Oto Luthar
Za znamenito francosko revijo Revue de Synthese L’Evolution de L’Humanite, ki jo je leta 1900 ustanovil Henri Berr847 (1863–1954), je težko reči, ali je bila vzrok ali posledica novih pobud, brez dvoma pa je odločilno vplivala na oblikovanje najmočnejše zgodovinopisne šole 20. stoletja. Eden njenih ustanoviteljev, Lucien Febvre(1878–1956), je namreč nekoč priznal, da je Berra razumel kot trojanskega konja na področju tradicionalne zgodovine. Prav tako ni naključna Febvrova raba izraza tradicionalno namesto klasično zgodovinopisje, temveč izraz novega in strogega razdeljevanje na staro in novo zgodovino, zaradi česar se je francoskega zgodovinopisja po koncu štiridesetih let tudi oprijelo ime Nouvele historie.Gre za poimenovanje, ki je vsebovalo cel spekter različnih bolj ali manj novih pristopov k preučevanju preteklosti; od historične antropologije, kulturne in socialne zgodovine do (kasneje) zgodovine mentalitet. In kot lahko sklepamo po pridevnikih, je prišlo do še tesnejše navezave na družboslovne vede.
Kot duhovni začetniki tega procesa, ki ga je nato konec 80. let angleški zgodovinar Peter Burke preimenoval v gibanje, so nastopali avtorji, kot sta Langlois in Seignobos, ki so se v marsičem zgledovali tako pri sociologih Durkheimovešole, kakor tudi pri kritikih njihovega sociološkega realizma oziroma stališča, da socialna dejstva žive le v posameznikih. Najprodornejša praktika iz kroga sodelavcev Synthese pa sta bila že omenjeni Lucen Febvre in nekoliko mlajši Marc Bloch (1886–1944). Njuna prodornost se je kazala tudi v tem, da nista bila zadovoljna z metodološko neinventivnim in filozofsko spekulativnim pisanjem ostalih sodelavcev, temveč sta pozivala k spremembam. Želela sta si bojevit časopis, ki naj bi na podlagi širokokotne analize človeške preteklosti dokazal premoč gospodarske in socialne zgodovine, v središču katere pa naj bi resnično stal človek. Predvsem Febvre je bil obseden od ideje, da »[…] mora biti zgodovina znanost o ljudeh, znanost o človeški preteklosti in ne znanost o stvareh in pojmih. Ideje brez ljudi, ki jih ustvarjajo? … Institucije, ločene od tistih, ki so jih vzpostavili, in ki jih – ob vsej spoštljivosti – nenehno spreminjajo? Ne. Ni druge zgodovine, kot je zgodovina v najširšem smislu.«
Oba skupaj pa sta v uvodniku prve številke novoustanovljenega časopisa Annales d’Histoire Economique et Sociale 848 (januarja 1929) spregovorila o težavah, ki jih povzroča prepad med zgodovino in družbenimi vedami:
»Ker zgodovinarji svoje dobre stare posvečene metode namenjajo dokumentom preteklosti, vse več in več ljudi svoje sile usmerja v študij sodobnih družb in ekonomij. […] Med samimi zgodovinarji, kakor tudi med raziskovalci sodobnih problematik, je mnogo ločnic: antični zgodovinarji, mediavelisti, moderni zgodovinarji; učenjaki, ki se posvečajo opisu ‘civiliziranih’ […] ali – nasprotno – ‘primitivnih’ ali eksotičnih družb. Strinjamo se, da se nam vsem, ki se vsak po svoje ukvarjamo s svojimi vrtički, ne bi moglo zgoditi nič boljšega, kot če bi se lahko pripravili do spremljanja sosedovega dela. Toda zidovi so tako visoki, da pogosto zakrivajo pogled … Proti temu razkolu želimo postaviti svoje standarde. Ne z bornimi članki o metodi in ne s teoretskimi razpravami, temveč s primerom in znanjem. Tukaj bodo združeni predstavniki različnih disciplin in različnih specializacij, spodbujeni z istim duhom natančne objektivnosti, pokazali rezultate svojih raziskav na izbranih temah za katere so strokovnjaki […] Naš namen je znak vere v zgledno vrlino poštenega dela, podprto s solidnim in vestnim raziskovalnim delom.«
Predstavnikom t. i. novega zgodovinopisja je šlo torej za bolj združeno (Febvre) in bolj človeško (Bloch) zgodovino. Tudi Bloch je namreč zgodovino venomer predstavljal kot znanost o ljudeh. Za polji, orodji, stroji, zakoni, pravili in institucijami je videl predvsem ljudi, ki jih je želel spoznati in predstaviti, in tako postati kaj več kot »zbiralec vžigaličnih škatlic«. Njegova tematizacija družbenih procesov v zgodovini je merila na preseganje dogodkovne zgodovine ter na koncu prerasla v zgodovino civilizacij. Podobno kot pred njim Voltairja, je tudi njega motilo, da so imeli bralci zgodovinskih del do prve polovice 20. stoletja občutek, da so v Galiji v zadnjih tisoč štiristo letih živeli samo kralji, ministri in generali. 849
Predvsem pa je bil prepričan, da je zgodovina znanost in ima »pravico, da – ne glede na morebitno uporabnost – pri vedenju zahteva svoj prostor med znanji«. Seveda mora pri tem preseči golo naštevanje »brez povezav in omejitev« in tako postati več kot »prijetno kratkočasje«. Še več, da bi bila vredna našega truda in zaupanja bralcev, bi jo morali pisati »resnicoljubno in iščoč, kolikor je pač mogoče, skrite vzgibe«.
Pri tem je opredelil dve »obliki nepristranskosti«.
»Nepristranskost znanstvenika in nepristranskost sodnika. Imata skupno korenino, pošteno podrejanje resnici. Znanstvenik zapisuje in pravzaprav izziva izkušnjo, ki bo, nemara, njegove najljubše teorije prekucnila na glavo. Ne glede na skrivne želje svojega srca, dober sodnik zaslišuje svoje priče le v skrbi, da bi spoznal dogodke, kakršni so bili. Taka je pri obeh dolžnost vesti in o tem ni mogoča nikakršna razprava. Pride pa trenutek, ko gresta poti vsaksebi. Znanstvenik opazuje in pojasnjuje in s tem je njegova naloga končana. Sodnik mora še razglasiti sodbo. Bo utišal osebna nagnjenja in jo izrekel po zakonu? Sam sebi se bo zdel nepristranski. In v resnici bo nepristranski v sodniškem smislu. Ne pa tudi v znanstvenem smislu. Pri vsaki obsodbi ali oprostitvi se je namreč treba postaviti na stran takih in takih vrednosti, te pa ne izhajajo iz nobene pozitivne znanosti. Da je človek ubil drugega, je dejstvo, ki ga je mogoče dokazati. Za kaznovanje pa je treba morilca najprej spoznati za krivega: to je pa, če dobro premislimo, zgolj mnenje, ob katerem se vse civilizacije ne strinjajo.« 850
Po drugi strani se je zavedal, da je zgodovina »znanost, ki je še vedno v povojih«:
»[T]ako kot vse, ki imajo za svoj predmet človeškega duha […], je v svoji zarodni obliki pripovedi (in) dolgo preobložena z domišljijo (ter) […] navezana na […] (hitro) ulovljive dogodke, […] kot premišljeno razčlenjevanje še zmerom čisto mlada. Šele pred kratkim se ji je komaj posrečilo, da se je prebila pod površinsko dogajanje in je po mamljivosti legend in retorike zavrgla danes nevarnejši strup eruditske železne srajce in v zdravo pamet preoblečenega empirizma. Pri nekaterih najpomembnejših vprašanjih svoje metode še zmerom dela prve tipajoče korake, (zaradi česar) […] sta […] Fustel de Coulanges in že prej Bayle […] trdila, da je ‚najtežja izmed vseh znanosti’.« 851
Z opisanim stališčem in z zavestjo, podedovano po Charlesu Seignobosu, da je zelo koristno, če si zastavimo vprašanje, vendar zelo nevarno, če odgovorimo nanj, se je nato lotil tudi soočenja zgodovine z naravoslovnimi znanostmi ter pri tem ugotovil, da si zgodovinarjem ni več potrebno izposojati »razumskega vzorca […] pri znanostih o naravi, saj takega gabarita tudi te nič več ne uporabljajo v celoti«:
»Ne vemo še prav dobro, kakšne bodo lepega dne znanosti o človeku. Vemo samo, da se jim za obstoj – če se bodo seveda še zmerom ravnale po osnovnih zakonih razuma –, ne bo treba odreči svoji izvirnosti ali se je sramovati.« 852
Po drugi strani pa je ugotavljal, da je pri obeh »postopek obnovitve enak«. Obe sta odvisni od »sledi […], ki jih je za seboj pustil neki pojav, ki ga je samega po sebi nemogoče ujeti«. Tako kot »[…] praprot , ki je v tisočletjih sprhnela, ohranil pa se je njen vtis v kos premoga,« je tudi nekdanje slovesnosti mogoče rekonstruirati iz slik in razlag »[…] na stenah egiptovskih svetišč«. Glede na to je razliko videl predvsem v pripomočkih, ki različnim raziskovalcem omogočijo, da » nekatere najpomembnejše pojave ujamejo z drugimi pojavi, ki so izšli iz njih,« oziroma v dejstvu, da je zgodovinar v primerjavi z drugimi pričami posameznih pojavov vedno na »[…] repu dolge kolone, kjer se napotki s čela prenašajo v gosji vrsti«. 853
Čeprav se je poimenovanje totalna zgodovina uveljavilo šele po drugi svetovni vojni, ga večkrat srečamo tudi v začetni, »opozicijski« fazi Annales. Nanj naletimo v času, ko se je revije pri večini ostalih francoskih zgodovinarjev še vedno držal posmehljiv ton in so pri njej sodelovali predvsem predstavniki drugih disciplin oziroma kolegi iz tujine. Sodelovanja slednjih sta se oba, tako Bloch kot Febvre še posebej razveselila, saj sta si ga želela že pred ustanovitvijo te revije. Že kmalu po prvi svetovni vojni, ko jima je spodletel prvi poskus te vrste in ko sta med pogoje dobrega zgodovinskega časopisa zapisala tudi mednarodno sodelovanje. Nadvse resno sta namreč vzela nekdanji Micheletov nauk, da je za pisanje zgodovine Francije treba obravnavati preteklost celotne Evrope.
Do začetka druge svetovne vojne znotraj annalovskega koncepta ni prišlo do večjih sprememb, zato pa beležimo v petdesetih in šestdesetih letih pravo eksplozijo t. i. strukturne zgodovine (»histoire structurelle« ali »structurale« in »histoire des structures«). Prihajajoča generacija annalovcev, ki je prodirala na čelu s Fernadom Braudelom (1902–1985) človekom, ki je prevzel vodenje Annales po Febvrovi smrti (1956, Blocha so 1944. ustrelili Nemci), je strukture razumela predvsem kot nekakšna ohišja (lupine), ki jih zgodovina v svojem toku pušča za seboj in ki odločilno vplivajo na življenje in delovanje ljudi. Predvsem pa je natančneje opredelila različne stopnje zgodovinskega časa (temps geographique, temps sociale in temps individuel) in njim ustrezne plasti preučevanja (zgodovina dogodkov, zgodovina konjunktur in zgodovina dolgega trajanja). Glede na trend, ki sta ga začela Febvre in Bloch s svojo zgodovino civilizacijskih sklopov, je razumljivo, da je bila največ pozornosti deležna zadnja, tj. zgodovina dolgega trajanja. Ne nazadnje je predvsem na podlagi spremljanja dolgih razvojnih ciklov mogoče zapopasti vzroke za rast in propad določenih civilizacij.
Znotraj te konceptualne usmeritve so delu predstavnikov druge annalovske generacije dajale pečat raziskave materialnega življenja v obdobju med 15. in 18. stoletjem. Pri tem je bolj kot kdaj koli doslej zgodovina dolgega trajanja predstavljala osnovo za »konjunkturno zgodovino«, se pravi za preučevanje nihanj ekonomskih trendov hkrati pa puščala še vedno veliko prostora dogodkovni (tudi politični) zgodovini ter zgodovini sensibilites et des sentiments in ne nazadnje tudi zgodovini mentalitet. Kot samostojna usmeritev je slednja nato v sedemdesetih in osemdesetih postala pravi modni trend in dosegla svoj višek v besedilih ob dvestoletnici francoske revolucije. Takrat so avtorji kot Michael Vovell revolucionarni govorici zasedanj, shodov, praznovanj, govorici, ki je bila vtisnjena v večino zapisnikov, tiskanih člankov in rokopisov akterjev, sledili z novejšimi metodami besedne in pomenske analize. V okviru svojih raziskav so se namreč želeli približati tako sanjam (o svobodi, enakosti …), fanatizmu in praznoverju ter med svoje vire uvrstili »manj pomembne« pisane ali narisane (plakati) vire, kakor tudi različne izrazne oblike v pesmih ter popularnih odtisih vsakdanjega življenja (razglednice, časopisne karikature itd.).
Ne glede na tak razvoj proti koncu stoletja pa je središče annalovskega vesolja vendarle predstavljala Braudelova koncepcija totalne zgodovine, ki zgodovinski čas razume kot soodvisno strukturo treh različnih dimenzij časa. Kako je to izgledalo v praksi, lahko razberemo iz Braudelovega uvoda v eno njegovih največjih del in hkrati eno največjih del zgodovinopisja nasploh (Sredozemlje in sredozemski svet v času Filipa II.; La Mediteranee et le monde mediterraneen a l’epoque de Philipe II).
»Prvi del je posvečen tisti zgodovini, katere dele je skoraj nemogoče zaznati, to je zgodovina, človekovega odnosa do okolja, zgodovina, v kateri so vse spremembe počasne zgodovina stalnega ponavljanja, ponavljajočih se ciklov. Nisem mogel zanemariti te skoraj brezčasne zgodovine, zgodbe o človekovem stiku z neživim, prav tako kot nisem mogel biti zadovoljen s tradicionalnim geografski uvodom v zgodovino, ki ne more zadostiti svojemu namenu, saj ga v premnogih knjigah srečamo kot uvodni suhoparni zapis o rudnih nahajališčih, kmetijskih zvrsteh in tipični flori, kot da rože ne bi poganjale vsako pomlad znova, črede ovac menjale sezonske paše in ladje zaplule na pravo morje, ki se spremeni z vsakim letnim časom. Na drugi ravni, ločeni od prve, je mogoče razločiti drugo zgodovino, tokrat zgodovino s počasnim, a opaznim ritmom. Če ta izraz ne zadostuje, jo lahko kličete tudi socialna zgodovina, zgodovina skupin in druženja. Kako so ti zaokroženi običaji vplivali na sredozemsko življenje nasploh – to je bilo vprašanje, ki sem si ga zastavil v drugem delu knjige skozi pregled sprememb ekonomskih sistemov, držav, družb, civilizacij in končno, zato da bi natančneje predstavil svoj koncept zgodovine ter skušal pokazati, kako so te globoko umeščene sile delovale v zapleteni areni vojaških spopadov. Vojna, kot vemo, ni prizorišče, ki ga vodi samo odgovornost posameznika. Slednjič, tretji del predstavlja tradicionalno zgodovino – zgodovino, za katero bi lahko dejali, da ni le lista ljudi, temveč lista posameznih ljudi, Paul Lacombe in Francois Simiand sta jo imenovala ‘dogodkovna zgodovina’ oziroma zgodovina dogodkov: dogajanje na površini, vrhovi pene, ki jo plima zgodovine nosi na svojem mogočnem hrbtu. Zgodovina bežnega, hitrega in živčnega valovanja, ultraobčutljivega po definiciji; zgodovina najmanjše drhtavice, ki razpreda svoje trepetajoče tipalke. Kot taka je najbolj vznemirljiva od vseh, vzbuja največ človeškega zanimanja, a je tudi najbolj nevarna. Naučiti se moramo nezaupanja do te zgodovine, katere strasti še niso pogašene, do zgodovine, ki so jo čutili, opisali in živeli sodobniki, katerih življenja so tako kratka in kratkovidna kot naša. «
Po izdaji njegovega drugega velikega dela o kapitalizmu in materialnem življenju med letoma 1400 in 1800, prevod imamo tudi v slovenščini, se je njegov sloves razširil tudi drugod po svetu. Še več, za annalovsko koncepcijo so se močno ogreli tudi italijanski zgodovinarji in začeli izdajati celo podoben časopis (Quaderni storici), priljubljena je bila v Španiji, poznali pa so jo tudi drugod po svetu. V Sloveniji smo se z njo srečali prvič že v pisanju Frana Zwittra, pobliže pa nas je z njo seznanil Bogo Grafenauer, predvsem pa hrvaška zgodovinarka Mirjana Gros.. 854
Annalovci so se spogledovali tudi z angleškimi zgodovinarji, predvsem marksistično usmerjenimi sodelavci časopisa Past and Present in člani francosko-angleškega združenja, ki ga je Braudel ustanovil skupaj z nekaterimi britanskimi zgodovinarji. Po drugi strani pa je bil prodor na Otok veliko težji zaradi dveh dominantnih lokalnih usmeritev.
Jedro prve, že omenjene marksistične skupine so tvorili Christopher Hill, Edward Thompson in Eric Hobsbawm. V Sloveniji je gotovo daleč najbolj znan Hobsbawm, ki je do konca življenja ostal zvest tako imenovani »progresistični koaliciji« britanskih marksistov. Gre za skupino, ki je svojo revijo (Past and Present, 1952) ustanovila predvsem zato, da bi se »premišljeno uprla ideološki ekskluzivnosti«, in do leta 1985 precej prispevala k spremembam v »naravi zgodovinskega diskurza«. Sredi osemdesetih je nato prišlo do večje krize, ki jo Hobsbawm pripisuje prehodu s kvantitativnih na kvalitativne študije oziroma premiku od makrozgodovine k mikrozgodovini, od strukturalnih analiz k pripovedi in večjemu posvečanju obravnavi kulturnih fenomenov na račun obravnave družbenih tem. Vmes ugotavlja, da je v času, ko je bila revija na višku, prišlo med zgodovinarji do takšne uglasitve raziskovalnih stališč, da uredniki brez eksplicitnih opredelitev avtorjev sploh niso mogli ločiti, ali je nek prispevek napisal marksist ali nemarksist.
Eno največjih nevarnosti za sodobno zgodovinopisje vidi v »antiuniverzalizmu«, ki po njegovem mnenju izvira iz prepričanja, da je tok preteklosti tako naključen, da je treba izključiti vsako posploševanje. Poleg tega v svojem strokovnem okolju opaža, da v sodobnem zgodovinopisju prihaja do ponovne redukcije zgodovinarske erudicije na iskanje dejstev ali, kot pravi sam, do pomanjkanja »empatije s preteklostjo.« Še več, zdi se mu, da na začetku novega tisočletja predmet zgodovine ni več to, kar se je zgodilo, temveč se zgodovinarji vse bolj osredotočajo na posledice nekega dogodka. Zdi se mu, da nas vse bolj zanima to, kako pripadniki neke skupnosti razumejo neko dogajanje, in ne to kar se je zgodilo. Takšen pristop k obravnavi preteklosti se mu zdi nevaren, ker odpira vrata relativizmu in množičnemu izmišljanju zgodovinskih polresnic in mitov. Nekateri po njegovem mnenju že predstavljajo javno nevarnost. Pri tem navaja ravnanje indijske hinduistične vlade, ameriški pohod na Irak, nacionalistične izpade Silvia Berlusconija in izbruhe religioznega konzervativizma. Svoj nastop na britanski akademiji znanosti konec leta 2004 je zato končal s pozivom za oblikovanje nove fronte razuma oziroma z zavzemanjem za koalicijo tistih, ki zgodovino pojmujejo kot racionalno preučevanje razvoja človeške družbe. Le-ta bi se morala postaviti proti vsem relativistom in postmodernistom, ki zgodovino sistematično deformirajo oziroma zanikajo možnost zgodovinskega razumevanja. Takšna fronta bi po njegovem mnenju morala znova črpati iz marksizma petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja, marksizma, ki stavi na preučevanje interakcije med človeško vrsto in njenim okoljem.
»To so v bistvu vprašanja, ki jih je postavljal že Karl Marx. »Produkcijski načini« (ali kakor koli jih že imenujemo), ki temeljijo na velikih inovacijah v proizvodni tehnologiji, komunikacijah in družbeni organizaciji […], so jedro človeške evolucije. Te inovacije – in Marx se je tega zavedal – se niso zgodile in se ne dogajajo same po sebi. Materialne in kulturne sile ter proizvodni odnosi so neločljivi; so dejavnosti mož in žena, ki gradijo svojo lastno zgodovino, toda ne v ‘vakuumu’ ne zunaj materialnega življenja, kot tudi ne zunaj svoje zgodovinske preteklosti.« 855
S tem se je na najboljši mogoči način poklonil Christopherju Hillu, ki je v uvodu v svojo razpravo o izvoru angleške revolucije, vlogo idej v zgodovini opredelil na naslednji način:
»Ideje so bile nadvse pomembne za posameznike, saj so jih vzpodbujale k akciji, toda zgodovinar mora posvetiti isto pozornost okoliščinam, v katerih so te ideje nastale. Revolucije ne nastajajo brez idej, toda tudi intelektualci jih ne delajo. Para je pomembna za to, da poganja parni stroj; toda iz pare ni mogoče zgraditi niti lokomotive niti stalne proge.«
Med predstavniki konzervativne usmeritve tega prelomnega časa pa kaže omeniti predvsem J. P. Taylorja (1906–1990), Kitsona Clarka (1900–1979), Geoffreya Eltona (1921–) in Hugha Trevor-Roperja (1914–2003). Najbolj občudovan, najbolj kritiziran, najbolj kontroverzen in najbolj bran med njimi, kakor tudi med vsemi drugimi britanskimi avtorji 20. stoletja, je bil Taylor. Svojo knjigo o Bismarcku je npr. utemeljil na tezi, da je nemški kancler zahteval kolonije za Nemčijo predvsem zato, da bi izzval konflikt z Veliko Britanijo ter se na podlagi tega zbližal s Francozi. Za njegov prikaz habsburške monarhije (v delu The Habsburg Monarchy) je značilen močan protigermanski poudarek, njegova najbolj sporna knjigaVzroki za drugo svetovno vojno (The origins of the Second World War) pa je zgrajena na precej nenavadnem objektivističnem stališču. Ob tem, da je Hitlerja proglasil za nekakšnega sodobnega Atilo, ki naj bi k uničevanju težil predvsem zaradi uničevanja samega, je namreč želel opisati vzroke za drugo svetovno vojno.Podobno kot njegov kolega Clark pa tudi on ni bil pretiran ljubitelj generalizacij, temveč je bil prepričan, da »zgodovinarji veliko svojega časa porabijo za banalnosti in nekateri od njih so prepričani, da z zbiranjem teh banalnosti lahko varno prispejo do splošnega zaključka …
Poskrbite za penije in funti se bodo že sami pobrigali zase. To je starodavno prepričanje, toda jaz sem starodaven fijakarski zgodovinar.«
Kot kaže, mu je prav to stališče prineslo dvoumni naziv »zadnja primadona zgodovinopisja«. Stališče, ki je bilo precej bolj ležerno kot prepričanje Kitsona Clarka, ki se je zavzemal za to, da »iz zgodovine izginejo pohlevna in nenevarna splošna mnenja o celih skupinah, razredih in narodih; če katera morajo ostati – ne nazadnje je brez splošnih trditev težko reči kar koli o politiki ali družbi –, potem naj ostanejo pod nadzorom stalnega dvoma kot koristna pomagala, ki so pripravna, morda nujna za trenutno rabo, toda še zdaleč ne najboljše, kar na naši poti do resnice lahko storimo.«
Nekoliko sodobnejša sta bila Elton in Trevor-Roper, toda tudi njun interes ni segel bistveno dlje od rekonstrukcije politične zgodovine. Če sodimo po Trevor-Roperjevem mnenju, sta bila tudi onadva prepričana,da v določenih situacijah politične stranke in politični odnosi niso neposredni izraz socialnih in političnih teorij ali interesov, temveč so polarizirani okoli političnih dogodkov.
Po Hobsbawmovem mnenju se na ta način pride kvečjemu do zgodovine vsega, ne pa tudi do totalne zgodovine. Zgodovina kot nedeljiva tkanina, zgodovina, ki jo je na podlagi razmišljanja Marca Blocha in Luciena Febvra kot totalno prvi opredelil Fernand Braudel, je vse kaj drugega. V njej se med seboj povezujejo vse človeške dejavnosti, njeni interpreti pa so na podlagi »velikih vprašanj« dolžni razlagati razvoj celotne človeške družbe. Poleg tega je bila ta tako imenovana »nova zgodovina«, ki je namesto iz dejstev izhajala iz problemov oziroma iz razumevanja, kako in zakaj se posamični problemi, paradigme in koncepti oblikujejo na določen način v različnih zgodovinskih tradicijah in različnih okoljih, najbolj zaslužna za zbližanje med zgodovino in družboslovjem.
Oto Luthar
Pravzaprav je ironija, da je človek, ki je toliko vložil v krepitev mednarodnega sodelovanja med zgodovinarji, zunaj Francije še vedno relativno neznan ter da so njegove razprave o zgodovini zgodovinopisja in teoriji zgodovine ostale v senci del njegovega velikega kolega in prijatelja Marca Blocha. To je še toliko bolj nenavadno, ker je za razliko od večine francoskih zgodovinarjev zelo hitro pristal v enem izmed dveh centrov francoskega zgodovinopisja. Po osnovni izobrazbi v domačem Lorrainu in študiju na Lycee Louis-le-Grand je Febvre (1878–1956) namreč takoj po služenju vojaščine dobil mesto na prestižni Ecole Normale Superieure v Parizu, kjer se je redno srečeval s filozofoma Henrijem Bergsonom in Lucienom Lecy-Bruhlom, geografom Paulom Vidalom de Blanchem, umetnostnim zgodovinarjem Emilom Malom, literarnim kritikom Henrijem Bremondom in jezikoslovcem Antoinom Meilletom. Vmes je veliko pridobil z branjem del Julesa Micheleta, Jakoba Burckhardta, Fustela de Coulangesa, Louisa Courajoda, Jeana Jauresa in si na ta način pridobil vpogled onkraj takrat prevladujočega nemškega pojmovanja zgodovine kot interpretacije političnih in vojaških dogodkov. Vse bolj ga je zanimala perspektiva, ki so jo odpirali zgoraj našteti in še cela vrsta drugih evropskih filozofov, geografov, antropologov, sociologov, ekonomistov in filologov.
Izjemno širino pogleda pa izdaja že njegova doktorska teza, v kateri je obdelal zgodovino regije Franche-Comte v času vladavine Filipa II. Španskega. Poleg upora Nizozemske proti Filipu II. in bližajoči reformaciji namreč predstavi tudi socialno-geografske značilnosti regije in vse značilnosti ostrega gospodarskega in političnega boja med plemstvom, ki se je vedno bolj zadolževalo, in meščanstvom, ki je postajalo vse bolj premožno in vplivno. Doktorsko nalogo z naslovom Philippe II. et la Franche-Comte: Etude d'histoire politique, religieuse et sociale je zagovarjal leta 1912, nato pa se je s podporo Henrija Berra, ustanovitelja časopisa Revue de synthese historique, lotil obsežne študije odnosa med zgodovino in geografijo. Njegove načrte je prekrižala prva svetovna vojna, katere konec je kot večkrat ranjeni mitraljezec dočakal s činom stotnika.
Oktobra leta 1919 so mu ponudili mesto izrednega profesorja za moderno zgodovino na univerzi v Strasbourgu, glavnem mestu na novo osvojene Alzacije. Ponudbo je sprejel in v svojem izjemnem nastopnem predavanju orisal vlogo zgodovine v »svetu v ruševinah«. Svojo publiko je skušal prepričati, da lahko zgodovinarji takoj, ko se osvobodijo praznega zbiranja podatkov, pisanja pripovedi, ki služijo političnim, ideološkim in nacionalnim ciljem, ter takoj, ko se odkrižajo podrejanju dogodkov umetnim in napačnim zakonitostim, postanejo »najboljši in najbolj zanesljivi varuhi naših nacionalnih idealov, naše civilizacije, naše neodvisnosti in naše volje do miru in svobode«.
V Strasbourgu se je tudi vrnil k svoji študiji odnosa med geografijo in zgodovino, ki je bila objavljena pod naslovom La terre et l'evolution humain,v slovenščino pa bi ga morda lahko prevedli kot Geografija in zgodovina. Izhodišče omenjene knjige je trditev Friedricha Ratzla, da fizično okolje narekuje razpoloženje in spremenljive težnje ljudi ter s slepo brutalnostjo vodi njihove usode. S pomočjo argumentov Vidala de la Blancha, Febvre Ratzlu ugovarja s stališčem, da je vpliv okolja na ljudi vedno posredovan prek idej in družbene strukture. Po njegovem mnenju se namreč vse preredko zgodi, da ena skupina neko naravno danost vidi kot mejo, druga pa kot dragoceno trgovsko povezavo. Podobna stališča je, skupaj z Albertom Demangeonom, zagovarjal tudi v svoji študiji o Renu Ren v zgodovinski in ekonomski perspektivi (Le Rhin: problemes d'histoire et d'economie). Tudi v tem primeru sta oba avtorja prepričana, da ljudska predstava o Renu ni nekaj naravnega, temveč je produkt človekovih izkušenj.
Sicer pa je Febvre upal, da bo kritična razprava o tovrstnih predstavah o tem občutljivem delu nemško-francoske meje ljudem iz Porenja pomagala premagati sodobne nacionalistične mite.
Pri tem razmišljanju mu je veliko pomagal novi znanec in kasnejši nepogrešljivi prijatelj Marc Bloch, s katerim sta sčasoma oblikovala »širši in bolj človeški pogled na zgodovino«.
Za njeno natančnejšo opredelitev in posredovanje širši strokovni javnosti sta leta 1929 ustanovila časopis Annales d'Histoire Economique et Sociale, ki se je do danes ohranil pod imenom Annales: Histoire, Sciences Sociales. Poleg tega sta z Annales skušala utrditi enotnost humanističnih znanosti, razvrednotiti delitev zgodovine na starodavno, srednjeveško in moderno obdobje ter oporekati delitvi družb na »primitivne« ali »civilizirane«. Febvre je v njem napisal vrsto polemičnih kritik in člankov proti tistim, ki so idealizirali dejstva in specializacijo.
V okviru svojega raziskovalnega dela se je v tem času posvetil preučevanju francoskega pogleda na renesanso in reformacijo. V številnih člankih in predavanjih na to temo je ugotavljal, da je Micheletov koncept »renesanse« ali »preporoda« natrgal vezi med srednjim vekom in renesanso, saj ni upošteval dejstva, da se je močan sloj meščanskega prebivalstva izoblikoval že globoko v srednjem veku. V drugem delu svojega raziskovanja pa je izzival ortodoksne poglede na reformacijo kot upor, ki ga je proti zlorabam katoliške cerkve vodil Luther. Po njegovem mnenju se zgodovina verovanja ne more omejiti samo na opise posameznih cerkvenih institucij, temveč bi morala spregovoriti tudi o načinih verovanja preprostih ljudi, njihovih čustvih, stremljenjih in vedenju.
Prepričan je bil, da je do reformacije prišlo predvsem zaradi vedno večjih zahtev meščanstva po »jasni, poudarjeno človeški in zmerno bratski cerkvi«, v kateri bi vsi ljudje lahko brali Sveto pismo ter vzpostavili neposredni dialog z bogom. Na to stališče naletimo tudi v njegovi biografiji Martina Luthra (Un destin: Martin Luther), v kateri razlaga zakaj je bilo meščanstvo sploh lahko dovzetno za njegove ideje in zaradi česa so se nekateri ljudje od njega odvrnili.
Pet let kasneje (1933) je Febvre zapustil Strasbourg. Sprejel je ponudbo pariškega College de France, kmalu zatem pa prevzel tudi uredništvo Encyclopedie francaise. Njegov vpliv se je dodatno povečal potem, ko je antisemitska politika vichyjske Francije onemogočila sodelovanje Marca Blocha. Tudi sicer je vojna temeljito spremenila njegovo življenje. Pri dvainšestdesetih je, prestar za vojaka, večino časa med 1940 in 1945 preživel na vrtu svoje podeželske hiše v Franche-Comte. O tem, kako uspešen je bil pri vzgoji rož in zelenjave, ni podatkov, poznamo pa dela, ki so nastala za pisalno mizo. V tem času je namreč napisal kar tri knjige: 16. stoletje in nevernost: primer Rabelais (Le probleme de l'incroyance au XVIe siecle: la Region de Rabelais), Origene in Des Periers: uganka o »cymbalum mundi« (Origene et Des Periers: ou, l'enigme du »cymbalum mundi«), Heptameron: o sveti in posvetni ljubezni (Autour de l'Haptameron: amour sacre, amour profane). Brez dvoma je najbolj odmevalo prvo delo, v katerem Febvre kritizira tezo, da pesnitev Gargantua in Pantagruel (1532–34) priča o Rabelaisevem ateizmu. Obtožbe v zvezi z njegovim domnevnim napadom na cerkev in vero je razkrinkal kot netočne ter opozoril na to, da je bila v 16. stoletju izraz »ateist« dokaj pogosta in splošna zmerljivka. Poleg tega je to priložnost izkoristil tudi za to, da je opozoril na različne pomene posameznih besed in pojmov v preteklosti. Bralce je nagovarjal, naj ne zaupajo pomenom posameznih izrazov, saj se večkrat izkaže, da so ti v preteklosti imeli drug pomen ali da so, glede na situacijo, lahko pomenili različne stvari. Trditev, da so je že v 16. stoletju besedo ateizem uporabljali za zanikanje božjega, glede na to precej tvegana. V tam času je namreč pomenila mnogo več oziroma so jo uporabljali za opis cele vrste nespodobnosti. Zato ima Febvre po vsej verjetnosti prav, ko pravi, da je bil Rabelais, podobno kot nizozemski reformator Erazem Roterdamski, predvsem kritik srednjeveške cerkve in da je v njem težko videti ateista v današnjem pomenu besede. Še več, ob primerjavi stališč obeh je prišel do povsem nasprotnega spoznanja, in sicer, da ateizem v 16. stoletju ni bil mogoč. Ne nazadnje tudi zato ne, ker ta čas še ni premogel potrebnega mentalnega orodja (outillage mental). Po njegovem mnenju niti filozofija niti znanost nista poznali konceptualnega aparata, s katerim bi bilo mogoče opisati novodobni ateizem. Čas pred Descartesom sicer res ni poznal pojmov, kot so »absolutno« in »relativno«, »abstraktno« in »konkretno«, »vzročnost« in »zakonitost«, pojmov, s katerimi so bili oboroženi začetniki racionalizma, toda Febvre je verjetno res nekoliko pretiraval, ko je govoril o nerazvitem občutku za čas in prostor v predstavah ljudi 16. stoletja. Prav tako imajo nekateri njegovi kritiki verjetno prav tudi takrat, ko trdijo, da je v tem obdobju obstajala večja pluralnost mišljenja in verovanja, kot je to mogoče sklepati po razpravi o Rabelaisu.
Kljub takšnim in drugačnim pripombam pa se velika večina zgodovinarjev še vedno strinja v tem, da je delo o Rabelaisu ena najpomembnejših zgodovinskih knjig 20. stoletja. Žal pa to za avtorja ni bila pretirana tolažba, saj ga je po letu 1945 čakalo dvojno delo. Leto prej so namreč Nemci ustrelili njegovega judovskega kolega in prijatelja Marca Blocha, zaradi česar je moral sam urejati revijo Annales in urediti njegove zapiske za knjigo Poklic zgodovinarja (Apologie pour l'histoire ou metier d'historien). Temu se je kasneje pridružila še prošnja za pomoč pri reorganizaciji Ecole des Hautes Etudes in predsedovanje njene sixieme section (namenjene družbenim vedam). Obremenjen s tovrstnimi obveznostmi za pisanje ni imel veliko časa, zato pa mu je uspelo dokončno uveljaviti koncept zgodovinopisja, kot sta si ga zamislila z Blochom dobrih petnajst let pred tem.
Po smrti Alfreda Mauryja leta 1892 je College de France ukinil katedro Obče zgodovine in aplikativne historične metode in preteči je moralo 41 let, da so jo znova odprli. Febvre je njeno vrnitev razumel kot izjemen dogodek, predvsem pa kot pripoznanje nove generacije okrog Revue de Synthese Historique in Henrija Berra, človeka, ki je leta 1911 v uvodu k svojemu kritičnemu in teoretičnemu eseju La syntehese en histoire pogumno in jasnovidno zapisal, da »ni res, da je zgodovina brez stika z življenjem, ker je preveč znanstvena«, temveč »ravno obratno, nima ga zato, ker ni dovolj znanstvena«. Pri tem je bil prepričan, da je šlo za preprosto zavračanje starih idej, ki naj bi jih novi prišleki razveljavljali, še manj za krizo ideala, temveč za » […] obogatitev in razširitev. Na določeni točki, s katero se ukvarjamo, obstaja možnost, ki jo slutimo v novih pogajanjih, v miselnih povezavah med obema področjema, ki ju je doslej delil prepad: objektivno področje Narave; subjektivno področje Duha.
To sicer res ni trenutek, da bi raziskovali, kako, v kakšni meri in v kateri določeni točki lahko na zgodovino – čeprav komaj rojeno za obče življenje znanosti – vplivajo te velike idejne preobrazbe. Če že ne bi za to rabili cele knjige, bi rabili pa vsaj predavanje. Zadovoljimo se s preprosto ugotovitvijo: kako naj sredi takih preobratov spočnemo zgodovino, povsem nepremično v svojih starih običajih? Kako naj ne bi za nas same čutili potrebe, da uskladimo svoje ideje in svoje metode z drugimi? Kako ne bi spet gradili, da uporabim to besedo, ko pa se povsod pojavljajo razpoke?
Spet graditi, toda na kakšnih temeljih? – Ne iščimo prav daleč: gradimo na čvrsti podlagi tega, kar je prav imenovati Človeštvo.
Zgodovina kot znanost o Človeku, znanost o človeški preteklosti. Nikakor pa ne znanost o stvareh ali konceptih. Ideje zunaj ljudi, ki jih razglašajo? Ideje, preprosti elementi med množico drugih, ki tvorijo prtljago iz vplivov, obnovljenih spominov, branj in pogovorov, – kar vsakdo od nas nosi s seboj? Institucije, ločene od tistih, ki jih ustanavljajo in ki jih vsemu spoštovanju navkljub neprestano spreminjajo? Ne. Obstaja samo Zgodovina o Človeku in zgodovina v širšem smislu. Ko je James Darmesteter napisal La vie des mots in za glavnega junaka izbral Govor, je postalo jasno, s kakšno silovitostjo je prav tu, v Collège de France, Michel Bréal priznaval svojo utvaro.
Zgodovina kot znanost o Človeku, zato tudi o dejstvih, da: toda to so družbena dejstva, naloga zgodovinarja pa je, če hoče ta dejstva razložiti, da poišče ljudi, ki so jih živeli, in tiste, ki so se pozneje z vsemi svojimi idejami nastanili v njih.
Besedila, da: a to so družbena besedila. Celo besede, ki jih tvorijo, so natrpane z družbeno snovjo. In vse imajo svojo zgodovino, zvenijo različno, v skladu s časom, in celo če označujejo materialne predmete, le redko pomenijo enaka stvarna dejstva.
Brez dvoma, besedila: toda vsa besedila. In ne le tisti dokumenti iz arhivov, ki gredo v prid samo tistemu, ki si iz njih dela privilegij – tisti privilegij (kot je govoril oni drugi857 ), da iz njih izve kako ime, kraj, datum; datum, ime, kraj – to vse je pozitivna vednost zgodovinarja, ki mu ni mar resničnosti, je sklepal. Kaj pa pesem, slika, drama: za nas so to dokumenti, priče žive družbene zgodovine, nabite z mogočnostjo misli in dejanj.
Besedila, seveda: toda ne samo besedila. Prav tako dokumenti, kakršnekoli narave že so; tisti, ki jih uporabljamo že dolga leta; še zlasti tisti, ki so plod uspešnega prizadevanja novih strok: statistike; demografije, ki je nadomestila genealogijo, v vsej razsežnosti, v kakršni Demos nadomesti Kralje in Prince na njihovem prestolu; jezikoslovja, ki z Meilletom razglaša, da vse, kar izhaja iz jezika, izraža neko civilizacijsko dejstvo; psihologije, ki prehaja od preučevanja posameznikov k preučevanju skupin in množic: in še koliko drugih? Na blatna močvirja na severu je pred tisočletji padel pelod gozdnih dreves. Neki Gradmann, ki ga preučuje pod mikroskopom, danes na tej podlagi izvaja svoja skrajno zanimiva preučevanja antične poselitve, ki jih namreč, priznajmo, znanost človeškega habitata v svoji nemoči ne more pripeljati do konca – četudi podatkom iz raziskovanih besedil doda imena krajev ali kak podatek o arheoloških ostankih. Ta tisočletni pelod je res zgodovinski dokument. Zgodovina dela med iz njega. Zgodovina, ki se brez izjeme pouči o vsem, česar se lahko domisli človeška iznajdljivost in kar lahko združi, da bi bilo mogoče zapolniti tišino v besedilih in odpraviti opustošenje pozabe …
Med bližnjimi ali daljnimi strokami je treba neprestano sklepati nove povezave; na isti predmet je treba usmeriti snop svetlobe več heterogenih znanosti: to je osnovna naloga in naj si jo zadajo vsi, ki jih privlači zgodovina brez meja in pregrad, nedvomno najnujnejša in najplodovitejša.
Izposoja pojmov? Včasih. Predvsem pa izposoja metod in razuma. Gotovo gre za osamljene iskalce, ki beračijo za pomoč pri sosedih? To je dandanes pravilo. Najbrž bo tudi jutri enako, strokovnjaki z različno izobrazbo se bodo združevali v skupine, da bi povezali svoja prizadevanja: fizik, si predstavljam, bo zastavil problem; matematik bo s svojo virtuoznostjo obdeloval znanstveni jezik; na koncu pa še astronom, ki bo na brezmejnem nebesnem polju opazoval in nadzoroval zvezde ter izbiral tiste, ki jih je treba izbrati. Brez dvoma pravo pravilo za prihodnost. Med obdelavo bo razkrilo veliko svojih tajnosti. Ne bo več tako izključno le stvar človeka in njegove emanacije. Toda pri učinkovitosti bo pridobilo vse tisto, kar bo izgubilo pri svoji osebni noti. Če nam je to všeč ali ne, časi rokodelstva počasi drsijo za naše obzorje. In kot toliko drugih, tudi mali znanstveni rokodelec, kakršni smo vsi in nam je to pri srcu, s svojimi pomanjkljivostmi in čudaštvi vred; mali rokodelec, ki napravi vse sam in z lastnimi silami, izdeluje svoje orodje, ustvarja polje svojih raziskav in svoje raziskovalne programe – tudi on odhaja, da bi se v preteklosti pridružil tolikim mrtvim lepotam. A na svetu se že riše druga lepota.
Sodelovanje med ljudmi, usklajenost metod, analogija razvojev. Iz enega samega odseka filologije, primerjalne filologije, ki sama izhaja iz odkritja sanskrta v 18. stoletju, se je razvila nova znanost – jezikoslovje. Preden pa se je ta abstrakcija (z izjemo zgodovine jezikov), usmerila v statični študij jezikovnih dejstev, se je skoraj povsem posvetila primerjalni filologiji. Ta razvoj nedvomno od daleč in v precej grobih obrisih nakazuje tistega, ki bo nekega dne izpolnil zgodovino, ko bo od globalnega preučevanja historičnih skupnosti – narodov in nacij, če hočete – v neki vnaprej nedoločljivi obliki (ker je vsaj naloga novih odkritij, ki prihajajo iz drugih sorodnih znanosti) prešel k statičnemu preučevanju zgodovinskih dejstev … Trenutno ji zaradi skromnosti ne pripisujemo druge naloge, kot da izpostavlja družbene probleme. Tudi zaradi zaskrbljenosti nad humanizmom in obenem zaradi slutnje o tem, kaj bi nekega dne lahko bila zgodovina. Znanost zgodovinskih dogodkov.
Znanost z zakoni? Morda. Vse zavisi od tega, kaj imenujemo Zakon. Visoko leteča beseda, obremenjena z različnimi pomeni, ki si včasih tudi nasprotujejo. Zavračamo zakone, ki zavezujejo k akciji, to smo že povedali. Ne strimo človeških prizadevanj pod težo preteklosti. Naglas ponovimo, zgodovinarji – prav zato, ker smo zgodovinarji – naj nas ne zavezuje. Sicer pa, preteklost? Otresimo se iluzij! Človek se ne spominja preteklosti; ves čas jo ponovno gradi. Osamljeni človek, kakšna abstrakcija! Človek v skupini, kakšna resničnost! Preteklosti ne ohranja v spominu, tako kot ledeniki na Severu ohranjajo zmrznjene tisočletja stare mamute. Izhaja iz sedanjosti – in samo skoznjo, ki jo pozna, zmeraj razlaga preteklost.
Potrebujemo za to kak primer – in med vsemi seveda najznačilnejšega? To je tisti o srednjeveškem običaju, ki ga je nedavno navajal prav Marc Bloch. Več stoletij so določen pravni predpis pojmovali kot veljaven, kot dajatev, ki so jo presodili kot legitimno zaradi enega samega razloga: da sta tako predpis kot zakon namreč izvirala že iz pradavnine. In ko je vestni sodnik iskal sodno resnico, se je obračal proti preteklosti: »Kaj so počeli pred mano? Kakšen je torej običaj?« Bi moralo potemtakem pravo mirovati? Pravo se seveda ni nehalo razvijati in to počne prav naglo. Tako kot se je razvijalo krščanstvo v obdobju miru med katoliško Cerkvijo in protestantizmom …
Življenjske potrebe. Nagonski obrambni odzivi nasproti ogromni množici dejstev, idej in preteklih običajev. Kako danes prodreti v notranjost tradicije: prvo sredstvo je, da se ji upiramo. Na ta način pa se objektivna zgodovina gotovo ne odziva. Otrese se svojih interpretacij in poskuša z junaškim in neposrednim prizadevanjem sama ponovno zgraditi zaporedne sisteme idej in institucij v njihovem izvirnem in nenačetem stanju. Toda objektivna zgodovina zna pretehtati težave, ki ji jih zastavlja takšna naloga. Ve, da nikoli ne bo sprožila neizumljive naprave, večno zabeležene v obstoječem stanju, ki bi ji po večstoletnem spancu na uho predvajala pravi glas preteklosti, ujet v sedanjost. Zgodovina interpretira. Ureja. Ponovno postavlja in dopolnjuje vprašanja. Dela preteklost, kakršno potrebuje. In tu ni nobenega škandala, nobenega atentata na domnevno božanstvo Znanosti. Znanost se ne obdaja s slonokoščenim stolpom. Napaja se neposredno iz življenja in iz živečih ljudi, ki so potopljeni v tem stoletju. Z nešteto občutljivimi in zapletenimi vezmi je povezana z vsemi najrazličnejšimi družbenimi dejavnostmi. Včasih jo doletijo celo modni vplivi. Kako naj bi se ta Znanost, če se potaplja v isto sredino kot vse druge humanistične stroke in o kateri je Poincaré pravil, da »časti preteklost«, izognila njihovim bojaznim? Mi pa ji povejmo, naj se s svojo paličico dotakne le določenih delov, da bi jih obudila: samo tistih namreč, ki držijo ceno, ker veljajo za ideal, ki mu ona služi, v obdobju, ko mu služi … In že se vračam k svojemu prejšnjemu vprašanju.
Zakoni? Če govorite o skupnih obrazcih, ki združujejo dotlej ločena dejstva in iz njih napravijo cele serije – zakaj pa ne? Tedaj bo Zgodovina še enkrat občutila živo enotnost Znanosti; tedaj se bo še bolj čutila kot sestra drugih znanosti, vseh tistih, za katere je danes velik problem doseči sozvočje Logičnega in Resničnega – kot je za zgodovino težko doseči sozvočje med Institucionalnim in Naključnim.
Zahtevna naloga. Povsod, v vseh znanostih, so danes zgolj nasprotja, spopadi, antinomije. Tu, v tej hiši, pa dajmo duška posmehu tistih, ki se gredo porogljiv krohot na račun naše nemoči. Pozabljajo samo eno: vsak znanstveni dosežek izvira iz nekonformizma. Napredki Znanosti so sadovi nesloge. Vere se redijo, ker se napajajo iz herezije. Oportet haereses esse.
Koliko časa in prizadevanja bi terjale te ideje, da bi jih zares pojasnili – to sem vedel na začetku teh predavanj. Oprostite mi, da se nisem ustavil ob težavah, ki jih poznam. Moj cilj ni bil, da bi zgradil sistem: hotel sem vam predstaviti človeka, njegove namere, morda njegova stališča in slabosti, prav gotovo pa njegovo dobro voljo.
Oto Luthar
Glede na to, da je na prošnjo Williama McNeilla, urednika revije The Journal of Modern History, 858 Braudel (1902–1985) sam izčrpno opisal, kako se je izoblikoval v zgodovinarja, nam ne kaže drugega kot slediti njegovi pripovedi. Kljub njegovi bojazni, da bodo njegovi odgovori na uredniška vprašanja morda preveč osebni ali celo nezanimivi, gre namreč za izredno zanimivo in iskreno izpoved.
»Pa začnimo z dejstvi,« začenja svojo zgodbo. »Rodil sem se leta 1902 nekje med Šampanjo in Barroisom, v majhni vasici, ki ima sedaj približno sto prebivalcev, v mojem otroštvu pa jih je imela skoraj dvakrat toliko.« Ker je tam preživljal tudi večino svojih počitnic, je kasneje kot zgodovinar lažje razumel stvari, »ki so se jih morali drugi naučiti iz knjig«. Podobno kot na Gastona Roupnela, kronista burgundskega podeželja, in Luciena Febvra, ki je prihajal iz podeželske regije Franche Comté, se je opisoval kot zgodovinarja kmečkega porekla.
»Poznal sem imena rastlin in dreves te vzhodnofrancoske vasi. Poznal sem vsakega od njenih prebivalcev; gledal sem jih pri delu: kovača, kolarja, priložnostne drvarje, bouquillons. Opazoval sem, kako so se čez leto menjavali pridelki na vaški zemlji, na kateri danes rase le še trava za pasoče se črede.«
Poleg tega je bil ta del francoskega poln vojaških spominov, zato se mu je zdelo, da je prek spomina svoje družine spremljal Napoleona v Austerlitzu in Bérérezini …
V Pariz, kjer je živel in delal njegov oče, je prišel pri svojih šestih letih, in sicer v času, ko je bilo predmestje, v katerem so se naselili, še nedotaknjeno podeželje. Mériel je bila takrat »velika vas trdnih kamnitih hiš z ograjenimi vrtovi, polnimi kosmulj in češenj, ki so vsako pomlad izginile sredi cvetočega španskega bezga«. V mesto je prišel, ko je začel obiskovati licej Voltaire v Parizu. Kot sam pravi, je »vpisal […] veliko latinščine in nekoliko grščine«, oboževal zgodovino in pisal poezijo. Najprej je želel postati zdravnik, vendar se je zaradi očetovega nasprotovanja vpisal na Sorbono kot študent zgodovine. »Diplomiral sem brez težav, pa tudi brez pravega veselja,« priznava in dodaja, da je imel občutek, da je izbral najlažjo pot in da zapravlja svoje življenje. Na Sorbono tistih dni mu je ostal samo en prijeten spomin, in sicer predavanja Henrija Hauserja.
Študij mu je minil, kot bi trenil, in pri enaindvajsetih je postal učitelj zgodovine na liceju v Konstantinu v Alžiriji. Svoje učence je sicer rad zabaval tudi z zgodbami o sredozemski trgovini, toda glavnina pouka je minila v ponavljanju zgodovine dogodkov, politike, velikih ljudi. K temu naj bi ga silil srednješolski učni načrt in način študija, ki ga je zaključil z diplomsko nalogo Bar-le-Duc v prvih treh letih francoske revolucije.
Kot sam pravi, se je trudil biti učen in pošten in se kar najbolj držati dejstev. To zavezanost je mogoče razbrati tudi iz njegovega prvega članka (Španci in severna Afrika), objavljenega leta 1928, ter iz njegovega prispevka na kongresu zgodovinskih ved leta 1930 v Alžiru. Na tem kongresu je bil pomočnik tajnika in je tako dobil lepo priložnost, da spet sreča svoje profesorje in da se seznani s Henrijem Berrom, »najprijetnejšim in najprijaznejšim od vseh, ki so 'prispeli'«. V Alžiru je bil vse do leta 1932. Vmes je bil v vojski, kar mu je v letih 1925–26 omogočilo, da je spoznal Porenje. Veliko je potoval tudi kasneje in na teh potovanjih spoznal vse države severne Afrike in Saharo.
Prepričan je bil, da je ta nenavaden pogled na Sredozemlje – se pravi od spodaj navzgor – precej vplival na njegovo videnje zgodovine. Zdelo se mu je tudi, da je podobno kot mnogi drugi skozi ta zunanji pogled začel zares spoznavati Francijo.
Predvsem pa mu je to pomagalo, da je lahko stopil »na pot nove zgodovine, ki je nasprotovala tradicionalnemu načinu učenja«. Ta perspektiva je botrovala tudi izbiri njegove doktorske teme. Zapeljala ga je zgodovina Španije, s katero se je po naključju srečal med preučevanjem okoliščin, ki so pripeljale do sklenitve miru v Vervinsu (1598), kasneje pa se je odločil, da se bo posvetil Filipu II., Španiji in Sredozemlju. Na Sorboni so temo brez težav sprejeli.
Ker v tistem času v Franciji še ni bilo raziskovalnih štipendij, je lahko svoje dolgotrajno delo v arhivih Simancasa začel šele med poletnimi počitnicami leta 1927. Delo mu je bistveno olajšala filmska kamera, ki jo je uporabljal za snemanje dokumentov. Namesto relativno počasnega dela s fotoaparatom je tako na dan lahko posnel med 2000 in 3000 dokumentov in zato porabil samo kakih trideset metrov filma. Na ta način je postal tudi eden prvih uporabnikov mikrofilma. Filmske posnetke je namreč razvil, nato pa jih s pomočjo preproste laterene magice pregledoval cele dneve in noči.
S kopičenjem gradiva je raslo tudi njegovo zanimanje za Sredozemlje. Namesto španskega kralja Filipa II. Preudarnega in drugih akterjev je v ospredje vse bolj stopalo gospodarsko in socialno življenje cele regije. K dokončni odločitvi pa je veliko prispeval Lucien Febvre, ki mu je leta 1927 v pismu priporočal, da bi namesto o Špancih lahko pisal o Sredozemlju berbêrskih držav. Toda arhivski dokumenti so v glavnem govorili predvsem o načelih in vojskah ter zelo malo o trgovini, navadnih ljudeh in zemlji. Šele dubrovniški arhiv s svojim »krasnim registrom« ladij, zavarovalnih premij in popisi blaga, so mu omogočili, da je »zagledal Sredozemlje 16. stoletja.«
Leta 1935 so mu ponudili službo na fakulteti v São Paolu v Braziliji, ki jo je kasneje opisal kot pravi raj za delo in razmišljanje. Zvedavim študentom, ki so od njega terjali, »da ima mnenje o vsem«, je predaval splošno zgodovino civilizacije in v njihovi družbi preživel »tri prečudovita leta«. Poleg tega je na poti domov srečal Luciena Febvra in v dvajsetih dneh »sproščenih pogovorov in smeha skoraj postal njegov sin«. Sledila je nastavitev na Ecole des hautes études ter priprava na pisanje knjige o Sredozemlju. Načrte mu je prekrižala vojna, ki jo je preživel kot vojak in vojni ujetnik v Nemčiji. V zaporih v Mainzu in Luebecku je začel pisati obsežno razpravo in jo po delih pošiljal Lucienu Febvru. Pri tem ni spoznal samo »starodavnega življenja Sredozemlja«, temveč tudi njegovo »veličastno statiko.« Obenem pa naj bi prav v tem času dokončno razumel, da zgodovini vlada različna dinamika, zaradi česar se nam enkrat zdi, da je življenje skoraj povsem zastalo, drugič pa spremembam skoraj ne moremo več slediti.
Slednje spoznanje je mogoče razbrati tudi iz odlomka, ki smo ga izbrali za pričujočo knjigo, na tem mestu pa nam ne preostane drugega, kot da opozorimo na slovenske prevode njegovih del, ki so pri zbirki Studia Humanitatis izšla v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. 859
Vsak zgodovinar pri svojem delu razčlenjuje kronološko resničnost preteklosti ter bolj ali manj zavestno izbira in izločuje. Že dolgo so nam znani dramatični staccato ritmi tradicionalnega zgodovinopisja, s poudarkom na kratkih obdobjih, posameznikih in dogodkih.
Novejša ekonomska in novejša socialna zgodovina pa v središče raziskave postavljata pojem ciklične spremembe ter ga tam nameravata tudi ohraniti. Prevzel ju je privid – in resničnost – cikličnega dvigovanja in padanja cen. Tako poleg pripovedi (ali »dramatičnega podajanja«) tradicionalne zgodovine obstaja še ena vrsta zgodovine, katere predmet so dolga časovna obdobja – deset, dvajset ali petdeset let – in ki bi rada na ta način odkrila okoliščine v ozadju dogodkov.
Nad to drugo vrsto zgodovine pa je še tretja vrsta, s še večjim merilom, zgodovina, ki meri v stoletjih: to je zgodovina dolgih, celo zelo dolgih, obdobij. Kakršen koli je že ta izraz, meni se je zdel primeren za poimenovanje nasprotja tega, kar je François Simiand kot eden prvih po Paulu Lacombu imenoval »zgodovina dogodkov« (l'histoire événementielle). Izrazi niti niso pomembni: kakor koli jim že hočete reči, ta razprava bo segala od enega konca časovnega spektra do drugega, od trenutka do dolgih obdobij.
O teh besedah niti ne moremo biti popolnoma prepričani: beseda »dogodek«, na primer. Všeč bi mi bilo, če bi se nanašala samo na zelo kratka časovna obdobja: dogodek je kot eksplozija, »iz katere zadonijo novice«, kot bi rekli v 16. stoletju. Sodobno zavest zaslepi zavajajoč dim te eksplozije, vendar pa je njen blisk le kratek in ne ostane v spominu. […]
Zato smo nekateri zgodovinarji izredno previdni do tradicionalne zgodovine, tako imenovane zgodovine dogodkov; ta oznaka se včasih nekoliko neustrezno zamenjuje s politično zgodovino, a ni niti nujno niti neizogibno, da bi bila politična zgodovina omejena na dogodke. Vendar pa je dejstvo, da je poleg umetnih posploševanj, ki nimajo nobenega resničnega obstoja v času, s katerimi je poudarjala svojo pripoved, 861 in poleg razlag dolgih obdobji, ki se jim ni mogla izogniti, zgodovina, kot so jo pisali v preteklem stoletju – skoraj izključno politična zgodovina, ki se je osredinjala na dramo »velikih dogodkov« – ustvarjala v kratkoročni perspektivi in skozi njo. Mogoče je bila to cena, ki jo je bilo treba plačati za napredovanje k znanstveni izpopolnitvi orodij raziskav in natančnejši metodologiji, do česar je prišlo prav v tem obdobju. Zaradi velikih odkritij zgodovinskih dokumentov so zgodovinarji verjeli, da se vsa resnica skriva v dokumentiranih dokazih. Ne tako dolgo tega je lahko Louis Halphen še vedno zapisal: »Človek se je moral samo prepustiti dokumentom, jih brati po vrsti, kot so nastajali, in pred očmi se mu je skoraj samodejno ponovno izoblikovalo zaporedje velikih dogodkov.« 862 Proti koncu 19. stoletja je ta ideal »zgodovine v nastajanju« pripeljal do novega sloga pripovedi, ki si je na vsak način prizadevala zagotoviti natančnost in je korak za korakom sledila zgodovini dogodkov, kot je izhajala iz diplomatske korespondence in parlamentarnih razprav. Zgodovinarje 18. in zgodnjega 19. stoletja je veliko bolj zanimala dolgoročna zgodovinska perspektiva, ki so jo lahko pozneje znova odkrili samo veliki umi, kot so Michelet, Ranke, Burckhardt ali Fustel de Coulanges. Če se strinjamo, da je bila sposobnost pogledati prek kratkih obdobij najredkejša in zato najvrednejša kvaliteta zgodovinskega pisanja v preteklem stoletju, potem ne bo težko spoznati, kakšno izjemno vlogo so imele zgodovina institucij, zgodovina religij ter zgodovina civilizacij in kako pionirska je bila po zaslugi arheologije, navajene dela v globinah kronologije, vloga študija klasične antike. V nedavni preteklosti so te vede rešile naš poklic.
Nedavna odvrnitev od tradicionalnega zgodovinopisja 19. stoletja ni pomenila tudi popolne odvrnitve od kratkoročne perspektive. Kot je znano, je koristila ekonomski in socialni zgodovini, medtem ko politični zgodovini ni tako dobro ustrezala. Nedvomno je povzročila revolucijo, prenovo idej, ki so jo, s pojavom kvantitativne zgodovine, o kateri zagotovo še nismo slišali vsega, neizogibno spremljale metodološke spremembe in preusmeritev zanimanja k novim vprašanjem.
Predvsem pa se je spremenilo tradicionalno dojemanje zgodovinskega časa. Za včerajšnjega političnega zgodovinarja sta bila dan ali leto povsem sprejemljivi enoti za merjenje časa. Čas je bil vsota dni. Cenovna krivulja, rast prebivalstva, gibanje plač, nihanja obrestnih mer, preučevanje proizvodnje (o katerem lahko še vedno samo sanjamo), natančna analiza kroženja dobrin – vse to pa zahteva precej večje merske enote.
Pojavila se je nova vrsta zgodovinske pripovedi, ki bi ji lahko rekli »recitativ« o celotnem razvoju dogodkov, o ciklu, tako rekoč o popolnem krogu. Omogoča nam, da izberemo časovni razpon: desetletje, četrt stoletja ali, kot največjo enoto, pol stoletja Kondrativovega klasičnega cikla. Tako so na primer, z izjemo nekaterih manjših nepomembnih nihanj, cene v Evropi rasle med letoma 1791 in 1817 ter padale med letoma 1817 in 1852: to umirjeno gibanje cen v obe smeri, njihovo naraščanje in padanje, predstavlja popoln krog v Evropi in praktično po celem svetu. Seveda ta posamezna kronološka obdobja nimajo nobene absolutne vrednosti. Če bi merili kaj drugega kot cene – na primer gospodarsko rast, narodni dohodek ali narodni proizvod –, bi François Perroux863 nedvomno predlagal drugačna, morda ustreznejša, razdobja. Vendar pa je ta nenehna razprava drugotnega pomena. Zgodovinar ima sedaj brez dvoma na razpolago novo časovno perspektivo, perspektivo, ki dobiva status razlagalnega okvira, v katerega lahko poskušamo uokviriti zgodovino v takšnem razporedu, kot ustreza novim vzorcem, ki jih določajo ta ciklična nihanja.
V tem duhu so Ernest Labrousse in njegovi učenci, potem ko so na zadnjem zgodovinskem kongresu v Rimu (1955) predstavili svoj manifest, začeli obsežno raziskavo socialne zgodovine pod zastavo kvantifikacije. Mislim, da njihovega namena ne razlagam napačno, če rečem, da mora ta raziskava neizogibno pripeljati do opredelitve dolgoročnih družbenih dejavnikov (ali celo družbenih struktur), za katere ne moremo preprosto sklepati, da imajo enako stopnjo gibanja kot gospodarski dejavniki. Vendar pa ne smemo dovoliti, da bi zaradi teh dveh izstopajočih podob – gospodarskega in družbenega položaja – izpred oči izgubili druge dejavnike, katerih gibanju bo težko, morda celo nemogoče, slediti zaradi pomanjkanja natančnih merilnih metod. Znanost, tehnologija, politične ustanove, umske zmogljivosti, civilizacije (če uporabim ta pripravni izraz), vse imajo svoj življenjski ritem in ritem rasti, nova situacijska zgodovina pa bo lahko z delom začela šele takrat, ko bo zbrala vse instrumente.
Logično bi bilo, da bi ta nova vrsta zgodovinske pripovedi zaradi teženj po razširitvi svojega raziskovalnega področja pripeljala do dolgoročne zgodovinske perspektive. Zaradi različnih razlogov pa razširitev ni bila pravilo in zato smo sedaj priča vračanju kratkoročne perspektive. Mogoče je do tega prišlo zato, ker se je zdelo potrebnejše (ali nujnejše) vzpostaviti vezi med »ciklično« in tradicionalno kratkoročno zgodovino, kot pa stopiti v neznano. V vojaškem žargonu bi temu rekli utrjevanje zavzetih položajev. Prvo pomembnejše delo Ernesta Labroussa, objavljeno leta 1933, 864 je bila študija splošnega gibanja cen v Franciji v 18. stoletju – gibanje skozi celo stoletje. Leta 1943 je isti avtor, v najpomembnejšem zgodovinskem delu, kar jih je v zadnjih petindvajsetih letih izšlo v Franciji, podlegel potrebi, da se vrne k bolj obvladljivemu časovnemu razponu, in v globinah depresije v letih 1774–1791 odkril enega najmočnejših virov ali »lansirnih ramp« francoske revolucije. Celo takrat je obravnaval polovico popolnega kroga, še vedno precej obsežno obdobje. Njegov prispevek na mednarodnem kongresu v Parizu leta 1948, Comment naissent les révolutions? (Kako se rojevajo revolucije?), poskuša povezati dramatično podajanje kratkoročnih gospodarskih dejavnikov (nov slog) z dramatičnim podajanjem političnih dejavnikov (zelo star slog) – revolucionarni dnevi. To nas vrne naravnost h kratkoročnemu zgodovinskemu pogledu. Seveda gre za povsem legitimno in koristno vajo, pa vendar – kako simptomatično! Zgodovinarji radi dramatizirajo. Le kako bi se lahko uprli teatralnim možnostim, ki jih nudi kratkoročna zgodovinska perspektiva, najboljšim trikom zelo stare obrti?
Poleg teh ciklov in popolnih krogov pa obstaja tudi to, čemur ekonomisti – čeprav ni nujno, da so zadevo tudi študirali – pravijo stoletni trend. Do sedaj je pritegnil le nekaj ekonomistov, katerih ideje o strukturnih krizah še niso zgodovinsko preverjene in trenutno niso dosti več kot predlogi in hipoteze, ki v najboljšem primeru sežejo le v bližnjo preteklost, do leta 1929 ali največ do sedemdesetih let 19. stoletja. 865 Vendar pa so koristen uvod v zgodovino dolgih obdobij; pravzaprav so prvi ključ.
Drugi, veliko koristnejši pojem je struktura. V dobrem ali slabem, ta beseda je najpomembnejša pri problemih, ki izhajajo iz dolgoročne zgodovinske perspektive. Za študente družbe je struktura organizacija, koherenca, niz precej stabilnih odnosov med družbeno resničnostjo in družbenim telesom. Za zgodovinarje, kot smo mi, pa struktura po eni strani seveda pomeni zbirko delov, okvir, predvsem pa predstavlja resničnost, ki preživi skozi dolga obdobja in le počasi zbledi. Nekatere posebej dolgo trajajoče strukture postanejo stalni elementi generacije za generacijo: upirajo se toku zgodovine in tako določajo njen tek. Druge strukture razpadejo hitreje. Vse strukture pa lahko predstavljajo tako temelje kot ovire. Kot ovire lahko človeku in njegovim poskusom, da bi eksperimentiral, postavljajo včasih nepremagljive prepreke (ovojnico v matematičnem smislu). Kako težko bi bilo preoblikovati določene geografske in biološke danosti, omejitve produktivnosti, ali se celo otresti intelektualnih zadržkov: kajti tudi duhovne navade so lahko dolga ječa.
Najočitnejši in najdostopnejši primer je še vedno geografski determinizem. Človek lahko več stoletij ostane jetnik klime, rastlinstva, živalstva, vrste pridelkov in postopoma vzpostavljenega ravnotežja v svojem življenjskem prostoru, ki ga ne more porušiti, ne da bi pri tem ogrozil celotno strukturo. Vzemimo za primer pomen sezonske selitve jat v življenju gorskih populacij; stalno naselitev morskih civilizacij na določenih priljubljenih krajih ob obali; trajno lokacijo mest; obstoj določenih poti in prometnih tokov; neverjetno obstojnost geografskega okvira civilizacij.
Podobne primere obstoja in preživetja lahko najdemo v obsežni zgodovini kulture. Krasna knjiga Ernsta Roberta Curtiusa, 866 ki bo končno le izšla tudi v francoščini, je študija o kulturnem sistemu, ki je po eni strani selektivno izpodjedal latinsko civilizacijo minulega cesarstva, ki se je podiralo pod bremenom lastne mogočne dediščine, po drugi pa jo je ohranjal pri življenju: do 13. in 14. stoletja, do rojstva nacionalne književnosti, se je civilizacija intelektualne elite hranila z istimi temami, istimi primerjavami, istimi maksimami in istimi vsakdanjostmi. Podobna je usmeritev študije Luciena Febvra, Rabelais et le problème de l'incroyance au XVI e siècle, 867 ki analizira intelektualni okvir francoske miselnosti v Rabelaisovi dobi, korpus pojmovanj, ki so že dolgo pred Rabelaisom in še dolgo po njem usmerjala življenje, miselnost in verovanje ter strogo omejevala intelektualno pustolovski duh celo pri najbolj emancipiranih razumnikih. Podobno je tudi predmet študije Alphonsa Dupronta868 eden najboljših primerov novejšega raziskovanja francoske zgodovinske šole. Dupront sledi križarski ideji po 14. stoletju, se pravi dolgo po »pravih« križarskih pohodih, ki je na zahodu preživela v obstoju neminljivega razpoloženja, ki se je vedno znova pojavljalo v še tako različnih družbah, civilizacijah in psiholoških vzdušjih in svoje zadnje žarke vrglo na ljudi v 19. stoletju. Na še enem sorodnem področju delo Pierra Francastela Peinture et société (Slikanje in družba) 869 opisuje nadaljevanje »geometričnega« dojemanja grafičnega prostora, ki je ostalo nespremenjeno vse od začetka florentinske renesanse do prihoda kubizma in intelektualnega slikarstva zgodnjega 20. stoletja. Tudi zgodovina znanosti ima svoje primere: teorije o vesolju, ki so, kljub temu da niso podajale primerne razlage, veljale več stoletij in so jih zavrnili šele po dolgem času. Aristotelski sistem je nesporno veljal praktično vse do Galileja, Descartesa in Newtona, nato pa je dal prostor popolnoma geometrični teoriji vesolja, ki se je mnogo pozneje sesula ob pojavu revolucionarnih Einsteinovih teorij. 870
Paradoksalno je, da dolgoročni pristop naleti na največje težave ravno na področju, na katerem je zgodovinsko raziskovanje beležilo nedvomen uspeh: v ekonomski zgodovini. Tu lahko pojmi ciklov, popolnih krogov in strukturnih kriz zameglijo stalnost in trajnost gospodarskih sistemov ali, kot bi rekli nekateri, ekonomskih civilizacij871 – uveljavljene vzorce mišljenja in ravnanja, trmaste vzorce, ki so včasih preživeli v nasprotju z vsako logiko.
Naj to ponazorim s primerom, ki ga lahko hitro analiziramo. Na dosegu roke, v zgodovini Evrope, najdemo gospodarski sistem, ki ga lahko orišemo z nekaj potezami in za katerega veljajo precej jasna splošna pravila: obstajal je nekako od 14. do 18. stoletja oziroma, da ne bomo pretiravali, recimo približno do leta 1750. Več stoletij so bile gospodarske dejavnosti odvisne od demografsko ranljivega prebivalstva, kot je razvidno iz velikega upada med letoma 1350 in 1450 in brez dvoma med letoma 1630 in 1730. 872 Več stoletij so v blagovni menjavi najpomembnejšo vlogo igrale vodne poti in ladjarstvo: vsaka zemeljska gmota je predstavljala oviro, bila je šele druga izbira. Vsa središča trgovinskega razvoja v Evropi, razen izjem, ki potrjujejo pravilo (sejmi v Šampanji, ki so bili na začetku tega obdobja že v upadu, ali leipziški sejmi proti koncu obdobja, v 18. stoletju), so se nahajala na obali. Med značilnostmi tega sistema je tudi velik pomen trgovskega razreda; velika vloga žlahtnih kovin, zlata, srebra in celo bakra, katerih tekmovanje za prevlado ni pojenjalo vse do pomembnega razvoja sistemov kreditiranja konec 16. stoletja, pa še takrat ga ni bilo popolnoma konec; ponavljajoče se katastrofe, ki so jih povzročile sezonske agrarne krize; nestabilnost same osnove ekonomskega življenja in na koncu še na prvi pogled nesorazmeren pomen enega ali dveh velikih tujih trgovinskih območij: Levanta od 12. do 16. stoletja in kolonij v 18. stoletju.
Tako sem le opredelil ali, bolje, naštel, kot so to storili že drugi pred mano, glavne značilnosti trgovinskega kapitalizma v zahodni Evropi, sistema, ki je imel dolgo življenje. Kljub vsem očitnim spremembam, do katerih je prišlo v teh štirih ali petih stoletjih, je bila za ekonomsko življenje tistega časa značilna določena skladnost, ki je trajala vse do pretresov v 18. stoletju in do industrijske revolucije, ki se še vedno ni končala. Nekatere značilnosti so ostale nespremenjene skozi celotno obdobje, čeprav so povsod drugod, kljub stalnosti na nekaterih drugih področjih, podobo sveta spreminjali razdori in prevrati.
Od možnih zgodovinskih pristopov k problemu časa v zgodovini je načelo dolgoročne perspektive tako nekoliko nerodno, zapleteno in pogosto naleti na pojave, s katerimi se pred tem še niso ukvarjali. Postaviti dolgoročno perspektivo v središče naše znanosti ne bo preprosto; treba bo več kot zgolj razširiti študije in obzorja. Prav tako ne bo šlo za sprejetje nove perspektive, ki bo izključila vse druge. Če jo bo hotel zgodovinar sprejeti, bo moral biti pripravljen na spremembo sloga in odnosa, na preusmeritev svojih misli in na novo dojemanje družbene resničnosti. Moral se bo navaditi na pojem časa, ki teče tako počasi, kot da sploh ne bi tekel. Šele na tej stopnji in na nobeni drugi – še se bomo vrnili k temu – se bo lahko ločil od neizprosnega teka zgodovinskega časa, stopil stran in se nato vrnil; a sedaj bo gledal z novimi očmi, pozornost bo posvečal novim stvarem in spraševal bo nova vprašanja. Šele v odnosu do teh počasi tekočih zgodovinskih razdobij se lahko o celotni zgodovini začne razmišljati na novo, izhajajoč iz njene infrastrukture. Vse njene plasti, vse njene tisočere plasti, vsi tisoči drobci zgodovinskega časa bodo izoblikovali razumljiv vzorec le, če jih postavimo nasproti teh skoraj negibnih globin: te so gravitacijsko središče, okoli katerega kroži vse ostalo.
Ne trdim, da zgornje vrstice opredeljujejo zgodovinarjevo nalogo – opisujejo le to, kar bi ta naloga lahko bila. Precej samozaupanja – in naivnosti – bi bilo treba, da bi lahko verjeli, da smo po pretresih preteklih let našli prava načela, nesporne meje, ali da smo v položaju, ko lahko zasnujemo šolo. Dejansko se, seveda, vse veje družbenih ved nenehno spreminjajo, tako zaradi notranjih sprememb vsake vede kakor tudi zaradi hitrega razvoja celotnega kompleksa. Zgodovina ni nobena izjema. V bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati mirnih obdobij, hkrati pa tudi še ni pravi čas za ustanavljanje šol. Dolga je pot od Charlesa Victorja Langloisa in Charlesa Siegnobosa do Marca Blocha. Vendar pa se kolo od Marca Blocha naprej ni ustavilo. Zame je zgodovina vsota vseh možnih zgodovin – zbirka posebnih nalog in perspektiv iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Po mojem bi bila največja napaka, če bi sprejeli eno vrsto zgodovine, vse druge pa izključili. Tako bi ponovili napako historicistov. Seveda o tem ne bo enostavno prepričati vseh zgodovinarjev, še težje pa bo prepričati družboslovce, za katere se zdi, da so odločeni, da se moramo vrniti k zgodovinopisju preteklosti. Potrebno bo veliko časa in naporov, preden bodo vse te spremembe in novosti sprejete pod staro oznako zgodovine. Vendar pa se je pojavila nova zgodovinska »znanost«, ki se še vedno sprašuje o svojem značaju in ga spreminja. Začelo se je leta 1900 v Franciji z Revue de synthèse historique, nadaljevalo pa po letu 1929 z revijo Annales. Zgodovinarju se je zdaj zahotelo, da bi se ukvarjal z vsemi humanističnimi vedami, kar je naš predmet pripeljalo do nepoznanih meja in področij raziskovanja. Zato ne smemo misliti, da so med zgodovinarjem in družboslovcem še vedno iste pregrade, kot so bile v preteklosti. Vse človeške znanosti, tudi zgodovina, so okužene druga z drugo. Vse govorijo – ali znajo govoriti – isti jezik.
Opazovalec, ki poskuša razumeti svet, vseeno ali leta 1558 ali v letu gospodovem 1958, mora najprej opredeliti hierarhijo moči, tokov in posameznih gibanj, nato pa na vse skupaj pogledati od daleč. Na vsakem koraku svoje raziskave bo moral razlikovati med dolgimi, stalnimi gibanji in kratkimi izbruhi dejavnosti; zadnje je treba analizirati na podlagi njihovega izvora v neposredni preteklosti, prve pa na podlagi njihovih začetkov v daljni preteklosti. Svet leta 1558, kakor temačen je že bil za Francijo, ni bil ustvarjen na začetku tega neprivlačnega leta, kakor se tudi naslednje težko leto za Francijo ni začelo na novoletni dan leta 1958. Vse »trenutne zadeve« so znesek gibanj z različnimi začetki in ritmi: danes je rezultat včerajšnjega in predvčerajšnjega dne ter mnogih dni pred tem.
Morda se zdi, da so to vsakdanje resnice. Vendar pa so družboslovci pokazali le malo zanimanja za raziskovanje preteklega časa. Sicer jih ne moremo formalno obdolžiti in obtožiti, da nikakor nočejo priznati, da sta zgodovina in čas nujna elementa njihovih študij. Pravzaprav se celo zdi, da ju odobravajo: »diahronična analiza«, ki se ponovno poslužuje zgodovine, v njihovih teoretskih razpravah nikoli ne manjka.
Treba pa je priznati, da se razen teh popuščanj družboslovci zaradi svojih nagnjenj, globoko zakoreninjenih instinktov in morda tudi zaradi izobraževalnega sistema vedno poskušajo izogniti zgodovinskim razlagam, in sicer z dvema bolj ali manj nasprotujočima si postopkoma: študije družbenih ved s pomočjo empirične sociologije, ki zavrača vso zgodovino ter se osredinja na trenutna gradiva in raziskave, skoraj v celoti omejujejo na dogodke, lahko bi celo rekli na tekoče dogodke; ali pa preprosto opustijo celotno razsežnost časa ter v »komunikacijski znanosti« iščejo matematične formule za strukture, ki so v bistvu brezčasne. Najbolj nas seveda zanima ta drugi pristop. Vendar pa šola mišljenja, ki temelji na dogodkih, še vedno uživa dovolj podpore, da se splača obravnavati oba vidika tega vprašanja.
Povedal sem že, da ne zaupam zgodovini, ki zgolj beleži dogodke. Če pa smo pošteni, je treba priznati, da zgodovina, čeprav se pogosto kaže nanjo, ni edini krivec v tem smislu. Vse družbene vede zlahka padejo v to past. Ekonomisti, demografi, geografi, vsi svojo pozornost (neenakomerno) posvečajo tako preteklosti kot sedanjosti, čeprav bi bilo dobro, če bi vzpostavili ravnotežje: za demografe je to preprosto, pa tudi nujno; za geografe je samo po sebi razumljivo (še zlasti za francoske geografe, ki so rasli ob Vidalu de La Blachu); res pa je, da je redko pri ekonomistih, ki so postali ujetniki izredno kratkih obdobij, ujeti med preteklostjo, ki komajda sega dlje od leta 1945, in sedanjostjo, ki se lahko z načrtovanjem in napovedmi raztegne nekaj mesecev ali največ nekaj let v neposredno prihodnost. Lahko bi trdil, da je vsa ekonomska miselnost žrtev tega časovnega omejevanja. Ekonomisti bi odgovorili, da je naloga zgodovinarja, da išče gospodarske sisteme pred letom 1945. Vendar pa s tem odstopajo od nadvse dobrodošlega področja raziskovanja, ki so se mu prostovoljno odrekli, čeprav ne zanikajo njegove vrednosti. Ekonomisti so privzeli navado, da služijo trenutnim potrebam in trenutnim vladam.
Položaj narodopiscev in antropologov ni niti tako preprost niti tako zaskrbljujoč. Res je, da nekateri od njih vztrajajo, da je nemogoče (pa vendar, vsak razumnik se mora spoprijeti z nemogočim) in jalovo dopustiti, da zgodovina postane eden od vidikov njihove vede. Vendar pa se to naduto zavračanje zgodovine Malinowskemu in njegovim učencem ni splačalo. Le kako bi bilo mogoče, da antropologije ne bi zanimala zgodovina? Kot rad reče Lévi-Strauss, so tako antropologi kot zgodovinarji udeleženci iste razumske pustolovščine. 873 Ni družbe, pa naj bo še tako primitivna, ki je ne bi zaznamovali »kremplji dogodkov«, prav tako pa ni družbe, katere zgodovina bi se brez sledu izgubila. Zato bi bilo povsem napačno, če bi se pritoževali nad zanemarjanjem na tem področju.
Vendar pa obstajajo močni argumenti za kritiziranje kratkoročne perspektive, ki jo je do skrajne meje pripeljala tista vrsta sociologije, ki se zanaša na takojšnje raziskave, raziskave o vseh mogočih temah, ki mešajo sociologijo, psihologijo in ekonomijo. Moderne so tako v Franciji kot povsod drugod. Po svoje so nenehno kockanje za edinstveno vrednost sedanjega časa, z njegovo »vulkansko« vročino in velikim bogastvom. Le kakšen smisel lahko ima vračanje v preteklost? V primerjavi je videti kot osiromašena, kar preveč preprosta puščava, ki jo je ogolila tišina, zgolj rekonstrukcija – in to je ključna beseda, rekonstrukcija. Pa je preteklost res tako mrtva in rekonstruirana, kot bi nas radi prepričali ti argumenti? Zgodovinarju se brez dvoma zdi kar prelahko iz preteklega obdobja izluščiti to, kar ima za bistveno značilnost. Kot bi rekel Henri Pirenne, nima nobenih težav z izbiranjem »pomembnih dogodkov« ali, z drugimi besedami, »tistih, ki so imeli posledice«. Nevarnosti, vgrajene v tako poenostavljanje, ni težko spregledati. Pa vendar, česa vsega ne bi dal opazovalec sedanjosti, da bi lahko stopil nazaj (ali, še bolje, naprej, na kakšno ugodno točko v prihodnosti) ter namesto zmedenega in nerazumljivega življenja, kakršno je sedaj, zakrito s kopreno nepomembnih znakov in dejavnosti, videl sodobno življenje poenostavljeno? Claude Lévi-Strauss trdi, da bi mu enourni pogovor s sodobnikom Platona razkril več o koherenci ali drugih značilnostih klasične Grčije kot kakršna koli predavanja o grški zgodovini. 874 Bi rekel. Vendar pa bi se to zgodilo, ker že leta posluša številne grške glasove, ki so bili rešeni pred tišino pozabe. Za njegovo potovanje skozi čas ga je opremil zgodovinar. Močno dvomim, da bi mu ura v sodobni Grčiji kaj dosti povedala o koherenci ali drugih značilnostih sodobne grške družbe.
Še več. Raziskovalec sedanjosti lahko do drobnega peska obstoječih struktur prodre le, če rekonstruira, razvija hipoteze in razlage, če noče sprejeti resničnosti, kot se zdi na prvi pogled, kar lahko stori samo, če jo poenostavi ali ji kaj doda: vse to so načini bega pred snovjo, da bi jo lahko bolje razumeli, skupno pa jim je to, da so vsi rekonstrukcije. Dvomim, da je sociološka fotografija sodobnosti kaj bolj »resnična« kot zgodovinska slika preteklosti, in bolj kot se bo poskušala izogniti rekonstruiranju, manj resnična bo.
Philippe Ariès875 poudarja pomembno vlogo, ki jo v zgodovinski razlagi igra presenečenje, zaznavanje neznanega: ko vstopiš v 16. stoletje, se nenadoma zaveš, da si v čudnem okolju – se pravi, čudno je zate, opazovalca iz 20. stoletja. Zakaj je tako čudno? Prav to je vaš problem. Sam pa trdim tudi, da so presenečenje, neznanost in oddaljenost – vsi ti pa so pot do znanja – prav tako potrebni za razumevanje neposrednega okolja, ki ga poznamo tako dobro, da ga ne vidimo več jasno. Če Francoz preživi leto v Londonu, se ne bo naučil veliko o Angliji. Vendar pa se bo zaradi presenečenja nad tem, kar bo tam našel, nenadoma zavedel nekaterih najbolj temeljnih in izrazitih značilnosti Francije, ki ji nikoli ni opazil, saj so bile vedno prisotne. V primerjavi s sedanjostjo preteklost prav tako nima nobenih razpoznavnih znakov, ki bi lahko služili kot smerokazi.
Nedvomno bi lahko zgodovinarji in družboslovci v neskončnost razpravljali o neživljenjskih dokumentih in o pričevanjih očividcev, ki so vse preveč živa, o preteklosti, ki je preveč oddaljena, in sedanjosti, ki je preblizu, da bi dopuščala lagodnost. Meni se to ne zdi bistven problem. Preteklost in sedanjost se bosta vedno vzajemno osvetljevali. Pogled opazovalca, ki raziskuje zgolj sedanjost, se bo vedno ujel v vse, kar se hitro premika ali sveti (pa če je zlato ali ne): hitre spremembe, hrup ali glamurozne predstave. Nevarnost, da bi sestavili zgolj katalog dogodkov – obsežen kot so vsi, kar jih je izdelala zgodovinska veda – je past, v katero lahko zaide vsak opazovalec, ki se mu preveč mudi – antropolog, ki posveti tri mesece terenskega dela polinezijskemu plemenu, ali industrijski sociolog, ki razkazuje fotografije, posnete med zadnjo raziskavo, ali meni, da mu bosta dober vprašalnik in zbirka podatkovnih kartic omogočila, da sestavi popoln opis družbenega mehanizma. Družbena resničnost je težje ulovljiv plen.
Kakšen pomen, na primer, lahko ima za družbene vede kot celoto pot, ki jo prehodi dekle, ko gre od doma v 16. arrondissementu v glasbeno šolo in v Sciences-Po, kot je opisana v obsežni – in sploh ne slabi – raziskavi pariške regije? 876 Podaja dober zemljevid. Če pa bi dekle študiralo kmetijstvo in se ukvarjalo s smučanjem na vodi, bi bila njena pot do teh ciljev popolnoma drugačna. Z veseljem si ogledam zemljevid, ki prikazuje razpored domov delavcev velikega podjetja. Vendar pa, če pred sabo nimam tudi zemljevida, ki prikazuje njihovo prejšnjo razporeditev, ali če obdobja, v katerih so se zbirali podatki, niso dovolj dolga, da bi bilo razvidno, ali je prišlo do kakšnega razvoja, ni jasno, kaj je problem, in celotna operacija je samo izguba časa. V najboljšem primeru je vrednost takih raziskav zaradi raziskav samih moč najti v zbranih podatkih. Sploh ni jasno, ali bodo ipso facto koristne celo za prihodnje študije. Varujmo se umetnosti zaradi umetnosti same.
Prav tako ne razumem, kako se lahko sociološke raziskave, kot na primer tiste, ki so jih delali v Auxerru877 ali v Vienne v Dauphiné, 878 osredinjajo na eno samo mesto, ne da bi ga postavile v širšo zgodovinsko perspektivo. Glede na to, da je vsako mesto družba, zgrajena na napetostih, s svojimi krizami, nenadnimi spremembami, občasnimi zlomi in nenehno potrebo po načrtovanju, ga je treba obravnavati v kontekstu kmečkih kompleksov, ki ga obdajajo, in mrež, ki so jih vzpostavila sosednja mesta in katerih pomen je kot eden prvih izpostavil Richard Hapke. Zato ne moremo delati študije o mestu, ne da bi upoštevali zgodovinski razvoj tega kompleksa, katerega korenine pogosto segajo daleč v preteklost. Seveda ne gre zgolj za brezbrižnost; nasprotno, absolutno nujno je, da ob spremljanju določene mestno-podeželske menjave ali industrijske ali trgovinske konkurence vemo, ali smo priča nastanku novega gibanja, koncu starega, odmevu iz daljne preteklosti ali monotono ponavljajočemu se pojavu.
Če povzamem: Lucien Febvre je v zadnjih desetih letih življenja rad rekel: »Zgodovina, znanost preteklosti in znanost prihodnosti.« Zares, ali ni zgodovina, dialektika različnih pojmov časa, po svoje razlaga celotne družbene resničnosti ter tako tudi neposredne sedanjosti in preteklosti? Kar nas lahko s tem v zvezi nauči, je, da se je treba varovati dogodkov: da se je treba paziti, da ne bi mislili izključno v kratkoročni perspektivi ali menili, da so današnji naslovi nujno avtentične značilnosti naše dobe; obstajajo še drugi, ki se gibljejo v tišini. Le kdo med nami tega ne ve?
847. Berr si je zamislil tudi zbirko 96 knjig, ki naj bi razdeljena v štiri sklope (a. prazgodovina z antiko, b. začetki krščanstva in srednji vek, c. moderni svet in d. »proti sedanjosti«) podala sintezo celotne zgodovine.
848. Revija se je nato kar nekajkrat preimenovala. Do 1939 je nosila prvotno ime, v času med 1939–41 ter v letu 1945 se je preimenovala v Annales d’Histoire sociale, vmes (1942–44) se ji je reklo Melanges d’histoire socile, od 1946 naprej pa se imenuje Annales – Economies, Societes, Civilisations.
849. Tukaj po predgovoru Jacquesa le Goffa k: Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, Ljubljana 1996, str. 33.
850. Ibid., str. 128–129.
851. Ibid., str. 49–50.
852. Ibid., str. 52.
853. Ibid., str. 75, 77.
854. Več o percepciji annalovske koncepcije pri nas je mogoče prebrati v: M. Gros, Historijska znanost. Razvoj, oblik, smjerovi, Zagreb 1976; v: B. Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede, Ljubljana 1960, ter v: O. Luthar,Med kronologijo in fikcijo. Strategije historičnega mišljenja, Ljubljana 1993.
855. Vsi citati iz: E. Hobsbawm, »Izzivanje razuma: Manifest za obnovo zgodovine«, predavanje na Britanski akademiji znanosti, 13. 11. 2004. Tukaj povzeto po diskusijski listi Historia a debate.
856. Prevod M. Breznik.
857. Fizik Boisse.
858. Gl. The Journal of Modern History, zvezek XLIV, št. 4, 1972, str. 448–467
859. F. Braudel, Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem I: Strukture vsakdanjega življenja (2 zvezka); II: Igre menjave (2 zvezka) in II: Čas sveta (2 zvezka).
860. Prevod in opombe B. Turk.
861. »Europe in 1500«, »The World in 1880«, »Germany on the Eve of the Reformation« …
862. L. Halphen, Introduction à l'histoire, Pariz 1946, str. 50.
863. Primerjaj njegov »Progrès économique«, Cahiers de l'ISEA 21, julij–avgust 1967; in 22, december 1967.
864. Esquisse du mouvement des prix et des revenus en France au XVIIIe siècle, Pariz 1933, dve knjigi.
865. Za povzetek, gl. R. Clémens, Prolégomènes d'une théorie de la structure économique, Pariz 1952; gl. tudi J. Akerman, »Cycle et structure«, Revue économique 1, 1952, str. 1–12.
866. E. R. Curtius, Europäische Literatur und lateinische Mittelalter, Bern 1948.
867. Pariz, A. Michel, 1943, 2. izdaja, 1946.
868. »Le Mythe de croisade: Etude de sociologie religieuse«, 1957. (Disertacija)
869. P. Francastel, Peiture et société: Naissance et destruction d’un espace plastique, de la Renaissance au cubisme, Lyon 1951.
870. Lahko bi navedli tudi druge primere; sam bi najraje navedel več pomembnih člankov, ki so vsi šli v isto smer: O. Brunner o evropski socialni zgodovini, Historische Zeitschrift 177 (3), junij 1954, str. 469–494; R. Bultmann, ibidem, 176 (1), avgust 1953, str. 1–15, o humanizmu; G. Lefebvre, Annales historiques de la Révolution 21, 1949, str. 97–115; in F. Hartung, Historische Zeitschrift 180 (1), avgust 1955, str. 15–42, o razsvetljenem despotizmu.
871. R. Courtin, La Civilisation économique du Brésil, Pariz 1941.
872. V Franciji. V Španiji se je število prebivalstva začelo opazno zmanjševati po koncu 16. stoletja.
873. Lévi-Strauss, op. cit., str. 31.
874. »Diogène couché«, Temps modernes 110, 1955, str. 17.
875. Le Temps de l’histoire, Pariz 1954, zlasti str. 298 ff.
876. P. Chombart de Lauwe, Paris et l'agglomération parisienne, Pariz 1952, str. 106 (1. knjiga)
877. S. Frère in C. Bettelheim, »Une ville française moyenne: Auxerre en 1950«, Cahiers de la Fondation des Sciences Politiques 17, 1950.
878. P. Clément in N. Xydias, »Vienne-sur-le-Rhône: La ville et les habitants; Situation et attitudes; Sociologie d'une cité française«, ibidem, 71, 1955.