo je odločilno vplival oče Jens, navdušenec nad klasičnim slovstvom, ki je svojega sina Theodorja in njegova brata (Carl Johann Tycho in August, ki sta prav tako postala ugledna nemška znanstvenika – prvi je bil poznavalec Shakespeara, drugi pa se je posvečal kronologiji starega veka) poučeval sprva kar doma. Theodor je nato od l. 1832 obiskoval Gymnasium Christianeum, slovito Lateinschule v Altoni pri Hamburgu (od koder je bila tudi njegova mati Sophie), kjer se je navzel izrazito liberalnih stališč (narodnostna sestava dijakov je bila močno mešana). Študijsko pot je Mommsen nadaljeval na univerzi v Kielu, kjer je med leti 1838 in 1843 študiral pravo in filologijo; leta 1843 je študij prava zaključil summa cum laude z nalogo na temo rimskega prava in tudi z državnim strokovnim izpitom, ki mu je omogočal opravljanje sodne prakse; vendar pa se je nadalje študijsko posvečal predvsem poglobljenemu študiju rimskega prava ter antične zgodovine z numizmatiko in epigrafiko: takoj po študiju je pridobil štipendijo danske vlade za študij v Italiji, kjer se je tri leta posvečal študiju latinskih napisov in novcev.
Svojo prvo profesorsko službo je Mommsen nastopil leta 1848 na univerzi v Leipzigu, kjer je poučeval rimskego pravo. Ko je bil zaradi političnega delovanja l. 1850/51 odpuščen, vendar je nastopil službo na Univerzi v Zürichu (tam je ostal do l. 1854), zatem na Univerzi v Breslauu (dan. Wroclaw), nazadnje pa je l. 1858 nastopil svojo zadnjo službo na mestu profesorja za antično zgodovino na Univerzi v Berlinu, ki jo je opravljal vse do svoje smrti l. 1903.
Ves ta čas je bil Mommsen kot goreč liberalec tudi politično aktiven (dvakrat je bil poslanec v pruskem parlamentu, po združitvi Nemčije pa še enkrat v sklicu nemškega rajhstaga), iz politike pa se je umaknil šele po hudem sporu s kanclerjem Ottom von Bismarckom, ki ga je zaradi domnevnih klevet celo (neuspešno) tožil. Ob tem je bil Mommsen med drugim več kot dvajset let tajnik Pruske akademije znanosti. Umrl je leta 1903 v berlinskem predmestju Charlottenburg.
Mommsenov opus je naravnost neverjetna zbirka nič manj kakor 1500 posameznih enot (pri tem ne smemo prezreti dejstva, da je v zgodnjih letih deloval tudi kot novinar in publicist). Že v študijskih letih je pokazal, da ni pisec Nieburhovega kova: njegov slog je svež, aktualističen in dostopen. Že prvo njegovo objavljeno delo, zbirka poezij v soavtorstvu z Ottom Jahnom in bratom Tychom (Liederbuch dreier Freunde, 1843), je kazala na literata s pretanjenim posluhom za umetno prozo, ki piše cum ira et studio.
Med njegovimi deli je brez dvoma najbolj imenitno – po obsegu pa sploh ne najpomembnejše – delo njegova Rimska zgodovina. Delo je bilo sprva zamišljeno kot pregled rimske zgodovine od začetkov Rima do pozne antike, vendar pa ga Mommsen v tem obsegu ni uresničil. Prvi trije zvezki (od predvidenih štirih) so izšli med leti 1854 in 1856; četrtega zvezka, ki naj bi obravnaval zgodovino cesarstva, ni nikoli napisal in šele leta 1885 je izdal peti zvezek, ki pa obravnava zgodovino rimskih provinc od Cezarja do cesarja Dioklecijana. Kaj je razlog, da se Mommsen nikoli ni lotil zgodovine cesarstva, ostaja uganka; številni so si to razlagali z njegovim odporom do vsakršnega absolutističnega sloga vladanja (kakor je bilo tudi v primeru dvajset let starejšega francoskega zgodovinarja Julesa Micheleta, ki je l. 1831 izdal prvi zvezek svoje »Rimske zgodovine«, drugega – posvečenega cesarstvu – pa potem nikoli izdal), vendar se zdi malo verjetno, da bi Mommsen svojim političnim prepričanjem in averzijam pustil prekrižati pot njegovi lastni znanstveni ustvarjalnosti. Vsekakor je na temo zgodovine cesarstva pripravil predavanja, ki so jih študentje vneto obiskovali – o tem pričajo njihova ohranjena pisma, v katerih ga prosijo za dovoljenje za ponovno obiskovanje predavanj. Na podlagi zapiskov, ki sta jih dva Mommsenova študenta (Sebastian in Paul Hensel – oče in sin) zbrala med leti 1863 in 1886, je leta 1992 izšlo delov z naslovom »Zgodovina Rima pod cesarji«. Delo, ki odpira poseben pogled na Mommsenovo interpretacijo rimske zgodovine za časa cesarstva, je bilo deležno izjemne pozornosti in je v času izida veljalo za epohalno odkritje.
V rimski republiki je Mommsen videl vzor organiziranja moderne politične države; ta sentiment seva iz globoke osebne zavzetosti v opisani snovi, pri čemer je različne osebnosti, ki so, kakor je sam formuliral v svojem rektorskem nagovoru, »soustvarjale dogodke v prevladujočih razmerah«, ocenil izrazito pozitivno ali negativno, vendar z jasnim politično–didaktičnim namenom: aktualistični, modernizirajoči profili rimskih politikov (pri tem denimo zlasti živahni opisi Cicerona in Cezarja še danes ostajajo med najbolj branimi pasusi njegove zgodovine) mu služijo tudi kot alegorični opisi sodobne nemške oz. evropske politike. Vsaj v tem pogledu je njegov animal politicum spregovoril le nekoliko preglasno: nekatere primerjave delujejo vsiljeno in ahistorično ter, kakor je Mommsenu očital denimo tudi Marx, preveč posplošeno, zato tudi ni povsem pretirana ocena, da gre v primeru njegove zgodovine za Tendenzhistorie. Njegove besede o položaju in zadržanju Judov v heleniziranem okolju vzhodnega Sredozemlja ali v rimskem cesarstvu nasploh pa zvenijo naravnost preroško: »Judje s svoje strani niso ravnali nič bolje. Odvrnili so se od helenskega slovstva, ki je zdaj veljalo za nečisto, in se upirali celo uporabi grškega prevoda biblije … Izkazalo se je, da postaja sožitje Judov in Nejudov prav tako bolj in bolj neizogibno kot zaradi danih okoliščin neznosno; nasprotje v veri, pravu in nraveh se je zaostrovalo in medsebojna oholost, tako kot medsebojno sovraštvo sta na obeh straneh rušila moralne norme. […] Ta zagrenjenost, ta oholost, to zaničevanje, kot se je takrat utrdilo, predstavlja seveda neizogibno rast neke nemara prav tako neizogibne setve; dediščina teh časov pa bremeni človeštvo še danes.«
Kljub okrnjenemu in nikoli uresničenemu obsegu je bila Mommsenova Rimska zgodovina, ki je takoj postala velik uspeh (referenčno delo pa za zgodovinarje antike ostaja še danes), l. 1902 deležna najvišjega možnega priznanja, Nobelove nagrade za literaturo – a kljub temu tega dela na moremo šteti za njegovo temeljno delo. S stališča znanstvene erudicije je Mommsenov daleč najpomembnejši dosežek delo z naslovom »Rimsko državno pravo« (Römisches Staatsrecht), monumentalni pregled rimskega prava, ki je zajel ogromno materijo nekodificiranega rimskega prava na podlagi pričevanj pri avtorjih, v napisih itd. Delo, ki obsega več tisoč strani, je po zvezkih izhajalo med leti 1871 in 1888, nato pa je Mommsen leta 1893 izdal še revidirano celotno izdajo. Delo je izjemno sistematičen in koherenten pregled pravne materije, ki je per partes nastajala celo več stoletij in v katero so imeli morda sami rimski pravniki celo slabši (vsekakor pa manj celovit) pogled kot Mommsen. Temu je nato leta 1899 dodal še enako pomembno delo z naslovom »Rimsko kazensko pravo« (Römisches Strafrecht).
Mommsen pa je bistveno oblikoval še en izjemen projekt, ki je bil uresničljiv le v organizaciji tako genialnega in metodičnega posameznika, kakršen je bil sam, in sicer velika zbirka latinskih napisov republikanskega in cesarskega obdobja – t.i. Corpus inscriptionum Latinarum (CIL) –, ki je postala naravnost nepogrešljivo gradivo za sistematičen študij malodane vseh aspektov rimske zgodovine. To gigantsko zbirko rimskih napisov, ki je izhajala pod okriljem berlinske Akademije znanosti v letih 1863–1955 (projekt pa je živ še danes, in sicer poteka pod okriljem Berlin-Brandenburgische Akademie der Wissenschaften), je Mommsen sooblikoval kot urednik in soavtor; kolikšnega pomena je bil Mommsenov prispevek pri tem projektu, pove že dejstvo, da je berlinska Akademija načrt za izdelavo zbirke oblikovala že leta 1815, da pa je šele potem, ko je bil k projektu povabljen tudi Mommsen, ta načrt dobil (l. 1853) jasne obrise. Mommsen je bil očitna izbira za koordinatorja tako pomembnega projekta, sploh še, ker je svoj triletni študij napisov v Italiji okronal s pomembnim znanstvenim pregledom latinskih napisov v neapeljskem kraljestvu (Inscriptiones regni Neapolitani Latinae), ki je izšlo l. 1852 in mu v trenutku prislužilo nesporen sloves eminentnega strokovnjaka na področju epigrafike. Za CIL je Mommsen prispeval jasno metodologijo objavljanja napisov, razdelal načrt njihovega zbiranja in objavljanja po posameznih nekdanjih rimskih provincah in določil latinščino kot lingua franca humanističnih znanstvenikov za uradni jezik CIL. Deset let kasneje je prvi zvezek – prispeval ga je sam Mommsen – izšel. Za časa njegovega življenja in strokovnega udejstvovanja na tem projektu je izšlo skupno 15 zvezkov, od tega jih je delno ali v celoti Mommsen prispeval šest. Tudi če so nekatera Mommsenova dela – predvsem »Rimska zgodovina« – že pri sodobnikih predvsem pa v kasnejši znanstveni perspektivi že bila korigirana, pa ne moremo mimo dejstva, da nekatera dela (ne samo CIL) ostajajo nepogrešljivo strokovno čtivo. Kako zelo pomemben je njegov opus, kaže že dejstvo, da so nedolgo po njegovi smrti izšli njegovi zbrani spisi (Gesammelte Schriften) v osmih zvezkih, ki so sukcesivno izhajali med leti 1905 in 1913.
Mommsena kot zgodovinarja lahko uvodoma morda najbolje predstavijo kar njegova lastna razmišljanja, ki jih je razgrnil v nagovoru ob nastopu položaja rektorja berlinske univerze l. 1874:
Zgodovina je eden tistih akademskih predmetov, ki jih ni mogoče neposredno osvojiti zgolj s poučevanjem in učenjem. Zato je zgodovina na neki način še prelahka, na neki način pa pretežka. Prvin zgodovinske discipline se ni mogoče naučiti, kajti vsak človek jih že nosi v sebi. Zgodovina je ne nazadnje zgolj jasno védenje dejanskih dogodkih, ki ga tvori najprej odkrivanje in preučevanje dostopnih pričevanj, nato pa spletanje teh pričevanj v pripoved v skladu s posameznikovim razumevanjem mož, ki so dogodke soustvarjali, ter prevladujočih razmer. Prvo imenujemo 'kritično preučevanje zgodovinskih virov', drugo pa 'pragmatično pisanje zgodovine'. Toda zgodovinarji nismo edini, ki se posvečamo takšnemu opravilu: pravzaprav je vsak od vas, gospodje, pa vsak misleči človek nasploh, raziskovalec virov in pragmatični zgodovinar. Prav vsakdo potrebuje eno in drugo, če želi razumeti poljubni dogodek, ki se odvije pred njegovimi očmi; vsak poslovnež, ki hoče izpeljati kupčijo, vsak pravnik, ki prevzame neki primer, je raziskovalec virov in pragmatični zgodovinar. Rekel bi, da so prvine zgodovinske znanosti še enostavnejše in očitnejše od filoloških ali matematičnih, zato jih ni mogoče priučiti. […]
Zato bi bilo napak pripisati študiju zgodovine pripisati na univerzi kaj več kot drugotni pomen. Bodočemu zgodovinarju bo seveda dobro usmerjen študij na njegovem področju prišel še kako prav, a čeprav praksa ni edino, kar izmojstri človeka, ni prav nobene druge reči, ob kateri človek postane mojster, kot prav dolgotrajna, naporna praksa. V kratkem obdobju, ki ga človek prebije na univerzi, za kaj takega ni dovolj časa. Nevarna in prav škodljiva je utvara, da se zgodovinarji lahko na univerzi izobrazijo do enake mere kakor filologi in matematiki. Upravičeno smemo trditi, da se zgodovinar, prej kakor matematik ali filolog, rodi in ne naredi – in da se prej sam izobrazi kakor pa prejme izobrazbo. […]
Za nemške študente je vpis na univerzo še vedno patent plemenitosti, ki ga uvrsti med prostovoljne branitelje pravice in resnice ter svobode človeškega duha. Je pa tudi obveznost: kdor ta dolg prevzame nase, se zaveže, da bo vztrajal v tem naporu in da ne bo podlegel podlim sovražnikom duhovne rasti – ravnodušju, uslužnosti in površnosti. […]
Aleš Bunta
Friederich Wilhelm Nietzsche (1844–1900) izhaja iz družine protestantskega pastorja poljskega rodu. Leta 1864 je pričel s študijem teologije in klasične filologije v Bonnu, kmalu zatem je teologijo opustil in sledil svojemu učitelju Friederichu Ritchlu v Leipzig. Po končanem študiju (1869) je deset let poučeval klasično filologijo, nato zaradi zdravstvenih težav akademsko kariero opustil, zadnjih deset let pa težko bolan preživel v skrbništvu matere in sestre v Naumburgu in Weimarju.
Spis O koristi in škodi zgodovine za življenje (Vom Nutzen und Nachteil der Historie für das Leben, 1874), ki je drugi po vrsti v ciklusu Čas neprimernih razmišljanj (Unzeitgemässe Betrachtungen; preostali so David Strauß: izpovedovalec in pisatelj, Schoppenhauer kot vzgojitelj in Richard Wagner v Bayreuthu), sodi skupaj z Rojstvom tragedije iz duha glasbe (Die Geburt der Tragödie aus dem Geiste der Musik, 1872) in še nekaterimi manj znanimi besedili v zgodnje obdobje Nietzschejevega ustvarjanja, ki ga številni interpreti upravičeno razlagajo predvsem kot »uverturo« njegovemu kasnejšemu delu.
Za zgodnje obdobje Nietzschejeve filozofije so značilne naslednje komponente: »filozofija življenja« in z njo tesno povezana kritika znanosti, še posebej pojma (sokratske) vednosti, poudarjanje prednosti umetniškega dela pred filozofijo ter ostro nasprotovanje sistemski filozofiji, predvsem Heglovi trditvi, da je mesto resnice lahko le znanstveni sistem. V odvrnitvi od Hegla Nietzsche nikakor ni osamljen in »času neprimeren«, saj v ta kontekst sodijo praktično vsa velika imena na Nemčijo vezane filozofije druge polovice 19. stoletja: Kierkegaard, Schoppenhauer in na svoj način tudi mladi Marx. Nietzschejevo zavračanje Hegla izhaja iz zahteve po uveljavitvi »golega življenja« posameznika in nesoizmernosti stanja njegove eksistencialne samoosmislitve glede na heglovsko »življenje pojmov«, ki narekuje, da se pomen posameznika izgubi v zgodovinskem razvoju duha.
Če je za zgodnjega Nietzscheja značilno protiheglovsko stališče, potem za zrelo fazo velja, da se izoblikuje v prelomu s Schoppenhauerjem. Bistvo preloma lahko označimo kot postopek heterogenizacije volje – če je za Schoppenhauerja vsak posamezni pojav v svetu zgolj objektivizacija moje volje, ki pri tem ostaja nespoznavna stvar na sebi, sem po Nietzscheju jaz sam natanko tisto mnoštvo, ki obstaja zgolj kot izzvanost (volja) v kroženje volje do moči in sicer natanko na ta način, da se samemu sebi prezentira(m) kot enost. Od Schoppenhauerjevega solipsističnega in substancializiranega subjekta torej preidemo k Nietzschejevemu subjektu, ki je nekakšen (ne)subjekt: pot do njega namreč vodi prek postopka desubjektivizacije, v katerem se skozi transcendentalni videz enosti razbere »subjekt kot mnoštvo«. Lahko bi torej rekli, da zreli Nietzsche ne nastopi z radikalno zavrnitvijo Hegla, ki jo je mogoče razbrati v O koristi in škodi zgodovine za življenje, temveč Heglovi desubstancializaciji subjekta, ki odločilno prelomi s klasično racionalistično predstavo substancialne razločenosti subjekta in spoznavnega sveta, doda še paradoksni postopek desubjektivizacije subjekta, ki prav posameznikovo vsakokratno vpetost v polje heterogenega izpostavi kot tisti pogoj, ki omogoča, da ga sploh lahko mislimo kot individuum. S to potezo pa Nietzsche tudi odločilno vpliva na Heideggerja in kasnejšo postmoderno filozofijo.
O koristi in škodi zgodovine za življenje ni delo, ki bi poskušalo vzpostaviti samosvoj filozofski sistem, ampak je aksiološki poskus ovrednotenja zgodovinskega stanja, pri čemer naj bi mesto merodajnosti zavzelo življenje samo oziroma tisti pogoji, ki služijo njegovemu spodbujanju in obnavljanju. Tudi najbolj izpostavljeno spoznanje celotnega spisa izhaja iz naznačenega obzorja: Nietzsche svoj čas označi za obdobje Überflüssigkeit (preobilja) historičnosti, ki je povsem izgubila stik z življenjem in privedla do stanja, v katerem ona sama, v nasprotju z lastnim smotrom, življenje celo duši in hromi. Preobilje historičnosti vodi v uničujočo dihotomijo ponotranjenega in zunanjega, pri čemer sodobnost, obsedena s »ponotranjenim učenjaštvom«, izgublja vsak občutek za (zunanje) dejanje in kreativnost v najširšem smislu. Osrednja postavka tega spoznanja je teza, da je tudi znanost smiselna samo takrat, ko v celoti služi svojemu smotru, ki je izključno v službi življenja, kar v Nietzschejevih okvirih pomeni predvsem v spodbujanju k dejavnosti.
Njegova kritika preobilja historičnosti ne pomeni, da je Nietzsche nasprotnik zgodovinskosti človeka, nasprotno, človek je po njegovem mnenju bistveno zgodovinsko bitje. Od živali, ki sproti vse pozabi in tako obstaja vselej vsa in v celoti znotraj določenega trenutka, ga loči prav zmožnost pomnjenja. Za nas vprašanje, ali je takšna razločitev med človeško in živalsko zavestjo pertinentna, tu ni bistveno. Žival je tu namreč samo prispodoba za nedosegljivo stanje čiste prisotnosti, ki sovpade z ničem: »To je čudež: trenutek, mimobežno tu in že ga ni več. Poprej nič, za tem nič, pa vendar se kot duh povrne in moti spokoj poznejšega trenutka.« 833 Nedosegljivost »živalskega celostnega obstoja« v samopozabi trenutka, ali drugače, spodletelost metafizičnega mita o miselnem zlitju s čisto prisotnostjo, ki je padec v čisto eno in s tem v nič, je konstitutivna vrzel v redu biti, ki človekov obstoj razkrije kot »nikoli dovršeni imperfekt«. Človek kot zgodovinsko bitje je torej mišljen kot stičišče dveh elementarnih dejavnikov: zmožnosti pomnjenja (historičnosti) in neke nedosegljive, a hkrati konstitutivne pozabe.
Na podobno ontološko shemo naletimo že v Rojstvu tragedije, kjer se v središče miselnega projekta prav tako postavlja stičišče dvojega, dveh mitoloških principov – apoliničnega in dionizičnega: apolinično sovpade s težnjo po identiteti, medtem ko je dionizično njen protiprincip, gesta odpora samoosmislitvi v registru samoidentifikacije, ali, če se izrazimo nekoliko drugače, specifična preferenca do niča, ki pa proizvaja delovanje in z njim življenje. Če smo natančnejši, pravzaprav oba principa, tako apolinični kot dionizični, vsak na sebi vodita v nič: apolinična identiteta ni nič drugega kot »tančica maja«, ki zastira »realnost« postajanja in minevanja in jo torej lahko formuliramo kot nič »realnosti«. Medtem ko dionizični princip, s svojo težnjo po prebijanju nične koprene apoliničnega, prav tako ne doseže realnosti kot take, saj sta postajanje in minevanje, v katera se dionizično razpusti, sama na sebi realnost, ki pa je nasprotje »realnosti«, ki bi jo bilo mogoče hipostazirati. Na ta način se kot prava vrednost dionizičnega pokaže biti nič apoliničnega niča.
To, kar je v Rojstvu tragedije razmerje apoliničnega in dionizičnega, je v Koristi in škodi razmerje pomnjenja in pozabe, torej historičnega in antihistoričnega, pri čemer se še vedno nahajamo predvsem v razmerju težnje po formiranju lastne historične identitete (ki je po Nietzcheju vedno imaginarna, a zato nič manj pomembna) in njenega protiprincipa, ki identiteto vzgiblje s tem, da je, da obstaja kot njen lastni nič. In prav rezultat tega gibanja je življenje. A s tem se logika vznika smisla kot stičišča pluralnosti na sebi nesmiselnih vzgibov še ne zaključi: Nietzsche v nadaljevanju izpostavi tri tipe človekove zgodovinskosti, ki pač lahko služijo življenju: monumentalnost, antikvarnost in kritičnost. V grobem – monumentalni tip zgodovinskosti je tisti, ki nas opozarja, da se je v zgodovini že dogodilo nekaj velikega, in na ta način življenje vzpodbuja k ponovitvi te veličine, antikvarni tip išče in ohranja korenine, iz katerih je njegovo življenje izraslo, medtem ko kritični tip pristopa k zgodovini zato, da bi v njej razbral absurd in ustvaril zahtevo po radikalni spremembi. Odločilno je to, da navedeni trije tipi pristopov k zgodovini sicer služijo življenju, toda vsak zase zopet vodijo v propad: monumentalnost, ki bi rada ponovila minulo veličino, goji »vero pitagorejcev«, da »se bo ob isti konstelaciji nebesnih teles tudi na zemlji ponovno pripetil isti dogodek … da se bo torej stoik znova povezal z epikurejcem in še enkrat umoril Cezarja …«.834 Ne samo, da monumentalnost potvarja zgodovino zato, da bi v njej lahko razbrala veličino, ampak v imenu zastarelih kriterijev onemogoča vse novo. Antikvarnost in njena pieteta do korenin ne vodi v nič drugega kot »domačijskost«. Princip njenega delovanja ni širitev obzorja, temveč oženje duha, ki počasi vodi v propad. Tudi tretji, kritični tip, s svojo uničevalnostjo preteklega vodi v slepoto, saj četudi je občasno potreben rez s preteklostjo, ostaja dejstvo, da smo ravno rezultat njenih nepravilnosti in zablod.
Tri tipe »življenjsko utemeljene« zgodovine, ki vsak zase vodijo v slepoto tako za preteklost kot tudi za prihodnost, lahko interpretiramo na dva načina. Prva možnost je ta, da iščemo nek pozitivni preostanek in spoznamo, da lahko vsak princip v določeni situaciji zabrede s prave poti, vendar načeloma, kolikor ohranja ravnotežje z ostalima dvema, nudi možnost nekega tvornega prispevka. Ta teza ima v samem besedilu določeno konsistentnost, toda z vidika širšega Nietzschejevega opusa se je morda ustrezneje odločiti za drugo, bolj tvegano pot, katere cilj je ugotovitev, da ne gre samo za to, da trije tipi zgodovinskosti drug drugega dopolnjujejo, ampak predvsem za to, da si določajo mejo na ta način, da so nič drug drugega in hkrati prav z lastno ničnostjo dajejo pomen drugemu: šele v refleksiji pathosa monumentalnosti in destruktivnosti kritičnega, se, denimo, antikvarnost pokaže kot neka pieteta do preteklosti, šele v konservativizmu monumentalnega in nazadnjaškemu narodnjaštvu antikvarnega se pokaže nuja po kritični prekinitvi itd.
Odločilno je to, da nimamo več opraviti s spoznanjem temelja zgodovinskega procesa, ampak z mišljenjem, ki izhaja iz pluralnosti različnih perspektiv, ki svoj pomen pridobijo šele tam, kjer vstopajo v medsebojna razmerja. Tega pa ne gre mešati s kakim subjektivističnim relativizmom. Nasprotno, gre za docela »objektivni« pogled na zgodovino, ki pa tudi sama ni več pojmovana kot nujno gibanje v skladu z neko enotno paradigmo, ampak kot entiteta pluralnega izvora, v kateri se najmanjša napaka lahko izkaže za prelomni dogodek. Skratka, zgodovina ni več območje mišljenja, kjer moramo vsako kontingenco odpraviti v korist podobe gibanja v skladu s pravili enotnega sistema, ampak obzorje, v katerem utegnemo razbrati medsebojno sopripadnost nuje in kontingence. Prav ta prehod pa je tudi odločilna poteza besedila O koristi in škodi zgodovine za življenje.
Sicer pa sovražim vse, kar me samo poučuje, ne da bi povečalo mojo dejavnost ali jo neposredno oživljalo. S temi Goethejevemi besedami naj se začne, kot z nekakšnim srčno izraženim Ceterum censeo, naša obravnava o vrednosti ali nevrednosti zgodovine [historie]. V njej želimo namreč prikazati, zakaj moramo poučevanje brez oživljanja, zakaj moramo vednost, pri kateri dejavnost oslabi, zakaj moramo zgodovino kot dragoceno spoznavno preobilje in luksuz čisto resno, z Goethejevimi besedami, sovražiti – zato, ker nam še manjka to, kar je najnujnejše, in ker je to, kar je preobilno, sovražnik nujnega. Gotovo, zgodovino potrebujemo, toda potrebujemo jo drugače kot razvajeni pohajkovalec v vrtu vednosti, naj le-ta še s takšno imenitnostjo gleda na naše robate in neprivlačne potrebe in stiske. Se pravi, rabimo jo za življenje in dejanje, ne za to, da se lagodno odvrnemo od življenja in od dejanja ali pa da celo olepšujemo sebično življenje in strahopetno ter slabo dejanje. Zgodovini hočemo služiti le, kolikor zgodovina služi življenju: vendar pa obstajata neka stopnja ukvarjanja z zgodovino in neko cenjenje zgodovine, pri kateri življenje zakrni in se izrodi: fenomen, za katerega ni zdaj nič manj nujno, kakor je lahko nemara boleče, da se ga ob nenavadnih simptomih našega časa zavemo.
Historični fenomen, spoznan kot tak in v celoti, ter razkrojen v spoznavni fenomen, je za tistega, ki ga je spoznal, mrtev: v njem je namreč spoznal norost, nepravičnost, slepo strast in nasploh ves svetno zamračen horizont tega fenomena, hkrati pa ravno v tem tudi njegovo zgodovinsko moč. Ta moč je zanj, vedočega, zdaj postala nemočna: morda še ne zanj, živečega.
Zgodovina, mišljena kot čista znanost in v stanju suverenosti, bi bila za človeštvo neke vrste sklenitev življenja in obračun. In nasprotno, historična omika je nekaj zdravilnega, nekaj, kar obeta prihodnost le, če jo spremlja mogočen nov življenjski tok, npr. nastajajoča kultura, samo takrat torej, če jo obvladuje in vodi višja sila in če ni sama tista, ki vlada in vodi.
Zgodovina, kolikor je v službi življenja, je v službi nehistorične moči, zato ne bo, v takšni podreditvi, nikoli mogla ali pa hotela postati čista znanost kot denimo matematika. Vprašanje, do katere mere življenje sploh rabi usluge zgodovine, pa je eno najvišjih vprašanj in ena najvišjih skrbi z ozirom na zdravje človeka, ljudstva, kulture. Kajti pri prevelikem odmerku zgodovine se življenje razdrobi in izrodi, s tem pa se naposled, s to izroditvijo, zopet izrodi tudi sama zgodovina.
Da pa življenje potrebuje usluge zgodovine, je treba dojeti enako jasno kakor stavek, ki ga bomo pozneje morali dokazati – da gre prevelik odmerek zgodovine na škodo živečega. Zgodovina pripada živečemu v treh ozirih: pripada mu kot dejavnemu in umirajočemu, pripada mu kot ohranjujočemu in častečemu, pripada mu kot trpečemu in potrebnemu osvoboditve. Tej trojnosti odnosov ustreza trojnost vrst zgodovine: če je namreč dovoljeno razlikovati monumentalno, antikvarno in kritično vrsto zgodovine.
Zgodovina pripada predvsem dejavnim in mogočnim, tistemu, ki bije velik boj, ki rabi zglede, učitelje, tolažnike, a jih ne more najti med svojimi sovrstniki in v sedanjosti. Tako je pripadala Schillerju: naš čas je namreč tako slab, je rekel Goethe, da pesnik v človeškem življenju, ki ga obdaja, ne srečuje več nobene uporabne narave. Z ozirom na dejavneža Polibij npr. politično zgodovino imenuje prava priprava za vladanje državi in najodličnejša učiteljica, ki nas s spominom na nezgode drugih opominja, naj stanovitno prenašamo premene sreče. Kdor se je naučil, da v tem spoznava smisel zgodovine, ta je gotovo nejevoljen, ko vidi, kako po piramidah velikih preteklosti plezajo radovedni popotniki ali dlakocepski mikrologi; tam, kjer sam nahaja dražljaje za posnemanje in izboljševanje, si ne želi srečati pohajkovalca, ki se, željan razvedrila ali senzacije, klati med nakopičenimi slikovnimi zakladi galerije. Da dejavni sredi slabotnih pohajkovalcev, ki nimajo upanja, sredi na videz dejavnih, v resnici pa le razburjenih in cepetajočih sovrstnikov ne bi, z občutkom gnusa, obupal, se ozre izza sebe in prekine tek k svojemu cilju, da bi zajel sapo. Njegov cilj pa je kakršna koli že sreča, morda ne njegova lastna, pogosto pa sreča ljudstva ali sreča človeštva v celoti; pred resignacijo beži nazaj in uporablja zgodovino kot sredstvo proti resignaciji. Večinoma se mu ne obeta nagrada, razen nemara slava, se pravi, pravica do častnega mesta v templju zgodovine, kjer bo lahko zopet sam tistim, ki prihajajo za njim, učitelj, tolažnik in opominjalec. Njegova zapoved se namreč glasi: to, kar je bilo nekoč zmožno, da pojem »človeka« razpne dlje in da ga še lepše izpolni, to mora biti tudi večno navzoče, da bi bilo večno zmožno za kaj takega. Da oblikujejo veliki momenti v borbi posameznikov verigo, da se v njih skozi tisočletja med seboj povezuje gorska veriga človeštva, da je zame najvišje v nekem takem že zdavnaj minulem momentu še živo, svetlo in veliko – to je temeljna misel v veri v humanost, ki se izraža v zahtevi po monumentalni zgodovini. A ravno ob tej zahtevi, da naj bo veliko večno, se razvnema najstrahotnejši boj. Vse drugo, kar še živi, kliče namreč Ne. To, kar je monumentalno, naj ne nastane – tako se glasi nasprotno geslo. Topa navada, majhno in nizko, ki napolnjuje vse kotičke sveta in se kot težak zemeljski plin dimi okoli vsega, kar je veliko, se, ovirajoče, varajoče, dušeče in daveče postavlja na pot, po kateri mora iti veliko k nesmrtnosti. A ta pot pelje skozi človeške možgane! Skozi možgane prestrašenih živali s kratko življenjsko dobo, ki vedno znova izplavajo k istim stiskam in ki se jim mukoma uspe za nekaj časa obraniti pred pogubo. Kajti najprej hočejo samo Eno: živeti za vsako ceno. Kdo bi si lahko mislil, da bi bilo pri njih mogoče najti tisti težavni tekmovalni tek z baklami monumentalne zgodovine, ki edini omogoča, da živi naprej to, kar je veliko! In vendar se vedno znova predramijo nekateri, ki se z ozirom na preteklo veliko čutijo, okrepljeni z njegovim motrenjem, tako osrečeni, kakor da bi bilo človeško življenje čudovita zadeva in kakor da bi bil najlepši plod tega grenkega rastja celo v tem, da vemo, da je prej nekoč Nekdo ponosno in močno šel skozi to bivanje, Drugi zopet globokoumno, Tretji usmiljeno in pripravljen pomagati – da pa so vsi zapustili En nauk, da namreč živi najlepše tisti, ki ne spoštuje bivanja. Navaden človek gre skozi ta razpon časa pobito resno in poželjivo, oni pa so, na svoji poti k nesmrtnosti in k monumentalni zgodovini, znali doseči olimpičen smeh ali vsaj sublimni posmeh; pogosto so v grob stopili z ironijo – le kaj bi se dalo pri njih pokopati! Samo to vendarle, kar jih je kot blato, nesnaga, nečimrnost, živalskost vselej tlačilo in kar bo zdaj zapadlo preteklosti, potem ko je bilo že dolgo izpostavljeno njihovemu zaničevanju. Eno pa bo le živelo, monogram njihovega najlastnejšega bistva, delo, dejanje, nenavadna razsvetlitev, stvaritev; živelo bo, ker ga ni sveta zanamcev, ki bi se temu lahko odrekel. V tej poveličani obliki je slava vendarle nekaj več kot najlastnejši grižljaj našega samoljubja, kot jo je imenoval Schopenhauer, je vera v sopripadnost in kontinuiteto velikih vseh časov, je ugovor proti premeni rodov in minljivosti.
S čim torej sodobniku koristi monumentalna obravnava preteklosti, ukvarjanje s klasičnim in redkim prejšnjih časov? Iz nje razbira, da je veliko, ki je nekoč bilo tu, vsekakor enkrat bilo možno in da bo zato gotovo enkrat spet mogoče; pogumno nadaljuje svojo pot, saj je zdaj pregnan dvom, ki se ga loteva v šibkejših urah, ali si ne želi nemara nemogočega. […]
Dokler je duša zgodovinopisja vsebovana v velikih vzgibih, ki jih kak mogočnež jemlje iz nje, dokler je treba preteklosti opisovati kot to, kar je vredno posnemanja, kar je posnemljivo in kar je možno tudi še drugič, ji vsekakor grozi, da bo nekoliko premeščeno, preinterpretirano v nekaj lepega in s tem približano svobodnemu pesnjenju; da, obstajajo časi, ki sploh niso zmožni razlikovati med monumentalno preteklostjo in mitično fikcijo; iz enega sveta je namreč mogoče prevzeti natanko iste vzgibe kakor iz drugega. Če torej monumentalna obravnava preteklosti vlada nad obema drugima vrstama obravnave, v mislih imam antikvarno in kritično, gre to na škodo same preteklosti: celi veliki deli te preteklosti so pozabljeni, zaničevani in se valijo dalje kot siv neprekinjen tok, in samo posamična okrašena dejstva se dvigajo iz njega kot otoki: pri redkih osebah, ki sploh postanejo vidne, pade v oči nekaj nenaravnega in čudovitega, tako rekoč kot zlati bok, ki so ga Pitagorovi učenci želeli videti pri svojem mojstru. Monumentalna zgodovina vara z analogijami: pogumneža s pomočjo zapeljivih podobnosti vzpodbuja k predrznosti, navdušenca k fanatizmu, in če si sedaj celo zamislimo, da je ta zgodovina v rokah in glavah nadarjenih egoistov in sanjaških hudobnežev, bodo razrušena kraljestva, umorjeni knezi, sprožene bodo vojne in revolucije, in število zgodovinskih »učinkov na sebi«, se pravi učinkov brez zadostnega vzroka, se bo znova povečalo. Toliko v spomin na škodo, ki jo lahko prizadene monumentalna zgodovina mogočnim in dejavnim, naj bodo ti dobri ali zli; a kaj šele povzroča, če se je polastijo in poslužijo nemočni in nedejavni! […]
Monumentalna zgodovina je maska, s katero se sovraštvo836 do mogočnih in velikih njihovega časa izdaja za nasičeno občudovanje mogočnih in velikih preteklih časov, krinka, v kateri zakrito preobračajo pravi smisel te historične vrste obravnave v njeno nasprotje; naj to vedo ali pa ne, vsekakor pa delujejo tako, kot da bi bilo njihovo geslo: naj mrtvi pokopljejo žive.
Vsaka od treh vrst zgodovine, ki obstajajo, ima svoj prav ravno le na enih tleh in v enem podnebju: na vsakih drugih se razraste v uničujoč plevel. Če človek, ki bi rad ustvaril nekaj velikega, sploh rabi preteklost, se je polasti s pomočjo monumentalne zgodovine; kdor pa, nasprotno, želi ostati v navajenem in od nekdaj spoštovanem, ta neguje preteklost kot antikvarni zgodovinar; in samo tisti, ki ga duši neka zdajšnja stiska in ki si želi za vsako ceno odvreči breme, čuti potrebo po kritični, se pravi razsojajoči in obsojajoči zgodovini. Za marsikatero nesrečo je krivo nepremišljeno presajevanje rastlinja: kritik brez stiske, antikvarist brez pietete, poznavalec velikega brez znanja velikega, vsi ti so takšne rastline, ki so se razrasle v plevel, odtujile svojim naravnim materinskim tlem in zato izrodile. […]
Najvišjo vrednost pa ima historično-antikvarni smisel za čaščenje takrat, ko spremlja skromne, surove, celo borne razmere, v katerih živi človek ali ljudstvo, z enostavnim ganljivim občutjem ugodja in zadovoljstva; kot npr. Niebuhr, ko priznava s pošteno odkritosrčnostjo, da zadovoljno in ne da bi pogrešal umetnost, živi sredi gozdov in polj med svobodnimi kmeti, ki imajo zgodovino. Ali bi lahko zgodovina služila življenju bolje kakor tako, da tudi manj obdarjene rodove in prebivalstva veže na njihovo domovino in domovinsko nrav, da vzpodbuja njihovo stalno naselitev in da jih odvrača od tega, da bi se potikali po tujini v iskanju boljšega in da bi zanj tekmovali? Včasih je videti to, kar posameznika tako rekoč privije na te sotovariše in na ta okolja, na to nadležno navado, na to golo sleme, kot trma in nespamet – a gre za nespamet, ki je najbolj zdravilna in najbolj koristna za celokupnost; tako kot to ve vsak, ki si je prišel na jasno glede strahotnih učinkov pustolovske želje po emigraciji, denimo, pri celih ljudskih rojih, ali ki je priča stanju bližnjega ljudstva, ki ni več zvesto lastni davnini, pač pa jo je žrtvovalo za neumorno kozmopolitsko izbiranje in iskanje novega in vedno novega. Nasprotni občutek, ugodje, ki ga drevesu dajejo njegove korenine, sreča, da samega sebe ne doživljam kot popolnoma poljubnega in naključnega, pač kot nekoga, ki izrašča iz preteklosti kot dediščina, cvet in plod in ki je s tem glede svoje eksistence opravičen in utemeljen, – to je tisto, kar zdaj tako radi označujejo kot pravi historični smisel.
To pa seveda ni stanje, v katerem bi bil človek najbolj usposobljen za to, da razpusti preteklost v čisto vednost; tako da tudi tu zapažamo to, kar smo zapazili pri monumentalni zgodovini, da namreč, dokler zgodovina služi življenju in dokler jo obvladujejo življenjski nagoni, trpi preteklost sama. Če si privoščimo svobodo prispodobe: drevo svoje korenine bolj čuti, kakor da bi jih lahko videlo: to občutje pa meri njihovo velikost glede na velikost in moč njegovih vidnih veja. Če se drevo moti že glede tega, kako globoko v zmoti bo šele glede vsega gozda okoli njega! O katerem ve in ki ga občuti samo v meri, v kateri gozd ovira ali pospešuje njega samega – a nič razen tega. Antikvarni smisel človeka, mestne občine, celotnega ljudstva ima vedno nadvse omejeno vidno polje; tega, kar je najbolj množično, sploh ne zazna, in tisto malo, kar vidi, vidi veliko preblizu in izolirano; ne more ga izmeriti in zato je zanj vse enako pomembno, torej sleherno posamično preveč pomembno. Tedaj pa za reči preteklosti ni vrednostne različnosti in ni sorazmerij, ki bi bili za medsebojno razmerje stvari zares pravični; pač pa so reči izmerjene in postavljene v razmerja vedno le glede na posameznika ali ljudstvo, ki se antikvarno ozira nazaj. […]
A tudi če do te izroditve ne pride, če antikvarna zgodovina ne izgubi temelja, na katerem edino lahko požene korenine v blagor življenja: ne glede na to bo vedno preostalo dovolj nevarnosti, če namreč postane preveč mogočna in preraste druge načine obravnavanja preteklosti. Življenje zna pač samo ohranjati, ne pa ga ustvarjati; zato vedno podcenjuje to, kar postaja, ker za to nima uganjujočega instinkta – kot ga ima na primer monumentalna zgodovina. Tako antikvarna zgodovina preprečuje krepko odločitev za novo, tako hromi delujočega, ki bo, kot delujoči, vedno prizadel in moral prizadeti takšno ali drugačno pieteto. Dejstvo, da je nekaj postalo staro, poraja zdaj zahtevo, da mora biti nesmrtno; če namreč Nekdo za nazaj izračuna, kaj vse je takšna Starina – stara šega očetov, religiozna vera, podedovan politični privilegij – morala prestati za trajanja svoje eksistence, kakšno vsoto pietete in čaščenja s strani posameznikov in generacij, tedaj se zdi predrzno in celo brezbožno, da bi takšno starino nadomestili z novostjo in da bi takšnemu nakopičenju števil pietet in čaščenj postavili nasproti Enice postajajočega in zdajšnjega.
Tu postane jasno, kako nujno človek poleg monumentalne in antikvarne vrste motrenja preteklosti potrebuje še tretjo vrsto, kritično, in sicer tudi to zopet v službi življenja. Imeti mora moč in to moč mora s časa na čas tudi uporabiti, da preteklost zlomi in razpusti, da bi lahko živel; to doseže s tem, da jo spravi pred sodišče, jo podvrže mučnemu zasliševanju in jo naposled obsodi; vsaka preteklost pa je vredna tega, da jo obsodimo – tako je pač s človeškimi zadevami: vedno sta bili v njih močni človeško nasilje in šibkost. Vloge sodnika tu nima pravičnost; še manj sodbo tu izreka milost: pač pa je to življenje samo, ona temna, gonilna, nenasitna, samo sebe želeča moč. Njen izrek je vedno nemilosten, vedno nepravičen, ker nikoli ne izvira iz kakega čistega spoznavnega vrelca; toda v večini primerov bi bil izrek tak tudi, če bi ga izrekla pravičnost sama.
829. Herderjevo (Johann Gottfried Herder) delo Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschen imamo sedaj tudi v slovenskem prevodu Filozofija zgodovine in njen pomen za oblikovanje človeštva, Maribor 1995.
830. P. Alatri, Oris zgodovine moderne politične misli, Ljubljana 1980, str. 83.
831. Prevod I. Naglič.
832. Prevod G. Pobežin.
833. F. Nietzsche, Unzeitgemässe Betrachtungen, Zweites Stück: Vom Nutzen und Nachteil der Historie für das Leben, Frankfurt – Berlin – Dunaj 1969, str. 157.
834. F. Nietzsche, Rojstvo tragedije in duha glasbe, Ljubljana 1995, str. 167.
835. Prevod R. Riha.
836. Neumetniških in slabotnoumetniških natur – opomba R. Riha.