19. ZGODOVINOPISJE VISOKE MODERNE

19.1. Zgodovinopisje visoke moderne

Oto Luthar

Po precej dolgem obdobju, ko je razpravo o statusu historične predstavitve obvladovala filozofija zgodovine, so začeli tudi tisti zgodovinarji, ki so prej trdili, da je epistemološka samorefleksija zgodovinopisja stvar filozofije, znova tematizirati razmerje med preteklostjo in zgodovino in vse kaže, da se je prvi prizor te drame končal z ugotovitvijo, da je treba preteklost obravnavati kot besedilo. Ali, rečeno drugače, s pomočjo fenomenologije, strukturalizma in poststrukturalizma naj bi tudi zgodovinarji – »dokončno« ugotovili, da je zgodovina samo reprezentacija. Ali, kot bi v zvezi z modernimi koncepti posredovanja dejal Adorno, da »je mediacija objekt sama po sebi in ne nekaj med objektom in tistim, do česar pripelje«. 879

Razumljivo je, da se je tako kot že neštetokrat prej tudi v okviru teh razprav znova postavilo vprašanje: Kaj je zgodovina oziroma kaj je to, kar nam pripovedujejo zgodovinarji? Eno najbolj duhovitih in zato tudi najbolj odmevnih razmišljanj na to temo nam je že v šestdesetih ponudil Edward H. Carr v svojem znamenitem delu What is History? 880 Pri oblikovanju odgovora na to ključno vprašanje si je namreč pomagal z vsem mogočim, tudi s primeri iz vsakdanjega življenja. Zgodbica o gospodu Jonesu, ki je, odhajajoč z neke zabave, povozil gospoda Robinsona, je še posebej zanimiva. Poteka pa približno takole:

»Po neki zabavi, kjer je zvrnil nekaj kozarčkov čez mero, je gospod Jones sedel v svoj avto s pokvarjenimi zavorami in na nekem križišču do smrti povozil gospoda Robinsona, ki je šel v bližnjo trafiko kupit cigarete. Kaj je povzročilo nesrečo? Vinjenost gospoda Jonesa, pokvarjene zavore, slaba vidljivost ali nikotinska zasvojenost gospoda Robinsona?«

33 let kasneje so Carrovo razmišljanje dopolnile tri prodorne ameriške zgodovinarke in njegovo izpraševanje prignale na rob absurda z razglabljanjem o barvi kože obeh gospodov. Ali in kateri od njiju je bil črnec, so se spraševale. In kaj, če je bil eden homo- drugi pa heteroseksualec? Morda pa je bil pešec na poti v gejevski bar preveč zamišljen … In, končno: ali s pojasnitvijo tega dogodka lahko razložimo tudi druge podobne nesreče …?881

Joyce Appleby, Lynn Hunt in Margaret Jacob – to so imena omenjenih zgodovinark – so se glede na to upravičeno spraševale, kako naj zgodovinar razloži tako večplastne dogodke, kot so hladna vojna ali francoska revolucija, če pa že čisto vsakdanji dogodek odpira toliko stranpoti? Odgovor na to vprašanje je vse prej kot preprost. Poleg tega si zgodovinar ne more pomagati s pregovorom: »Česar ne vem, to me ne boli.« Nasprotno, zanj je tisto, česar ne ve, še posebej boleče. V prvi vrsti zato, ker mu nepoznavanje vsakokratne stvarnosti onemogoča tako imenovano »predanost« 882 resnici. Točneje, onemogoča mu rekonstrukcijo tistega, kar so bili ljudje nekoč pripravljeni sprejeti kot resnico. Če ta rekonstrukcija ni mogoča, ni zgodovine. Vsaj tako trdijo tisti, ki so prepričani, da se je zgodovinopisje rodilo z vzpostavitvijo trajne napetosti med preteklostjo in resnico. Dva tisoč let kasneje sta Bacon in Descartes zasnovala intelektualno tradicijo, ki je iz tega razmerja izključila božjo previdnost oziroma je to napetost omejila na človeka. Od takrat naprej je ta odnos izpostavljen stalnemu izpraševanju in potrjevanju. V 18. stoletju sta ga preverjala romantizem in skepticizem (Hume), v 19. in deloma tudi v 20. pa pozitivizem in ideja o objektivnem prikazu. V drugi polovici stoletja ga je sooblikoval predvsem družbeni determinizem, v zadnjih desetletjih pa ga izpodjeda poenostavljeno razumevanje postmodernizma.

Zgornje trditve predstavljajo seveda zelo splošni okvir. Natančnejši pogled nam namreč pove, da je na razmerje zgodovina – resnica v zadnjih desetletjih najmočneje vplivalo spoznanje o neizogibni povezavi med jezikom in reprezentacijo. In ker je vsak jezik oziroma lingvistični način praviloma drugačen, se upravičeno sprašujemo, kaj ostaja onkraj besedila, ki je po novem na široko odprto vsakokratnemu bralcu uporabniku, ne ozirajoč se na avtorja. Zgodovinski antropologi so temu dodali trditev, da je zgodovinsko besedilo v prvi vrsti nabor semiotičnih kod, ki določajo vse reprezentacije življenja. Obenem pa so se strinjali s stališčem, da je jezik medij, v katerem je realnost skonstruirana in šele na podlagi tega razumljiva. Predstavniki novega historicizma, ki slednje še posebej vneto zagovarjajo, pa poleg tega menijo, da so politične, institucionalne in družbene prakse predvsem »kulturni scenariji« oziroma diskurzivni seti simbolnih sistemov ali kod.

Skratka, postopoma je postalo jasno, da kljub zadostnemu arhivskemu gradivu nekaterih stvari preprosto ni mogoče razumeti. Še več, avtorji kot Piere Bordieau celo govorijo o nepotrebnem poveličevanju virov, katerih skonstruirana resnica je zaradi tega nedotakljiva. Tistim, ki se z zgodovinopisjem profesionalno ukvarjamo, zato ni preostalo drugega, kot da se naučimo živeti z »napetostjo«, čeprav, kot pravi Spieglova, to povzroča nastanek dvojne epistemologije. Po eni strani omogoča obravnavanje semiotične epistemologije – […] nikoli ne moremo do neposredovane […] preteklosti, ker je ne poznamo. Po drugi strani pa vodi k prepričanju, da je jezik vendarle relativno statični nabor lingvističnih kod, s katerimi skušamo pretekla dogajanja smiselno razložiti. 883 Izkaže se, da se razen v predmetu preučevanja v zgodovinopisni praksi ni spremenilo veliko. Večina zgodovinarjev še vedno dela tako, kot je delala zmeraj: prej so v arhivih raziskovali institucije, zdaj pa diskurze. Veliko bolj jih zanima govorica preteklosti. Vse manj je takih zgodovinarjev, ki te govorice prevajajo v sodobni jezik. Vse bolj se prepuščajo »pameti« obdobja, ki ga preučujejo.

Do neke mere so se tega zavedali že antični zgodovinarji, vendar je status avtonomnega področja z lastnimi epistemologijami, zgodovinopisje dobilo šele dva tisoč petsto let kasneje, v drugi polovici 20. stoletja. Šele takrat so besedila naletela na razmišljujoč odziv, vendar tudi to ni bistveno vplivalo na zgodovinsko interpretacijo. Spremenila se je predvsem narava naših ugotovitev o resnici, zaradi česar smo se začeli spraševati, ali »so nam instrumentalne uporabe jezika sploh zmožne posredovati pozitivno znanje o zgodovini«. Rečeno preprosteje: ali je sploh mogoče govoriti o zgodovinski resnici?

Podobnega mnenja je tudi Gabrielle Spiegel, ameriška zgodovinarka, ki smo jo v tem delu že omenjali oziroma jo najdemo v posebnem poglavju v nadaljevanju. Nanjo se sklicujemo tudi zato, ker je ena prvih predlagala, da bi bilo treba zgodovino obravnavati kot splet razpršenih epistemologij, ki pa v svojem bistvu ne spreminjajo svoje narave. Poleg tega je bila prav ona ena izmed tistih, ki so se začeli sistematično spraševati, ali v naši zgodovinopisni praksi res ni prostora za konstativno oziroma deskriptivno in performativno rabo jezika.

Sama je namreč prepričana, da je ob protokoliranju jezikovnih modifikacij, ki konstruirajo pomen, do neke mere mogoče »objektivno« rekonstruirati preteklost. V tem je zelo podobna Raymondu Williamsu, ki je prepričan, da prek jezikovne evidence, bodisi literarne bodisi dokumentarne, lahko pridemo do poznavanja in razumevanja preteklosti. Verjetno jo tudi zaradi tega Lawrence Stone nekoč proglasil za eno najprodornejših teoretičark zgodovinopisja oziroma je ugotovil, da se je prav ona najbolje znašla med frontami, ki so se odprle z nastopom »postsaussurjevske lingvistike«, zgodovinske antropologije in severnoameriškega novega historicizma. 884

Dandanes se v tej mreži najrazličnejših teorij in usmeritev mora znajti vsak zgodovinar ali, rečeno drugače, dandanes tudi dodiplomski študentje zgodovine vedo, da je jezik tiste vrste »socialna pogodba, ki članom določene jezikovne skupnosti predpisuje načine, brez katerih komunikacija in produkcija pomena sploh ne bi bila mogoča«. Vsak jezik je zato »nujni (in) specifični zgodovinski pojav«, 885 katerega analiza lahko posreduje – če ne drugega – vsaj vedenje o »izumljanju« realnosti. Kakor koli obrnemo, »jezik je instrument mediacije med človeško zavestjo in svetom, ki ga posreduje«. 886

Slednji »koncept« jezika je običajnejši v znanstvenem diskurzu oziroma v disciplinah, ki se ukvarjajo pretežno s posredovanjem informacij o svetu in manj s konstrukcijo družbenega pomena. Dominick LaCapra, še en prodorni ameriški zgodovinopisec, je to poimenoval za instrumentalistično ali konstativno pojmovanje jezika. 887 Poleg tega pa je tudi on postal pozoren na poskus nekaterih teoretikov zgodovinopisja, da bi izbiro med koncepti jezika in mediacije zožili na enega, največ dva temeljna koncepta. Podobno kot Spieglova in nekateri drugi tudi on in z njim tudi mi ugotavljamo, da je alternativa med pojmovanjem jezika, ki je bodisi do potankosti transparenten ali popolnoma nejasen, preprosto preveč toga. 888

Moti nas vsiljevanje odločitve za eno ali drugo stran semiotične razmejitve. Podobno kot Spieglova tudi mi menimo, da gre pri tem za »lingvistično igro z ničelnim izidom«. V nasprotju s to neživljenjsko alternativo se zato strinjamo z njeno »teorijo srednjega dosega« in se s tem zavzemamo za »raznovrstno in potencialno bogatejše razumevanje jezika in njegovih mediatoričnih zmožnosti, in to v interesu visoko diferencirane analize preteklih besedil in njihovih družbenih kontekstov«. Na ta način bi namreč lahko dosegli simultano prepletanje obeh konceptov mediacije in jezika. Zelo uporaben se nam zdi tudi izraz »družbena logika besedila«, s katerim Spieglova opozarja na dvojnost perspektiv v preučevanju besedil in njihovih družbenih kontekstov. Gre za poskus oblikovanja protokola za analizo družbene umeščenosti besedila »v družbeni prostor, ki ga zaseda na eni strani kot produkt partikularnega družbenega sveta in na drugi kot delujoč posrednik v tem svetu«. Podlaga tega stališča izhaja iz prepričanja, »da moč in pomen vsake dane skupine reprezentacij v veliki meri izhajata iz njenega družbenega konteksta in njene povezanosti v družbeno in politično mrežo, v kateri je nastala. Četudi sprejmemo poststrukturalistično trditev, da jezik konstituira družbeni svet pomenov, je mogoče vztrajati, da jezik sam po sebi pridobi veljavo le v specifičnih družbenih in zgodovinskih okoljih. Medtem ko jezikovne razlike strukturirajo družbo, družbene razlike strukturirajo jezik.« 889

Pri tem ne smemo pozabiti, da se historični kontekst postavlja vedno na novo, zato zgodovinar v nasprotju z literarnim kritikom ni le bralec določenega besedila, temveč vedno tudi ustvarjalec pomena. Ali, povedano drugače: historični kontekst je večinoma konstruirajoč, literarnokritični tekst pa praviloma dekonstruirajoč. Za to na videz precej pragmatično razdelitvijo se skriva osnovna »filozofska nezmožnost, ki določa ontološki status besedila, ki naj bi po eni strani oblikoval zgodovino, po drugi pa le-to kritično analiziral«. 890 To osnovno nasprotje je vpeto v vsako strategijo narativne predstavitve.

Poleg tega mora zgodovinar za uspešno interpretacijo določenega vira natančno poznati vse ozadje ali, kot bi dejala Spieglova, za uspešno branje arhivskega gradiva moramo poznati njegovo socialno logiko. Rečeno drugače: posvetiti se mora »načinom, na katere je sama preteklost konstituirala ideološko strukturo argumenta«, saj so ljudje od samega začetka zgodovinopisja iz zgodovine črpali avtoriteto za legitimiranje posameznih političnih interesov. 891 Tako kot njihovi antični predniki tudi poznosrednjeveški zgodovinopisci niso odkrivali samo pretekle resnice, temveč so želeli predvsem upravičiti svoje »propagandistične in politične cilje«. Razen tega, da zgodovinopisje pred in tudi še dolgo po tem ni imelo svojega »akademskega kurikula«, kot bi temu rekli danes, ni bilo med njihovim početjem in početjem njihovih predhodnikov in naslednikov pravzaprav nobene razlike. Pisanje zgodovine je bilo tudi takrat osredinjeno na zmožnost, da avtor prek preteklosti nagovarja aktualno politično življenje.

Glede na to ukvarjanje z vsakim obdobjem v preteklosti od raziskovalca terja predvsem izsleditev »osnov kredibilnosti«. Kritično branje katerega koli vira nas v prvi vrsti sili v ugotavljanje tistega minimuma pogojev, pod katerimi prebrano vsaj za silo zadosti »kriterijem resnice«. Pri tem ne gre za neko filozofsko perspektivo v zvezi z resnico in epistemologijo, temveč predvsem za osnovo zgodovinopisne prakse, po kateri realnost ni metafizična propozicija, pač pa razbiranje načina mišljenja v različnih oblikah pisanja o preteklosti. Izpraševanje po minimumu pogojev kredibilnosti pa je enako izpraševanju po generativni slovnici, ki določa zgodovinopisje posameznega obdobja. Obenem pomeni tudi razločevanje tipičnih lingvističnih protokolov, ki omogočajo transformacijo preteklosti v zgodovinsko pripoved. 892

Podobno kot večina drugih se pri tem razmišljanju naslanjamo na delo Haydna Whita. Predvsem na tisti del, ki opozarja na to, da je prišlo v 19. stoletju do izgona retorike iz zgodovinopisja oziroma da je nastanek moderne zgodovinske znanosti oblikoval določen stilistični način, ki iz svojega obzorja izključuje možnost izražanja ali imaginiranja vsega, kar presega zdrav razum vsakokratnih družbeno »odgovornih« posameznikov. Skratka, ta »retorika antiretorike«, lastna modernemu zgodovinopisju, je s tem, ko je preteklost spravljala v obliko smiselne reprezentacije realnosti, le-to preprosto spravljala v nek želeni red.

Iz te osnovne perspektive izvira tudi Whitova trditev, da je Comtova, Heglova in Marxova sistematična hermenevtika 19. stoletja želela preteklost predvsemrazložiti. Podobno, kot jo je klasična filološka hermenevtika skušala rekonstruirati, postsaussurjevska hermenevtika, značilna predvsem za Nietzscheja, pa interpretirati. 893

Gre seveda za čisto osnovno in do neke mere plakativno razdelitev. V praksi vsaka od teh treh hermenevtik vsebuje elemente drugih dveh. Razlikujejo se predvsem po odnosu do »znanstvene« razlage, po odnosu do predmeta preučevanja in do vprašanja, v kolikšni meri lahko vsakokratni interpret sooblikuje predmet preučevanja.

Toda slednje je predvsem vprašanje »etike« in »politike« vsakokratne discipline. Zgodovinopisje je v zvezi s tem vprašanjem še posebej izpostavljeno. Vse prevečkrat namreč historična interpretacija nastopa kot orodje enodimenzionalne politične rekonstrukcije razumevanja naše identitete, skupnosti in kulture. Vse prepogosto izostane nujna napetost med konkurenčnimi pripovedmi. Prav tako kot se vedno znova zanemarja dejstvo, da pripovedna poročila ne vsebujejo samo navedb dejstev in argumentov, temveč vsebujejo tudi politične in retorične elemente, s pomočjo katerih se golo naštevanje primerov spremeni v zgodbo. 894 Po drugi strani pa je na podlagi razbiranja teh elementov lažje razumeti vsakokratno socialno okolje obravnavanega procesa. Jezik, še posebej arhaičen, je zgodovinski pripovedi vedno vsiljeval omejeno izbiro retoričnih oblik in ji določal specifično ozgodbljenje, pojasnjevalne modele ter ideološke drže. Le-te pa so nazaj določale specifičnost različnih interpretacij zgodovinskih dogodkov. To je pravzaprav tudi vse, kar imamo na razpolago. Nekega »objektivnega« zunanjega kriterija, s katerim bi določali resničnost ene ali druge podrobnosti, preprosto ni. Tako kot ni objektivnega prikaza.

Edino, kar zatrdno lahko analiziramo, je reprezentacija nekega pojava, pri čemer nam lahko veliko pomaga tudi moderna sociolingvistika. Na tem mestu mislimo predvsem na trditev, ki pravi, da so v krču sprememb družbene skupine še posebej občutljive za spremembe v govorici. Rečeno drugače: skozi spremembe »registrov beleženja socialnih sprememb« v preteklosti se kaže tudi vsakokratno razumevanje sprememb v sodobnosti. Skratka, prelomne spremembe v vsakokratni družbi so vkodirane v govorico, ki o teh spremembah poroča.

Glede na to lahko v sklepu še enkrat ugotovimo, da »moč in pomen katere koli dane reprezentacije v veliki meri izhajata iz njenega družbenega konteksta ter iz povezanosti s socialnim in političnim okoljem, v katerem nastane«. 895 Obenem pa še enkrat opozorimo na pomen določenih dekonstruktivističnih strategij pri odkrivanju in razgaljanju najrazličnejših ideoloških mistifikacij oziroma pri ugotavljanju, da ideološka mistifikacija »drobi pomen besedila«. Na podlagi dekonstrukcije lahko namreč odkrivamo to, kar je dejansko izrečeno, poleg tega pa lahko zaznamo tudi tišino v jeziku in izsledimo neizrečeno. 896 To je še zlasti pomembno pri analizi ideološko kontaminiranih besedilih, značilnih npr. za neomarksistične interpretacije šestdesetih in sedemdesetih let, kakor tudi za kritično branje prepisov nacionalnih zgodovin, prepisov, ki so značilni za t. i. tranzicijske države bivše vzhodne Evrope v devetdesetih letih.

Da bi se izognili sklepanju, da je treba vse, kar se je dogajalo v zgodovinopisju od konca šestdesetih let 20. stoletja naprej stlačiti v okvir postmodernizma, smo naše predzadnje poglavje organizirali v tri podpoglavja:

  1. Sodobno samorefleksivno zgodovinopisje
  2. Izzivi in meje postmodernizma
  3. Angažirano zgodovinopisje

Ob tem pa poudarjamo, da je tovrstna razdelitev samo pripomoček k lažjemu razumevanju močno razvejane razprave, katere deli so med seboj neločljivo povezani.

19.2. SODOBNO SAMOREFLEKSIVNO ZGODOVINOPISJE

Oto Luthar

Podobno kot pri vseh drugih razmejitvah oziroma pri iskanju skupnih značilnosti vseh drugih obdobij v razvoju zgodovinskega mišljenja tudi po postopnem popuščanju prevlade ene same zgodovinopisne šole, do katerega je prišlo sredi osemdesetih let, ni mogoče postaviti dokončnih prelomnic oziroma narediti natančne periodizacije zgodovinske misli zadnje tretjine 20. stoletja. Podobno kot Avguštin v 4. stoletju tudi E. H. Carr sredi 20. stoletja predstavlja »samo« ključni povzetek nekega načina razmišljanja, ki je zaznamovalo že vrsto njegovih predhodnikov in še več njegovih sodobnikov. Gre za razmišljanje, ki ga je v sedemdesetih letih radikaliziral Paul Veyne s svojo trditvijo, da je vse, kar srečamo v zgodovinskih knjigah, povsem nedoločeno, po drugi strani pa na izviren način pokazal, da so vprašanja o statusu historične pripovedi pestila že antične avtorje. Predvsem pa gre za sistematično razgrnitev izvorov zahodnoevropskega zgodovinopisja, ki je Veynove navidez nove in šokantne izjave šele omogočila. Pri tem mislimo predvsem na razprave Arnalda Momigliana, s katerim zaključujemo pričujoče podpoglavje in kateremu pritrjujemo v trditvi, da interpretacija preteklosti ne bi smela biti obračun s preteklim dogajanjem, temveč razumevanje vzrokov zanj. Ob tem pa kaže omeniti še ključno in na neki način ponovno oživljeno (Macaulayjevo) spoznanje, da je preteklost tuja dežela, v kateri stvari potekajo drugače kot pri nas.

Slednje so, kot kaže, začele razumevati šele generacije, ki so rasle skupaj z uveljavljanjem annalovske tematizacije zgodovinopisja, generacije, ki se niso strinjale z delitvijo na zgodovinopisje, ki dobavlja podatke, refleksijo pa prepušča predstavnikom drugih humanističnih in družboslovnih ved. In končno gre za generacijo, ki je leta 2001 svoja razmišljanja sklenila v nekakšen historiografski manifest897 in z njim še enkrat opozorila na jalovost pozitivističnega izkustva brez teorije oziroma na spekulativno teorijo brez prakse.

Po mnenju avtorjev te generacije, ki je zgodovino študirala v prelomnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, bi morali zgodovinarji dokončno opustiti faktografsko opisno logiko naivnega objektivizma 19. stoletja po drugi strani pa se izogniti oživljanju skrajnega subjektivizma. Poleg omenjenega pa je prav ta generacija, ob občutni širitvi nabora obravnavanih zgodovinarskih tem, poskrbela za resnejši metodološki pouk oziroma se zavzela za to, da bi ob zgodovini zgodovinopisja študenti spoznavali tudi osnove filozofije zgodovine. Bili so prepričani, da se zgodovinopisje samo na ta način lahko zares osamosvoji, kar po drugi strani ne pomeni, da so verjeli, da o zgodovini lahko odločajo samo zgodovinarji. Prej nasprotno, interpretacijo preteklosti so želeli izviti iz primeža »cehovskega esteblišmenta«. Podobno kot v pretirani politizaciji zgodovinopisja so tudi v pretirani posesivnosti zgodovinopiscev videli prepreko za postopno spreminjanje zgodovinopisja v sodobno družboslovno in humanistično vedo.

19.3. Edward Hallet Carr

Oto Luthar

E. H. Carr (1892–1982) spada v tisto kategorijo izjemnih zgodovinarjev, ki niso nikoli študirali ali poučevali zgodovine. Na univerzo, s katere se je takoj po diplomi preselil v britanski Foreign Office, se je na koncu kariere sicer vrnil, vendar ne kot profesor, temveč kot raziskovalec. Univerzo v Cambridgeu je zapustil kot diplomant klasičnih ved, na njen Trinity College pa se je vrnil kot proslavljen avtor Zgodovine Sovjetske zveze (History of Soviet Union), Dvajsetletne krize 1919–1939 (The Twenty Years Crisis 1919–1939), biografije Bakunina, knjig o Dostojevskem, Herznu in njegovem krogu (The Romantic Exiles), mednarodnih odnosih med obema vojnama, ruski revoluciji od Lenina do Stalina, kominterni in nacionalizmu.

Za našo hrestomatijo najbolj zanimivo delo What is History? je izšlo leta 1961, in sicer potem, ko se je iz Oxforda preselil v Cambridge oziroma potem, ko se je kot izkušen zgodovinar in politični analitik ob pisanju Zgodovine Sovjetske zveze spraševal o vzrokih in pogojih določenega zgodovinskega procesa. Ko je skušal ugotoviti, kakšen vpliv so na posamezne dogodke imela razmerja med svobodnim odločanjem in determinizmom, med posameznikom in skupnostjo ter med objektivno in subjektivno sodbo. Predvsem pa ga je takoj po prvem od štirinajstih zvezkov tega obsežnega dela začelo preganjati vprašanje objektivnosti. Kot redni sodelavec The Time Literary Supplement je tako že leta 1950 ugotovil, da zaradi hladne vojne prihaja do izrazito pristranskih obravnav Sovjetske zveze oziroma da se na zahodnjaškem akademskem trgu pojavlja vse več del, ki izrazito pristransko opisujejo odnose med Sovjetsko zvezo ter zahodno Evropo in Združenimi državami Amerike. Bil je verjetno eden prvih, ki je opozoril na revizionistična skropucala bojevnikov hladne vojne, ki so trdili, da ni komunizem nič manj nevaren kot nacizem, in razvoj SZ interpretirali kot katastrofalen polom. Sam je skušal ubrati srednjo pot med revizionizmom in uradno interpretacijo režimskih zgodovinarjev v SZ. Ob vrsti netočnosti in enostranskih interpretacij, ki jih je ugotovil med tem, ko je lovil ravnotežje med obema poloma, je med drugim spoznal, da ni objektivne zgodovine. Ljudi, po naravi nagnjeni k temu, da se motijo, je začel razumevati kot bitja, ki zaradi svoje prevelike odvisnosti od umeščenosti v čas in prostor niso sposobna spoznati absolutne resnice. S tem po drugi strani ni nikakor želel zanikati obstoja resnice – takšno zanikanje bi namreč onemogočilo kakršno koli sodbo oziroma izenačilo vse oblike zgodovinopisja –, temveč je trdil le, da so vse, kar zgodovinarji naredimo, lahko le njeni nerodni in delni približki. Ta dvojnost je kasneje postala nekakšna njegova zaščitna znamka. Po eni strani je trdil, da sta prepričanje o nevtralnosti dejstev ter vera v vzgojne učinke zgodovine zgolj rezultat racionalno-liberalne znanosti 19. stoletja, po drugi pa prisegal na svobodni dostop do podatkov, pomembnih za rekonstrukcijo preteklosti določene skupnosti. Slednje je najpogosteje ponavljal skupaj s kritiko ponarejanja dokumentov v Stalinovi SZ.

Poleg tega je vedno znova poudarjal, da med preteklostjo in sedanjostjo poteka dvosmerni promet. Sedanjost je do določene mere razumel kot odlitek preteklosti, obenem pa poudarjal, da sedanjost venomer spreminja preteklost, da je zgodovinarja, ki dela zgodovino, naredila zgodovina ter da filozofi zgodovine neprestano lovijo ravnotežje med nevarnostmi objektivističnega determinizma in neskončnim breznom subjektivističnega relativizma. 898 V tej točki se je kasneje tudi zapletel v dolgoletni spor s filozofom in zgodovinarjem Isaiahom Berlinom. V ozadju tega spora je bilo tudi Berlinovo nestrinjanje z njegovim prvim zvezkom Zgodovine Sovjetske zveze. Kot ruski emigrant ni pokazal nobenega razumevanja za Carrove simpatije do boljševistične oblasti, predvsem pa ni mogel sprejeti njegovega zavzemanja za nepristransko obravnavo dogajanja. Sam je bil namreč prepričan, da gre v zgodovini tudi za moralne odločitve, zaradi česar lahko zgodovinarju tudi sodijo in ne le razlagajo preteklo dogajanje. Carr, ki je bil vse prej kot trpežni poraženec, je na to kritiko odgovoril tako, da je sprejel ponudbo Trevelyanove fundacije in za poletni semester leta 1961 v Cambridgeu pripravil serijo predavanj. Posamezne dele je skiciral jeseni 1959 na svoji poti v ZDA, po vrnitvi iz Amerike pa še enkrat predelal. Po končanih predavanjih je besedilo znova dopolnil, tokrat za tretji radijski program BBC-ja. Ta verzija je bila kasneje objavljena najprej v BBC-jevem tedniku The Listener, nato pa še v knjigi. Ta kratka zgodovina nastanka enkratne knjižice, ki so jo doslej prodali že v več kot četrt milijona izvodih, je zanimiva iz več razlogov. Pojasni nam sproščen, skoraj novinarski stil ter seznani z odmevnostjo razprave. Če pa poleg tega vemo tudi to, da na začetku šestdesetih let televizija v Veliki Britaniji še ni izpodrinila radia ter da so na BBC-jevem tretjem programu redno objavljali avtorji kot filozof K. Popper, že omenjeni I. Berlin, zgodovinarji A. J. P. Taylor, H. Trevor-Roper, Trevelyan, I. Deutscher in ne nazadnje tudi Carr, lahko nekoliko lažje razumemo, kakšen vpliv je imela takšna objava. Še posebej, če si je avtor – tako kot Carr – privoščil, da je v njej polemiziral s svojimi kolegi. In prav to je storil v poglavju »Zgodovina, znanost in morala«, v katerem je dokaj neposredno kritiziral Berlinovo delo Historical Inevitability oziroma njegovo vero v neizbežnost določenih zgodovinskih dogodkov. Sam je bil namreč še kako prepričan, da zgodovinarji za nazaj oblikujejo tako imenovane neizbežne dogodke.

Glede na to, da gre za splošno znano resnico, nekoliko preseneča burni Berlinov odziv oziroma njegova kasnejša nenaklonjena kritika knjige. Po poročilu Carrovega biografa Jonathana Haslama naj bi Berlin Carra v zasebnem pismu celo nagovarjal, naj besedilo pred knjižno objavo spremeni. Ne nazadnje se stališča siceršnjih dobrih znancev vendarle niso tako zelo razlikovala. Toda Carr je ostal zvest svojemu prepričanju, da vsako pisanje o preteklosti še ni zgodovinopisje. Že leta 1954 je v The Times Literary Supplement zapisal, da stvari, ki ne odsevajo določenega pomena, nima smisla brati, šest let kasneje pa (v istem časopisu) k temu dodal, da bi morali zgodovinarji »korakati pred naprednimi in razsvetljenimi gibanji, ne pa capljati za njimi«. 899 Nekoliko več razlik je mogoče zaslediti v njunem gledanju na vzgojno vlogo zgodovine. Carr je bil odločno proti temu, da bi zgodovinopisje razumeli kot domoljubno dejanje, da bi v zgodovini iskali poseben pomen ali celo oblikovali vzorce preteklega dogajanja. Po njegovem mnenju bi nas morali zanimati »faktorji« in »sile«, ki so vodili posameznike, zaradi česar so ga z druge strani (Berlin, Taylor, Trevor-Roper) obtožili determinizma. Edini, katerega kritiko je do neke mere sprejemal, je bil Isaac Deutscher, ki ga je prepričal, da je na koncu vedno zgodovinar tisti, ki vzpostavi »hierarhijo pomembnih vzrokov« in ne obratno. Tudi pod njegovim vplivom je kasneje deloma spremenil svoj pogled na vlogo posameznika v zgodovini in Perryju Andersonu za New left Review priznal, da bi verjetno tudi Lenin, podobno kot kasneje Stalin, vztrajal pri enakem tempu industrializacije in kolektivizacije in glede na to tudi on spravil SZ v približno enako slab položaj. Bližje kot Berlin in Trevor-Roper mu je ne nazadnje prišel tudi Taylor, ki je v eni od polemik priznal, da vedenje o tem, od kot prihajamo, nima odločilnega vpliva na to, kam gremo. Tudi večina drugih sodobnikov je pritrdila njegovemu prepričanju, da je na podlagi generalizacij oziroma hipotez (v smislu Webrove znane hipoteze o povezanosti protestantizma z razvojem kapitalizma) nemogoče napovedovati prihodnost, po drugi strani pa so ga vsi po vrsti kritizirali zaradi njegovega teleološko instrumetaliziranega koncepta, objektivnosti, njegove sicer nezavedne, pa vendar identifikacije z vladajočimi stališči, njegove ignorance anonimnih akterjev, njegovega zanikanja vloge naključij, dogmatičnega zanikanja vsakršne moralne sodbe, prepričanja, da ima zgodovina neki smisel in, končno, zaradi njegove vere v vlogo in moč politike. Kot nekomu, ki je prisostvoval mirovnim pogajanjem leta 1919, pa so mu zamerili predvsem to, da ni spoznal preproste resnice, ki pravi, da četudi se ljudje kdaj pa kdaj kaj naučijo iz zgodovine, se to praviloma naučijo narobe.

Kljub naštetemu pa niso mogli zanikati, da je znal stvari, o katerih je pisal, predstaviti domiselno, zabavno in kratkočasno, da ga je odlikoval tekoč in razumljiv slog ter da svojih bralcev ni skušal poučevati. Prav tako mu ne oporekajo v prepričanju, da posameznih dogodkov ni mogoče osamiti in jih preučevati zunaj celotnega procesa, celo vrsto svojih sodobnikov in naslednikov pa je očaral s svojo trditvijo, da se zgodovinarji celo v arhiv podajamo z določeno intelektualno, politično in konceptualno prtljago predznanja, kar nedvoumno vpliva na našo interpretacijo najdenega materiala. Za celotno angleško akademsko pokrajino pa je bil Carr pomemben tudi kot pobudnik uvedbe novih vsebin. Prav njemu namreč pripisujejo kar največ zaslug za to, da so se tudi tako tradicionalne šole, kot sta Oxford in Cambridge, odločile za uvedbo novih vsebin ter za razširitev historičnega kurikul tudi na študij zgodovine neevropskega prostora. Ne glede na to, da je njegov predlog štiri leta romal do vodstva njegovega kolidža, je to na koncu vendarle odprlo vrata tudi seminarjem iz kitajske, indijske in afriške zgodovine, kasneje pa so jim sledili še seminarji iz kulturne, socialne zgodovine ter zgodovine spolov. Tudi zato se je večina zgodovinarjev, ki so bili priča tej radikalni spremembi dodiplomskega študija zgodovine v Veliki Britaniji, v polemiki med njim in G. Eltonom postavila na njegovo stran. Slednji je v svoji knjigi The Practice of History namreč trdil, da bi se na angleških univerzah morali učiti samo angleško zgodovino. V razpravi o zgodovinopisju pa je poudarjal, da mora zgodovinar znati prisluhniti svojim virom, kar bi v Carrovem jeziku pomenilo, da mora vso svojo prtljago pustiti pred vrati svojega kabineta.

Literatura:
  • Richard 2001
  • Carr 1949
  • Marwick 1989

19.3.1. Kaj je zgodovina? 900

19.3.1.1. Zgodovinar in njegova dejstva

Hvaliti zgodovinarja zaradi njegove natančnosti je tako, kot če bi hvalili arhitekta, ker je v svoji zgradbi uporabil dobro osušen les ali ustrezno pripravljen beton. To je nujni predpogoj za njegovo delo, ni pa njegova bistvena naloga. Zato se zgodovinar upravičeno opira na tako imenovane »pomožne znanosti« zgodovine – arheologijo, epigrafiko, numizmatiko, kronologijo in tako naprej. Zgodovinarju ni treba imeti posebnih znanj, ki strokovnjaku omogočajo, da določi izvor in obdobje lončenega ali marmornega fragmenta, dešifrira napis v neznanem jeziku ali z zapletenimi astronomskimi izračuni ugotovi natančen datum. Ta, tako imenovana osnovna dejstva, ki so ista za vse zgodovinarje, se na splošno uvrščajo v kategorijo surovin zgodovinarja in ne zgodovine same. Teh osnovnih dejstev ni treba ugotavljati zaradi katere koli značilnosti teh dejstev samih, temveč zaradi a prióri odločitve zgodovinarja. Kljub motu C. P. Scotta vsak novinar danes ve, da lahko najučinkoviteje vpliva na mnenje z ustrezno izbiro in ureditvijo dejstev. Včasih se je reklo, da dejstva govorijo sama zase. To seveda ne drži. Dejstva govorijo le, kadar jih k temu pozove zgodovinar: on je tisti, ki se odloči, katerim dejstvom bo dal besedo, v kakšnem vrstnem redu in kontekstu. Mislim, da je eden od Pirandellovih junakov rekel, da je dejstvo kot vreča – ne more stati, dokler nečesa ne daš vanj. Da se je bitka bíla leta 1066 v Hastingsu se nam zdi zanimivo samo zato, ker jo zgodovinarji vidijo kot pomemben zgodovinski dogodek. Prav tako se je zgodovinar iz lastnih razlogov odločil, da je Cezarjevo prečkanje nepomembnega potočka Rubikona zgodovinsko dejstvo, medtem ko prečkanje Rubikona, ki so ga pred ali za njim opravili milijoni drugih ljudi, ne zanima nikogar. Dejstvo, da ste v to zgradbo pred pol ure prispeli peš, s kolesom ali avtom, je prav tako dejstvo o preteklosti, kot je to dejstvo, da je Cezar prečkal Rubikon. Vendar ga bodo zgodovinarji verjetno prezrli. Profesor Talcott Parsons je nekoč znanost imenoval »izbirni sistem kognitivnih usmeritev k resničnosti«. 901 To bi verjetno lahko povedali tudi preprosteje, vendar pa je zgodovina med drugim tudi to. Zgodovinar mora izbirati. Vera v trdno jedro zgodovinskih dejstev, objektivnih in neodvisnih od zgodovinarjeve interpretacije, je absurdna zmota, ki pa jo je težko odpraviti.

To je v popolnem nasprotju s herezijo 19. stoletja, da namreč zgodovina sestoji iz zbirke kar največ neizpodbitnih in objektivnih dejstev. Vsakdo, ki podleže tej hereziji, se bo moral odpovedati zgodovini kot slabi službi in začeti zbirati znamke ali se ukvarjati s kako drugo obliko starinoslovja, ali pa bo končal v norišnici. Ta herezija je v preteklem stoletju tako pogubno vplivala na sodobnega zgodovinarja ter v Nemčiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike proizvajala obsežno in rastočo gmoto na dejstvih temelječih in kot prah suhih zgodovin in ozko specializiranih monografij ter množico dozdevnih zgodovinarjev, ki so vedeli vedno več o vedno manj stvareh in brez sledu potonili v oceanu dejstev.

Nekaj ni bilo prav. Kar ni bilo prav, je bilo prepričanje, da je temelj zgodovine neutrudno in nenehno zbiranje trdnih dejstev, prepričanje, da ta dejstva govorijo sama zase in da dejstev ni nikoli preveč, prepričanje, ki je bilo v tistem času tako brezpogojno, da se je le redkim zgodovinarjem zdelo potrebno – nekaterim se to zdi nepotrebno še danes – vprašati: Kaj je zgodovina?

Dejstveni fetišizem 19. stoletja je dopolnjeval in opravičeval dokumentarni fetišizem. Dokumenti so bili skrinja zaveze v templju dejstev. Zgodovinar je k dejstvom pristopal spoštljivo in s sklonjeno glavo ter jih nagovarjal s strahospoštovanjem. Kar najdeš v dokumentih, je res. Pa vendar, kaj nam ti dokumenti – uredbe, pogodbe, knjige najemnin in zakupnin, modre knjige, uradna korespondenca, zasebna pisma in dnevniki – pravzaprav povedo? Noben dokument nam ne more povedati več kot to, kar je mislil njegov avtor – kar je mislil, da se je zgodilo, kar je mislil, da bi se moralo zgoditi ali da se bo zgodilo, morda samo to, kar je hotel, da drugi mislijo, da misli, ali celo, kar je sam mislil, da misli. Nič od tega nima pomena, dokler se z zadevo ne začne ukvarjati zgodovinar, ki jo dešifrira. Preden jih lahko uporabi, mora zgodovinar dejstva vedno obdelati, pa naj izhajajo iz dokumentov ali ne: uporabi jih, če smem tako reči, za proces predelave.

V 19. stoletju se zgodovinarji na splošno niso zanimali za filozofijo zgodovine. Izraz je prvi uporabil Voltaire in od takrat je imel različne pomene. Zame pa bo, če ga bom sploh uporabljal, predstavljal naš odgovor na vprašanje: Kaj je zgodovina? Za zahodnoevropske razumnike je bilo devetnajsto stoletje udobno obdobje, prekipevajoče od zaupanja in optimizma. Dejstva so bila v celoti zadovoljiva, težnje, da bi o njih spraševali nerodna vprašanja in nanje odgovarjali, pa so bile ustrezno šibke. Ranke je pobožno verjel, da bo zgodovini dala pomen božja previdnost, če on poskrbi za dejstva, Burckhardt pa je z modernejšim cinizmom izjavljal, da »nam niso znani nameni večne modrosti«.

Liberalni pogled na zgodovino, značilen za 19. stoletje, je bil tesno povezan z doktrino gospodarskega liberalizma, ki je bila tudi sama rezultat optimističnega in samozavestnega pogleda na svet. Vsakdo naj opravlja svoje delo, skrivna roka pa bo poskrbela za univerzalno harmonijo. Zgodovinska dejstva so bila že sama po sebi največji dokaz koristnega in na videz nenehnega napredovanja k višjim stvarem. To je bila doba nedolžnosti, zgodovinarji pa so hodili po edenskem vrtu, ne da bi jih zakrivala krpica filozofije, nagi pred bogom zgodovine, a jih ni bilo sram. Od takrat smo spoznali greh in izkusili padec; in tisti zgodovinarji, ki se danes pretvarjajo, da so opravili s filozofijo zgodovine, se trudijo, čeprav zaman in s samozavedanjem, kot člani kakšne nudistične kolonije, da bi v svojem primestnem vrtu poustvarili edenski vrt. Vendar se danes temu nerodnemu vprašanju ne moremo več izogibati.

Kot prvo, zgodovinska dejstva nikoli niso »čista«, saj v čisti obliki ne obstajajo in ne morejo obstajati: vedno odsevajo misli zapisovalca. Kadar vzamemo v roke zgodovinsko delo, se zato ne bi smeli toliko osredotočati na dejstva, ki jih vsebuje, kot na zgodovinarja, ki ga je napisal.

19.4. Paul Veyne

Oto Luthar

Kot profesor na College de France in avtor vrste vznemirljivih knjig velja Paul Veyne (1930) za enega najbolj inventivnih zgodovinarjev, s svojimi razpravami o statusu historične pripovedi pa si je pridobil sloves enega najbolj provokativnih teoretikov zgodovinopisja.

V okviru svojih osrednjih razprav na to temo (Kako pisati zgodovino,Comment on ecrit l'histoire) se je ob osrednjem vprašanju, kaj je zgodovina oziroma zgodovinopisje, ukvarjal predvsem s vprašanji razumevanja in posredovanja zgodovinske pripovedi ter s vprašanji vzročnosti. Posebno pozornost pa je posvetil tudi zgodovinarjevemu pojmovniku. Ker v nadaljevanju sledi prevod delov poglavja o tem, kaj je oziroma ni zgodovina, se na tem mestu posvečamo predvsem njegovim izvirnim tematizacijam na videz samoumevnih kategorij. Vzemimo na primer njegovo razmišljanje o zgodovinskih prazninah, ki se, kot pravi, kar same krčijo pred našimi očmi, pa jih kljub temu razločimo samo, če se za to izrecno potrudimo. Določeni dogodki ali cele celine so odsotni iz na videz popolne slike človeške preteklosti, pa tega sploh ne opazimo. Opozarja nas na to, da se zgodovinarji včasih na dolgo in široko razpišejo o enem samem dnevu, po drugi strani pa »zamolčijo« cela desetletja . Veyne se tudi ne more načuditi naši zaupljivosti glede vrednotenja posameznih zgodovinskih dejstev in procesov. Zdi se mu nenavadno, da lahko neko podrobnost v diplomaciji Ludvika XV. spremljamo z isto pozornostjo kot »ostudne grozovitosti, s kakršno je hitlerjanska Nemčija oblatila obraz človeštva«. Moti ga tudi vztrajno zanemarjanje družbenega na račun političnega, pri čemer krivdo za to naprti vsakokratni zgodovinarski modi. Pregovarjanje o tem, ali je politično pomembnejše od družbenega, ga zato še najbolj spominja na otroški prepir o tem, ali je bolje počitnice preživeti v gorah ali na morju.

Na živce mu gredo namreč hitre menjave paradigem, ki tako imenovane splošne zgodovine, še nedavno osredotočene na politiko, na vrat na nos spreminjajo v »nedogodkovne zgodovine ekonomije, družbe ali civilizacije«. Po eni strani torej zagovarja preučevanje tega, kar se je vsak dan dogajalo navadnim ljudem, po drugi strani pa ne želi, da bi vsa zgodovina postala zgodovina vsakdanjega življenja. Diplomatske zgodovine Ludvika XIV. po njegovem mnenju ne more zamenjati opis čustvovanja pariškega ljudstva ob slovesnih kraljevih nastopih, tako kot ne more fenomenologija prostora nadomestiti zgodovine prevozništva.

Veyne nas opozarja tudi na to, da moramo kot zgodovinarji pri svojem delu upoštevati govorico časa, ki ga želimo predstaviti. Pri tem, kot pravi, ni pomembno, ali gre za način zlaganja pesmic v 15. stoletju ali razglabljanje o tem, kaj so v tem času ljudje kupovali in kaj so pridelali sami. Kot strokovnjak za antično zgodovino pa še najraje ponudi primere iz antičnega sveta, pri čemer nas nenehno opozarja, da je prepad med antičnim zgodovinopisjem (»z njeno ozko politično optiko«) in sodobno ekonomsko in socialno zgodovino enak prepadu, ki bo nastal med našim načinom interpretacije in interpretacijo prihodnjih generacij. Namesto pojasnila za to trditev predlaga, da namesto zgodovine nekega obdobja poskušamo o njem napisati zgodovinski roman. Po njegovem nas lahko šele ta poskus prepriča, da stvar ni tako preprosta. Prepričan je, da bi nas izdala vsaka kretnja, vsak izgovorjeni stavek naših junakov. Naša konceptualizacija preteklosti je namreč preveč omejena in površna. Zdi se mu, da drugače niti ne more biti. Prepričan je, da doslej še nikomur ni uspelo ubesediti niti tega, kar je na prvi pogled umevno (npr. držo sogovornikov na stopnicah gostilne, držo, iz katere znamo presoditi, kateri je na poti ven in kateri noter), kaj šele, da bi mu uspelo ujeti tak prizor iz daljne preteklosti. Da ima prav, nas prepriča že njegov predlog, naj se odpravimo v Indijo in se tam na svoje oči prepričamo, kako je s tem. To, kar znamo iz vsakdanje prakse doma zaznati v delčku sekunde, nam v Indiji ne pomaga kaj dosti. V drži podobne dvojice gostilniških gostov ne bomo mogli razbrati nič, kar bi z gotovostjo ustrezalo resnici. Glede na to nam ne preostane drugega, kot da mu verjamemo na besedo, ko pravi, da nas čaka še ogromno dela, preden bomo lahko obrnili peščeno uro nazaj, oziroma, ko nas prepričuje, da bodo jutrišnje razprave tako različne od naših, kot se naše razlikujejo od Froissartovih …

Literatura:
  • Veyne 1990
  • Veyne 1992
  • Veyne (brez letnice)

19.4.1. Kako pišemo zgodovino? 902

Vse je zgodovinsko, torej zgodovine ni.

19.4.1.1. Nepovezanost zgodovine

Zgodovinsko polje je povsem nedoločeno, razen ene izjeme morda: vse, kar se tam znajde, se je moralo resnično zgoditi. Drugo ni pomembno, pa naj bo tkivo, ki ga tvori, zgoščeno ali ohlapno, brezhibno ali polno vrzeli; ena sama stran zgodovine francoske revolucije je dovolj gosto stkana, da je logika dogodkov skoraj v celoti razumljiva in bi znala kak Machiavelli ali Trocki iz nje potegniti pravo politično umetnost; toda tudi ena sama stran zgodovine starodavnega vzhoda, ki se omejuje na nekaj skromnih kronoloških podatkov in vsebuje vse, kar nam je znanega o enem ali dveh cesarstvih, od katerih nam je komajda ohranjeno njuno ime, je prav tako zgodovina. Ta paradoks je nazorno predstavil Lévi-Strauss: 903 »Zgodovina je neokrnjena celota, sestavljena iz posameznih področij, vsako od njih pa določa njegova lastna pogostnost. So obdobja, ko številni dogodki očem zgodovinarja ponujajo značilnosti diferencialnih dogodkov; so pa tudi taka, v katerih se je zgodilo bore malo, kar bi bilo zanj zanimivo (ne pa seveda za ljudi, ki so to doživeli), včasih celo nič. Vsi ti podatki ne tvorijo enotnega niza, ampak razkrivajo različne vrste dogodkov. Če bi bile najbolj znamenite epizode iz sodobne zgodovine kodirane v predzgodovinskem sistemu, ne bi bile več umestne, razen morda (in o tem spet ne vemo ničesar) nekaterih množičnih vidikov demografske evolucije, če gledamo nanjo v svetovnem merilu, kot so izum strojev na parni, električni ali jedrski pogon.« Čemu ustreza neka vrsta hierarhije modulov: »Zgodovinar se zmeraj omejuje na izbiro med zgodovino, ki več uči in manj razloži, in zgodovino, ki več razloži in manj uči. Biografska in anekdotična zgodovina, ki je povsem na dnu lestvice, je šibka zgodovina, ki v sebi nima svoje lastne umljivosti; ta se ji razvije samo takrat, kadar jo scela prenesemo v osrčje čvrstejše zgodovine, kot je sama; vendar bi bilo narobe misliti, da ti vstavki postopoma rekonstituirajo celotno zgodovino, ker tisto, kar na eni strani pridobimo, na drugi izgubimo. Biografska in anekdotična zgodovina je najmanj pojasnjevalna, vendar je z vidika informacije bogatejša, saj premotri posameznike v njihovi posebnosti in za vsakogar od njih natančno ugotavlja karakterne razločke, preobrate njihovih nagibov, faze njihovega preudarjanja. Ta informacija se shematizira, pozneje, ko preidemo k čvrstejšim zgodovinam, pa se razveljavi.«

19.4.1.2. Luknjičava narava zgodovine

Slehernemu bralcu kritičnega duha in večini strokovnjakov904 se zgodovinska knjiga prikazuje iz povsem drugačnega zornega kota, ne pa, kakršna se zdi na videz; ne obravnava rimskega cesarstva, ampak tisto, kar lahko o tem cesarstvu še izvemo. Pod navidezno pomirljivo zunanjostjo pripovedi zna bralec, izhajajoč iz tega, o čemer govori zgodovinar, iz pomembnosti, ki jo na videz pripisuje tej ali oni vrsti dejstev (religija, institucije), sklepati o naravi uporabljenih virov kakor tudi o prazninah v njih, in ta rekonstitucija navsezadnje postane čisto samodejna; zasluti tudi, kje so slabo zapolnjene vrzeli, in se zaveda, da je število strani, ki jih avtor namenja različnim trenutkom in vidikom preteklosti, nekakšno povprečje med pomembnostjo teh vidikov v njegovih očeh in obsežnostjo dokumentacije; ve, da so ljudstva, ki jim pravijo ljudstva brez zgodovine, preprosteje tista, katerih zgodovina nam ni znana, in da imajo tudi »primitivci«, tako kot vsi, svojo preteklost. Predvsem pa ve, da zgodovinar od strani do strani brez svarila spreminja ritem, kot mu ga narekujejo viri, da je vsaka zgodovinska knjiga v tem smislu stkana iz nepovezanosti in da drugačna tudi ne more biti. Tako stanje stvari je za logičnega duha brez dvoma neznosno in zadošča kot dokaz, da je zgodovina nelogična, toda za to pač ni zdravila in ga tudi ne more biti.

19.4.1.3. Pojem nedogodkovnega

Tudi zgodovinarji imajo v vsakem obdobju pravico, da krojijo zgodovino, kakor se jim zljubi (v politični zgodovini, erudiciji, biografiji, etnologiji, sociologiji, prirodopisju905 ), kajti zgodovina se ne artikulira naravno; to je trenutek, ko lahko razločimo med »poljem« zgodovinskih dogodkov in zgodovino kot zvrstjo, z različnimi prijemi, ki so jih uporabljali skozi stoletja, da bi jo spočeli. V nizu svojih preobrazb je namreč zgodovinska zvrst doživela različne razsežnosti in si je v nekaterih obdobjih delila svoje področje z drugimi zvrstmi, zgodovino potovanj ali sociologijo. Razlikujmo torej med dogodkovnim poljem, ki je virtualno področje zgodovinske zvrsti, in kraljestvom različnih razsežnosti, ki si ga je zvrst v minulih vekih odrezala na tem področju. Starodavni Vzhod je imel svoje sezname vladarjev in dinastične anale; s Herodotom je zgodovina vsaj načeloma politična in vojaška; pripoveduje o pohodih Grkov in Barbarov; vendar je popotnik Herodot ne razmejuje od nekakšne zgodovinske etnografije. Dandanes si je zgodovina pridružila demografijo, ekonomijo, družbo, mentalitete in stremi po tem, da bi postala »totalna zgodovina«, da bi zavladala nad vsem svojim virtualnim področjem. Pred našimi očmi se uveljavlja varljiva kontinuiteta med temi zaporednimi kraljestvi; od tod utvara, da gre za zvrst, ki se razvija, sicer pa kontinuiteto zagotavlja že sama beseda »zgodovina« (seveda ob mnenju, da je treba sociologijo in etnografijo postaviti ob stran) in kajpak z določitvijo prestolnice, se pravi politične zgodovine: vsekakor se danes kaže težnja, da vlogo prestolnice prevzame socialna zgodovina ali tisto, kar imenujemo civilizacija.

Lahko kvečjemu ugotovimo, da zvrst, ki se je v času svojega razvoja močno spremenila, že od Voltaira stremi k temu, da bi se zmeraj bolj razraščala; kot reka v preveč ravni pokrajini se široko razlije in zlahka spremeni strugo. Zgodovinarji te vrste imperializma v doktrini ne razglašajo več; bolj se sklicujejo na gozdno kot na rečno metaforo: s svojimi besedami ali dejanji izpričujejo, da je zgodovina, takšna, kot jo pišejo v katerem koli obdobju, zgolj krčevina sredi prostranega gozda, ki jim v celoti upravičeno ugaja. V Franciji Šola analov, zbrana okrog revije, ki jo je ustanovil Marc Bloch, vztraja pri goličenju mejnih predelov te krčevine; po mnenju teh pionirjev je tradicionalna zgodovina preveč izključujoče preučevala dobre pomembne dogodke, ki že od nekdaj veljajo za takšne; ustvarjala je, kot se reče, »zgodovino pogodb in bitk«. Toda za krčenje je ostalo še celo prostranstvo »nedogodkovnega«, ki mu kar ne vidimo meja; nedogodkovno so dogodki, ki še niso bili sprejeti kot taki: zgodovina pokrajin, mentalitet, norosti ali raziskovanja varnosti v preteklih časih. Nedogodkovno bomo torej imenovali historičnost, ki se je kot take ne zavedamo; v tem besedilu bo izraz uporabljen v tem smislu, in to je po pravici, saj so šola in njene ideje dovolj dokazale svojo plodovitost.

19.4.1.4. Zgodovina je omejena ideja

To je mogoče izraziti tudi v tej obliki: Zgodovine, tiste z veliko začetnico, iz Discours sur l'Histoire universelle, iz Leçons sur la philosophie de l'Histoire in iz A study in History, ni: obstaja samo »zgodovina tega in tega …«. Dogodek ima smisel le v zaporedju, število zaporedij pa je nedoločeno, ne da se jih hierarhično predpisati, in videli bomo, da se tudi ne stekajo z vseh perspektiv proti geometričnemu. Ideja Zgodovine je nedosegljiva meja ali nemara celo transcendentalna ideja; te Zgodovine ni mogoče pisati. Historiografi, ki se imajo za pisce totalne zgodovine, nevede zavajajo bralca s svojo robo, medtem ko filozofije zgodovine nonsense, ki razkriva dogmatično iluzijo o vprašanju, ali bi pravzaprav bile nonsense, če ne bi bile najpogosteje filozofije »zgodovine tega in tega…«, med drugimi tudi nacionalne zgodovine.

Vse gladko poteka, dokler skupaj s svetim Avguštinom rade volje zatrjujemo, da Previdnost usmerja cesarstva in nacije in da je bilo rimsko osvajanje v skladu z božanskim načrtom: tedaj vemo, o kakšni »zgodovini tega in tega…« govorimo; vse pa se razdre, ko Zgodovina ni več zgodovina nacij in polagoma nabreka od vsega, kar nam je uspelo zaznati o preteklosti. Mar bo Previdnost usmerjala zgodovino civilizacij? Kaj pa pravzaprav je civilizacija? Naj bi Bog usmerjal flatus vocis? Ne vidimo, da se morajo dvodomni sistem, coitus interruptus, mehanika centralnih sil, neposredne dajatve, rahel dvig na prste, kadar izrečemo bistroumen ali prepričljiv stavek, in drugi dogodki XIX. stoletja razvijati v istem ritmu; zakaj pa bi se morali? In če tega ne počno, je vtis, ki nam ga daje historični continuum, da se namreč deli na določeno število civilizacij, zgolj optična iluzija in bilo bi skoraj tako zanimivo razpravljati o njihovem številu kot o razvrščanju zvezd v ozvezdja.

Če Previdnost usmerja Zgodovino in je Zgodovina totaliteta, potem božanskega načrta ni mogoče razločiti; Zgodovina nam uhaja kot celota in je, kot prepletanje zaporedij, kaos, ki spominja na vrvež velemesta ob pogledu iz letala. Zgodovinarju ni preveč mar, ali to sporno vrvenje teži v neko smer, ali ima kakšno zakonitost, ali se razvija. Tako samoumevno je namreč, da ta zakonitost ni ključ do vsega; odkritje, da vozi vlak v smeri proti Orléansu, ne povzema in ne pojasnjuje vsega, kar lahko počnejo potniki v vagonih. Če razvojna zakonitost ni mistični ključ, potem je lahko zgolj indic, ki opazovalcu iz Sirija dopušča, da prebere uro na številčnici Zgodovine in reče, da se je ta zgodovinski trenutek zgodil pozneje kot oni drugi. Ta zakonitost je lahko racionalizacija, napredek, prehod homogenega k heterogenemu, tehnični razvoj ali razvoj svoboščin: omogoča nam, da povemo, da je XX. stoletje poznejše od IV., vendar ne povzema vsega, kar se je lahko zgodilo znotraj teh stoletij. Obiskovalec, ki bi prišel iz Sirija in bi vedel, da je svoboda tiska ali število avtomobilov zanesljiv kronološki indic, bi upošteval ta vidik resničnosti, da bi datiral spektakel planeta Zemlje; vendar je samoumevno, da Zemljani zato ne bi nič manj nadaljevali s početjem vrste drugih stvari, kot je vožnja z avtomobili in vsakodnevno preklinjanje svojih vlad. Smisel razvoja je biološki, teološki, antropološki ali sociološki ali patafizični906 problem, ne pa zgodovinski, kajti zgodovinar se ne obremenjuje s tem, da bi posvetil zgodovino enemu samemu od teh vidikov, še zlasti, če bi bil ta vidik indic; fizika in celo termodinamika se prav tako ne omejujeta na razglabljanje o entropiji. 907

Če namreč obširni problem zgodovinarja ne zanima, kaj ga bo potem zanimalo? Pogosto slišimo, da se zastavlja to vprašanje, in odgovor ne more biti lahek; njegovo zanimanje bo odvisno od stanja dokumentacije, njegovih okusov, ideje, ki mu je prišla na misel, naročila založnika in kaj vem še česa. Če pa hočemo s tem vprašati, kaj mora zanimati zgodovinarja, potem se na to sploh ne da odgovoriti. Bomo soglašali, da plemenito ime zgodovine prihranimo za diplomatski incident in da odklonimo zgodovino iger in športa? Nemogoče je čvrsto določiti lestvico pomembnosti, ki ne bi bila subjektivna. Zaključimo na neki strani Popperjevega dela, kjer stvari prepričljivo pove: 908 »Mislim, da je edini način za razrešitev težave ta, da zavestno vpeljemo neki zorni kot, ki je vnaprej namenjen selekciji. Historicizem zmotno jemlje interpretacije za teorije. Možno je na primer interpretirati »zgodovino« kot zgodovino razrednega boja ali boja ras za prevlado ali kot zgodovino znanstvenega in industrijskega napredka. Vsi ti zorni koti so bolj ali manj zanimivi in so, kot zorni koti, popolnoma brezhibni. Toda historicisti jih ne predstavljajo kot take; ne vidijo potrebe po obstoju pluralnih interpretacij, ki so si v osnovi ekvivalentne (celo če se lahko nekatere med njimi razlikujejo po svoji plodnosti, kar je precej pomembna točka. Namesto tega jih predstavljajo kot doktrine ali teorije, ki potrjujejo, da je vsaka zgodovina zgodovina razrednega boja itn. Klasični zgodovinarji, ki se temu postopku upravičeno postavljajo po robu, se po drugi strani izpostavljajo možnosti, da zaidejo v še večjo zmoto; stremijo za objektivnostjo in se zato čutijo primorane izogniti se vsakršnemu selektivnemu zornemu kotu. To pa je pač nemogoče, sprejemajo zorne kote, ne da bi se zmeraj zavedali, kaj počnejo.«

Vsak trenutek se porajajo vsakovrstni dogodki in naš svet je svet prihodnosti; brezplodno je razmišljanje, naj bi imeli nekateri od teh dogodkov svojevrstno naravo, naj bi bili »historični« in bi tvorili Zgodovino. Začetno vprašanje, ki ga je postavljal historizem, se je glasilo: po čem se razlikuje zgodovinski dogodek od nekega drugega, ki to ni? Ko se je naglo pokazalo, da te razmejitve ni lahko napraviti, da je predvsem ni mogoče opraviti zgolj z naivno ali narodovo zavestjo, ampak da se ne da odkriti nič učinkovitejšega od nje in da predmet razprave beži iz rok, tedaj je historizem iz tega zaključil, da je Zgodovina subjektivna, da je projekcija naših vrednot in odgovor na vprašanja, ki bi ji jih radi postavili.

Zadošča namreč priznati, da je vse historično, pa ta problematika že postane tudi razvidna in neškodljiva. Res je, zgodovina je le odgovor na naša vprašanja, ker dejansko ni mogoče postaviti vseh vprašanj, opisati vsega nastajanja in ker se dopolnjevanje historičnega vprašalnika vselej umešča v čas in zato je njen napredek enako počasen kot napredek katere koli znanosti. Res je, zgodovina je subjektivna, saj ni mogoče zanikati, da je izbor snovi za zgodovinsko knjigo svoboden.

19.5. Arnaldo Momigliano

Oto Luthar

Momigliano (1908–1987) je ob Robertu Sabatinu Lopezu, Paolu Deloguju, Giovanniju Leviju in Carlu Ginzburgu verjetno eden najbolj znanih italijanskih zgodovinarjev 20. stoletja, ki so ob pisanju zgodovine veliko svojega časa namenili tudi razpravam iz zgodovinopisja. Gotovo pa je bil edini, ki je do potankosti poznal in predstavil razvoj zahodnjaškega zgodovinopisja od perzijsko-asirskega obdobja do druge polovice 20. stoletja. Njegova, sedaj že kultna predavanja na gostovanju v Berkeleyeju v letih 1961–62 veljajo še vedno za enega najboljših uvodov v študij zgodovine. Še več, njegova razlaga odnosa med perzijsko, judovsko in grško zgodovinopisno tradicijo, opredelitev pomena antikvaričnega zgodovinopisja ter opredelitev izvorov nacionalne zgodovine in temeljev cerkvene zgodovine pa še danes nimajo resne konkurence. Večino njegovih besedil so v osemdesetih in devetdesetih letih prevedli v angleščino in večino evropskih jezikov, v Sloveniji pa smo v tem času dobili prevod izbora zgodovinopisnih razprav (Razprave iz historiografije I,II).

Avtorju pričujočega opisa se je Momigliano še posebej prikupil s svojim nastopom proti populističnim komentarjem na račun zgodovinopisja. V prvi vrsti proti trditvi, da zgodovinarji ponarejajo podatke oziroma da s svojim delom reklamirajo poljubna politična, družbena in verska prepričanja. Da so tovrstni prijemi celo neizogibni in razumni ter da je vse, ki se oklepajo vere v resnico, treba razkrinkati kot sleparje.

Čeprav je med izjavo, da se zgodovinopisci nagibajo k pristranosti, in trditvijo, da so nanjo obsojeni, velika razlika, je Momigliano prepričan, da gre pri obeh postavkah za isto stvar: pisce zgodovine se dojema kot konstruktorje preteklosti. Razlogi za tako pojmovanje se po njegovem mnenju skrivajo v zgodovini sami, saj je vzajemno etiketiranje z neobjektivnostjo značilno celo za zgodovinarje same. Včeraj »na relaciji marksisti in meščanski zgodovinarji, v predhodnih stoletjih med katoliškimi in protestantskimi gorečneži, liberalnimi vigovci in konservativnimi torijci, zagovorniki ancien régimea in privrženci revolucije, celo med tistimi, ki so verjeli v obstoj sedmerih rimskih kraljev, in onimi, ki niso«.

Po drugi strani je prepričan, da takemu odnosu do zgodovine botruje dejstvo, da se je zgodovina kot učni predmet šol in univerz uveljavila šele zadnjih dvesto, tristo let, medtem ko njen obstoj kot znanstvenoraziskovalne tematike in literarne dejavnosti po najbolj skromnih ocenah seže vsaj petindvajset stoletij nazaj. V primerjavi s filozofijo, matematiko, gramatiko, retoriko in teologijo spada zgodovina med novejše izobraževalne panoge. Učni načrti starogrških in rimskih šol je ne registrirajo in, izvzemši peščico osamljenih zgledov, septem artes liberales srednjega veka tudi ne. Sledeč njegovi interpretaciji lahko sklepamo, da so visokošolski profesorji zgodovine naivno predimenzionirali njen domet. Prav tako je že Momigliano ugotovil, da so bili še v 19. stoletju profesionalni zgodovinarji pogosto manj cenjeni od drugih interpretov preteklosti. Pri tem se je skliceval na dejstvo, da so sodobno zgodovino starega veka proslavili višji državni uradnik Niebuhr, bančnik Grote in profesor prava Mommsen. Med prvimi, če ne celo prvi pa je opozoril na izvorno, toda nekolikanj pozabljeno dejstvo, da je bila zgodovina do 20. stoletja prilagojena razmišljanju odraslih, kot najboljši priročnik pa navaja delo Friedricha PaulsenaZgodovina učenega pouka (Geschichte des gelehrten Unterricht, 1884). Če ne zaradi drugega, pa moramo po njegovem mnenju Paulsenovo delo poznati zaradi popularizacije epigrafa Spinoze neque ridere, neque flere, nec detestari, sed intelligere, epigrafa, ki nas opozarja na to, da je potrebno paziti, da človeških dejanj »ne bi zasmehovali, objokovali niti preklinjali, temveč, da bi jih razumeli«.

Sicer pa velja Momigliano za enega najboljših biografov 20. stoletja. Ob prebiranju njegovih opisov in ocen dela Friedricha Creuzerja (strokovnjaka za grško historiografijo), M. I. Rostovtzeffa (avtorja slavne socialne in ekonomske zgodovine rimskega imperija), Jakoba Burckhardta, J. G. Droysena, Georgesa Dumezila (raziskovalca indoevropske mitologije in neindoevropskih jezikov Zakavkazja), Fustela de Coulangesa, predvsem pa ob listanju skozi njegove biografske sestavke o Kaliguli, Neronu, Otu in mnogih drugih, ugotovimo, da je študije posameznih osebnosti pisal s posebno ljubeznijo. Njegove sestavke najdemo tako v britanski in angleški enciklopediji kot v klasičnem oxfordskem slovarju. Ob predstavitvah posameznih osebnosti antičnega časa je konec šestdesetih let 20. stoletja spletel cel niz predavanj na harvardski univerzi, s svojo kritično študijo o Klavdiju in z obsežnim esejem o Filipu Makedonskem pa je že prej navdušil tudi tiste, ki jih biografika pretirano ne zanima. Tej svoji ljubezni je ostal zvest tudi v sedemdesetih in osemdesetih, ko so se za biografiko zanimali izključno ljubitelji, zato ne preseneča, da je tudi v izteku svojega življenja znal navdušiti z izjemnim esejem o antičnih biografijah. G. W. Bowerstock in T. J. Cornell, ki sodita med boljše poznavalce Momiglianovega dela, sta prepričana, da se je zanimanja za biografiko nalezel že v času študija zgodovine. Skozi branje najrazličnejših avtorjev je namreč skušal razvozlati, kako se njihovo prepričanje zrcali v njihovi interpretaciji.

Zato ne preseneča, da je relativno hitro pristal tudi pri zgodovinopisju, pri čemer je treba dodati, da je svoje biografsko-recenzentske študije dela modernih avtorjev razumel kot sestavni del široko zasnovane kulturne zgodovine. Bil je namreč prepričan, da se mora zgodovinopisje osredotočiti tako na avtorja kot tudi na predmet njegove interpretacije. Poleg tega je vedno znova poudarjal, da se mora zgodovinar, ki preučuje razvoj zgodovinopisja, podobno kot tisti, ki preučujejo posamična zgodovinska obdobja ali procese, prav tako odločati med resničnimi in napačnimi interpretacijami. Nič čudnega torej, da Bowerstock in Cornell kar na nekaj mestih opozarjata na to, da je Momigliano preučevanje spisov preteklih zgodovinarjev razumel kot intelektualno dolžnost. Zdelo se mu je, da lahko samo na podlagi sistematične analize njihovega dela ugotovimo, kdo izmed njih se zaradi obstojnosti svojih ugotovitev lahko vpiše med velikane zgodovinarskega ceha.

Po drugi strani se je kar nekajkrat pritožil nad tistimi, ki so vsak trenutek pripravljeni komentirati zgodovinarje in njihovo delo, kljub temu da ne vedo prav veliko niti o zgodovinopisju niti o ljudeh, ki se z njim ukvarjajo. Po njegovem mnenju tovrstni komentatorji pozabljajo, da nam pri resnem delu ne moreta pomagati niti intuicija niti zdrava pamet. Edino, kar nas obvaruje pred zmotami, je kritični študij virov in zavest o tem, da je vsaka historična interpretacija posledica zgodovinskih okoliščin, katerih del je tudi zgodovinar. Po njegovem mnenju nihče ne more uiti vplivom svojega časa in okolja, po drugi strani pa nam zavest o naši vpetosti v vsakokratni družbeni svet lahko omogoči, da razkrinkavamo tiste, ki so se zapisali propagandi. V njegovem kategorialnem aparatu so to vsi, ki se niso znali upreti ideologiji, zato ne preseneča, da je ob študiju Benedetta Croceja ugotovil, da sta svobodno intelektualno delo in antifašizem eno. Tudi sicer je poudarjal, da je kritično zgodovinopisje najboljša obramba pred ideološko in propagandistično interpretacijo preteklosti, kar pa po drugi strani ne pomeni, da zgodovinar ne bi smel imeti lastnega političnega ali verskega prepričanja. To je najlepše dokazal sam, saj se kot Jud ni otepal strokovne ocene razprav avtokrata Jakoba Burckhardta, konservativca in nacionalista De Sanctisa ali Judom nenaklonjenega Mommsena. Še več, na podlagi obsežnih študij teh in njim podobnih zgodovinarjev je dokazoval, da je treba delo zgodovinarja meriti po njihovi interpretaciji zgodovinskih virov, po njihovi erudiciji in končno po njihovi predanosti preučevanju preteklosti.

Za zgodovino zgodovinopisja pa je verjetno najpomembnejše njegovo spoznanje, da brez poznavanja del preteklih zgodovinarjev naša interpretacija preteklosti lahko zelo hitro zdrkne na raven »nesmiselnega in pristranskega špekuliranja« (Bowerstock, Cornell, 1994: XV).

Literatura:
  • Bowerstock
  • Cornell 1994
  • Bowerstock 1991
  • Braudel idr. 1990
  • Momigliano 1990

19.5.1. Zgodovinopisje v času ideologij909

V preteklosti je zgodovinar poučeval priložnostno. Odraslim ljudem je razlagal, kako je prišlo do posameznih okoliščin in kako so se ljudje nanje odzvali. Vedel je, da govori ljudem, katerih prepričanja in merila delovanja so izhajala iz globoko vsajenih verskih in filozofskih domnev – ali pa vsaj iz dobro ukoreninjenih predsodkov. Zgodovinar ni trdil, da je raziskal skrivnosti človeškega bivanja, in zatorej ni bil sposoben nadomestiti odgovorov teologije, filozofije in prirodoslovnih ved – kar koli se mu je že zareklo v trenutku nepremišljenosti. Ker je govoril zrelim ljudem, je moral predložiti dokaze. Vedel je, da bi zaradi odkritja, da širi neresnico, izgubil ugled. Kot se ne naveličam ponavljati: njegov slogan je bila resnica.

Nesmiselno bi bilo trditi, da so zgodovinarji, ko so postali učitelji, izgubili čut za svoje meje in dolžnosti. Dejansko je ena najbolj pomirjujočih črt razvoja historičnega raziskovanja v 19. in 20. stoletju iznajdba številnih novih mehanizmov za preverjanje dejstev in odkrivanje laži in potvorb. Dobri slovarji so npr. izredni detektorji laži. Toda poučevanje je pogosto okrepilo skušnjavo, da se ponudi zaključke, ne da bi jih potrdila pričevanja. Prav tako je tudi izzvalo neravnovesje med podajanjem dejstev in odkritjem le-teh. V našem univerzitetnem šolanju je, morda neizbežno, podajanje starih dejstev bolj vsakdanje kot odkrivanje novih. Toda le odkrivanje novih dejstev ohranja pri življenju zavest, da je zgodovinopisje odvisno od pričevanja; odkritje novih dokazov pa je neprenehen izziv za sprejemanje zaključkov. Nepotrebno je pristaviti, da se bo pravi zgodovinar vedno razveselil vsakega novega odkritja, čeprav bo to spodbijalo nekatera ljuba mu prepričanja.

Toda glede na sledečo okoliščino vse zgoraj omenjeno ni pomembno. Upadanje spoštovanja in interesa za pričevanje bi lahko preprosto uravnavali z ustrezno krepitvijo in izborom metod za preverjanje pričevanj, ko ne bi zgodovinarjevo delovanje zadevalo ob njegov položaj učitelja. Običajna verska, filozofska in moralna načela izgubljajo veljavo. Zato je postalo povsem običajno zahtevati od zgodovinopisca, da zagotovi smernice za prihajajoči razvoj človeštva. Zahtevati od zgodovinarja, da nas oskrbi z na videz verskimi ali navideznimi moralnimi branji zgodovine, ki so daleč nad zmožnostmi vsakega zgodovinarja kot zgodovinarja, je postalo že vsakdanje. Kakor hitro pa od zgodovinarja zahtevamo reči, ki so zunaj njegove zmožnosti, ga spravimo v težave, o katerih ravnokar razpravljamo. V bodoči zmedi bi bilo lahko zatrjevati, da zgodovinopiščeva naloga ni predstaviti stvarno informacijo o preteklosti, temveč tudi priskrbeti sporočilo za bodočnost. Prav to pa je prednostna predpostavka, ki so ji naklonjeni tisti, ki opredeljujejo zgodovino kot odcep retorike in zgodovinarju odrekajo njegovo dolžnost, da odkrije preteklost, čeprav od njega pričakujejo načrt za prihodnost. V temeljno točko ne smemo dvomiti. Zgodovinopisec se ukvarja s pričevanjem, govorništvo pa ni njegov izbor. Za presojo svojega lastnega pričevanja mora slediti običajnim merilom presoje. Ne sme si dopustiti, da ga prepričajo, da so njegova merila za doseganje resnice nezadovoljiva in da tisto, kar mu je danes pristno, jutri zanj ne bo več zanesljivo.

Preučevanje zgodovine je zasnovano na predpostavki, da je človek sposoben izpraševanja svoje lastne preteklosti in celo upravičen do takega ravnanja na osnovi pričevanj. Konec koncev vsak povprečen človek to počne desetkrat dnevno za omejeno in osebno preteklost. Na drugi strani pa oprezen zgodovinar ne bo živel v samoprevari, da zgodovina lahko nadomesti religijo, filozofijo ali navadno spodobnost, ki nakazuje, kaj je človeku vsak dan storiti. Bojte se zgodovinarja preroka. Zgodovinsko raziskovanje ima že s pojasnjevanjem, kako so se pripetile določene situacije v preteklosti, kar dosti dela. Izbor razmer, ki jih je treba pojasniti, ne more biti vnaprej določen: odvisen bo od okoliščin, v katerih živimo, in od težav, ki jih moramo razrešiti. Izbor tematik raziskovanja in poučevanja je seveda oseben in individualen in lahko temelji na ostankih naših verskih, filozofskih ali moralnih prepričanj. Kar šteje, je, da moramo, ko se raziskovanje ali poučevanje enkrat začne, slediti danim pričevanjem oziroma tistim, ki smo jih zmožni odkriti. Razlogi za zagon neke raziskave ne smejo vplivati na postopek raziskave same. Preden ugotovimo naše zgodovinske zaključke, ki so začetna točka vsakega delovanja, moramo zaporedoma preveriti izsledke raziskave z ostanki naših verskih, filozofskih ali moralnih prepričanj. Poznavanje preteklosti je koristen, toda ne zadovoljiv pogoj delovanja. Če upoštevamo, da nas zgodovina kot taka obvešča o preteklosti človeštva, ne da bi pri tem početju hkrati tudi zagotavljala merila za prihodnost, bomo spoznali, da smo o preteklosti manj obveščeni in manj usposobljeni za prištevno odločanje v prihodnosti. Bistvo, ki ga želim izraziti, je predlog, da mora zgodovina ostati celo v časih množičnega izobraževanja tisto, kar je bila v času, ko je bila napisana za omejen krog zrelih bralcev – obvestilo o preteklosti.

19.6. IZZIVI IN MEJE POSTOMODERNIZMA

Oto Luthar

Kot smo ugotavljali že v uvodu v to poglavje, predstavlja tako imenovano postmoderno mišljenje široko paleto različnih razmišljanj o strukturah, statusu in pomenih historične interpretacije. Na tem mestu se osredotočamo predvsem na tiste avtorje, ki so s svojim ukvarjanjem s pogoji mogoče zgodovine poželi največ pozornosti. Predvsem pa gre za primere zgodovinarjev, ki so se ob tematizaciji dejanskega stanja in izpraševanju empirično preverljivih pogojev oziroma elementov dejanske zgodovine posvečali tudi jezikovnim zmožnostim zgodovinarjevega opisa. Odločili smo se za predstavitev avtorjev, ki so ugotavljali, na kakšen način zgodovinar oblikuje svojo zgodbo (zgodovino) oziroma na kakšen način jo posreduje svojim bralcem. Predvsem pa gre avtorje, ki so v svoji tematizaciji razmerja med zgodovino in zgodovinopisjem prispevali nekaj odločilnih odgovorov na temeljna zgodovinopisna vprašanja: Kakšna je struktura posebne historične zavesti? Na čem temeljijo najpogostejše oblike historične predstavitve? Kakšen spoznavnoteoretski status imajo specifične historične razlage v primerjavi z alternativnimi vrstami razlag, s katerimi je prav tako mogoče interpretirati historično gradivo?

V ta okvir kaže ob izbranih uvrstiti celo paleto zgodovinarjev, ki so tudi na podlagi spoznanj drugih humanističnih in družboslovnih ved ugotavljali, da vsakokratnih oblik historične interpretacije ne gre razumeti kot nekaj dokončnega, temveč jih moramo obravnavati kot dinamični dialoški ali retorični niz jezikovnih protokolov ali, kot bi dejali sociologi, kot mrežo komunikativnih besedil.

Kot smo omenili že v kratkem uvodu v prejšnje podpoglavje, je do množičnega zanimanja za tovrstna razmišljanja prišlo šele v »prelomnih« šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se so se tudi »čisti« zgodovinarji začeli sistematično ukvarjati s statusom resnice v historični pripovedi oziroma ko so, najpogosteje s pomočjo dognanj filozofov, literarnih teoretikov in družboslovcev različnih provenienc, začeli resneje reflektirati svojo vlogo ustvarjalcev pomenov preteklih procesov. Zato kljub mnenjem, da so »samozavedajoča se« šestdeseta bolj zaključek kot začetek nekega obdobja, razvoj zgodovinopisja v sedemdestih letih kaže na tesno navezanost na dogajanje v času, v katerem se je začela uveljavljati prva povojna generacija. Samo naivnost in (precejšnja) nekontaminiranost (z ideologijami, ki so pripeljale do katastrofalnih štiridesetih let) te generacije je namreč omogočila dokončno zavrnitev možnosti, da se lahko kdaj koli dokopljemo do dokončnega spoznanja o kakršnem koli preteklem dogajanju. In samo na tej podlagi so se sčasoma tudi zgodovinarji lahko dokopali do spoznanj, ki jih danes označujemo kot rezultat postmodernističnega razumevanja sveta. Med ta spoznanja in prizadevanja gotovo sodijo tudi:

  1. zavrnitev možnosti za spoznanje/razkritje ene same resnice o zunanjem (preteklem in sedanjem) svetu;
  2. zavzemanje za nova področja zgodovinskega raziskovanja;
  3. zavzemanje za polifonijo branja in interpretiranja pretekle realnosti;
  4. osredotočanje na govorico vsakokratne interpretacije in njeno aktivno vlogo pri rekonstrukciji preteklosti;
  5. iskanje zanemarjenih glasov zapostavljenih skupin, med katerimi so na prvo mesto na novo odkritih stopile ženske, pomemben del tega odkritja pa je bil namenjen tudi rekonstruiranju preteklega odnosa do žensk;
  6. preučevanje razmerij moči in rekonstruiranje evropocentričnega pogleda na pretekli svet.

19.7. Hayden White

Oto Luthar

Hayden White (1928) je v razpravi o zgodovinopisju eden najpogosteje citiranih avtorjev vseh časov, pri čemer zanimanje tistih, ki se na njegovo delo sklicujejo, velja predvsem njegovim temeljnim delom: Metazgodovina. Historična imaginacija Evrope 19. stoletja (Metahistory. The Historical Imagination in Nineteenth-Century Europe,1973), Tropičnost diskurza. Eseji o kulturni kritiki (Tropic of Discourse. Esseys on Cultural Criticism, 1978) in Vsebina oblike (The Content of the Form,1987). 910 V njih so na enem samem mestu zbrana vsa temeljna izhodišča sodobne poststrukturalistične analize modernega historičnega diskurza.

Tudi White je namreč realistični oziroma modernistični govorici zgodovinarjev skušal ubežati z naslonitvijo na strukturalistične in poststrukturalistične teorije. Tudi zato si od njih izposoja prepričanje, da se »podatki upirajo koherenci podobe, ki jo skušamo iz njih sestaviti«, za eno možnih rešitev tega problema pa predlaga vpeljavo tropološke govorice. 911 Tako imenovani »tropi« po njegovem mnenju vzpostavljajo takšne govorne ali miselne figure, ki se odmikajo od obravnavanja pričakovanega, zato pa toliko bolj povezujejo predstavitve, ki v normalnih primerih ne sodijo skupaj oziroma so med seboj povezane na drugačen način.

Tropi torej tudi takrat, ko jih razumemo kot govorni ustreznik določene psihološke reakcije, niso samo zamik k nekemu verjetnemu pomenu, temveč omogočajo tudi spoznavanje drugačnega načina razumevanja tega, kar dejansko ustreza resnici.

Glede na to pomeni tropični postopek (troping) odmik od uhojene predstave o tem, kako so stvari medsebojno povezane, oziroma predstavlja drugačen način predstavitve medsebojne prepletenosti danih dejstev, ki ne izključuje njihovega drugačnega izražanja.

Tropični postopek je po Whitovem mnenju duša diskurza. Diskurz pa je tista entiteta oziroma pojmovni sklop, v katerem težnja po tropičnem izrazu sicer izstopa, obenem pa poudarja možnost alternativne razlage istih dejstev. Po drugi strani White vedno znova poudarja, da diskurz, ki ne vsebuje tropičnega postopka, ne izpolnjuje svoje naloge oziroma ne dosega zastavljenega cilja. Se pravi, da se lahko toliko bolj strinjamo s trditvijo tistih, ki pravijo, da so vse interpretacije odvisne od antitetičnega razmerja med pomeni in ne od običajno pojmovanega razmerja med besedilom in njegovim pomenom. V vsakdanji praksi smo namreč soočeni z neizpodbitnim dejstvom, da se poskusi vsakega podajanja (tudi najčistejša diskurzivna prozna, ki hočejo posredovati »stvari, kot so se zgodile«) izjalovijo takoj, ko se njihovi avtorji izognejo posredovanju retoričnih okraskov ali poetičnih podob.

Vsakdanji postopek za ovrednotenje proznih diskurzov – npr. Taylorjev opis prve svetovne vojne – je namreč v tem, da jih najprej preverimo na ravni faktografske točnosti in nato ugotovimo, v kolikšni meri ustrezajo kriterijem logične konsistence t. i. klasičnega silogizma; toda tak postopek očitno nasprotuje diskurzivni praksi, če ne celo teoriji diskurza, saj bi »v resnici« moral vzpostavljati osnovo, na podlagi katere je mogoče opredeliti, kaj od obravnavanih dejanskih prilik označujemo kot dejstvo, in hkrati ugotoviti, katera oblika razumevanja je najustreznejša za dejstva, določena na ta način. 912 Po Whitovem mnenju je diskurz neke vrste posredniškopodjetje; lahko je interpretativen in prainterpretativen, s tem da se v enaki meri posveča tako bistvu interpretacije kot tudi predmetu, se pravi, vzroku lastnega nastanka in oblikovanja.

Ta dvojna narava diskurza pa je najpogosteje označena kot dialektična. White, ki se mu zdi izraz dialektično zaradi ideoloških asociacij že usmerjen, ker naj bi se vse prepogosto podrejal nekemu transcendentalnemu subjektu ali pripovedujočemu Jazu, predlaga drug pojem, in sicer govori o diataktični(diatactical) naravi diskurza, ki je po njegovem mnenju za opis in razumevanje dinamičnega gibanja ustreznejši. Ima namreč to prednost, da opozarja na nekoliko drugačno razmerje med diskurzom in njegovim domnevnim predmetom, oziroma njegovimi različnimi interpretacijami, obenem pa ne napeljuje niti na hipotaktično obravnavo (izrazno prevrednotenje), niti na praktično klasifikacijo diskurza (kot realitete), s katero le-ta domnevno prevzema nek vmesni položaj dejanskega sintaktičnega načina mišljenja. Če torej diskurz obravnavamo kot zvrst, ga moramo po Whitovem mnenju analizirati na treh ravneh:

  1. na ravni opisa podatkov, do katerih pridemo v okviru stranskih raziskav, na slepo srečo,
  2. na ravni argumentacije ali pripovedi, ki spremlja opis oziroma ga presega, in
  3. na ravni, kjer se oba prejšnja udejanita.

Pravila, ki se izkristalizirajo na zadnji (diataktični) ravni diskurza, potem določajo njegovo vsebino. Tako gledano je diskurz sam neke vrste model tistega procesa ovedenja, na podlagi katerega je mogoče nasprotna izkustvena področja – ki jih v prvotnem smislu zapopademo le kot skupek nerazložljivih fenomenov – asimilirati z analogijo izkustvenih področij, ki so glede na svoje poglavitno stanje sprejeta kot že razumljiva.

Če povzamemo: v Whitovem svetu tropološki proces pomeni proces seznanjanja z neznanim, z nenavadnim; proces, v katerem se s področja stvari, ki veljajo za eksotične in nerazvrščene, to nenavadno izlušči in nato vpelje na eno izmed področij izkušnje, na področje, ki je dovolj kodiranoza »vsakdanjo rabo«. Se pravi, da spoznavanje neznanega (daljnega ali tujega) nujno vključuje neki figurativni tropični postopek, proces spoznavanja, ki se po Whitovem mnenju udejanja s pomočjo vseh pomembnejših oblik figurativne govorice, ki jih retorična teorija (vse od renesanse) označuje kot master tropes, in sicer: metafora, metonimija, sinekdoha in ironija.

Poleg tega je White prepričan, da služi diskurz za tisti model metalogične operacije, s pomočjo katerega lahko zavest, pojmovano kot občo kulturno prakso, prilagaja lastnemu socialnemu oziroma naravnemu okolju.

Literatura:
  • Rossi 1987
  • White 1978
  • White 1987
  • White 1973

19.7.1. Zgodovinski tekst kot literarni artefakt913

Kakšen je epistemološki status zgodovinskih razlag v primerjavi z drugimi vrstami razlag, ki bi jih lahko ponudili kot razlago materialov, s katerimi imajo zgodovinarji običajno opravka? Kakšne so možne oblike zgodovinske predstave in kaj so njene osnove? Kakšno avtoriteto lahko zgodovinske pojasnitve terjajo zase kot prispevki k vzpostavljeni vednosti o realnosti v splošnem in humanističnih znanosti v posameznem?

Seveda so se z mnogimi od teh vprašanj v zadnjih četrt stoletja dokaj kompetentno ukvarjali filozofi, ki so skušali definirati razmerja zgodovine do drugih disciplin, zlasti fizikalnih in družbenih znanosti, ter zgodovinarji, ki so skušali oceniti uspeh svoje discipline v zarisovanju preteklosti in določiti razmerje preteklosti do sedanjosti. Vendar pa obstaja problem, ki si ga niti filozofi niti zgodovinarji niso resno ogledali in ki so mu literarni teoretiki namenili le prehodno pozornost. To vprašanje je povezano s statusom zgodovinske pripovedi, če jo obravnavamo čisto kot verbalni artefakt, ki naj bi bil model struktur in procesov dolgotrajne preteklosti in potemtakem ne bi bil podvržen niti eksperimentalni niti opazovalni preverbi. To pa ne pomeni, da zgodovinarjem in filozofom zgodovine ni uspelo opaziti bistveno provizorične in naključne narave zgodovinskih predstav ter njihove dovzetnosti za neskončno popravljanje v luči novih dokazov ali bolj sofisticiranih konceptualizacij problemov. Eden izmed znakov dobrega profesionalnega zgodovinarja je konsistentnost, s katero svoje bralce opozarja na čisto začasno naravo svojih označb dogodkov, akterjev in zastopstev, na katere naletimo v vselej nepopolnih zgodovinskih zapisih. Prav tako to ne pomeni, da literarni teoretiki nikoli niso preučevali strukture zgodovinskih pripovedi. Toda v splošnem je obstajal odpor do obravnave zgodovinske pripovedi kot tistega, kar najbolj očitno so: verbalne fikcije, vsebine, ki so ravno tako iznajdene kot najdene, in oblike, ki imajo mnogo več skupnega s svojimi protipoli v literaturi kot v znanostih.

Očitno je, da bo to zlitje mitične in zgodovinske zavesti užalilo nekatere zgodovinarje ter zmotilo tiste literarne teoretike, katerih pojmovanje literature predpostavlja radikalno nasprotje zgodovine fikciji oziroma dejstva domišljiji. Kot je pripomnil Northrop Frye, je »v nekem smislu zgodovinsko nasprotje mitičnega in reči zgodovinarju, da je tisto, kar daje obliko njegovi knjigi, mit, bi zanj nehote zvenelo žaljivo«. Vendar pa Frye sam dopušča, da »ko pride zgodovinarjeva shema do določene točke razumljivosti, postane po svoji obliki mitična ter se tako po svoji strukturi približa poetičnemu«. Govori celo o različnih vrstah zgodovinskih mitov: romantični miti »so temeljili na iskanju ali romanju v božje mesto ali brezrazredni družbi«, komični »miti o napredku skozi evolucijo ali revolucijo«, tragični miti na »zatonu ali propadu, kot so dela Gibbona in Spenglerja«, ter ironični »miti ponovnega nastopa ali vzročne katastrofe«. Toda videti je, da je Frye prepričan, da lahko ti miti delujejo le pri takšnih žrtvah tistega, kar bi lahko poimenovali »poetska zmota«, kot so Hegel, Marx, Nietzsche, Spengler, Toynbee in Sartre – zgodovinarjih, katerih fascinacija s »konstruktivno« zmožnostjo človeškega mišljenja je otopila njihovo odgovornost do »najdenih« dejstev. »Zgodovinar postopa induktivno,« pravi Frye, »zbira svoja dejstva in se skuša izogniti vsakim izoblikovanim vzorcem, razen tistih, ki jih najdeva oziroma za katere je iskreno prepričan, da jih najdeva v samih dejstvih.« Ne deluje »izhajajoč iz poenotujoče oblike«, kot to počne pesnik, temveč je »usmerjen k njej«. Iz tega potemtakem izhaja, da zgodovinarja, tako kot vsakega pisca diskurzivne proze, presojamo glede na resnico tistega, kar pravi, oziroma glede na ustreznost njegove verbalne reprodukcije njegovemu zunanjemu modelu«, najsi bodo ta zunaj model dejanja preteklih ljudi ali zgodovinarjevo lastno mišljenje o takšnih dejanjih.

Tisto, kar pravi Frye, drži kot izjava ideala, ki je navdihovala zgodovinopisje vse od Grkov dalje, toda ta ideal predpostavlja nasprotje med mitom in zgodovino, ki je tako problematično kot tudi vsega spoštovanja vredno. Fryejevim ciljem služi zelo dobro, saj mu omogoča, da umesti specifično »fiktivno« v prostor med dvema konceptoma »mitičnega« in »zgodovinskega«. Kot se spominjajo bralci njegovega dela Anatomy of Criticism, za Fryeja fikcije deloma obstajajo v sublimatih arhetipskih mitskih struktur. Te strukture so premeščene v notranjost verbalnih artefaktov na takšen način, da služijo kot njihovi latentni pomeni. Temeljni pomeni vseh fikcij, njihova tematska vsebina, po Fryeju sestoji v »predgeneričnih strukturah zapleta« ali mythoi, dobljenih iz korpusa klasične in judovsko-krščanske literature. Po tej teoriji razumemo, zakaj se je neka posamezna zgodba »obrnila« tako, kot se je, tedaj, ko spoznamo arhetipski mit ali predgenerično strukturo zapleta, katere ponazoritev je zgodba. In »poanto« zgodbe uvidimo tedaj, ko spoznamo njeno temo (Fryejev prevod dianoa), ki iz nje naredi »parabolo ali poučno zgodbo«. »Vsako delo literature«, vztraja Frye, »ima tako fikcijski kot tematski vidik«, a ko se od »fikcijske projekcije« premaknemo k očitni artikulaciji teme, pisava privzame vidik »neposrednega naslovnika, oziroma premočrtne diskurzivne pisave ter preneha biti literatura«. In po Fryejevem gledišču zgodovina (ali vsaj »prava zgodovina«) pripada kategoriji »diskurzivne pisave«, tako da tedaj, ko je v njej očitno prisoten fikcijski element – ali mitična struktura zapleta –, preneha biti povsem zgodovina in postane mešani žanr, produkt necele, čeravno ne nenaravne zveze med zgodovino in poezijo.

Vendar pa, pripominjam, zgodovine dobijo del svojega pojasnjujočega učinka v tem, ko jim uspe narediti zgodbe iz golih kronik; zgodbe pa so po drugi strani zgrajene iz kronik s pomočjo operacije, ki sem jo na drugem mestu imenoval »zapletanje«. Zapletanje preprosto pomeni zakodiranje dejstev v kronikah kot sestavin specifičnih vrst struktur zapleta, in sicer natanko na tak način, kot je Frye predlagal v primeru »fikcij« nasploh.

Pokojni R. G. Collingwood je vztrajal pri tem, da je zgodovinar predvsem pripovedovalec zgodb, in predlagal, da je zgodovinska senzibilnost razvidna iz zmožnosti, da iz kopice »dejstev«, ki v svoji razglašeni obliki sploh nimajo smisla, naredimo verjetno zgodbo. V svojih poskusih, da bi osmislili zgodovinski zapis, ki je fragmentaren in vselej nepopoln, se morajo zgodovinarji poslužiti tistega, kar je Collingwood imenoval »konstruktivna domišljija«, ki zgodovinarju– kakor tudi kompetentnemu detektivu – pove, »kaj se je moralo pripetiti« glede na razpoložljiv dokazni material ter glede na formalne lastnosti, ki jih je razkrivalo zavesti, ki ji je bila zmožna postaviti pravo vprašanje. Ta konstruktivna domišljija funkcionira na precej podoben način kot Kantova apriorna upodobitvena moč, ko nam pove, da četudi ne moremo zaznati obeh plati pisalne mize hkrati, smo lahko gotovi, da ima miza, če ima eno plat, tudi dve, saj že sam pojem ene strani vsebuje vsaj še eno drugo. Collingwood je domneval, da zgodovinarji do svojega dokaznega materiala pridejo obdarjeni s čutom o možnih oblikah, ki jih prepoznavne človeške situacije lahko privzamejo. Ta čut je imenoval nos za »zgodbo«, ki jo vsebuje dokazni material, oziroma nos za »resnično« zgodbo, ki je pokopana v ali skrita za »navidezno« zgodbo. Iz tega je sklepal, da zgodovinarji podajajo verjetne razlage zgodovinskega dokaznega materiala tedaj, ko uspejo odkriti zgodbo ali kompleks zgodb, ki jih implicitno vsebuje.

Tisto, kar je Collingwood spregledal, je, da noben dani niz priložnostno zapisanih zgodovinskih dogodkov ne more v sebi tvoriti zgodbe; največ, kar bi lahko nudil zgodovinarju, so elementi zgodbe. Dogodki postanejo zgodba s potlačitvijo ali podreditvijo nekaterih od njih oziroma s poudarjanjem drugih, z označitvijo, motivičnim ponavljanjem, variacijo tona in gledišča, alternativnimi strategijami opisa, ter podobnim – skratka, z vsemi tehnikami, za katere bi normalno pričakovali, da jih bomo našli v zapletanju romana ali igre. Noben zgodovinski dogodek, denimo, ni sam po sebi tragičen, kot takšen je lahko dojet zgolj s posameznega gledišča oziroma znotraj konteksta strukturiranega niza dogodkov, katerih element, ki uživa privilegirano mesto, je. Kajti v zgodovini je tisto, kar je tragično z ene perspektive, komično z druge. Tako kot je nekaj v družbi videti tragično z gledišča enega razreda, je lahko, kot je skušal pokazati Marx v delu Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta, z gledišča drugega razreda zgolj farsa. Obravnavani kot potencialni elementi zgodbe so zgodovinski dogodki vrednostno nevtralni. Če na koncu svoje mesto najdejo v tragični, komični, romantični ali ironični zgodbi – če uporabimo Fryejeve kategorije –, je odvisno od zgodovinarjeve odločitve, da jih oblikuje glede na imperative ene in ne druge strukture zapleta ali mita. Isti niz dogodkov lahko služi kot sestavina zgodbe, ki je tragična ali komična, odvisno od primera in zgodovinarjeve izbire strukture zapleta, ki jo ima za najbolj primerno razporeditev dogodkov tako, da jih vključi v zaključeno zgodbo.

To pomeni, da zgodovinar v svoje razumevanje zgodovinskega zapisa vpelje pojmovanje tipov konfiguracij dogodkov, ki jih kot zgodbe lahko prepozna občinstvo, za katerega piše. Res je, da lahko zgodovinar tudi zgreši. Domnevam, da bi nihče zapletanja življenja predsednika Kennedyja ne imel za komedijo, a če bi jo morali zaplesti romantično, tragično ali satirično, je odprto vprašanje. Pomembna poanta je v tem, da večino zgodovinskih zaporedij lahko zapletemo na številne različne načine ter tako priskrbimo različne interpretacije določenih dogodkov in jim podelimo različen pomen. Tako je lahko na primer tisto, kar je Michelet v svoji veliki zgodovini francoske revolucije konstruiral kot dramo romantične transcendence, njegov sodobnik Tocqueville zapletel kot ironično tragedijo. Za nobenega od njiju ne moremo reči, kdo je več vedel o »dejstvih«, ki jih vsebujejo zapisi; enostavno sta različno pojmovala vrsto zgodbe, ki najbolje ustreza dejstvom, ki sta jih poznala. Ravno tako ne smemo misliti, da sta različni zgodbi o revoluciji povedala zato, ker sta odkrila različne vrste dejstev, na eni strani politične, na drugi družbene. Ker sta pripovedovala različne vrste zgodb, sta iskala različne vrste dejstev. Toda zakaj sta se ti dve alternativni, če že ne kar vzajemno izključujoči se predstavi o tistem, kar je bilo v osnovi isti niz dogodkov, zdeli enako verjetni njunemu vsakokratnemu občinstvu? Preprosto zato, ker so bili zgodovinarjema z njunim občinstvom skupni določeni predsodki o tem, kako bi lahko zapletli revolucijo glede na imperative, ki so bili v splošnem nezgodovinski, ideološki, estetski ali mitski.

Collingwood je nekoč pripomnil, da tragedije nikoli ne moreš razložiti nekomu, ki že ne pozna vrste situacij, ki jih v naši kulturi dojemamo kot »tragične«. Kdor koli se je udeležil ali učil ta raznovrstna predmeta, ki nosita naslov »Zahodna civilizacija« oziroma »Uvod v klasike zahodne literature«, bo vedel, na kaj je Collingwood meril. Če nimaš nobene predstave o vsaj nekaterih splošnih atributih tragičnih, komičnih, romantičnih ali ironičnih situacij, jih ne boš zmožen prepoznati kot takšnih, ko boš nanje naletel v literarnem tekstu. Toda zgodovinske situacije vase nimajo vgrajenih inherentnih pomenov na takšen način, kot jih imajo literarni teksti. Zgodovinske situacije niso inherentno tragične, komične ali romantične. Vse so lahko inherentno ironične, ni pa nujno, da so zapletene na tak način. Vse, kar mora zgodovinar storiti, da bi tragično situacijo pretvoril v komično, je premakniti svoje gledišče oziroma spremeniti območja svojih dojemanj. Kakor koli že, situacije dojemamo kot tragične ali komične zato, ker so ti pojmi del naše splošne kulturne in specifično literarne dediščine. Kako se bo izoblikovala neka dana zgodovinska situacija, je odvisno od zgodovinarjeve veščosti v ustrezanju specifične strukture zapleta nizu zgodovinskih dogodkov, ki jih želi na poseben način osmisliti. To je v bistvu literarni postopek, se pravi postopek, ki ustvari fikcijo. In če ga poimenujemo tako, to nikakor ne pomeni odmika od statusa zgodovinske pripovedi kot tiste, ki podaja neke vrste vednost. Kajti ne le, da so predgenerične strukture zapleta, s katerimi lahko iz nizov dogodkov naredimo določene vrste zgodb, številčno omejene, kot trdijo Frye in drugi arhetipski kritiki, temveč je zapletanje dogodkov v terminih takšnih struktur zapleta eden izmed načinov, ki ga ima kultura na razpolago pri osmišljanju tako osebnih kot javnih preteklosti.

Nize dogodkov lahko osmislimo na številne različne načine. Eden izmed načinov je podreditev dogodkov kavzalnim zakonom, ki so lahko vladali njihovi medsebojni povezavi zato, da bi proizvedli posamezno konfiguracijo, za katero je videti, da so jo dogodki privzeli, ko jih imamo za »učinke« mehaničnih sil. To je način znanstvene razlage. Drugi način osmišljanja niza dogodkov, ki je videti čuden, skrivnosten ali misteriozen v svojih neposrednih manifestacijah, je, da ta niz zakodiramo v termine kulturno danih kategorij, kot so metafizični pojmi, religiozna prepričanja ali oblike zgodbe. Učinek takšnih zakodiranj je udomačenje neznanega. Na splošno je to način historiografije, katere »podatki« so vselej neposredno čudni, če že ne kar eksotični, preprosto zaradi njihove časovne distance od nas in njihovega izvora v načinu življenja, ki se od našega razlikuje.

Zgodovinarju so z njegovim občinstvom skupni splošni pojmi oblik, ki jih pomembne človeške situacije morajo privzeti zaradi svoje participacije v specifičnih procesih osmišljanja, ki zgodovinarja pač poistovetijo prej za ene kulturne zapuščine kot druge. V procesu preučevanja danega kompleksa dogodkov prične zgodovinar dojemati možno obliko zgodbe, ki bi jo takšni dogodki lahko tvorili. V svojem pripovednem poročilu o tem, kako je ta niz dogodkov privzel obliko, ki jo sam dojema kot njemu notranjo, zaplete svoje poročilo kot zgodbo posebne vrste. Bralec v procesu zgodovinarjevega poročila o teh dogodkih postopoma spoznava, da je zgodba, ki jo bere, ena izmed naslednjih vrst: romanca, tragedija, komedija, satira, ep ali kar koli drugega. In ko je dojel razred ali tip, ki mu zgodba, ki jo bere, pripada, izkusi učinke pojasnitve dogodkov zgodbe. Na tej točki je ne le uspešno sledil zgodbi, dojel je tudi njeno poanto, jo razumel. Izvorna tujost, misterij ali eksotičnost dogodkov se je razpršila. Dogodki tako privzamejo znani vidik, ne v svojih podrobnostih, temveč v njihovi funkciji kot elementi znane vrste konfiguracije. Razumljivi postanejo s tem, da so subsumirani pod kategorije strukture zapleta, v katerih so zakodirani kot zgodba posebne vrste. Postanejo domači ne le zato, ker ima bralec sedaj več informacij o dogodkih, temveč tudi zato, ker mu je bilo pokazano, kako podatki ustrezajo ikoni razumljivega končanega procesa, strukturi zapleta, ki mu je domača kot del njegovega kulturnega izročila.

Nekaj podobnega se dogaja, oziroma naj bi se dogajalo, v psihoterapiji. Niz dogodkov v pacientovi preteklosti, ki so domnevni vzrok njegove stiske, ki se manifestira v nevrotičnem simptomu, so bili razdomačeni, potujeni, narejeni za skrivnostne in grozljive, s čimer so dobili pomen, ki ga pacient ne more niti sprejeti niti zares zavrniti. Ne gre za to, da pacient ne ve, kaj so bili ti dogodki, da ne pozna dejstev; kajti, če bi v nekem pomenu ne poznal dejstev, bi se v njih ne mogel prepoznati ter jih potlačiti vsakokrat, ko nastopijo v njegovi zavesti. Nasprotno, še predobro jih pozna. Dejansko jih pozna tako dobro, da z njimi nenehno živi na tak način, da zanj postane nemožno videti kakršna koli druga dejstva razen dejstev, ki skozi omenjeni niz dogodkov obarvajo njegovo dojemanje sveta. Rekli bi lahko, da je po teoriji psihoanalize pacient prezapletel te dogodke, jih nabil s tako intenzivnim pomenom, da, najsi bodo realni ali zgolj zamišljeni, še naprej oblikujejo tako njegova dojemanja sveta in odgovore nanj še dolgo potem, ko naj bi postali »pretekla zgodovina«. Problem terapevta potem ni v tem, da se mora nasproti pacientu držati »realnih dejstev« zadeve, resnice proti »fantazmi«, ki ga obseda. Prav tako ne gre za to, da mu dá kratek tečaj iz psihoanalitične teorije, s katero bi mu pojasnil resnično naravo njegove stiske ter jo katalogiziral kot manifestacijo kakega »kompleksa«. To bi ob pacientovem primeru analitik storil v razmerju do kake tretje stranke, še posebej pa do drugega analitika. Psihoanalitična teorija se namreč zaveda, da se bo pacient upiral obema tema taktikama na isti način kot se upira temu, da bi travmatične spominske sledi vdrle v zavest v obliki, kot se jih obsesivno spominja. Pacienta je treba pripraviti do tega, da »ponovno zaplete« svojo celotno življenjsko zgodovino na tak način, da spremeni pomen teh dogodkov zanj in njihovo pomembnost za ekonomijo celotnega niza dogodkov, ki tvorijo njegovo življenje. Gledano s te plati je terapevtski proces vaja v poudomačitvi dogodkov, ki so bili razdomačeni, narejeni za tuje z gledišča pacientove življenjske zgodovine prek njihove naddoločitve kot vzročnih sil. Rekli bi lahko, da so ti dogodki detravmatizirani s tem, da so odstranjeni iz strukture zapleta, v kateri imajo vodilno mesto, in tako vstavljeni v neko drugo strukturo zapleta, v kateri imajo podrejeno ali pa čisto običajno funkcijo kot elementi skupnega življenja z drugimi ljudmi.

Ne gre mi za prisiljeno analogijo med psihoterapijo in historiografijo; primer uporabljam zgolj za ponazoritev poante o fiktivni sestavini zgodovinskih pripovedi. Zgodovinarji nas skušajo ponovno seznaniti z dogodki, ki so padli v pozabo bodisi po naključju bodisi zaradi zanemarjanja ali potlačitve. Še več. Največji zgodovinarji so se vselej ukvarjali s tistimi dogodki v zgodovinah njihovih kultur, ki so »travmatični« po svoji naravi in katerih pomen je bodisi problematičen bodisi naddoločen s pomenom, ki ga še vedno imajo za sedanje življenje, dogodki, kakor so revolucije, državljanske vojne, obsežni procesi, kot sta industrializacija in urbanizacija, ali pa z institucijami, ki so izgubile svojo izvorno funkcijo v družbi, a še naprej igrajo pomembno vlogo na sedanjem družbenem prizorišču. S tem, ko jih zanimajo načini, na katere so se te strukture izoblikovale ali nastale, jih zgodovinarji podomačijo ne le s tem, da o njih podajo več informacij, temveč tudi s tem, ko pokažejo, kako njihovi razvoji ustrezajo enim ali drugim tipom zgodb, ki konvencionalno osmišljajo naša lastna življenja zgodovine.

Če je kar koli od omenjenega verodostojno kot označitev pojasnjevalnega učinka zgodovinske pripovedi, potem nam pove nekaj pomembnega o mimetičnem vidiku zgodovinskih pripovedi. Navadno vztrajajo pri tem – kot je rekel Frye –, da je zgodovina verbalni model niza dogodkov, ki je zunanji zgodovinarju. A napačno si je zgodovino zamišljati kot model, ki je podoben modelu v zmanjšanem merilu letala ali ladje, zemljevida ali fotografije. Kajti ustreznost tega modela lahko preverimo s tem, da si ogledamo izvirnik in z uporabo nujnih pravil prevoda uvidimo, v katerem pogledu je model dejansko uspel reproducirati vidike izvirnika. Toda zgodovinske strukture in procesi niso takšni izvirniki; ne moremo si jih ogledati zato, da bi videli, če jih je zgodovinar v svoji pripovedi ustrezno reproduciral. Tega bi tudi, če bi mogli, ne hoteli, saj je ne nazadnje predvsem sama tujost izvirnika, kot nastopa v dokumentih, navdihovala zgodovinarjeve poskuse, da bi izdelal njegov model. Če je zgodovinar to storil le za nas, bi morali biti na istem kot pacient, ki mu je analitik, na osnovi pogovorov z njegovimi starši, brati in sestrami ter prijatelji iz otroštva, zgolj povedal, kaj so »prava dejstva« o njegovem zgodnjem življenju. Nobenega razloga bi ne imeli za domnevo, da nam je bilo kar koli razloženo.

Zaradi tega menim, da zgodovinske pripovedi niso zgolj modeli preteklih dogodkov in procesov, temveč tudi metaforične izjave, ki predlagajo razmerje podobnosti med takšnimi dogodki in procesi ter tipi zgodb, ki jih konvencionalno uporabljamo za osmišljanje naših življenj s kulturno dopuščenimi pomeni. Gledana na čisto formalni način zgodovinska pripoved ni le reprodukcija dogodkov, o katerih v njej poročamo, temveč tudi kompleks simbolov, ki nam dajejo usmeritve za najdenje ikone strukture teh dogodkov v naši literarni tradiciji.

Tu se seveda sklicujem na razlikovanja med znakom, simbolom in ikono, ki jih je C. S. Peirce razdelal v svoji filozofiji govorice. Menim, da nam bodo ta razlikovanja pomagala razumeti, kaj je fiktivno v vseh domnevno realističnih in kaj realistično v vseh očitno fiktivnih reprezentacijah. Pomagale nam bodo, skratka, odgovoriti na vprašanje: Reprezentacije česa so zgodovinske reprezentacije? Zdi se mi, da mora za zgodovino držati tisto, kar je videti, da za Fryeja drži zgolj za poezijo ali filozofijo zgodovine, namreč, da zgodovinska pripoved, če jo obravnavamo kot sistem znakov, hkrati napotuje v dve smeri: na dogodke, opisane v pripovedi, in na tip zgodbe ali mythos, za katerega se je zgodovinar odločil, da ga bo uporabil kot ikono strukture dogodkov. Sama pripoved ni ikona; tisto, kar stori, je, da opiše dogodke v zgodovinskem zapisu na tak način, da bralca informira, kaj naj vzame za ikono dogodkov, da bi mu jih s tem naredila za »domače«. Zgodovinska pripoved tako posreduje med dogodki, o katerih poroča, na eni strani, in na drugi strani predgeneričnimi strukturami zapleta, ki jih v naši kulturi konvencionalno uporabljamo za to, da nedomače dogodke in situacije opremimo s pomenom.

Izogibanje nasledkom fiktivne narave zgodovinske pripovedi je deloma konsekvenca rabe pojma »zgodovina« za definicijo drugih tipov diskurza. »Zgodovino« lahko postavimo nad znanost zaradi njene zahteve po pojmovni strogosti in neuspeha, da bi proizvedla splošne zakone, ki jih znanosti značilno skušajo proizvesti. Na podoben način lahko »zgodovino« postavimo nad »literaturo« zaradi njenega zanimanja prej za »dejansko« kot za »možno«, ki je domnevno objekt reprezentacije »literarnih« del. Tako je znotraj dolge in ugledne kritične tradicije, ki je skušala določiti, kaj je v romanu »realno« in kaj »zamišljeno«, zgodovina služila kot neke vrste arhetip »realističnega« pola reprezentacije. Pri tem mislim na Fryeja, Auerbacha, Bootha, Scholesa, Kelogga in mnoge druge. Za literarne teoretike ni neobičajno, ko skušajo govoriti o »kontekstu« literarnega dela, da predpostavljajo, da ta kontekst – »zgodovinski milieu« – poseduje konkretnost in dostopnost, ki jo delo sámo nikoli ne more imeti, kot da bi bilo lažje opaziti realnost preteklega sveta, vzpostavljeno prek tisočev zgodovinskih dokumentov, kot pa preiskovati posamezno literarno delo, ki ga kritik proučuje. Toda domnevna konkretnost in dostopnost zgodovinskih miljéjev sta sami produkta fiktivne zmožnosti zgodovinarjev, ki so te kontekste preučevali. Zgodovinski dokumenti niso nič manj neprosojni od tekstov, ki jih preučujejo literarni kritiki. Prav tako ni svet, ki ga tvorijo ti dokumenti, kaj bolj dostopen. Eden je pač bolj »dan« kot drug. Dejansko neprosojnost sveta, ki nastopa v zgodovinskih dokumentih, če kaj, povečuje produkcija zgodovinskih pripovedi. Vsako novo zgodovinsko delo zgolj prispeva k številnim možnim tekstom, ki jih je treba interpretirati, če naj zvesto dobimo polno in točno sliko danega zgodovinskega miljéja. Razmerje med preteklostjo, ki jo je treba analizirati, in zgodovinskimi deli, ki jih proizvaja analiza dokumentov, je paradoksno; več, kot vemo o preteklosti, težje jo je posploševati.

Toda, če zaradi povečanje naše vednosti o preteklosti o njej težje poslošujemo, bi moralo biti za nas lažje posploševati o oblikah, v katerih nam je ta vednost prenesena. Naša vednost o preteklosti je lahko v porastu, a naše razumevanje le-te ni. Prav tako naše razumevanje preteklosti ne napreduje z nekakšnimi revolucionarnimi prelomi, ki jih povezujemo z razvojem v fizikalnih znanostih. Tako kot literatura tudi zgodovina napreduje s produkcijo klasike, katere narava je takšna, da ne more biti ovržena ali zanikana na takšen način, kot so načelne konceptualne sheme znanosti. In prav njena neovrgljivost priča o bistveno literarni naravi zgodovinske klasike. V zgodovinski mojstrovini je nekaj, kar ne more biti negirano, in ta neizničljivi element je njena oblika, oblika, ki je njena fikcija.

Pogosto pozabljajo oziroma tedaj, ko se ponovno spomnijo na to, zanikajo, da noben dan niz dogodkov, o katerem priča zgodovinski zapis, ne zaobsega zgodbe, ki bi bila očitno končana in popolna. To velja tako za dogodke, ki zaobsegajo življenje posameznika, kot tudi za institucijo, nacijo ali celotno ljudstvo. Ne živimo zgodb, četudi svoje življenje osmišljamo s tem, da jim retrospektivno podelimo vloge v obliki zgodb. In to velja tudi za narode in celotne kulture. V eseju o »mitični« naravi zgodovinopisja Lévi-Strauss omenja presenečenost, ki bi jo občutil obiskovalec s kakega drugega planeta, ko bi se soočil s tisoči zgodovin, napisanih o francoski revoluciji. V teh delih namreč »avtorji ne uporabljajo vselej istih pripetljajev; ko pa, ti nastopijo v drugačni luči. In vendar gre za variacije, ki imajo opravka z isto deželo, istim obdobjem ter istimi dogodki – dogodki, katerih realnost je razmetana prek vseh ravni večrazsežne strukture.« V nadaljevanju pripominja, da kriterij veljavnosti, s katerim bi lahko ocenili zgodovinske prikaze, ne more biti odvisen od njihovih elementov – se pravi – od njihove domnevno faktične vsebine. Nasprotno, pripominja, »če ga izoliramo, se vsak element izkaže za nekaj, kar uhaja razumevanju. Toda nekateri od teh elementov svojo konsistenco črpajo iz dejstva, da jih lahko integriramo v sistem, katerega termini so bolj ali manj verodostojni, če jih primerjamo s celotno koherenco nizov.« Toda ta »koherenca nizov« ne more biti koherenca kronoloških serij, to zaporedje »dejstev«, organiziranih v časovni red njihove izvorne pojavitve. Kajti »kronika« dogodkov, iz katere zgodovinar izoblikuje svojo zgodbo o tem, »kaj se je zares zgodilo«, je že vnaprej kodirana. Obstajajo »vroče« in »hladne« kronologije, kronologije, v katerih je videti, da več ali manj podatkov zahteva vključitev v celotno kroniko tega, kar se je zgodilo. Še več, že sami podatki pridejo do nas razporejeni v razrede podatkov, razrede, ki so konstitutivni za domnevna področja zgodovinskega polja, področja, ki za zgodovinarja nastopijo kot problem, ki ga mora rešiti, če naj poda polno in kulturno odgovorno poročilo o preteklosti.

Vse to Lévi-Straussa napeljuje na to, da tedaj, ko gre za izdelavo razumljivega poročila o različnih področjih zgodovinskega zapisa v obliki zgodbe, »dozdevne zgodovinske kontinuitete«, ki naj bi jih zgodovinar našel v zapisu, »zagotavljajo zgolj goljufivi obrisi«, ki jih zapisu vsili zgodovinar. Ti »goljufivi obrisi« so po njegovem mnenju produkt »abstrakcije« in sredstvo, s pomočjo katerega naj bi ušli pred »grožnjo regresa v neskončnost«, ki se vselej skriva v notranjosti vsakega kompleksnega niza zgodovinskih »dejstev«. Razumljivo zgodbo o preteklosti lahko konstruiramo, vztraja Lévi-Strauss, samo z odločitvijo, da »opustimo« enega ali več področij, ki se nam ponujajo za vključitev v naša poročila. Naše razlage zgodovinskih struktur in procesov so tako določene bolj s tistim, kar pustimo zunaj naših reprezentacij, kot pa s tistim, kar postavimo vanje. Kajti v tej brezobzirni zmožnosti, da izključimo določena dejstva, zato da bi vzpostavili niz dogodkov na takšen način, da iz njih naredimo razumljivo zgodbo, zgodovinar te dogodke obremeni s simbolnim pomenom razumljive strukture zapleta. Zgodovinarjem morda ni všeč o svojih delih razmišljati kot o prevodu dejstev v fikcije; a to je eden izmed učinkov njihovih del. S tem, ko predlagajo alternativna zapletanja danega zaporedja zgodovinskih dogodkov, zgodovinarji podajajo zgodovinske dogodke z vsemi možnimi pomeni, ki jim jih je zmožna dati literarna umetnost njihove kulture. Resnični spor med pravim zgodovinarjem in filozofom zgodovine zadeva vztrajanje slednjega, da so dogodki zapleteni v obliki ene in samo ene same oblike zgodbe. Zgodovinopisje uspeva z odkritjem vsem možnih struktur zapleta, ki jih lahko prikličemo na pomoč za osmišljanje niza dogodkov z različnimi pomeni. In naše razumevanje preteklosti je vse večje ravno v tej meri, do katere uspe določiti, kako daleč preteklost ustreza strategijam ustvarjanja smisla, ki jih v najčistejši obliki vsebuje literarna umetnost.

Razumeti zgodovinske pripovedi na ta način, bi pomenilo dobiti nek uvid v krizo zgodovinskega mišljenja, ki traja že od začetka tega stoletja. Predstavljajmo si, da je problem zgodovinarja, da osmisli hipotetični niz dogodkov z njihovo razvrstitvijo v serijo, ki je obenem kronološko in sintaktično strukturirana, na način, na katerega je strukturiran vsak diskurz vse od stavka pa do romana. Takoj lahko opazimo, da morajo biti imperativi kronološke razporeditve dogodkov, ki tvorijo niz, v napetosti z imperativi sintaktičnih strategij, na katere se namiguje, najsi bodo slednji dojeti kot imperativi logike (silogizem) ali imperativi pripovedi (strukture zapleta).

Tako imamo niz dogodkov

a, b, c, d, e, ….n (1)

kronološko urejen, pri čemer je treba te dogodke opisati in označiti za elemente zapleta ali argumenta, ki jim podeli pomen. Serija je lahko zapletena na številne različne načine in s tem opremljena z različnimi pomeni, ne da bi kakor koli kršili imperative kronološke ureditve. Na kratko bi lahko nekatere od teh zapletov označili takole:

A, b, c, d, e, ….n (2)

a, B, c, d, e, ….n (3)

a, b, C, d, e, ….n (4)

a, b, c, D, e, ….n (5)

In tako dalje.

Črke, zapisane z veliko začetnico, nakazujejo privilegiran status, ki smo ga dodelili določenim dogodkom ali nizom dogodkov v seriji, s katerim dobijo razlagalno moč, bodisi kot vzroki razlaganja strukture celotne serije bodisi kot simboli strukture zapleta serije, ki jo imamo za zgodbo posebne vrste. Rekli bi lahko, da je vsaka zgodovina, ki vsakemu domnevno izvornemu dogodku (a) podeli status odločilnega dejavnika (A) v strukturaciji serije dogodkov, ki mu sledijo, »deterministična«. Zapletanja zgodovine »družbe« pri Roussseauju v njegovem delu Second Discourse, pri Marxu v Manifestu, pri Freudu v Totemu in tabuju bi spadala v to kategorijo. Ravno tako je vsaka zgodovina, za katero ima zadnji dogodek v seriji (e), pa naj bo realen ali zgolj spekulativno projiciran, moč popolne razlagalne moči (E), tipa vseh eshatoloških ali apokaliptičnih zgodovin. Delo sv. Avguština O božji državi in različne verzije joahitskega pojma nastopa tisočletja, Heglova Filozofija zgodovine in nasploh vse idealistične zgodovine so tega tipa. Vmes se nahajajo različne oblike historiografije, ki se sklicujejo na strukture zapleta izrazito »fiktivne« vrste (romanca, komedija, tragedija, satira), s katerimi opremijo serijo z opazno obliko in možnim »pomenom«.

Če bi te serije dogodkov zapisali preprosto v takšnem redu, kot so nastopili, ob predpostavki, da bi razporeditev dogodkov v njihovem časovnem zaporedju sama podala neke vrste razlago, zakaj so ti nastopili, ko in kjer pač so nastopili, bi imeli čisto obliko kronike. Vendar pa bi bila to »naivna« oblika kronike, kolikor so le kategorije časa in prostora služile za izoblikovanje interpretativnih načel. Nasproti naivni obliki kronike bi lahko postulirali kot logično možnost njen »sentimentalni« protipol, ironično zanikanje, da imajo zgodovinske serije kakršen koli večji pomen, da opisujejo kakršno koli zamisljivo strukturo zapleta oziroma da jih lahko celo konstruiramo kot zgodbo brez razvidnega začetka, sredine in konca. Takšne sodbe o zgodovini bi lahko dojeli kot zdravilo za prezapletene protipole (navedene zgoraj pod številkami 2, 3, 4 in 5) ter bi jih lahko predstavljali kot ironični povratek k čisti kroniki, ki naj bi tvorila edini smisel, ki bi ga lahko imela vsaka odgovorna zgodovina. Takšne zgodovine bi označili takole:

»a, b, c, d, e, ….n« (6)

z narekovaji, ki nakazujejo, da gre za zavestno interpretacijo dogodkov, ki za svoj pomen nimajo nič drugega kot serijskost.

Ta shema je seveda zelo abstraktna in ni ravno pravična do možnih mešanic in variacij znotraj tipov, ki naj bi jih razlikovala. Toda pomaga nam dojeti, vsaj sam menim tako, kako bi bili lahko dogodki zapleteni na različne načine, ne da bi kršili imperative kronološkega reda dogodkov (ne glede na to, kako so konstruirani), tako da omogoči alternativne, vzajemno izključujoče, in vendar enako verjetne interpretacije niza. V svojem delu Metahistory sem skušal pokazati, kako takšne mešanice in variacije nastopajo v spisih glavnih zgodovinarjev 19. stoletja; in v omenjenem delu sem tudi predlagal tezo, da klasična zgodovinska poročila vselej predstavljajo poskuse, kako primerno zaplesti zgodovinsko serijo in se implicitno soočiti z drugimi verjetnimi zapletanji. Ta dialektična napetost med dvema ali več možnimi zapletanji nakazuje element kritičnega samozavedanja, ki je prisoten pri vsakem zgodovinarju prepoznavno klasične veličine.

Pri zgodovinah potemtakem ne gre zgolj za dogodke, temveč tudi za možne nize razmerij, za katere lahko pokažemo, da jih ti dogodki predstavljajo. Ti nizi razmerij pa niso imanentni samim dogodkom; obstajajo zgolj v duhu zgodovinarja, ki o njih premišlja. Tu so prisotni kot načini razmerij, konceptualiziranih v mitu, pripovedki in folklori, znanstveni vednosti, religiji in literarni umetnosti zgodovinarjeve lastne kulture. A pomembneje je, trdim, da so imanentni samemu jeziku, ki ga zgodovinar mora uporabiti, da bi opisal dogodke pred njihovo znanstveno analizo ali njihovim fiktivnim zapletanjem. Kajti, če je zgodovinarjev cilj seznaniti nas z neznanim, mora prej kot tehnični uporabiti figurativni jezik. Tehnični jeziki so znani zgolj tistim, ki so bili indoktrinirani z njihovo rabo in zgolj s tistimi nizi dogodkov, za katere so tisti, ki prakticirajo disciplino, pristali, da jo bodo opisali z enotno terminologijo. Zgodovina nima na razpolago nobene takšne splošno sprejete tehnične terminologije in dejansko ne obstaja noben dogovor o tem, kakšne vrste dogodki tvorijo njeno specifično vsebino. Zgodovinarjev značilni instrument zakodiranja, komunikacije in menjave je običajno izšolana govorica. To pomeni, da so edini instrumenti, ki jih ima za opremljanje svojih podatkov s pomenom, podomačenje tujega in pojasnjevanje skrivnostne preteklosti, tehnike figurativnega jezika. Vse zgodovinske pripovedi predpostavljajo figurativne označitve dogodkov, ki jih domnevno reprezentirajo in razlagajo. To pa pomeni, da zgodovinske pripovedi, obravnavane kot čisto verbalni artefakti, lahko označimo z načinom figurativnega diskurza, v katerem so zajete.

Če je tako, potem to prav lahko pomeni, da vrsti zapletanja, za katero se zgodovinar odloči, da jo bo uporabil za osmišljanje niza zgodovinskih dogodkov, zapoveduje vladajoči figurativni način jezika, ki ga je uporabil za opisovanje elementov svojega poročila, ki predhodi njegovemu sestavljanju pripovedi. Na neki konferenci o literarni zgodovini, ki sem se je sam udeležil, je Geofrey Hartman pripomnil, da ne ve zagotovo, kaj bi hoteli početi zgodovinarji literature, a ve, da pisati zgodovino pomeni umestiti nek dogodek znotraj konteksta, postaviti ga kot del v odnos do neke razumljive celote. Predlagal je, da kolikor je njemu znano, obstajata samo dva načina postavljanja dela v odnos do celote, metonimija in sinekdoha. Ko sem se kar nekaj časa ukvarjal z mislijo Giambattista Vica, sem se precej ukvarjal s to poanto, saj je ustrezala Vicovemu pojmovanju, da »logiko« vse »poetične modrosti« vsebujejo razmerja, ki jih podaja sam jezik v štirih glavnih načinih figurativne reprezentacije: metafore, metonimije, sinekdohe in ironije. Mojo lastna slutnja – slutnja, ki so jo potrdila Heglova razmišljanja o naravi neznanstvenega diskurza – je, da v vsakem polju preučevanja, ki, tako kot zgodovina, še ni postalo disciplinirano do točke, ko konstruira formalni terminološki sistem za opisovanje svojih objektov, tako kot ga imata fizika in kemija, tip figurativnega diskurza diktira temeljne oblike podatkov, ki naj bi jih preučevali. To pomeni, da je oblika razmerij, ki bodo videti inherentna objektom, ki se nahajajo na področju v realnosti, polju vsiljena s strani raziskovalca v samem dejanju identificiranja in opisovanja objektov, na katere raziskovalec v tem polju naleti. Posledica tega je, da zgodovinarji konstituirajo svojo tematiko kot možne objekte pripovedne reprezentacije s samim jezikom, ki ga uporabljajo za njen opis. In če je tako, to pomeni, da so različne vrste zgodovinskih interpretacij, ki jih imamo o istem nizu dogodkov, tako kot je na primer francoska revolucija interpretirana s strani Micheleta, Tocquevilla, Taina in drugih, le malo več od projekcij lingvističnih protokolov, ki so jih ti zgodovinarji uporabili za vnaprejšnjo predstavljanje tega niza dogodkov, še preden so spisali svoje pripovedi o njem. To je le hipoteza, toda videti je možno, da je prepričanje zgodovinarja, da je »našel« obliko svoje pripovedi v samih dogodkih, ne pa, da jim jo je vsilil, tako kot to počne pesnik, rezultat določenega pomanjkanja lingvističnega samozavedanja, ki prikrije obseg, v katerem opisi dogodkov že tvorijo interpretacije njihove narave. V luči tega se razlika med Micheletovo in Tocquevillovo razlago revolucije ne nahaja le v dejstvu, da je prvi svojo zgodbo zapletel v obliki romance in drugi na način tragedije; prav tako se nahaja v tropološkem načinu – metaforičnem in metonimičnem –, ki sta vsak zase zgodovinarja pripeljala do njegovega razumevanja dejstev, kot nastopajo v dokumentih.

Na pričujočem mestu nimam na razpolago dovolj prostora, da bi dokazal verjetnost te hipoteze, ki sicer tvori načelo, ki prežema mojo knjigo Metazgodovina. Upam pa, da bo pričujoči esej pripomogel k pristopu preučevanja takšnih diskurzivnih proznih oblik kot je historiografija, pristopu, ki je tako star, kot je preučevanje retorike, in tako nov kot sodobna lingvistika. Takšno preučevanje bi napredovalo v duhu, kakršnega je zastavil Roman Jakobson v svojem tekstu z naslovom Linguistics and Poetics, v katerem je označil razliko med romantično poezijo in različnimi oblikami realistične proze 19. stoletja kot nahajajočo se v bistveno metaforični naravi prve in bistveno metonimični naravi druge. Menim, da je ta označitev razlike med poezijo in prozo preozka, saj predpostavlja, da so kompleksne makrostrukturne pripovedi, kot je roman, le malce več od projekcij »selektivne« (tj. fonemske) osi vseh govornih dejanj. Poezijo, in še zlasti romantično poezijo, potem Jakobson označi kot projekcijo »kombinatorne« (tj. morfemske) osi jezika. Takšna binarna teorija analitika sili v dualistično nasprotje med poezijo in prozo, za katero se zdi, da izloča možnost metonimične poezije in metaforične proze. Toda plodnost Jakobsonove teorije se nahaja v njegovi trditvi, da lahko različne oblike tako poezije kot proze, ki imajo svoje protipole v pripovedi nasploh in potemtakem tudi v historiografiji, označimo v terminih vladajočega tropa, ki služi kot paradigma, ki jo podaja jezik sam, v terminih vseh pomembnih razmerij, ki si jih lahko zamisli vsakdo, ki želi ta razmerja predstaviti v jeziku.

Pripoved ali sintagmatska razpršitev dogodkov v temporalni seriji, prisotni kot prozni diskurz, ki podaja njuno postopno razdelavo v razumljivi obliki, bi predstavljala »obrat navznoter«, ki ga diskurz privzame, ko skuša bralcu pokazati pravo obliko stvari, ki obstajajo zadaj za zgolj navidezno brezobličnostjo. Pripovedni stil, tako v zgodovini kot v romanu, bi bil potem konstruiran kot modalnost gibanja od reprezentacije nekega izvornega stanja stvari do nekega naslednjega stanja. Primarni pomen pripovedi bi potem sestajal iz destrukturacije niza dogodkov (realnega ali zamišljenega), ki je izvorno zakodiran v enem tropološkem načinu, in postopni restrukturaciji niza v drugem tropološkem načinu. V takšnem pomenu bi bila pripoved proces dekodacije in rekodacije, v katerem je pojasnjena izvorna percepcija s tem, da je ujeta v figurativni način, ki se razlikuje od tistega, v katerem je bila zakodirana po konvenciji, avtoriteti ali navadi. In razlagalna moč pripovedi bi bila potem odvisna od kontrasta med izvornim ter kasnejšim zakodiranjem.

Predpostavimo na primer, da niz izkušenj do nas pride kot groteska, tj. kot nerazvrščena in nerazvrstvljiva. Naš problem je v tem, da ugotovimo modalnost razmerij, ki vežejo razločljive elemente brezoblične totalitete skupaj na takšen način, da iz nje delajo neke vrste celoto. Če poudarimo podobnosti med elementi, tedaj delujemo na način metafore; če poudarimo razlike med njimi, delujemo na način metonimije. Seveda moramo zato, da bi osmislili kateri koli niz izkustev, očitno ugotoviti tako dele predmeta, za katere je videti, da ga tvorijo, kakor tudi naravo skupnih vidikov teh delov, ki jih dela za pripadajoče neki totaliteti. To pomeni, da mora vsako izvorno označevanje česar koli, zato da bi ga »fiksiralo« kot nekaj, o čemer lahko smiselno razpravljamo, uporabljati oboje, metaforo in metonimijo.

V primeru historiografije so poučni poskusi komentatorjev, da bi osmislili francosko revolucijo. Burne dogodke revolucije, ki jih njegovi sodobniki izkušajo kot grotesko, rekodira na način ironije; Michelet te dogodke rekodira na način sinekdohe; Tocqueville na način metonimije. V vsakem primeru pa je gibanje od kode do rekodiranja pripovedno opisano, tj. podano časovno tako, da tvori interpretacijo dogodkov, ki tvorijo »revolucijo« kot neke vrsto drame, ki jo lahko prepoznamo zdaj kot satirično, zdaj kot romantično in naposled kot tragično. Tej drami lahko bralec pripovedi sledi na takšen način, da jo izkusi kot postopno razkritje tistega, iz česar sestoji resnična narava dogodkov. Vendar pa to odkritje ni izkušeno toliko kot restrukturiranje zaznave, pač pa prej kot pojasnitev polja nastopa. Dejansko pa se je zgodilo to, da je bil niz dogodkov, ki je bil izvorno zakodiran na en način, enostavno dekodiran, s tem, ko je bil rekodiran v drugi način. Sami dogodki se od ene razlage do druge substancialno ne spremenijo. Drugače rečeno, podatki, ki jih je treba analizirati, v različnih razlagah niso tako pomembno različni. Tisto, kar je različno, so modalnosti njihovega razmerja. Te modalnosti imajo po svoji strani, četudi se bralcu lahko zdi, da temeljijo na različnih teorijah narave družbe, politike in zgodovine, konec koncev svoj izvor v figurativnih označitvah celotnega niza dogodkov, ki ga predstavljajo v temelju različne vrste. Iz tega razloga se, ko gre za to, da postavimo drugačne interpretacije istega niza historičnih fenomenov enega nad drugega, v poskusu, da bi se odločili, kateri je najboljši ali najbolj prepričljiv, pogosto znajdemo v zmedi ali dvoumju. To ne pomeni, da ne moremo razlikovati med dobro in slabo historiografijo, saj se vselej lahko zatečemo k takšnim kriterijem, kot so odgovornost do pravil dokaznega materiala, relativna polnost pripovednega detajla, logična konsistenca in kar je še podobnih pravil, ki naj bi rešili problem. To pa pomeni, da poskus razlikovati med dobrimi in slabimi interpretacijami zgodovinskega dogodka, kot je francoska revolucija, ko gre za spoprijem z alternativnimi interpretacijami, do katerih so prišli zgodovinarji z enako izobrazbo in pojmovno rafiniranostjo, ni tako lahek, kot je morda videti na prvi pogled. Ne nazadnje velike zgodovinske klasike ne moremo razveljaviti ali izničiti bodisi z odkritjem kakega novega podatka, ki bi lahko specifično razlago nekega elementa z gledišča celotne razlage postavil pod vprašaj, bodisi z nastankom novih metod analize, ki bi omogočile obravnavo vprašanj, ki se jih prejšnji zgodovinarji niso mogli lotiti. In ravno zato, ker velikih zgodovinskih klasikov, kot so Gibbon, Michelet, Tukidid, Mommsen, Ranke, Burckhardt, Bancroft in tako naprej, ne moremo dokončno razveljaviti, moramo imeti specifične literarne vidike njihovega dela za ključne, ne pa zgolj za pomožne elemente njihove historiografske tehnike.

Vse to napotuje na nujnost revidiranja razlikovanja, ki ga običajno potegnejo med poetskim in proznim diskurzom pri razpravi o takšnih pripovednih oblikah, kot je historiografija, obenem pa privede tudi do spoznanja, da razlikovanje med zgodovino in poezijo, ki ga poznamo od Aristotela dalje, oboje ravno toliko zakriva kot razkriva. Če v vsaki poeziji obstaja element historičnega, potem je tudi v vsaki zgodovinski razlagi sveta element poezije. To pa zato, ker smo v naši razlagi zgodovinskega sveta odvisni, na načine, na katere nemara v naravoslovju nismo, tj. od tehnik figurativnega jezika kot tudi od označitve objektov naših pripovednih reprezentacij in od strategij, s katerimi tvorimo naše pripovedne razlage transformacij teh objektov v času. To pa zato, ker zgodovina nima zajamčene svoje enkratne tematike; vselej je napisana kot del tekmovanja med prepirajočimi se poetskimi figuracijami o tem, iz česa bi lahko sestajala preteklost.

Starejše razlikovanje med fikcijo in zgodovino, v katerem je fikcija dojeta kot reprezentacija zamisljivega, zgodovina pa kot reprezentacija dejanskega, mora svoje mesto prepustiti priznanju, da dejansko lahko spoznamo s tem, da mu nasproti ali ob njega postavimo zamisljivo. Tako dojete so zgodovinske pripovedi kompleksne strukture, v katerih si zamišljamo, da svet izkustva obstaja na vsaj dva načina, prvi je zakodiran kot »realen«, za drugega pa se v teku pripovedi »razkrije«, da je iluzoren. Seveda je to, da različna stanja, ki jih zgodovinar določi kot začetek, sredino in konec poteka razvoja, predstavi kot »dejanska« ali »realna«, oziroma, ko meni, da je zgolj zabeležil, »kaj se je zgodilo« v prehodu od začetne do končne faze, njegova fikcija. Toda tako začetek kot konec stanja sta neizogibni poetski konstrukciji ter kot takšni odvisni od modalnosti figurativnega jezika, ki ga uporabimo, da bi jima dali koherenco. To pomeni, da vse pripovedno ni enostavno zabeleženje tega, »kaj se je zgodilo« v prehodu od enega stanja stvari k drugemu, temveč postopna redeskripcija nizov dogodkov na takšen način, da razgalimo začetno strukturo, zakodirano v enem verbalnem načinu, tako da upravičimo njeno rekodiranje v drugem načinu na koncu. Iz tega sestoji »sredina« vseh pripovedi.

Vse to je zelo shematsko in dobro vem, da bo to vztrajanje pri fiktivnem elementu v vseh zgodovinskih pripovedih zagotovo izzvalo jezo zgodovinarjev, ki so prepričani, da počnejo nekaj povsem drugega od romanopisca, zavoljo dejstva, da imajo opravka z »realnimi« dogodki, medtem ko ima romanopisec opravka z »zamišljenimi«. Toda niti oblika niti razlagalna moč pripovedi ne črpa iz različnih vsebin, ki naj bi jih bila domnevno zmožna spraviti skupaj. Pravzaprav je zgodovina – realni svet, kakor se razvija v času – osmišljena na isti način, kot jo skuša osmisliti pesnik ali romanopisec, tj. z opremljanjem s tistim, za kar je izvorno videti problematično in skrivnostno z vidika prepoznavne, ker je znana, oblike. Ni pomembno, ali je svet dojet kot realen ali kot samo zamišljen; način, na katerega ga osmišljamo, je isti.

Reči, da realni svet osmišljamo s tem, da mu vsilimo formalno koherenco, ki jo navadno povezujemo s produkti piscev fikcije, nas nikakor ne prikrajša za status vednosti, ki jo pripisujemo historiografiji. Prikrajšalo bi nas tedaj, ko bi bili prepričani, da nas literatura ni naučila ničesar o realnosti, pač pa je bila produkt domišljije, ki ni bila iz tega, temveč nekega drugega, nečloveškega sveta. Moje stališče je, da »fikcionalizacijo« zgodovine izkusimo kot »razlago« iz istega razloga, kot veliko delo fikcije izkusimo kot pojasnitev sveta, na katerem prebivamo skupaj z avtorjem. V obeh prepoznavamo oblike, s katerimi zavest hkrati konstituira in kolonizira svet, na katerem skuša udobno prebivati.

Na koncu lahko pripomnimo, da bi, če bi zgodovinarji priznali fiktivni element v svoji pripovedi, to ne pomenilo degradacije historiografije v status ideologije ali propagande. Dejansko bi to priznanje služilo kot močan protistrup tendenci, da zgodovinarji postajajo ujeti v ideološke vnaprejšnje predstave, ki jih kot takšnih ne spoznajo, temveč častijo kot »korektno« dojemanje »načina, na katerega stvari zares so«. S tem, ko historiografijo približamo njenim izvorom v literarni senzibilnosti, bi morali biti zmožni identificirati ideološki element, ker je fiktiven, v našem lastnem diskurzu. Vselej smo zmožni videti fiktivni element pri tistih zgodovinarjih, s katerimi interpretacij danega niza dogodkov se ne strinjamo; v naši lastni prozi ta element le redko opazimo. Če bi tako v vsaki zgodovinski razlagi prepoznali literarni ali fiktivni element, bi bili zmožni nauk historiografije dvigniti na višjo raven samozavedanja, kot se nahaja trenutno.

Kateri učitelj ni potožil nad svojo nezmožnostjo, da bi vajencem v pisanju zgodovine dal napotke? Kateri študent ni obupal v poskusu, da bi razumel in posnemal model, za katerega je bilo videti, da ga njegovi poučevalci slavijo, le da so njegova načela ostala nezabeležena? Če priznamo, da je v vsaki zgodovinski pripovedi nek fiktivni element, bi v teoriji jezika in same pripovedi zmogli najti osnove za bolj subtilno predstavitev, iz česa sestoji historiografija, kot pa da študentu preprosto rečemo, naj gre in »poišče dejstva« ter jih zapiše na tak način, da bo povedal, »kaj se je zares zgodilo«.

Menim, da je zgodovina kot disciplina v takšni slabi formi dandanes zato, ker je izgubila izpred oči svoje izvore v literarni imaginaciji. V tem, ko skuša imeti videz znanstvenosti in objektivnosti, je potlačila in sebi zanikala svoj največji vir moči in obnove. S tem, ko historiografijo ponovno postavimo v intimno povezavo z njeno literarno bazo, se ne postavimo le v budnost pred zgolj ideološkimi popačenji; na ta način bi morali priti do »teorije« zgodovine, brez katere zgodovina sploh ne more biti »disciplina«.

19.8. Frank R. Ankersmit

Oto Luthar

Kot profesor intelektualne zgodovine in teorije zgodovinopisja se je Ankersmit (1945) uvrstil v elitno družbo razpravljavcev o statusu historične pripovedi kot avtor izjemnih knjig Pripovedna logika: Pomenska analiza zgodovinarjevega jezika (Narative logic: A Semantic Analysis of the Historian’s Language, 1983),Zgodovina in tropologija: Vzpon in zaton metafore (History and Tropology: The Rise and Fall of Metaphor, 1994) in Historična reprezentacija (Historical Representation,2001), kot gostujoči urednik enega izmed letnikov (1986) najpomembnejše zgodovinopisne revije History & Theory in kot soavtor nepogrešljivega zbornika (A New Philosophy of History, 1995).

V prispevku, ki ga na tem mestu iz razumljivih razlogov žal ne moremo predstaviti v celoti, ga skrbi predvsem sodobna hiperprodukcija zgodovinskih del. Ni mu namreč ušlo dejstvo, da na vsakem mogočem področju zgodovinopisja, znotraj vsake posebne stroke, letno izide ogromno število knjig in člankov, zaradi česar je izčrpen pregled nad njimi nemogoč. Ob tem je celo prepričan, da to velja tudi za ločene problematike znotraj ene in iste stroke, pri argumentaciji svojega stališča pa se zateka k primerjavi iz politične teorije, konkretneje k razpravam o Hobbesovi politični filozofiji, zaradi katere je poznavalec konec šestdesetih let 20. stoletja običajno prebral peščice tehtnih del, trideset let kasneje pa se je že moral pregristi skozi najmanj petindvajset obsežnih in skrbno napisanih študij. Pri tem se mu zdi, da obstajata dva, med seboj povezana vidika rezultatov te hiperprodukcije. Po eni strani razprava o Hobbesu dobiva naravo razprave o intepretaciji Hobbesa, po drugi strani pa razpravljavci vse bolj zanemarjajo Hobbesovo izvorno delo.

Zahvaljujoč vsem interpretacijam je besedilo samo postalo megleno, zaradi česar je naivna vera v »original«, ki naj bi bil zmožen podati rešitev za naše interpretativne probleme, postala ravno tako absurdna kot verovanje v kažipot, ki je pripet na vetrnico. Paradoksni rezultat vsega tega je po njegovem mnenju ta, da besedilo pri interpretaciji nima več nobene avtoritete, zaradi česar je svojim študentom vedno znova prisiljeni svetovati, naj Leviathana ne berejo neodvisno od interpretacij. Prepričan je namreč, da so te že zdavnaj zasedle mesto izvirnikov, tako kot je interpretacija od vekomaj zasedala mesto »resnične« preteklosti.

Glede na to se strinja z Nietzschejem, da samo zgodovinopisje v veliki meri zavira naše dojemanje preteklosti. Zdi se mu, da je v tej poplavi zgodovinske literature, ki nam zbuja hudo malodušje, tudi nekaj neciviliziranega, pri čemer kaže opozoriti, da v tem primeru civilizacijo povezuje z občutkom zmernosti. Razume jo kot posrečeno srednjo pot med presežkom in pomanjkanjem. Po drugi strani resignirano ugotavlja, da je vsak občutek za zmernost v »dandanašnjem intelektualnem alkoholizmu« izgubljen. Poleg tega nas opozarja na to, da to stanje ni nekaj novega, in se pri tem sklicuje na svojega sonarodnjaka, nizozemskega zgodovinarja Romeina, ki je pozval k teoretski zgodovini, s katero bi se lahko zoperstavili razdrobljenosti našega dojemanja preteklosti, katere vzrok sta pretirana specializacija in hiperprodukcija.

Drugo pot iz dileme vidi Ankersmit v strategiji, ki jo je ubrala šola Annales. Prepričan je namreč, da so annalovci s tem, ko so svojo pozornost posvetili odkrivanju novih objektov raziskovanja preteklosti, znova odkrili zgodovino v »nepokvarjenem stanju«. Po drugi strani ugotavlja, da gre tudi v tem primeru samo začasno tolažbo. Po njegovem mnenju so nove teme in vsebine zelo hitro odkrili tudi »klasični« zgodovinarji in jih še hitreje »prekrili s svojo gosto in nepredirno usedlino pozitivističnih interpretacij«. Dokaz za to najdemo v Sloveniji, in sicer v koprski zbirki Annales, ki je od Francozov uspela prekopirati samo ime, ne pa tudi načina interpretacije(!). Omenjena založba in njeno uredništvo je poleg tega tudi najboljši dokaz za pošastno hiperprodukcijo povprečne zgodovinske literature, predvsem pa tudi ta primer perifernega arhivizma podpira izračun, ki ga je Ankersmit izbrskal pri Romeinu. Gre za izračun, ki pravi, da se ta trenutek z zgodovinopisjem ukvarja več ljudi, kot je bilo vseh zgodovinarjev od Herodota do leta 1960.

Po drugi strani ugotavlja, da je dandanašnje zgodovinopisje preraslo tradicionalni, samolegitimizirajoči teoretski jopič, in zato po njegovem mnenju potrebuje nova oblačila. A ne zato, da bi določili »prednosti in pomanjkljivosti zgodovine za življenje«, temveč zato, da vprašanje neuporabnosti in pomanjkljivosti zgodovinopisja dokončno odpravimo kot neumestno vprašanje oziroma ga uvrstimo med »kategorialne napake« zgodovinopisja. Po njegovem mnenju sodita zgodovina in zgodovinska zavest v isti okvir kot poezija, literatura in slikarstvo. Prepričan je, da sta del kulture, uporabnosti le-te pa ne moremo postavljati pod vprašaj. Kulturo, katere del je zgodovinopisje, pa Ankersmit dojema kot ozadje, iz katerega ali na katerem lahko izoblikujemo naše mnenje.

Glede na povedano skuša svoje iskanje »novega jopiča za zgodovinopisje« zaključiti tako, da zgodovinopisje umesti v okvir celotne civilizacije. Pri tem svoje početje razume kot problem kulturno-zgodovinske ali interpretativne narave, obenem pa ugotavlja, da so zgodovinarji in filozofi zgodovine v zadnjih štiridesetih letih vzporednicam med razvojem zgodovinopisja in literature oziroma literarne kritike posvetili vse premalo pozornosti. V to, da se zgodovinarji te odgovornosti ne bi zavedali, preprosto ne more verjeti …

Literatura:
  • Munslow 2003
  • Ankersmit
  • Kellner 1995
  • Ankersmit 1989
  • Ankersmit
  • Bevir 2000

19.8.1. Historiografija in postmodernizem914

Za postmodernizem sta znanost in informacija neodvisna objekta preučevanja, ki ubogata svoje lastne zakone. Prvi načelni zakon postmodernistične teorije informacije je zakon, da se informacija množi. Ena izmed najbolj temeljnih značilnosti informacije je, da zares pomembna informacija ni nikoli konec informacijske genealogije, pač pa njeno pomembnost določa intelektualno potomstvo, ki ga povzroči. Samo zgodovinopisje tvori izvrstno ponazoritev tega. Velika dela iz zgodovine zgodovinopisja, dela de Tocquevilla, Marxa, Burckhardta, Webra, Huizinge ali Braudela, so se vedno znova izkazala za najmočnejše spodbujevalce novih valov publikacij, namesto da bi končala informacijsko genealogijo, kakor da bi bil posamezni problem enkrat za vselej rešen: »Paradoksno, bolj kot je interpretacija močna in avtoritativna, več spisov poraja.« 915 Po modernističnem gledišču je način, na katerega še posebej zanimiva informacija poraja še več informacij, seveda nedojemljiv. Za moderniste je smiselna informacija informacija, ki konča pisanje; ne morejo razložiti, zakaj je ravno tisto, kar je sporno, temeljno za napredek znanosti, zakaj so, kot se je izrazil Bachelard, sporna dejstva prava dejstva.

Znotraj okvirov tega eseja se nam zdi podrobnejši pogled na ta postmodernizem, ki je prej neznanstven, kot pa protiznanstven, še posebej pomemben. Najprej nas lahko pouči, kaj lahko razumemo s postmodernističnim zgodovinopisjem, na drugem mestu pa to, da je imelo zgodovinopisje, kar je dovolj zanimivo, na sebi že vselej nekaj postmodernističnega. Dober primer postmodernističnega kriterija znanosti je Nietzschejeva »dekonstrukcija« – če uporabimo pravi termin – kavzalnosti, ki jo imamo lahko za enega najpomembnejših stebrov znanstvene misli. V kavzalistični terminologiji je vzrok vir in učinek sekundarna danost. Nietzsche poudarja, da zgolj na osnovi našega opazovanja učinka iščemo vzroke in da je potemtakem učinek dejansko primarna, vzrok pa sekundarna danost. »Če je učinek tisto, kar povzroči, da vzrok postane vzrok, potem je učinek, in ne vzrok, treba imeti za izvor.« 916 Vsakdo, ki bi ugovarjal, da je Nietzsche zamenjal red stvari med raziskovanjem in realnostjo, bi zgrešil Nietzschejevo poanto, kajti poanta zadeva ravno artificielnost tradicionalne hierarhije med vzrokom in učinkom. Zaradi našega znanstvenega treninga se, tako rekoč, »stabilizirano« držimo te tradicionalne hierarhije, toda onstran tega intelektualnega treninga ni ničesar, kar bi nas prisililo, da to še naprej počnemo. Ravno toliko, ne pa tudi več, lahko rečemo v prid sprevrnitve te hierarhije.

Na ta način so zadeve vselej postavljene v postmodernizmu. Znanost je »destabilizirana«, postavljena zunaj svojega lastnega središča, poudarek je na obrnljivosti mišljenja in kategorij mišljenja, ne da bi bila predlagana kakršna koli dokončna alternativa. Gre za neke vrste nezvesto kritiko znanosti, za udarec pod pas, ki morda res ni fer, ki pa ravno zato znanost zadane tja, kjer najbolj boli. Znanstvena racionalnosti ni aufgehoben na heglovski način v nekaj drugega, ravno tako pa ne moremo reči, da vsako gledišče avtomatično prikliče svojo antitezo. Prej gre za priznanje, da ima vsako gledišče, poleg svoje znanstveno dokazane notranjosti, še zunanjost, ki je znanost ne opazi. V svojem delu Tractatus je že Wittgenstein predlagal nekaj podobnega v pogledu vsakega veljavnega sklepanja. Dejansko gre za to, da se hoče veljavno sklepanje narediti za odvečno, kar potem vselej predstavlja popotovanje prek teritorija neresničnega – se pravi, popotovanje od izvornega napačnega pojmovanja k pravilnemu uvidu. Posledično je tisto, kar je resnično, vselej omadeževano s tistim, kar je neresnično.

Temu uvidu lahko pridružimo tako logični kot ontološki sklep; skupaj podajata idejo o revolucionarni naravi postmodernizma. Oglejmo si najprej logiko. Za postmoderniste so znanstvene gotovosti, na katerih so modernisti vselej gradili, ene izmed mnogih različic paradoksa lažnivca, se pravi, paradoksa Krečana, ki izjavi, da vsi Krečani lažejo, oziroma, bolj jedrnato rečeno, paradoks izjave »ta izjava je neresnična«, pri čemer gre za izjavo o sami sebi. Seveda vso dramo postmodernizma vsebuje uvid v to, da moramo imeti te paradokse za nerešljive. Pri tem se moramo zavedati, da imajo rešitev paradoksa lažnivca, ki jo je predlagal Russell s svojo teorijo tipov in svojim razlikovanjem med predikati in predikati predikatov v delu Principia Mathematica, dandanes še vedno za enega najpomembnejših temeljev sodobne logike. 917 Cilj postmodernista je potemtakem potegniti preprogo izpod nog znanosti in modernizma. Tudi tu najboljšo ponazoritev postmodernistične teze dejansko podaja historiografija. Zgodovinske interpretacije preteklosti prvič postanejo spoznavne, prvič dobijo svojo identiteto v kontrastu z drugimi interpretacijami; so tisto, kar so, zgolj na osnovi tistega, kar niso. Vsakdo, kdor pozna zgolj eno samo interpretacijo, denimo, hladne vojne, ne pozna sploh nobene interpretacije tega fenomena. Vsak zgodovinski uvid ima potemtakem pravzaprav paradoksno naravo. 918 Nobenega dvoma ni, da je Hayden White v svojem delu Metahistory – najbolj revolucionarnem delu filozofije zgodovine v zadnjih petindvajset letih –, ko je vse zgodovinopisje označil za v temelju ironično, 919 razmišljal v istem duhu.

Lotimo se sedaj ontologije. S svojo dekonstrukcijo tradicionalne hierarhije vzroka in učinka je Nietzsche naredil konec našemu načinu govorjenja o realnosti kot zoperstavljeni procesom same realnosti. Sedanje razlikovanje med jezikom in realnostjo tako izgubi svoj raison d'être. Zlasti pa znanstveni jezik ni več »zrcalo narave«, temveč ravno tako del inventarja realnosti kot objekti v realnosti, ki jih preučuje znanost. Jezik, kakor ga uporablja znanost, je stvar, 920 in kot se je izrazil Hans Bertens na konferenci v Utrechtu o postmodernizmu, 921 stvari v realnosti dobijo »jezikovno« naravo. Znova podaja najboljšo ponazoritev tega zgodovinopisje. Kot bomo kmalu videli, ima zgodovinski jezik isto nepresojnost, kakršno povezujemo s stvarmi v realnosti. Nadalje, tako Hayden White kot Ricoeur (ki ga prav gotovo ne štejem med postmoderniste) rada rečeta, da je treba preteklo realnost dojeti kot tekst, formuliran v tujem jeziku, z istimi leksikalnimi, gramatičnimi, sintaktičnimi in semantičnimi dimenzijami kot kateri koli drug tekst. 922 Enako značilno je, da zgodovinarji v svojih teoretskih refleksijah pogosto izkazujejo izrazito tendenco, da o zgodovinskem jeziku govorijo, kot da bi bil del same realnosti in obratno. Tako je Marx govoril o protislovju med produkcijskimi silami in produkcijskimi odnosi, kot da bi razpravljal o izjavah o realnosti, ne pa o vidikih te realnosti. Podobno bi radi zelo pogosto videli realizirano isto enkratnost zgodovinskega jezika kot značilnost zgodovinskih fenomenov. 923 Skratka, latentno in pogosto podzavestno upiranje dihotomiji jezik/realnost, ki so jo zgodovinarji vselej izkazovali, ima dejansko svoj izvor v neupoštevanem, a kljub temu pravilnem uvidu zgodovinarjev v temeljno postmodernistično naravo njihove discipline.

Ko se pod udarom znajde dihotomija med jezikom in realnostjo, nismo daleč od esteticizma. Ali nam oba, tako jezik romanopisca in jezik zgodovinarja, ne dajeta iluzije realnosti, bodisi fiktivne ali prave? Še pomembneje, Gombrich nas je v različnih delih učil, da umetniško delo, se pravi jezik umetnika, ni mimetična reprodukcija realnosti, temveč njena nadomestitev oziroma substitut. 924 Jezik in umetnost nista umeščena nasproti realnosti, pač pa sta sama neka psevdorealnost in sta potemtakem umeščena znotraj realnosti. Dejansko je Megill v svoji briljantni genealogiji postmodernizma pokazal, do katere mere skušajo postmodernisti od Nietzscheja do Derridaja razširiti esteticizem čez celo področje reprezentacije realnosti. 925

Ta esteticizem je tudi v skladu z nedavno pridobljenimi uvidi v naravo zgodovinopisja – to je prepoznanja stilističnih dimenzij zgodovinskih spisov. Za moderniste je bil stil anatema ali, v najboljšem primeru, nepomemben. Navajam iz nedavnega predavanja C. P. Bertelsa: »Dober spis, razvitje literarnega stila, ne dodaja niti drobca resnice zgodovinski raziskavi ali pa kaki drugi znanstveni raziskavi.« 926 Tisto, kar je pomembno, je vsebina; način, stil, na katerega je izražena, je nepomemben. Vendar pa vse od Quinea in Goodmana te lagodne delitve med formo ali stilom in vsebino ne moremo imeti za nekaj samo po sebi umevnega. Njun argument lahko povzamemo takole. Če se različni zgodovinarji ukvarjajo z različnimi vidiki istega raziskovalnega problema, lahko razliko v vsebini, ki iz tega nastane, ravno tako opišemo kot različen stil v obravnavi tega raziskovalnega problema. »Kaj je rečeno … imamo lahko za način govorjenja o nečem drugem; na primer, pisanje o renesančnih bitkah in pisanje o renesančnih umetnostih, sta različna načina pisanja o renesansi.« 927 Oziroma, z Gayem rečeno, »način«, stil, pomeni istočasno odločitev glede na »zadevo«, vsebino. 928 Tam pa, kjer lahko razlikujemo med stilom in vsebino, lahko celo stilu pripišemo prednost pred vsebino; saj nam zaradi nekomenzurabilnosti zgodovinopisnih pogledov – se pravi, dejstva, da narave zgodovinskih razlik v mnenju ne moremo zadovoljivo določiti v terminih raziskanih problemov – ne preostane, če naj zagotovimo smiselno napredovanje zgodovinske razprave, nič drugega, kot da se osredotočimo na stil, ki ga uteleša vsako zgodovinsko gledišče ali način gledanja na preteklost. Za stil in ne za vsebino gre v takšnih razpravah. Vsebina je izpeljanka stila.

Postmodernistično pripoznanje estetske narave zgodovinopisja lahko natančneje opišemo takole. V analitični filozofiji obstaja fenomen tako imenovane »intencionalne vsebine«. Primer tega je izjava »John je prepričan, da p« ali »John upa, da p« (kjer p pomeni posamezno izjavo). Poanta je v tem, da v nekem takem intenzionalnem kontekstu p-ja nikoli ne moremo nadomestiti z drugo izjavo, četudi je ta druga izjava ekvivalentna p ali iz njega neposredno izhaja. Ne nazadnje ne vemo, ali se John dejansko zaveda posledic svojega prepričanja ali upanja, da p. Možno je, da je John, na primer, prepričan, da voda vre, ne da bi bil prepričan, da je temperatura vode sto stopinj Celzija. Drugače rečeno, točna oblika, v kateri je bila neka izjava formulirana v intenzionalnem kontekstu, je eden izmed vnaprejšnjih pogojev za resnico te izjave. Izjava tako rekoč vleče pozornost nase. Tako je oblika izjave zagotovo tu ravno tako pomembna kot vsebina. V še posebej zanimivi knjigi je Danto poudaril, da ta intenzionalna narava izjav in tekstov (oziroma vsaj nekaterih izjav in tekstov) ni nikjer bolj jasna kot v literaturi: »Teh nemara ni mogoče nikjer bolj jasno videti kot v tistih literarnih besedilih, kjer poleg kakršnih koli drugih dejstev, ki jih želi avtor navesti, avtor oziroma avtorica izbere besede, s katerimi so navedene.« Literarni namen pisca »bi spodletel, če bi namesto tega uporabil druge besede«. 929 Zaradi svoje intezionalne narave ima literarni tekst določeno nepresojnost, zmožnost, da privleče pozornost nase, namesto da bi pritegnil pozornost na fiktivno ali zgodovinsko realnost zadaj za besedilom. In to je poteza, ki je literarnim besedilom skupna z zgodovinopisjem; kajti naravo gledišča preteklosti, predstavljenega v zgodovinskem delu, določa natanko jezik, ki ga zgodovinar ali zgodovinarka v svojem delu uporablja. Zaradi razmerja med zgodovinopisnim glediščem in jezikom, ki ga uporablja zgodovinar, da bi izrazil to gledišče – razmerja, ki se nikjer ne križa s področjem preteklosti –, zgodovinopisje poseduje isto neprosojnost in intenzionalno dimenzijo kot umetnost.

Umetnost in zgodovinopisje lahko potemtakem zoperstavimo znanosti. Znanstveni jezik ima vsaj pretenzijo po tem, da je transparenten; če to moti naš pogled na realnost, ga je treba prečistiti ali pojasniti. Drži, da so nekateri filozofi znanosti, kakršna je Mary Hesse, hoteli celo znanosti pripisati zgoraj omenjeno estetiko in literarne dimenzije. To bi kajpada dodalo nekaj dodatne plavzibilnosti moji trditvi o zgodovinopisju, toda med eksaktnimi znanostmi in zgodovinopisjem vidim bolj razlike kot pa nianse. Kjer je uvid, ki ga podaja neka disciplina, veliko bolj sintaktične kot semantične narave – kot je temu primer v eksaktnih znanostih –, je s tem v sorazmerju manj prostora za intenzionalne kontekste. Ne nazadnje je zgolj iz perspektive semantike smiselno postaviti vprašanje, ali sinonimija obstaja ali ne (in to je najpomembnejši problem v intenzionalnih kontekstih).

Če se strinjamo z zgornjim, se pravi z aplikabilnostjo postmodernističnega uvida na zgodovinopisje, bi, preden končam ta esej, rad iz tega potegnil številne posledice. Za modernista je dokaz znotraj znanstvene podobe sveta, znotraj gledišča zgodovine, ki ga vsi izvorno sprejemamo, dokaz, da se je v preteklosti nekaj zgodilo. Modernistični zgodovinar sledi sklepanju, ki izhaja iz svojih virov in dokaznega materiala zgodovinske realnosti, ki se skriva za viri. Po drugi strani v postmodernističnem gledišču dokaz ne napotuje na preteklost, temveč na druge interpretacije preteklosti; za to namreč dejansko uporabljamo dokazni material. Če se izrazimo s pomočjo imaginarija: za modernista je dokazni material opeka, ki jo pobere, da bi videl, kaj je za njo; postmodernist, na drugi strani, pa stopi na to opeko, da bi se približal drugim opekam: horizontalnost namesto vertikalnosti.

Ne gre le za uvid v tisto, kaj se zares dogaja, temveč ravno toliko za uvid v tisto, na kar bi se morali zgodovinarji osredotočiti v prihodnosti. Predlog bi lahko najbolje opisali kot posodobljenje zgodovinskega vira. Dokazni material ni povečevalno steklo, skozi katerega lahko preučujemo preteklost, temveč je prej bolj podoben potezam čopiča, ki jih slikar uporabi za to, da doseže določen učinek. Dokazni material nas ne pošilja nazaj v preteklost, temveč postavlja vprašanje, kaj lahko zgodovinar tu in zdaj stori oziroma česar ne more. Georges Duby ponazarja to novo naravnanost do dokaznega materiala. Ko ga njegov bistri spraševalec Guy Lardreau vpraša, kaj zanj, Dubyja, tvori najbolj zanimivi dokazni material, odgovarja, da se ta nahaja v tistem, kar ni rečeno, v tistem, kar neko obdobje o sebi ni povedalo, in potem primerja svoje zgodovinsko delo z razvijanjem negativa. 930 Ravno tako, kot riba ne ve, da plava v vodi, je tisto, kar je najbolj značilno za neko obdobje, kar je v njem najbolj vseprisotno, samemu temu obdobju neznano. Ni razkrito, dokler obdobje ni prišlo do konca. Vonjave, ki jih oddaja neko obdobje, lahko zavonja samo obdobje, ki mu sledi. Seveda sta o tem Hegel in Foucault povedala že marsikaj zanimivega. Vendar pa je poanta tu Dubyjeva opazka, da bistvo nekega obdobja določa destinataire, 931 če uporabimo termin francoskih postmodernistov, zgodovinar, ki mora tu in zdaj razviti svoj negativ obdobja iz tistega, kar ni bilo izrečeno ali pa je bilo le zašepetano oziroma izraženo v čisto nepomembnih podrobnostih. Zgodovinar je kot connoisseur, 932 ki prepozna umetnika ne le s pomočjo tistega, kar je zanj značilno (in posledično posnemljivo), temveč tudi s pomočjo tistega, kar mu je tako rekoč spontano »ušlo«. Le style, c'est l'homme in naš stil je tam, kjer smo sami mi, ne da bi premislili sami sebe. Zaradi tega ima v naši narcisistični dobi tako malo ljudi še svoj stil. Skratka, način spoprijemanja z dokaznim materialom, kakršnega predlaga Duby, je nekaj posebnega, saj ne napotuje toliko na nekaj, ki je bilo skrito zadaj v preteklosti, pač pa zato, ker svojo poanto in pomen pridobi le skozi soočenje z mentaliteto kasnejšega obdobja, v katerem zgodovinar živi in piše. Mentaliteto nekega obdobja je mogoče razkriti zgolj v razliki med njim in mentaliteto poznejšega obdobja; smer, v katero napotuje dokazni material, se tako spremeni za devetdeset stopinj. Kot je temu pogosto primer, je tudi to že anticipiral Huizinga. Pisati o zgodovinski občutljivosti, pravi: »Ta stik s preteklostjo, ki ga spremlja popolno prepričanje o izvirnosti, resnici, lahko obudimo z vrstico iz ustanovne listine ali kronike, tiskanega dela, nekaj notami iz stare pesmi. Ne gre za element, ki bi ga v svoje delo vpeljal pisec [v preteklosti] s pomočjo določenih besed … Bralec pripomore k temu, da se sreča s piscem, to je njegov odgovor na klic slednjega.« 933

Ni presenetljivo, da Duby in Lardreau izpostavljata to povezavo med zgodovinopisjem in psihoanalizo. 934 V obeh, tako v zgodovinopisju kot v psihoanalizi, imamo opravka z interpretacijo v najbolj temeljnem pomenu besede. V zgodovinopisju nas ta način spoprijema s sledmi preteklosti, kakršnega je predlagal Duby, prisili, da se vzdržimo iskanja nekega izvorno nevidnega stroja v sami preteklosti, ki je povzročil, da je mogoče na površju razločiti te sledi. Na isti način je psihoanaliza, navkljub pozitivističnim notam, ki jih je ubral sam Freud, dejansko zbirka strategij interpretacije. Psihoanaliza nas uči razumeti, kaj nevrotik pravi, in ne usmerja naše pozornosti na kavzalne učinke številnih elementarnih in nedeljivih človečkov v njegovem duhu. 935 Tako psihoanalitik kot zgodovinar skušata projicirati vzorec na sledi in ne iščeta nekaj zadaj za sledmi. V obeh primerih je dejavnost interpretacije razumljena strogo nominalistično: ničesar v zgodovinski realnosti ali v nevrotikovem mišljenju ni, kar ustreza vsebinam interpretacij.

Vendar pa obstaja še bolj zanimiva vzporednica psihoanalitski interpretaciji. Seveda je Dubyjeva teza, da naj bo zgodovinar pozoren na tisto, kar ni povedano in kar je potlačeno – norost, neresnico in tabu, če uporabimo Foucaulteve kriterije –, očitno povezana s psihoanalitikovo metodo dela. Ravno tako, kot smo tisto, kar nismo oziroma kar nočemo biti, je tudi preteklost v nekem pomenu tisto, kar ni bila. Tako v psihoanalizi kot v zgodovini se tisto, kar je bilo potlačeno, manifestira zgolj v manjših in navidez nepomembnih detajlih. V psihoanalizi iz tega izhaja uvid, da človek nima lahko opazljive biti ali bistva, na osnovi katerega bi ga lahko razumeli, temveč se skrivna osebnost nahaja v tistem, kar le redko in bežno postane vidno zadaj za običajno predstavitvijo. Naša osebnost je, kot se je izrazil Rorty, prej kolaž kot pa substanca: »Zmožnost, da sebe mislimo kot idiosinkratične izoblikovane kolaže, ne pa kot substance, je bila pomembni dejavnik pri naši zmožnosti, da se iznebimo ideje, da imamo pravo sebstvo, ki je skupno vsem ostalim ljudem … Freud je paradigmo samospoznanja naredil iz odkritij malih idiosinkratičnih naključij, ne pa bistva.« 936

Tako je tudi v zgodovinopisju ali pa vsaj v tistem, kar bi sam poimenoval postmodernistična zgodovina (mentalitet). Če to formuliramo na paradoksni način, ki je med postmodernisti tako priljubljen: bistva preteklosti ni, bistvo preteklosti se ne nahaja v bistvu preteklosti. Šele v drobcih, govornih spodrsljajih, Fehlleistungen preteklosti, redkih trenutkih, ko se preteklost »prepusti sama sebi«, odkrijemo, kar je za nas zares pomembno. Domnevam, da bi lahko tu našli vsaj delno razlago tistega, na kar se je Jörn Rüsen skliceval kot na »spremembo paradigme« v sodobni historiografiji, spremembo paradigme, ki po njegovem mnenju sestoji zgolj v zamenjavi makrohistorische Strukturen za mikrohistorische Situationen und Lebensverhältnisse kot predmeta zgodovinarjevega zanimanja. 937 Priča smo nemara nič manj kot nepreklicnemu trenutnemu slovesu vsem esencialističnim hotenjem, ki so dejansko obvladovala historiografijo ves čas, odkar ta obstaja. Zgodovinarji so vselej iskali nekaj, kar bi lahko označili kot bistvo preteklosti – načelo, ki bi v preteklosti (ali vsaj v delu preteklosti) vse držalo skupaj in na osnovi katerega bi, posledično, lahko vse razumeli. V teku stoletij se je ta esencializem v historiografiji manifestiral na številne različne načine. Seveda je bil esencializem očitno prisoten v raznih spekulativnih sistemih, ki so usmerjali zahodnjakovo mišljenje preteklosti. Avguštinsko teleološko pojmovanje zgodovine in njegove teleološke različice, 938 ideja napredka, s svojo slepo vero v napredek znanosti in družbene blagoslove, ki naj bi jih napredek prinesel, so bili vselej »metapripovedi«, če uporabimo Lyotardov termin, s katerimi so legitimirali ne le historiografijo, temveč tudi ostale temeljne vidiki civilizacije in družbe. 939

Potem je prišel historicizem, ki je z nenavadno naiveté bistvo preteklosti videl utelešeno v čudni mešanici dejstva in ideje. Epistemološka naivnost historicistične doktrine zgodovinskih idej je bila možna zgolj v času, ko sta bila prepričanje in vera v opazljivost bistva preteklosti zlahka vzeta za nekaj samo po sebi umevnega, tako da nihče ni niti slutil o svoji lastni ontološki aroganci. Družbena zgodovina, o kateri razpravlja Rüsen, je bila zadnja vez v tej verigi esencialističnih pogledov na zgodovino. Zmagoslavni ton, s katerim je vstopila družbena zgodovina, še zlasti v Nemčiji, je najbolj v oči bijoč dokaz optimističnega samoprecenjevanja s strani teh zgodovinarjev, ki so začutili, da so sedaj našli ključ, ki so ga dolgo iskali in ki odpira vsa zgodovinska vrata. Vsak, ki se zaveda te esencialistične zgodovine te družbene zgodovine in tradicionalnega sovraštva med esencializmom in znanostjo, mora opaziti komično naravo pretenzij družbenih zgodovinarjev. Toda najhujše moderniste še vedno lahko najdemo med filozofi zgodovine – kar sicer ni tako presenetljivo; ti takoj, ko mislijo, da lahko v njem vidijo potrditev svojih obrabljenih pozitivističnih idej, še bolj voljno podžigajo psevdoznanstveno bahanje od zgodovinarjev.

Gibanje zgodovinske zavesti, kakršnega sem nakazal zgoraj, bi rad pojasnil z naslednjo podobo. Primerjajmo zgodovino z drevesom. Esencialistična tradicija znotraj zahodnjaške historiografije je pozornost zgodovinarjev osredotočila na deblo drevesa. Temu je bilo kajpada tako v primeru spekulativnih sistemov, ki so tako rekoč določili naravo in obliko tega debla. Historicizem in modernistična znanstvena historiografija, z njuno v osnovi hvalevredno pozornostjo na tisto, kar se je zgodilo v preteklosti, ter njunim pomanjkanjem občutljivosti za aprioristične sheme, sta se nahajali na vejah tega drevesa. Vendar pa je s tega mesta njuna pozornost ostala osredotočena na deblo. Tako kot njihovi spekulativni predhodniki so tako historicisti kot protagonisti tako imenovane znanstvene historiografije še gojili upanje in pretenzijo po tem, da bi bili ne nazadnje zmožni o tem deblu kaj povedati. V tem kontekstu so pomenljive tesne vezi med to tako imenovano znanstveno družbeno zgodovino in marksizmom. Naj je bila formulirana v ontološki, epistemološki ali metodološki terminologiji, je historiografija vse od historicizma dalje merila na rekonstrukcijo esencialistične linije, ki poteka skozi preteklost ali skozi dele preteklosti.

S postmodernistično historiografijo, še zlasti tisto v zgodovini mentalitet, pride prvič v stoletja dolgi esencialistični tradiciji do preloma – čemur nemudoma dodajam, da bi se izognil vsakršnemu patosu in pretiravanju, da se tu sklicujem na trende in ne na radikalne prelome. Izbira nič več ne zadeva debla ali vej, temveč liste drevesa. Znotraj postmodernističnega gledišča na zgodovino cilj ni več integracija, sinteza in totaliteta, temveč pridejo v središče zanimanja zgodovinski drobci. Vzemimo na primer delo Montaillou in druge knjige, ki jih je zatem napisal Le Roy Ladurie, Ginzburgovo delo Microstorie, Dubyjevo Sunday of Bouvines ali delo Natalie Zemon Davis Return of Martin Guerre. Pred petnajstimi do dvajsetimi leti bi se začudeno vprašali, ne glede na siceršnjo poanto tega zgodovinskega pisanja, kaj skuša dokazati. Samo to očitno vprašanje bi tedaj navdihovala, tako kot je vselej temu tako, naša modernistična želja spoznati, kako deluje stroj zgodovine. Toda v antiesencialističnem, nominalističnem gledišču postmodernizma, je to vprašanje izgubilo svoj pomen. Če pa se kljub temu hočemo držati esencializma, lahko rečemo, da se bistvo ne nahaja ne v vejah ne v deblu, temveč v listih zgodovinskega drevesa.

To pa nas vrača nazaj h glavni poanti tega članka. Za liste je značilno, da so relativno ohlapno pritrjeni na drevo, tako jih tedaj, ko napočita zima ali jesen, veter z drevesa odpihne. Iz različnih razlogov lahko domnevamo, da je v zahodno historiografijo prišla jesen. Najprej gre seveda za postmodernistično naravo našega časa. Naš antiesencializem oziroma, kot ga popularno imenujejo te dni, »antifundacionalizem«, je zmanjšal našo privrženost znanosti in tradicionalnemu zgodovinopisju. Spremenjeni položaj Evrope po letu 1945 je drug pomembni znak. Zgodovina tega priveska evroazijskega kontinenta ni več svetovna zgodovina. 940 Tisto, kar bi radi imeli za deblo drevesa zgodovine Zahoda, je postalo del celotnega gozda. Metarécits, ki bi si jih radi pripovedovali o naši zgodovini, zmagoslavje Uma, veličastni boj za emancipacijo proletariata 19. stoletja, so zgolj lokalnega pomena, in iz tega razloga ne morejo biti več prikladne metapripovedi. Mrzli veter, ki je po Romeinu zapihal tam nekje okoli leta 1900 tako na zahodu kot vzhodu, 941 kakor tudi v drugi polovici tega stoletja, je končno odpihnil liste našega zgodovinskega drevesa.

Tisto, kar sedaj preostane zahodnjaški historiografiji, je, da pobere te odpihnjene liste in jih preuči neodvisno od njihovega izvora. To pomeni, da je naša zgodovinska zavest tako rekoč obrnjena navzven. Potem ko zbiramo liste preteklosti na isti način kot Le Roy Ladurie ali Ginzburg, ni več pomembno mesto, ki so ga imeli na drevesu, temveč vzorec, ki ga lahko iz njih oblikujemo sedaj, način, na katerega lahko ta vzorec prilagodimo drugim oblikam civilizacije, ki obstaja sedaj. »V času Goetheja in Macaulayja, Carylea in Emersona se je razvil,« je zapisal Rorty, »način pisanja, ki ni niti ocena relativnih zaslug literarnih produkcij, ne intelektualne zgodovine, ne moralne filozofije, ne epistemologije, ne družbenega preroštva – vse to skupaj se je zlilo v nov žanr.« 942 V svojem komentarju te Rortyjeve izjave Culler izpostavi presenetljivo indiferenco glede na izvor in zgodovinski ali kakršen koli drug kontekst, ki je tako značilen za »to novo vrsto pisanja«:

»Tisti, ki prakticirajo posamezne discipline, se pritožujejo, da se dela, na katera se sklicuje žanr, proučujejo zunaj prave disciplinarne matrice: študentje teorije berejo Freuda, ne da bi se pozanimali, ali je kasnejše psihološko raziskovanje morda pobilo njegove formulacije; Derridaja berejo, ne da bi obvladali filozofsko tradicijo; Marxa berejo, ne da bi preučevali alternativne opise političnih in ekonomskih situacij.« 943

Pravi zgodovinski kontekst je kot ozadje izgubil svojo tradicionalno pomembnost, funkcijo in naravnost, a ne zaradi tega, ker hlepimo po tem, da bi zavzeli ahistorično stališče, ali ker nam manjka želje, da bi bili pravični do poteka zgodovine, temveč zato, ker moramo zgodovinski kontekst »pustiti oditi«. Vse se sedaj napoveduje nenapovedano in v tem se nahaja edino upanje, da v prihodnosti še vedno lahko obdržimo svoje glave nad vodo. Ravno tako, kot se drevesni listi ne držijo drug drugega in kot njihovega medsebojnega razmerja ne zagotavlja veja ali deblo, so zgoraj omenjene esencialistične domneve zagotavljale samo vodilno vlogo, ki jo je igral ta pomirjevalni »zgodovinski kontekst«.

Ne razumite me napak. Ne govorim o kandidaturi za novo obliko subjektivnosti, legitimaciji vsiljenja sodobnih vzorcev preteklosti. V najboljšem primeru lahko legitimiranje česar koli prepustimo modernistom. Bistvo postmodernizma je natanko v tem, da se moramo izogniti izpostavljanju esencialističnih vzorcev v preteklosti. Posledično lahko dvomimo o smiselnosti nedavnih poskusov, da bi oživili nemški ideal Bildung zavoljo položaja in ugleda historiografije … Ponovno oživljanje ideala Bildung je po drugi strani smiselna reakcija na zemljevidu podobno naravo naše sodobne civilizacije. Medtem ko je bila civilizacija v preteklosti bolj podobna usmerjevalcu pokazatelju, ki je podal relativno nedvoumne usmeritve družbenega in moralnega obnašanja, nas sodobna civilizacija ne uči, kam naj gremo, kaj bolj od tega, kot nas usmerja zemljevid; niti nas, če smo že naredili našo izbiro, ne poduči, ali naj potujemo po najkrajši poti ali pa naj raje uberemo slikoviti ovinek. Udejanjanje ideala Bildung bi nam v najboljšem primeru dalo dobro predstavo o poti, ki smo jo do sedaj prepotovali. Ideal Bildung je kulturni protipol slavni tezi Ernsta Haeckla, da razvoj posameznega individuuma predstavlja skrajšan razvoj celotne vrste. Bildung predstavlja skrajšano verzijo zgodovine civilizacije na nivoju posameznega individuuma, s pomočjo katere lahko ta postane cenjen in spodoben član naše družbe.

Vendar pa znotraj postmodernistične zgodovinske zavesti takšna skrajšana ontogenetska ponovitev naše kulturne filogeneze ni več smiselna. Vezi v evoluciji tega niza zgodovinskih kontekstov, iz katerih sestoji naša kulturna filogeneza, so se navsezadnje razpustile. Vse je postalo sodobno, s presenetljivim dodatkom, če uporabimo Dubyjev izraz, da je vse tudi postalo zgodovina. Ko zgodovino ponovno združimo v sedanjiku, to pomeni, da je sedanjik dobil stigmo preteklosti. Bildung posledično zahteva usmeritev na kompasu, ki jo postmodernizem zavrača. Ne smemo se oblikovati glede na preteklost ali v našem ustrezanju le-tej, temveč se naučiti z njo igrati našo kulturno igro. Kaj ta izjava konkretno rečeno pomeni, je opisal Rousseau za ločenega individuuma na naslednji način v svojem delu Les Rêveries du promeneur solitaire. Obstaja »stanje, v katerem najde duša dovolj trden sedež, da se nanj lahko v celoti usede in na njem združi vso svojo bit, ne da bi imela potrebo, da bi se spominjala preteklosti ali posegala po prihodnosti; stanje, v katerem zanjo čas ni nič, v katerem sedanjik vselej traja, ne da bi zaznamoval svoje trajanje in brez kakršne koli sledi svojega zaporedja.« 944

Rousseau zatem poudari, da takšen način spoprijema s časom v naših življenjih zbuja občutek popolne sreče – »zadostne, popolne in polne sreče, ki v duši ne pušča nobene praznine, za katero bi čutila potrebo, da jo mora zapolniti«. 945

Tu zgodovina ni več rekonstrukcija tistega, kar se nam je pripetilo v različnih fazah našega življenja, temveč nenehno igranje s spominom na to. Spomin ima prednost pred tistim, česar se spominjamo. Nekaj podobnega drži za zgodovinopisje. Divje, pohlepno, nekontrolirano kopanje po preteklosti, ki ga navdihuje želja odkriti preteklo realnost in jo znanstveno rekonstituirati, ni več zgodovinarjeva nesporna naloga. Bolje bi storili, če bi pozorneje preučili rezultat stopetdesetletnega kopanja po preteklosti in se pogosteje vprašali, do česa to vodi. Prišel je čas, ko moramo prej razmisliti o preteklosti, kot pa da jo raziskujemo.

Vendar pa se je nemara sedaj v zgodovinopisju pričela faza, v kateri je pomen pomembnejši od rekonstrukcije in geneze; faza, v kateri so si zgodovinarji sami postavili za cilj odkriti pomen številnih temeljnih konfliktov v naši preteklosti, tako da pokažejo njihovo sodobnost. Oglejmo si nekaj primerov. Takšen uvid, kot je Heglov, v konflikt med Sokratom in atensko polis je morda v navzkrižju s tisočerimi mesti, ki jih sedaj poznamo o Atenah 400 let pr. Kr., a vseeno ne bo izgubil svoje moči. Drug primer: tisto, kar je Foucault napisal o tesni vezi med oblastjo in diskurzom, ki meri na resnico, ali o samem nenavadnem razmerju med jezikom in realnostjo v 16. stoletju, so z gledišča dejstev napadli številni kritiki, kar pa še ne pomeni, da so ta pojmovanja kaj manj fascinantna. Ne trdim, da zgodovinska resnica in zanesljivost nista pomembni oziroma da sta celo oviri na poti k bolj smiselnemu zgodovinopisju. Nasprotno: primeri, kakršna sta Heglov in Foucaultov, nam vendarle kažejo – in ravno zaradi tega sem ju izbral –, da je metaforična dimenzija v zgodovinopisju močnejša od literarnih ali dejstvenih dimenzij. Filolog Wilamowitz, ki skuša ovreči Nietzschejevo delo Rojstvo tragedije, je kot nekdo, ki skuša z golimi rokami prevrniti tovorni vagon; kritika metafor na osnovi dejstev je v resnici dejavnost, ki je ravno tako nesmiselna kot neokusna. Zgolj metafore »ovržejo« metafore.

In s tem smo pri mojih zaključnih pripombah. Kot sem že predlagal, obstaja razlog za domnevo, da bo naše razmerje do preteklosti in naš uvid vanjo v prihodnosti metaforične in ne dobesedne narave. Pri tem hočem poudariti naslednje. Dobesedna izjava »ta miza je dolga dva metra« našo pozornost usmerja k posameznemu stanju stvari zunaj samega jezika, ki ga ta izraža. Metaforični izrek, kot je na primer – »Zgodovina je drevo brez debla« –, če uporabimo prikladni primer, premesti poudarek na tisto, kar se dogaja med zgolj besedama »zgodovina« in »drevo brez debla«. Po postmodernističnem gledišču žarišče ni več na sami preteklosti, temveč na neskladju med sedanjostjo in preteklostjo, med jezikom, ki ga sedaj uporabljamo za govorjenje o preteklosti, in samo preteklostjo. Skozi zgodovino nič več ne »poteka ena sama črta«, ki naj bi to neskladje nevtralizirala. To pojasnjuje pozornost na navidez neskladnem, toda presenetljivem in, upajmo, celo motečem detajlu, ki ga je Freud v svojem eseju o Unheimliche definiral kot »nekaj, kar bi moralo ostati skrito, pa je prišlo na dan«, 946 skratka, pozornost do vsega, kar je nesmiselno in nepomembno prav z gledišča znanstvene historiografije. Kajti ti neskladni, unheimliche dogodki izkazujejo polno priznanje zgodovinarjevemu jeziku v njegovem odnosu do preteklosti.

Ravno tako, kot je postmodernizem od Nietzscheja in Heideggerja dalje kritiziral celotno tako imenovano logocentrično tradicijo od Sokrata in Platona naprej, se pravi, racionalistično verovanje, da nam bo Um omogočil rešiti skrivnosti realnosti, tudi postmodernistična historiografija goji naravno nostalgijo do predsokratske zgodnje zgodovine. Najzgodnejša historiografija Grkov je bila epska; Grki so drug drugemu pripovedovali o dejanjih svojih prednikov v preteklosti v obliki narativnih epopej. Zgodbe, ki so jih pripovedovali drug drugemu, niso bile vzajemno izključujoče, ne glede na to, da so bile v medsebojnem protislovju, saj so navdihovale predvsem etično in estetsko premišljevanje. Ker sta vojna in politični konflikt spodbujala globljo družbeno in politično zavest in ker je pisana beseda mnogo manj tolerantna do različnih tradicij od govorjene besede, so »logocentrično« uniformizacijo preteklosti vpeljali Hekataj, Herodot in Tukidid. 947 S tem je mlado deblo drevesa pogledalo skozi tla. Seveda ne predlagam, da se moramo vrniti v čas pred Hekatajem. Tudi tu gre za vprašanje metaforične in ne dobesedne resnice. Postmodernizem ne zavrača znanstvene historiografije, temveč zgolj usmerja našo pozornost na modernistični zakleti krog, ki nas skuša prepričati, da zunaj njega ne obstaja nič. Pa vendar, zunaj njega se nahaja celotno področje zgodovinskega namena in pomena.

19.9. Gabrielle Spiegel

Oto Luthar

Glede na redko priložnost za srečanje z eno od najbolj izvirnih, najbolj priznanih in zato najvplivnejših osebnosti sodobnega zgodovinopisja, smo se odločili, da namesto običajnega uvoda v razmišljanje Gabrielle Spiegel (1943) predstavimo del pogovora, ki je nastal v času njenega gostovanja na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU poleti 1998. Prepričani, da se nobena ocena avtoričinega dela ne more meriti z njenimi odgovori na vprašanje, kako in zakaj pišemo zgodovino, smo se odločili, da podobno kot pri uvodu v delo Fernanda Braudela tudi v tem primeru naredimo izjemo in prepustili besedo avtorici.

O. L.:

Kako vi vidite razvoj zgodovinopisja v zadnjih dvesto letih?

GABRIELLE M. SPIEGEL:

Večino 19. stoletja je v zgodovinopisju prevladovalo stališče, da so dokumenti transparentni in da je iz njih mogoče izluščiti obče veljavna dejstva. Domala čez noč so zgodovinarji opustili do takrat prevladujoči idealizem in začeli kopičiti dejstva. Vendar tudi to obdobje ni trajalo prav dolgo. Že dvajseta leta naslednjega stoletja so namreč prinesla tako imenovano krizo historicizma, krizo, ki je najprej zajela Nemčijo, sledile pa so Združene države Amerike, Francija in vrsta drugih. V ospredje se je prebilo vprašanje o vlogi opazovalca in sprožilo precej sitni relativizem. Ta se je še posebej dobro udomačil v Ameriki, kjer sta Carl Becker in Charles Beard govorila o tem, da je vsak človek svoj zgodovinar oziroma da lahko vsak ista dejstva vidi na drugačen način. To je seveda še najbolj zmedlo tiste, ki so verjeli, da zgodovina govori sama zase ali, kot je rekel Fustel de Coulange: »Ne govorim jaz, ampak zgodovina, ki govori skozi mene.« Vsi, ki so temu verjeli, se niso mogli sprijazniti s trditvijo, da dejstva oblikujejo zgodovinarji. Vendar pa ta premik ni bistveno spodkopal temeljev pozitivističnega pojmovanja zgodovine, pojmovanja, ki pravi, da je zgodovina sposobna oživiti preteklost. Mislim, da so se resnične spremembe začele dogajati šele v obdobju po drugi svetovni vojni. Spremembe v dvajsetih letih 20. stoletja so odsevale predvsem odčaranje sveta po prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni pa so se stvari začele zares spreminjati. Stari znanstveni vzorci, ki so temeljili na evolucijskih modelih Charlesa Darwina in Avgusta Comta, in so bili po svojem bistvu bili napredni in optimistični, so kapitulirali pred civilizacijo, ki je začela proizvajati smrt milijonov. Od druge vojne naprej je bilo skoraj nemogoče ohraniti vero v to, da je človeška zgodovina zgodovina napredka in teženj k višjim in boljšim oblikam civilizacije. Nekoč samoumevne stvari so postale predmet preverjanja in izpraševanja. Tudi pojmovanje resnice je začelo doživljati temeljite spremembe.

Začelo je plahneti zaupanje v to, da znanosti lahko jamči za zgodovinsko resnico. Ko se je izkazalo, da je znanost iluzija, ko se je izkazalo, da je napredovanje zgodovine barbarizem, smo se pričeli spraševati o vsem. Dolgo je trajalo, da se je zavest o prelomu zares začutila. V petdesetih letih in v začetku šestdesetih let, vse do približno leta 1965, smo imeli praktične naloge: gradili smo Evropo. Jacques Revel in Lynn Hunt sta izdala obsežno knjigo o francoski historični misli v tem obdobju. Prav nenavadno, po vojni je postala francoska historična misel zelo optimistična: Francijo so obnavljali, vichyjevsko idejo so zatirali, idejo kolaboracije so zatirali … Praktične naloge prenove – kar je ustvarilo tudi veliko novih možnosti – so ustvarile nekakšen optimizem in nekakšen pragmatizem, ki je pomagal zadušiti zavest o prelomu v zgodovini Zahoda, s katerim je bil povezan.

V Ameriki je bilo še huje, saj smo bili v hladni vojni. Postali smo vse, kar komunistične države niso bile. Vladalo je ostro, neomajno izpostavljanje temeljnih vrednot Zahoda, ki so vključevale tudi znanstvene resnice. Cenili smo individualizem, nekonformizem, svobodo – vse, za kar smo verjeli, da skuša komunistični svet uničiti. Cenili smo državo, saj veste, svobodno, demokratično državo. Mislim, da smo hkrati preveč neomajno cenili tudi znanstveno resnico. Na neki način smo se vrnili k empirizmu, ki je bil zaradi hladne vojne ideološko zelo brezkompromisen. Menim, da je do sprememb v zavesti prišlo z generacijo, ki se s pragmatičnimi težavami ni soočala, obenem pa je bila sposobna razumeti posledice tega preloma. Na ta pojav moramo gledati tudi v povezavi z dekolonizacijo sveta, z razpadom imperializma. Vsaj v zahodnih državah in v državah tretjega sveta je postalo zelo jasno, da velike zgodbe o premoči Zahoda, o napredku in ugodnostih, ki jih Zahod lahko prinese, preprosto niso resnične, da so bile ideološka opravičila za zatiranje drugih. Zatiral ni le komunistični svet, ampak tudi imperializem. Dekolonizacija, francoska izkušnja v Alžiriji in naša izkušnja v Vietnamu so vplivale na spremebe v razumevanju zgodovinopisja.

Značilnost šestdesetih let je bil seveda tudi popolni upor proti avtoriteti. Proti avtoriteti starejše generacije, avtoriteti države, avtoriteti vrednot in v ženskem gibanju proti načinu, s katerim so bile ženske odrinjene na rob družbe, ter najpomembneje, proti imperializmu. Zaradi tega upora smo lahko preučili načine, s katerimi so bile te vrednote povezane s pojmovanjem znanstvene resnice. Postalo je jasno, da je bilo to, kar je Zahod pojmoval kot resnico, le ideološko opravičilo Zahoda za lastne interese. Resnica je preprosto postala interes. Kasneje je sociologija znanja o tem oblikovala teorijo. V delih Karla Mannheima je znanstvena resnica postala legitimizacija posebnih interesnih skupin. Resnica je postala del pripadnosti določeni skupini oziroma orodje ideologije. Nič več ne verjamemo v nekakšno univerzalno resnico. Razbili smo idejo o univerzalnih kognitivnih strukturah. Vsak človek je postal sam svoj zgodovinar.

Takšno pojmovanje v marsičem izvira iz Saussurjevega razumevanja jezika. Gre za teorijo, ki je nastala pred vojno, vendar do poznih šestdesetih let 20. stoletja ni imela večjega vpliva. Gre za teorijo, po kateri je vsak dostop do resničnosti posredovan. Značilnost historične zavesti v obdobju po šestdesetih letih je ideja posredovanja, najpomembnejše kognitivno sredstvo posredovanja pa je jezik. Po mnenju zagovornikov te teorije je jezik sistem z arbitrarnimi razlikami, zaradi česar si resničnosti ne more lastiti nihče.

Poleg tega se je spremenilo tudi pojmovanje kulture. Vse bolj so jo predstavljali kot sistem prepletenih simbolov oziroma znakov. Kot veste, je to povzročilo velike težave.

O. L.:

Zakaj?

GABRIELLE M. SPIEGEL:

Deloma zato, ker zgodovina ni nikoli imela dobre epistemologije. To je tudi eden razlogov, zakaj zgodovinarjev filozofija zgodovine ni nikoli pretirano zanimala. Če greste v arhiv in sedete pred rokopis iz 12. ali, še huje, iz 15. stoletja, vas skrbi predvsem, ali boste razvozlali pisavo in kaj je napisano. Področje, ki leži med praktičnimi zgodovinarji in filozofi zgodovine je seveda historiografija, ki skuša razvozlati bolj filozofska in epistemološka vprašanja, vendar bolj s stališča praktičnih zgodovinarjev, kako jo pravzaprav implicitno uporabljajo v praksi. Historiografi se ne ukvarjajo toliko z abstraktnimi, filozofskimi vprašanji, torej, kaj je ontološki status zgodovinskih dejstev. To je vprašanje, o katerem noben zgodovinar ne bi razmišljal niti pet minut, ker ga ne zanima, ker ne sodi na njegovo delovno področje. Historiograf pa je zgodovinar z nekakšnim filozofskim načinom razmišljanja, ne da bi bil zares podkovan v filozofiji. Zanima ga implicitna struktura v praktični zgodovini, implicitne epistemologije in je pripravljen priznati, da obstajajo zelo različne epsitemologije. Zanj ni pomemben ontološki status tega znanja, ampak modalnosti. Historiografi se ne osredotočajo le na reprezentacijo, ampak na specifične modalnosti in na temeljne epistemološke modalnosti v praksi.

Druga žrtev vsega tega je seveda humanistična zamisel o enotnosti subjekta, o univerzalnosti subjekta izven časa. To je freudovski model, večna struktura subjekta. Obstaja tudi nesoglasje med humanističnim pojmovanjem človeka in subjektom, ki je tudi žrtev vsega tega obrata, ker je subjekt sedaj lingvistična umetnina kot vse ostalo. To je seveda glavni teoretični premik, premik od Freuda do Lacana, kjer subjekt in nezavedno postaneta lingvistični umetnini. To se dogaja bolj z vstopom v jezik kot z notranjim subjektom, z notranjo strukturo človeka. Mogoče ni tako dobro, da humanizem ni več popularen, da ga ni več. Menim, da ni ravno najbolje, da so nekatere vrednote izginile. Zase bi lahko rekla, da sem nekakšen kriptoesencialist. To pomeni, da resnično verjamem v Freudov model psihe, ne verjamem v univerzalnost tega modela, vendar verjamem, da so nekatere danosti.

[…]

O. L.:

Zanimivo. Vrnimo se k vprašanju, kam gre zgodovina. Tisočletje se končuje.

GABRIELLE M. SPIEGEL:

Mislim, da smo pripravljeni izvedeti, kaj nas čaka v prihodnosti. Knjiga, ki so jo napisale Lynn Hunt, Joyce Appleby in Margaret Jocob in jo imate na polici, je močno politično in intelektualno motivirana. Njen naslov Telling the Truth About History predstavlja semiotični izziv, vsebina pa nas napeljuje na to, da se moramo kot zgodovinarji sprijazniti s tem, da nekaterih stvari v zgodovini ne moremo ugotoviti. Zgodovina nenehno živi s to napetostjo, čeprav le-ta povzroča nastanek dvojne epistemologije. Po drugi strani pa jezik vendarle lahko razumemo kot konstanto. Zato me ne preseneča stališče avtorjev, ki menijo, da je mogoče »povedati resnico o zgodovini«. Po tej plati se odnos do zgodovine ni spremenil prav veliko. Kar se je spremenilo in to predvsem pod vplivom antropologije, literarne teorije, manj filozofije, je predmet raziskovanja. V zadnjih petnajstih letih se je nabor tem močno razširil in to je bilo zelo koristno in zelo osvobajajoče. Sedaj je lahko predmet zgodovinarjevega raziskovanja skorajda vse: spolnost, telo, prehrana, moda …

V časih mojega študija so nas učili raziskovati predvsem politično oziroma administrativno zgodovino. Zato sem v nekem obdobju poznala imena vseh Anžuvincev v Franciji.

[…]

Sicer pa mislim, da se je ob širitvi področja raziskovanja v vsem tem obdobju zgodovina spremenila le malo. Večina zgodovinarjev še vedno dela tako, kot je delala zmeraj. Gredo v arhive in bolj kot institucije raziskujejo diskurze. Zgodovinarjevo delo se je v praksi spremenilo le malo. Spremenila pa se je narava naših ugotovitev o resnici. Začeli smo dvomiti o resničnosti svojih ugotovitev. To je posledica radikalnega relativizma osemdesetih in večji del devetdesetih let. Menim, da se je v zadnjem času to spremenilo in da smo znova začeli verjeti, da mogoče lahko povemo »resnico o preteklosti«. Mimogrede, v knjigi Telling the Truth about History se mi zdi zastrašujoče prav to, da o resnici (the truth) govori, kot da obstaja več resnic (a truth). Glede na to menim, da se zgodovina ne bo vrnila k svojim starim praksam, ampak k nekakšni razpršeni epistemologiji, ki je vedno odprta. Obogatila bo svoje področje raziskovanja, narave pa ne bo spremenila. Mogoče pa to ni tako napačno, ali ne?

19.9.1. Zgodovina in postmodernizem948

Eden od problemov potekajoče polemike o vplivih poststrukturalistične teorije na študij zgodovine je tudi težnja po polarizaciji sprejetih stališč, zaradi česar prihaja do binarnih načinov mišljenja, pred katerimi nas poststrukturalizem načeloma poskuša rešiti. 949 S tem ne zanikam obstoječih napetost, ki jih je ustvarila razprava o postmodernizmu, napetosti, značilnih za sodobno nezadovoljstvo z današnjimi načini ukvarjanja z zgodovino.

Še nedavno je bilo zgodovinopisje odvisno od koncepta jezika, ki, z besedami Nancy Partner, »brez obotavljanja vsiljuje zunanjo resničnost sveta, njegovo razumljivost v obliki idej, pojmov, pojavov ali drugih duševnih stvari ter neposredno povezavo med duševnimi stvarmi in verbalnimi znaki«. Vendar pa je poststrukturalizem zamajal to samozavestno domnevo o povezanosti besed in dejanj, jezika in nejezikovne resničnosti, saj je, kot pravi, jezik »izrecna struktura duševnega življenja in noben metajezik ne more nikoli izstopiti iz sebe, da bi opazoval resničnost, ki je zunaj njega«. 950 Posledica tega razkroja snovnosti verbalnega znaka, pretrganja njegove povezanost z nejezikovno resničnostjo, je razkroj zgodovine, saj zavrača sposobnost jezika, da se »nanaša na« kakršno koli resničnost (ali jo razloži), razen sam nase. Takšen pogled na zaprto refleksivnost jezika – njegov radikalno neprehodni značaj – nujno ogroža študij zgodovine, kot ga običajno razumemo.

Čeprav skoraj vsi (z mano vred), ki sodelujejo v razpravi o postmodernizmu, svoje argumente okvirjajo z epistemološkimi pojmi, se mi že dolgo zdi, da se neizrečeno vprašanje pogosto nanaša na etiko in ne na epistemologijo. To pomeni, da se v zgodovinarjevem govoru pogosto uporabljajo epistemološka in metodološka vprašanja kot način kodiranja etičnih načel vêdenja: kako ravnamo (»se vêdemo«), da bi »védeli« kot zgodovinarji; kaj je pravilno, prav, celo »neoporečno« v naši praksi; kaj, nazadnje, potrjuje zgodovino kot disciplino znanosti?

Za zgodovinarje je etično jedro njihove predanosti poklicu vedno predstavljalo prepričanje, da njihovo dolgotrajno in pogosto težavno delo vodi do nekakšnega avtentičnega védenja o mrtvih »drugih«, védenja, za katerega se priznava, da ga oblikujejo zgodovinarjeva lastna dojemanja in nagnjenja, ki pa kljub temu ohranja določeno stopnjo avtonomije, ker ga (dozdevno) ni mogoče popolnoma ukriviti po volji zgodovinarja. 951 To prepričanje (nekateri bi rekli iluzija) o nezmanjšljivi drugosti preteklosti daje zgodovini njeno pravo nalogo, namreč ponovno priklicati to drugost v čim bolj taki obliki, »kot je res bila«. Da bi ohranil to drugost, zgodovinar skromnost udejanja kot najvišjo etično odliko in diskretno skriva svoja prepričanja, predsodke in domneve.

Zgodovinarji so pravilno zaznali, da »jezikovni obrat« izpodbija ta etični temelj ukvarjanja z zgodovino, saj ne problematizira le metod, po katerih so zgodovinarji tradicionalno preučevali zgodovino, temveč tudi sam pojem preteklosti kot študijskega predmeta, ki ga je moč povrniti. Če besedila – dokumenti, književna dela, kar koli že – očitno ne zrcalijo resničnosti, ampak le druga besedila, potem je študij zgodovine le težko ločiti od študija književnosti, »preteklost« pa se staplja s književnostjo. Vendar pa bi bilo dobro, če bi pozornost spet posvetili vprašanju posredovanja (medizacije), saj se nahaja v jedru »jezikovnega obrata«, pa lahko kljub temu ponudi način za povezavo našega trenutnega osredinjanja na jezik s teorijami zgodovinopisja in zgodovinarjevo nalogo, kot jo konvencionalno razumemo. Istočasno pa nas lahko očitna povezanost izrazov posredovanje (medizacija) in srednje pripelje do teorije vmesnega položaja kot prostora za posredovanje (medizacijo) – edinega položaja, na katerem, po mojem mnenju, obstaja možnost za ustvarjalno vzajemno delovanje zgodovine in postmodernizma. Če je bila ena glavnih potez poststrukturalistične misli to, da je spremenila vodilno metaforo za zgodovinske dokaze iz tiste o zrcaljenju na tisto o posredovanju (medizaciji) (premik od predstave, da besedila in dokumenti jasno zrcalijo preteklo resničnost, kot je verjel pozitivizem, do ideje, da je preteklost ujeta samo v posredovani (medizirani) obliki, ki se je za nas ohranila v jeziku), potem moramo skrbno razmisliti o tem, kako razumemo posredovanje (medizacijo) in kako to razumevanje vpliva na naše ravnanje.

Klasični koncept posredovanja (medizacije) ga razume kot analitično orodje, ki poskuša ustvariti razmerje med dvema različnima redoma ali stopnjama pojavov, ki so predmet preiskave: med, recimo, književnim delom (ali drugim jezikovnim izdelkom) in njegovim družbenim okoljem. Pomemben vidik klasičnega pojma posredovanja (medizacije) je, da analitično ločuje dvojne fenomene in jih hkrati poskuša povezati, zaradi česar deluje kot vmesni člen, ki posreduje med različnima, čeprav analitično povezljivima, področjema raziskave. 952

Moderni koncept posredovanja (medizacije), kot ga je oblikovala Frankfurtska šola, vztraja, če citiramo Theodorja Adorna, da »je posredovanje (medizacija) v predmetu samem, ni nekaj med predmetom in tem, k čemur je prinesen,« torej koncept posredovanja (medizacije), ki poskuša popolnoma odpraviti (ali premagati) dualizem. 953 Po tem razumevanju je posredovanje (medizacija) dejavni proces, ki oblikuje svoje predmete prav v takem smislu, kot poststrukturalizem dojema družbeno oblikovanje resničnosti v jeziku in skozi jezik. Posredovanje (medizacija) ne deluje kot vmesni člen, ki povezuje dva ločena pojmovna reda, od katerih je ločeno tudi samo, temveč je bistveno za obstoj in delovanje resničnosti, ki jo dejavno ustvarja. Pri preučevanju zgodovine tako proučujemo posredovalno (medizacijsko) prakso preteklih dob (dejansko diskurze), ki je, tako v preteklosti kot danes, ustvarila vse, kar obstaja, in vso zavest. 954 Performativni značaj takih diskurzov – ki so se ohranili in nam tako ostali na voljo samo v pisnih, če že ne prav književnih besedilih – nam preprečuje dostop do katere koli druge resničnosti kot do kod, vpisanih v ta besedila. Tako za zgodovinarje kot za literarne kritike, katero opredelitev posredovanja (medizacije) pač izberemo, predstavlja posredovalno (medizacijsko) dejavnost jezik, saj jezik že po definiciji posreduje človeško zavest o svetu, v katerem živimo. Poleg tega je že malo pozno, da moramo vztrajati, da vsi zgodovinarji, celo tisti iz pozitivistične struje, živijo in dihajo v svetu besedil oziroma da nam je znanje o preteklosti dano predvsem v besedilni obliki. Vendar pa je naše razumevanje pomena tega »vedno že« tekstualiziranega značaja zgodovinskih podatkov, njegovega neizogibnega posredovanega (mediziranega) stanja, kot ga oblikuje jezik, v veliki meri odvisno od tega, kateri koncept posredovanja (medizacije) sprejmemo, in, kar je logično, od našega dojemanja jezika. Obstaja več modelov posredovanja (medizacije), prav tako pa obstajajo tudi različni načini razumevanja jezika: moderna, postmodernistična performativna ideja o jeziku kot snovalcu sveta, ki je tako že po naravi samorefleksiven; ali instrumentalistični ali konstativni pogled na jezik, po katerem jezik opisuje in razlaga pa tudi »izumlja« resničnost ter v tem smislu predstavlja »instrument posredovanja (medizacije) med človekovo zavestjo in svetom, ki ga ta zavzema«. 955 To drugo razumevanje jezika se običajno uporablja v znanstvenem diskurzu ali v disciplinah, ki se ukvarjajo s pridobivanjem podatkov o svetu in ne z grajenjem družbenega pomena. Ena od lastnosti »jezikovnega obrata« v humanistiki je zamenjava klasičnega pojma posredovanja (medizacije) z modernim in spodkopavanje naše vere v instrumentalno sposobnost jezika, da posreduje podatke o svetu.

Pa vendar, ali moramo res izbirati med tema dvema konceptoma jezika in posredovanja (medizacije)? Ali moramo omejiti moč jezika na refleksivnost, ali v naši praksi zgodovinopisja ni prostora, ki očitno obstaja v naših vsakodnevnih jezikovnih navadah, za konstativno (tj. opisno) in performativno uporabo jezika, četudi je jezik del besedil iz preteklosti (vključno z dokumenti) ter ima tako nekoliko književni značaj, ki se ga zavedamo po zaslugi poststrukturalizma? Izbira med razumevanjem jezika kot čisto prosojnega ali popolnoma neprepustnega je preprosto začrtana preveč togo. 956 Zato ker svoje védenje o preteklosti dobivamo iz dokumentarnih prikazov, nam problemov, povezanih z našim dostopom do preteklosti, še ni treba mešati s preteklostjo samo. Pri izbiri vmesnega položaja pa bi izbrala tudi mešano in mogoče bogatejše razumevanje jezika in njegovih posredovalnih (medizacijskih) možnosti v korist bolj razlikovalne analize preteklih besedil in njihovih družbenih kontekstov. 957 Vmesni položaj, ki bi ga rada označila, bi omogočil konceptu posredovanja in konceptu jezika, da nastopata istočasno.

Očitno je vprašanje instrumentalnega jezika bolj vprašanje za zgodovinarje kot za literarne kritike, ki pozitivno znanje o svojem gradivu dobijo že pripravljeno, v obliki književnih besedil. Na drugi strani pa zgodovinarjem nič ni dano – nobene pripravljene kronike dogodkov in zgodovin – in morajo sestaviti svoje pripovedi na podlagi do neke mere pozitivne (četudi ideološko pogojene) 958 vizije o preteklosti.

Dvojnost perspektiv pri raziskovanju besedil (tako književnih kot dokumentarnih) in njihovih družbenih kontekstov sem hotela ponazoriti s frazo »družbena logika besedil«, izrazom, ki poskuša v enem, a zapletenem okviru združiti protokol za analizo družbenega položaja besedila – družbenega prostora, ki ga zaseda kot izdelek določenega družbenega sveta in kot dejavnik, ki v tem svetu deluje – in njegov diskurzivni značaj »logosa«, tj. književnega artefakta, sestavljenega iz jezika, zaradi česar ga je treba literarno (formalno) analizirati.

Moje poudarjanje družbenega položaja besedila izhaja iz mojega prepričanja, da moč in pomen katerega koli danega niza predstavitev v veliki meri izhaja iz njegovega družbenega konteksta in njegove povezanosti z družbenimi in političnimi mrežami, v katerih je nastal. Besedila kot stvarna utelešenja situacijske rabe jezika v svoji stvarnosti odražajo neločljivost snovi in diskurzivnih praks in potrebo po ohranitvi smisla njihovega vzajemnega vplivanja in soodvisnosti pri ustvarjanju pomena.

V pojmu »družbena logika besedila« je tako prikrito prepričanje, da smo sposobni ponovno najti nekaj pomena stvarnega sveta preteklosti, prepričanje, ki pa nas po drugi strani zavezuje, da vsaj delno sprejemamo instrumentalno zmožnost jezika, da sporoča podatke o zgodovinskih oblikah življenja, saj brez te zmožnosti ne bi mogli nikoli vedeti niti najmanj o zgodovini. To ni poskus, da bi skozi zadnja vrata pritihotapila pozitivizem. Je poskus zavzemanja za razumevanje semiotike, ki ohranja predstavo o včasih referenčni (čeprav vedno »arbitrarni«, saj je dogovorjena) funkciji znakov kot dela družbeno oblikovanih sistemov človeškega sporazumevanja, ki ga usmerjajo jeziki.

Moj namen ni protestirati proti uporabi dekonstruktivnih strategij pri razumevanju zgodovinskih besedil, kot nakazuje Kelly, ko priznava, da te strategije podpira, saj menim, da so se izkazale kot močno orodje pri razkrivanju in odstranjevanju načinov, na katere besedila ustvarjajo spretne ideološke misitifikacije, ki jim ne moremo zaupati in ki jih neizogibno razkrivajo že besedila sama, saj drobijo pomen, ko se jih naučimo brati dekonstruktivno. Še bolj pa nas je ta dekonstrukcija naučila opažati tišino v jeziku, poiskati neizrečeno kakor tudi povedano ter razumeti veliko moč tišine pri oblikovanju besedil, ki jih beremo.

»Prizadevamo si, da bi slišali odmev glasu, ki nekje potrkava, razbija po tišinah sveta, spet začne, je zadušen.« Najosnovnejša naloga nas, zgodovinarjev, je po mojem mnenju doseči, da se razdrobljene notranje pripovedi prikažejo iz svojih tišin. Kaj drugega je preteklost, po zadnji analizi, kot pa nekdanji stvarni obstoj, ki je zdaj utišan in živi samo še kot znak in kot znak k sebi vleče verige nasprotujočih si razlag, ki lebdijo nad njegovo odsotno prisotnostjo in tekmujejo za lastnino nad ostanki iz preteklosti ter poskušajo na telesa mrtvih vtisniti sledove pomena.

19.10. Hans Kellner

Oto Luthar

Kellner (1945) je na videz samo še eden v vrsti avtorjev, ki ne verjamejo, da arhivi in spomeniki skrivajo »zgodbe«, ki samo čakajo, da jih oživimo. V resnici pa s svojimi prispevki sodi v sam vrh sodobnega zgodovinopisja, s svojimi razpravami o jeziku in predstavljanju preteklosti pa velja, takoj za Haydnom Whitom, za največjega strokovnjaka na področju preučevanja statusa historične pripovedi. Podobno kot njegov idol tudi on verjame, da niti človeška dejavnost niti obstoječi zapisi o taki dejavnosti nimajo oblike pripovedi, izdelka zapletenih kulturnih oblik in globoko zakoreninjenih jezikoslovnih norm, ki so plod retoričnih izbir. Po njegovem mnenju si zgodovine ni mogoče izmisliti na »pošten« način, ne glede na to, kako pošten in profesionalen je zgodovinar. Nasprotno, prepričan je, da lahko standarde za poštenost in profesionalizem najdemo prav v teh normah, in sicer tako v tem, kar dovoljujejo ali zapovedujejo, kot v tistem, kar izključujejo. Kompetentni bralci po njegovem mnenju vso zgodovino razumejo kot jasno (ali prikrito) pripoved, zato jih ambicija po nedolžnih, neobdelanih virih, ki bodo ponudili bolj svež, resničnejši pogled, prej zbega kot zadovolji. Zato ga jezi, da se zgodovinarji, ki prav dobro vedo, da tako imenovanih neobdelanih zgodovinskih podatkov ni oziroma da je vsako besedilo, ki ga opredeljujemo kot gradivo za zgodovino, že globoko vključeno v kulturni sistem.

Tudi zato se strinja z Arnaldom Momiglianom, ko ta ugotavlja, da je »celotna novoveška metoda zgodovinskega raziskovanja zasnovana na razločevanju med primarnimi in sekundarnimi viri«. Obenem pa se zaveda, da pri tem osnovnem razločevanju med primarnimi in sekundarnimi viri ne upoštevamo drugih virov razprave, virov, ki omogočajo predstavitev v jeziku. Glede na to v svojih razpravah precej pozornosti posveti obravnavi zgodovinskih virov, ki po njegovem mnenju vedno vključujejo temeljno človeško prakso, tj. retoriko, zaradi česar ne bi smeli pozabiti, da mora biti pri našem ustvarjanju poti za razumevanje zgodovine poudarjeno ustvarjanje. Če hočemo zgodbo izkriviti, moramo razumeti, da je poštenost katere koli zgodbe retorična izmišljotina in da je izmišljanje zgodb najpomembnejši del človekovega samorazumevanja in samooblikovanja.

Glede na povedano verjetno ne bo presenetil podatek, da se Hans Kellner med drugim preživlja tudi kot profesor retorike na oddelku za angleški jezik teksaške univerze Arlington in da se je proslavil z delom, ki nosi pomenljivi naslov Jezik in historična reprezentacija: Izkrivljanje zgodbe (Language and Historical representation: Getting the story Crooked).Ko smo že pri njegovih biografskih podatkih, omenimo, daso ga ob prispevkih iz zgodovine, teorije in zgodovine zgodovinopisja proslavila tudi dela iz zgodovine glasbe in retorike. Kot smo zapisali v predstavitvi dela Franka Ankersmita, pa ga srečamo tudi kot sourednika znamenitega zbornika A New Philosophy of History, v katerem sta skupaj z devetimi avtoricami in avtorji priskrbela za najboljšo predstavitev ključnih zgodovinopisnih vprašanj šestdesetih, sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let 20. stoletja.

V uvodu v to referenčno delo med drugim ugotavlja, da je prav v tem obdobju prišlo do neverjetne revitalizacije zgodovinopisja, da so se v zgodovinopisno razpravo močno vmešali tudi filozofi, da so se zgodovinarji, ki so se ukvarjali z zgodovino in teorijo zgodovinopisja, v veliki meri otresli očitkov (kar pa seveda ne velja za Slovenijo), da počno nekaj eksotičnega, če ne celo nekoristnega, in, končno, prav v tem obdobju naj bi se dokončno uveljavilo spoznanje, da se je treba osredotočiti tako na glas, tj. subjekt, kot tudi na orodje, tj. govorico/retoriko historične prezentacije.

Ne nazadnje tudi zato, ker je edina stvar, v katero smo v zvezi z zgodovino lahko prepričani, njena kontinuiteta. Ali, kot bi dejal Kellner: Od tega trenutka pa vse do reformacije, Magne Carte ali izgradnje piramid je naša stalnica samo neprekinjen tok časa. Za vse drugo nam manjkajo neizpodbitni dokazi. Nihče nam namreč ne more zagotoviti, da je Jožef (z božjo pomočjo) podaljšal dan in tako dobil bitko ali da se je v gradu Trnuljčice čas ustavil za več desetletij. Po drugi strani tudi on ugotavlja, da je včasih celo kontinuiteta precej nestalna stalnica. Še posebej, če se pri svoji interpretaciji preteklosti sklicujemo na vire. Tudi virom tu in tam primanjkuje kontinuitete, podobno ko je primanjkuje človeškemu dojemanju časa. Glede na to se v delu svojega prispevka o vlogi jezika pri interpretaciji zgodovine Kellner upravičeno sprašuje o tem, kaj je vir te kontinuitete. Zakaj se je intuitivno zavedamo, jo predstavljamo in branimo? Te domneve ne nazadnje ne morejo izhajati iz dokumentarnih virov, obstoječih zgodovinskih besedil ali iz našega življenja. Vir za domnevo, da je preteklost na nek način kontinuirana, prihaja iz književnosti. Kontinuiteta zato po njegovem mnenju ne izvira iz resničnosti ali oblike, v kateri resničnost obstaja (kot artefakt) v svoji očitni nepovezanosti, temveč predvsem iz načina, kako naša kultura resničnost predstavlja. Kontinuiteta je del mitične poti pripovedi, ki s svojim prehajanjem z enega dogodka na drugega »razlaga«, tudi kadar zgolj poroča. Glede na to Kellner upravičeno dvomi, da intuicija o kontinuiteti zgodovine izhaja iz nekega naravnega razumevanja, temveč iz skonstruirano dokumentirane celote ali osebne zavesti. »To in potem tisto« je zanj samo struktura, odvisna od neverjetne moči pojma »potem«, ki dejansko povzema to, kar naj bi bilo zgodovinsko gledišče. Če bi »to, tisto« predstavljali kot sintaktični model zgodovine, bi se po njegovem mnenju vrnili k temu, kar naj bi bil način predstavljanja predzgodovinske kronike (ali, še huje, analističnemu načinu predstavljanja), ali podpirali katastrofalne, nerazložljive pretvorbe apokaliptičnih mislecev, ki jih v določeni meri najdemo tudi v zgodnjih Foucaultevih delih. Skratka, podobno kot večina vodilnih teoretikov zgodovinopisja tudi on ugotavlja, da je izjemno težko postaviti mejo med intuitivno kontinuiteto resničnosti in nepojenjajočo močjo pripovedi, da naredi stvari kontinuirane. Oziroma, da ni nobena pripoved kontinuirana sama od sebe, temveč ji kontinuiteto podelimo podobno, kot jo podelimo vsem drugim praviloma nepovezanim stvarem v svetu nepovezanih stvari. Glede na to nam ne preostane drugega, kot da se priključimo njegovi ugotovitvi, ki pravi, da nam pripoved, ki sicer vsem opisom praviloma podeljuje kontinuiteto, po drugi strani razkrije šokantno dejstvo o splošni nepovezanosti, ki vlada onkraj dosega retorike. In še zadnje šokantno spoznanje. Če smo ugotovili, da sta začetek in konec zgodovinskega besedila proizvod retorike: ali niso potem tudi sama zgodovinska obdobja ali zgodovinski dogodki prav tako zgolj retorične stvaritve, sestavljene v istih miselnih procesih?

Literatura:
  • Kellner 1995
  • Kellner 1989

19.10.1. Jezik in predstavljanje zgodovine959

19.10.1.1. Zgodovina in jezik

Zagovornike tekstualnega pristopa v pisanju zgodovine pogosto napadajo iz moralnih vzrokov. Govorijo nam, da je »zgodovina« – resnična in preverljiva zgodba o človeških izkušnjah – porok za resničnost, za pomen človeške družbe in vrednot ter za človekove svoboščine. Trditi, da predstavljanje zgodovine neizogibno izhaja iz kulturnih oblik, ki jih povzema, je »ožiti njegov pomen« z namenom pokazati, da besedilo ni nič drugega kot zavestna izmišljotina. Rezultati take nevarne dejavnosti so lahko zgolj samovoljno nespoštovanje dejstev, zanemarjanje standardov za preverjanje, izguba kulturne identitete, zavračanje preteklih žrtev in spomina nanje. Družbene in politične nevarnosti preveč temeljitega preverjanja virov se ponavljajo že od začetka kritične študije virov (kjer koli naj bi ta začetek že bil). Moralno spodobna družba je odvisna od spoštovanja resničnosti; resničnost pa naj bi bila za nas odvisna od določenega pojma predstavljivosti.

Vendar pa retorike, predstavitve in resničnosti ne moremo ločiti ene od druge. Če bi to naredili, bi zatrli tisti del človekove resničnosti, ki zajema naše razumevanje, prepričanja in vrednote. Zgodovinski realisti (ki so dejansko manj zagovorniki stvarne resničnosti preteklosti kot nasprotniki stvarne resničnosti zgodovinskih besedil) vedno pridobijo moralno prednost na škodo jezika in njegovih zakonitosti … »drugih« virov predstavljanja zgodovine.

Da bi raziskali zgodovinsko besedilo, ga moramo videti izkrivljenega, četudi se zato težje dokopljemo do pravega namena besedila. Videti čisto besedilo, pomeni videti skozenj – sploh ga ne videti drugače kot sredstvo za pridobivanje védenja o resničnosti.

Vendar pa se morajo razprave o zgodovinskem besedilu nazadnje lotiti vprašanja virov. Od začetkov pisanja o zgodovini do sedanje zrelosti (ali zastarelosti) zahodne profesionalne zgodovinske zavesti 19. stoletja, je imelo mnenje, da je zgodovinar samo tako dober, kot so dobri njegovi viri, velik vpliv. Pričevanje očividca Tuklida pripelje do sanjskega »odkritja« zakladnice dokumentov (ki jo je našel ali Poggio Bracciolini ali Robert Daton), vendar pa najbolj zagotovo dobijo poklicne nagrade tisti, katerih viri so najbolj sveži in deviški. Zgodovinarjevi viri so, kot so nas učili, tisti deli resničnosti, iz katerih se sestavi podoba preteklosti. Medtem ko le malo zgodovinarjev oporeka ideji, da so zgodovine ustvarjene, bo večina trdila, da je jamstvo za ustreznost zgodovinskega opisa v virih. Če so viri na voljo, natančno in obsežno pregledani v skladu s pravili dokazovanja in jih je v dobri veri zbral razmeroma zrel profesionalec, bo nastalo delo, ki bo bolj ali manj »preslikalo« resničnost. Retorika, poetika, celo dialektika (v srednjeveškem pomenu) so tu postranskega pomena zaradi primata vira.

Beseda »vir«, tako bistvena za zgodovinsko metodologijo vseh vrst, si zasluži natančen zgodovinski pregled. V angleščini (source) se je ta beseda začela uporabljati za označevanje surovin zgodovinskih raziskav šele pozno, v poznem 18. stoletju, in je v tem smislu figurativna, vendar pa lahko besedo samo zasledimo že pet stoletij prej. Kot »studenec ali izvirek reke ali potoka; izvir ali mesto, kjer je začetek vodnega toka«, se beseda »vir« pojavlja že v 14. stoletju; ta pomen ima še danes. Ni težko razumeti metaforičnega preoblikovanja iz vodnega v dokumentarni »vir«, »delo idr., ki daje podatke ali dokaze (predvsem izvirne ali prvotne) o nekem dejstvu, dogodku ali nizu teh«. 960 Najzgodnejši vir »vira«, ki ga lahko zasledimo, je latinski surgere, »narasti«. 961 Kot daje voda življenje, tako dajejo viri življenje zgodovini; vodna metafora se razkrije, če govorimo o presihanju virov. V nemščini, jeziku, v katerem se je prvič kodificiral velik del sodobne zgodovinske metode, je beseda za »vir« Quelle, ki ima čisto enako povezavo z vodo, čeprav izhaja iz popolnoma druge etimološke korenine. 962

Pri vprašanjih zgodovine, virov in jezika si nasproti stojita dve popolnoma različni gledišči. Na eni strani je mnenje, da zgodovinska snov vedno temelji na gradivih, ki predstavljajo vire zanjo, in da bo do omembe vredne spremembe našega videnja preteklosti prišlo na podlagi napredka v raziskovanju, ki bo razkril nova dejstva. Za ta pristop so raziskave infrastruktura, napisana zgodovinska besedila pa superstruktura. Drugo stališče pa ubira čisto drugačno pot. Skladno s tem mnenjem so infrastruktura miselni postopki, ki so v bistvu vedno jezikovni, dejstva pa so superstrukturna gradiva, ki se uporabljajo za oblikovanje nekakšnega izraza tega strukturnega pogleda. Precej drugačna slika nastane, če menimo, da ima primarni pomen retorika ali, splošneje, miselne in jezikovne konvencije, ki so posledično tudi dejanski viri zgodovinskega dela. Takšno razumevanje nakazuje, da zgodovina ni »o« preteklosti kot takšni, temveč o tem, kako ustvarimo pomen iz razdrobljenih delčkov, ki jih najdemo okrog sebe in ki v bistvu nimajo nikakršnega pomena. Ta pogled na preteklost prikazuje kaos, ki je morda grozljiv v svoji brezbrižnosti za potrebe človeštva, morda pa je tudi veličasten na svoji uničujoči poti. Tak pogled najdemo v Schillerjevih zgodovinskih predavanjih in pri Nietzscheju (pa čeprav je sovražil Schillerja) in izgleda kot povrnitev v starejše razumevanje zgodovine, saj zgodovino predstavlja kot predmet dejavnega razmišljanja, občutenja, celo sanjarjenja. Takšno gledanje na zgodovino je dejavno in ustvarjalno prav zato, ker za tem, o čemer razmišljamo, stoji brezpomemben obraz. Nobene zgodbe ni, ki bi jo bilo treba pravilno predstaviti; vsaka zgodba mora nastati iz razmišljanja. Če razumemo zgodovino na ta način, to ne pomeni, da zavračamo tista dela, ki se sklicujejo na realistično predstavitev, temelječo na moči dokumentarnih virov; to pomeni, da ta dela beremo na način, ki razkriva, da njihova verodostojnost izhaja iz drugih virov, ki imajo predvsem retorični značaj. Temu bi lahko rekli »izkrivljeno« branje.

Retorika raziskovanja in dokazovanja se ravna po načelih izbiranja in sestavljanja vzorcev, za katere se zdi, da sploh ne morejo biti retorični. Če raziskave razumemo kot retorično prakso, trdimo, da zgodovinska »dejstva« (o katerih na splošno ni razhajanj) niso, če uporabimo ta izraz, »dana«, temveč »vzeta«. Ta dejstva so v veliki meri »vzeta« iz jezika in kulturnega razumevanja, v katerem morajo biti izražena, in imajo tako književno dimenzijo, ki si prisvaja raziskovanje samo.

19.11. (DRUŽBENO)KRITIČNO ZGODOVINOPISJE

Oto Luthar

K temu, ne preveč posrečenemupoimenovanju se zatekamo, da bi pojasnili skupni značaj tistih sodobnih teoretikov zgodovinopisja, ki sicer pripadajo različnim usmeritvam, hkrati pa jih povezuje zahteva po brezkompromisnem ločevanju zgodovine in ideologije. Kljub zavedanju, da so tudi svetovnonazorska stališča sestavni del zgodovinarjeve intelektualne prtljage, so namreč prepričani, da se le redkokatera »uporaba« zgodovine lahko izogne politizaciji, po drugi strani pa prav med temi avtorji najdemo največ takih, ki se zavedajo, da prav deklarirano nepolitično zgodovinopisje najpogosteje poskrbi za politizacijo historične interpretacije. Po mnenju Giovannija Levija, beneškega zgodovinarja, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, do tega prihaja tudi zato, ker je zgodovina znanost o verjetnem oziroma ker ima zgodovinopisje predvsem spoznavne cilje. To po drugi strani pomeni, da je še posebej podvrženo manipulacijam. Najpogosteje takrat, ko gre za politično rabo zgodovine oziroma ko je treba občinstvo, sicer bistveno bolj dovzetno za parole kot za razmišljanje, prepričati v neko, praviloma ekskluzivno tolmačenje preteklega dogajanja. Z Levijem si lahko veliko pomagamo tudi v razpravi o branju zgodovinskih interpretacij. Tako kot vrsta »postmodernistov« pred njim zna namreč tudi on jasno razložiti, da gre pri historični interpretaciji v prvi vrsti za preoblikovanje zbranega gradiva in s tem za »komunikacijsko operacijo«. Poleg tega tudi on opozarja, da tako kot pisec, tudi bralec ne more biti nevtralen. Tudi bralec je sestavni del nekega kulturnega okolja, zaradi česar vsako besedilo lahko bere samo skozi filter svojih znanj in informacij. Še pomembnejše pa je Levijevo opozorilo v zvezi z branjem dokumentov. Tudi on namreč ugotavlja, da so dokumenti že prvi korak v interpretaciji in zato kvečjemu popačeni, parcialni in nepopolni fragmenti pretekle realnosti …

Z zagovarjanjem takšnega razumevanja historične interpretacije seveda ne želi omajati vere v zgodovino, temveč samo še dodatno opozoriti na eksluzivistične interpretacije, značilne za ideološko kontaminirano zgodovinopisje. Profesionalni zgodovinar namreč za seboj vedno pušča tudi dvom. Še več, pogosto ga celo posebej izpostavlja, medtem ko politik ali zgodovinar s praktičnimi političnimi cilji verjameta, da gre pri iskanju zgodovinske resnice za uveljavljanje ene vseobsegajoče interpretacije.

Glede na povedano sklepamo, da avtorji, ki nastopajo proti politični instrumentalizaciji zgodovine, nastopajo proti njenemu oženju na aktualne potrebe. Pri tem se praviloma zavzemajo za »odkrivanje razsutega in ne za razsuvanje znanega«. Zgodovinski spomin po njihovem mnenju ne bi smel služiti za legitimiranje in utrjevanje vsakokratnih političnih oblastnih razmer, zgodovinopisje pa posegati po mitih ali katerih koli drugih polzavednih in nerazsvetljenih spominih, ki služijo predvsem legitimiranju vsakokratnih političnih odločitev.

Nekateri med njimi (Kocka) so nas zaradi nevarnosti, ki jih nosi s seboj vsaka neznanstvena instrumentalizacija preteklosti zgodovine (in zgodovinopisja), odvezali skrbi za oblikovanje kakršne koli (kolektivne ali individualne) identitete, razen v primerih, ko oblikovanje identitet razumemo kot samorefleksijo oziroma kot proces stalnega tehtanja, preverjanja in spreminjanja samoidentifikacije.

19.12. Jürgen Kocka

Oto Luthar

Jürgen Kocka (1941) je svojo akademsko kariero začel v Bielefeldu, kjer je v letih od 1973 do 1988 predaval občo in socialno zgodovino. Od leta 1988 dalje poučuje na Freie Universität Berlin – Friedrich Meinecke Institut (tj. na »Svobodni« univerzi v Berlinu). Ukvarja se predvsem z zgodovino socialnih skupin v industrijski družbi, obenem pa si s Hansom Ulrichom Wehlerjem, Giselo Bock, Wolfgangom Hartwigom, Wolfgangom Schiederjem in nekaterimi drugimi deli zaslugo za uveljavitev socialne in kulturne zgodovine v Nemčiji. V razpravi o teoriji in zgodovini zgodovinopisja je splošno znan predvsem kot soizdajatelj kritičnih razprav o zgodovinopisju in sourednik ter soizdajatelj časopisa Geschichte und Gesellschaft. Zeitschrift für Historische Sozialwissenschaft. Časopis izhaja že štiri desetletja (od 1975 naprej) in velja za eno osrednjih zgodovinskih revij v nemško govorečem prostoru. Nase je Kocka prvič opozoril z izdajo doktorske naloge, v kateri je obdelal podjetniško upravljanje in zaposlovanje v tovarni Siemens v letih 1847–1914. Izjemno kvaliteto potrjujejo tudi vsa kasnejša dela, predvsem njegova socialna zgodovina Nemčije v času prve svetovne vojne in vrsta drugih razprav, v katerih obravnava nemško industrializacijo in modernizacijo, status nemških uradnikov v 19. in 20. stoletju, delavsko gibanje v nemških deželah ter nemško meščanstvo v 19. stoletju.

Pri obravnavanju zgodovinopisnih vprašanj in poglavij iz zgodovine zgodovinopisja se je Kocka navezal na živahno razpravo, ki se je v Nemčiji sprožila okoli leta 1970, njeni akterji pa so skušali prepričljivo odgovoriti na večno vprašanje: zakaj pravzaprav še služi zgodovina? Predvsem v zgodnjih sedemdesetih letih je namreč kazalo, da se je nemško zgodovinopisje znašlo v krizi. Šestdeseta so se iztekla v strahu nad »izgubo zgodovine« in zgodovinarji so se vse glasneje pritoževali, da upada zanimanje za njihovo delo. Poleg tega so začeli svariti tudi pred zlivanjem zgodovine s tako imenovanim »spoznavanjem družbe« oziroma »naukom o družbi«. Opazili so namreč, da se je v vseh študijskih načrtih pouk zgodovine občutno skrčil oziroma da se ta program oži na poučevanje sodobne zgodovine.

Če verjamemo Kocki, naj bi bila tudi v širši javnosti zgodovina v tem času deležna najmanjšega interesa in spoštovanja. Zgodovinarje so začeli umeščati ob bok futurologom, mediji, predvsem televizija, pa so poročanje o srečanjih zgodovinarjev praviloma prepuščali časopisom ali specializiranim tretjim programom. Zaradi tega naj bi strokovna javnost ob tematiziranju kolektivne predstave o nemški družbi in njenem razvoju postopoma začela pozabljati na zgodovino. Na njeno mesto je vse bolj stopala sociologija, kar se je še najbolj poznalo v ekspertizah za potrebe vlade. Kocka je razloge za to stanje videl v temeljnih spremembah tedanje družbe. Vse bolj je bil prepričan, da je velika večina »uporabnikov« zgodovine po dveh svetovnih vojnah, fašistični diktaturi in kontaminaciji cele generacije začela resno dvomiti o njeni uporabnosti. Po drugi strani pa ji je očital »slepoto« za socialne in ekonomske procese. S svojo osredotočenostjo na politiko in državo naj bi postopoma postala spona kreativnemu razmišljanju o preteklih družbenih spremembah. Nekoč tako pomembna in osrednja vloga zgodovinske vede je bila po njegovem mnenju diskreditirana tudi zaradi počasnega reflektiranja novih pristopov in novih metodologij. Razprave, ki so burile zgodovinarske kroge v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji, so se v Nemčiji uveljavljale zelo počasi in ob robu glavne razprave.

Vprašanja o smislu zgodovinopisnih raziskav, relevantnosti njenih rezultatov in načinih študija zgodovine so zato postajala vse pogostejša in vse bolj neprijetna, kritika pa je dosegla višek v času študentskih gibanj. Zaradi izrecne izpostavljenosti profesorjev zgodovine po koncu gibanja razprava o pomenu in vlogi pouka zgodovine ni zamrla, temveč je v nemško zgodovinopisje znova vnesla prepotrebni dvom, ki je sčasoma začel delovati poživljajoče. Znova je oživil razprave o teorijah, metodah, pogojih in vlogi zgodovine, vprašanje »Zakaj še zgodovina?« pa se je prebilo na dnevni red vseh pomembnejših srečanj zgodovinarjev po letu 1970. Eni so vnovično teoretizacijo zgodovinopisja razumeli kot nujno zlo oziroma kot orožje za obrambo pred napadi »neprijaznega okolja,« drugi pa kot nekaj trajnega in nujno potrebnega. Med slednjimi razprava o teh vprašanjih ni več nikoli zamrla. Prej nasprotno. Po besedah Jürgena Kocke je kljub občasnim padcem v kvaliteti prinesla vidne rezultate in odprla vrsto novih perspektiv. Omajala je tudi absolutno prevlado stare »šole« in odprla možnosti najrazličnejšemu eksperimentiranju. Zgodovinarji so postali dovzetnejši za razprave družboslovcev, predvsem politologov in sociologov. V določenem obdobju do te mere, da so v delu zgodovinopisja družboslovne paradigme docela zasenčile avtonomna izhodišča. Vse skupaj je spremljala do takrat neznana toleranca, ki je veliko pripomogla k obsežnemu osvobajanju zahodnonemškega zgodovinopisja. Razbremenjeni dolžnosti, da javno tolmačijo vlogo nacionalne države in opravičujejo sonarodnjake oziroma njihova dejanja v obeh svetovnih vojnah, so zgodovinarji postopoma svobodneje zadihali, po drugi strani pa postali precej bolj samokritični.

Posledice teh sprememb so bile kmalu vidne. Zgodovinske knjige so vse pogosteje znova postale berljive zgodbe in so se kot take znova znašle na seznamih prodajnih uspešnic. Zgodovino so znova odkrili tudi mediji, zaradi česar so bile burne razprave druge polovice osemdesetih let precej bolj odmevne, kot je bilo to pričakovati še desetletje prej. Tako imenovani Historikerstreit (»prepir zgodovinarjev«) je ob podpori osrednjih dnevnikov in televizije dodobra pretresel nemško strokovno in širšo javnost in dokazal, da je v obdobju splošne stagnacije nemške znanosti v poznih osemdesetih in devetdesetih letih zgodovinopisje ena redkih svetlih izjem. Kocka in njegovi kolegi so osemdeseta in devetdeseta doživljali kot čas obsežnih reform, ki so njihovo vedo modernizirale in spravile v gibanje.

Konec stoletja je zato bilo le redko mogoče slišati kako večjo kritiko. Prav tako ni bilo mogoče zaznati kakega razočaranja zaradi neizpolnjenih pričakovanj ali velikega strahu pred prihodnostjo. Prej je bilo mogoče zaslediti nasprotne bojazni; in sicer, da nas ogrožajo hitre, nenadzorovane, pospešene spremembe, zlasti take, katerih naprednost je močno dvomljiva in bi zato lahko vodile v nove krize. Po mnenju Kocke je s tem povezano tudi novo spoštovanje tradicije. Zdi se mu, da je le-to sestavni del dodatnega in drugačnega zanimanja za zgodovino. Bralci si sedaj ne želijo več suhoparnih analiz, temveč hlepijo po »pripovedni prisvojitvi zgodovine«. Manj jih zanima preteklost, iz katere bi se lahko kaj naučili, in veliko bolj spomin na korenine, iz katerih izviramo. Ni naključje, pravi Kocka, da sta pojma »spomin« in »identiteta« v razpravah v osemdesetih in devetdesetih igrala tako pomembno vlogo in pri tem opozarja na to, da so različni politično-intelektualni krogi kazali interes za podobne, če ne celo enake teme.

Glede na povedano morda lahko nekoliko lažje razumemo, zakaj je do omenjenega spora med zgodovinarji sploh prišlo. Po mnenju Jürgena Kocke so si različni predstavniki različnih političnih usmeritev na različne načine »prisvajali« nemško zgodovino in na ta način na različne načine (pre)oblikovali tako imenovano mi-zavest. Pri tem se je za nekatere Auschwitz znova izkazal za nepremagljiv in moteč zalogaj. Tovrstni interpreti so v svojem poudarjanju, da želijo ta del zgodovine na novo predstaviti samo zato, ker bi se iz nje radi kaj naučili, zelo radi potožili, da preteklost noče in noče miniti. Historikerstreit je pokazal, da dosedanji poskusi relativiziranja holokavsta sicer niso bili pretirano uspešni, obenem pa opozoril na to, da takšne in podobne ambicije ne bodo prav kmalu zamrle.

Literatura:
  • Kocka 1987
  • Iggers 1993

19.12.1. Zgodovina – zakaj? 963

19.12.1.1. (1975/89)

II.

1. Zgodovinsko spoznanje je nujno potrebno za razumevanje, pojasnilo in s tem za pravilno praktično obravnavo posameznih fenomenov sedanjosti, s tem da odkrijemo njihove (zgodovinske) vzroke in sledimo razvoju. Pomislimo samo na moderni antisemitizem, ki ga šolarjem in odraslim razložimo brez seznanjenosti z njegovimi, daleč nazaj segajočimi, delno srednjeveškimi pogoji nastanka in vzrokov, s tem pa ga tudi težko zatremo v praktičnem pojasnjevanju. Odnos do problematike obstoja dveh nemških držav ne bi smel biti mogoč brez vpogleda v njune pogoje nastanka. Seveda zgodovinsko spoznanje take vrste ne vodi nujno v razumno politično delovanje, vendar pa ga to nujno predpostavi. Zgodovinsko raziskovanje in poučevanje se bosta morala v tem oziru navezovati na spraševanje o problemih sedanjosti in preteklo raziskovati kot predstopnjo sedanjosti. Da bi tematizirano zajela konkretno in istočasno kot sestavni del našega časa, tj. tudi v časovni distanci, so potrebne specifične historične metode in ugibanja, ki jih druge družboslovne znanosti ne ponujajo kar tako zlahka.

2. Zgodovinska znanost lahko s temami, ki sicer niso tako »oddaljene« od sedanjosti, da ne bi lahko postale preveč podobne, so pa vendarle dovolj »oddaljene«, da se lahko pri ukvarjanju s sodobnimi problemi preprečijo blokade, ki bi oteževale pojasnjevanje, posreduje zgledne kategorije in vidike, ki lahko služijo kot spoznanje in orientacija v socialni in politični sedanjosti. Kdor je dojel padec neposredne demokracije v avtoritarni vladavini novih elit v Sovjetski zvezi po letu 1917, ki so ga omogočile tudi neučinkovitost in frustracije, zvezo med izostankom reform in zaostrujočimi se antagonizmi med seboj bojujočih se narodov v letih od 1914 do 1918 ali mehanizem ideološkega prekrivanja parcialnih interesov v agitaciji Zveze kmetovalcev v vilhelminski Nemčiji, se bo tudi z nekaterimi sedaj navzočimi pojavi soočal manj nemočno, vendar ne da bi moral zagovarjati vzročne povezave ali enačenje. Nekatere osrednje kategorije procesov političnega odločanja (kot so manevrski prostor delovanja in njegove meje, konflikti in koalicije, preračunljivost in njene meje, heterogenost namenov in stranske posledice, učinkovanje na daljavo itd.) je mogoče večinoma bolje pokazati z analizo preteklih primerov, že zato, ker je gradivo (zaradi padle bariere varovanja tajnosti) bolj dostopno in ker pravzaprav perspektivo prihodnosti, delovanja in raznolike zgodovinske procese odločanja lahko dojamemo oziroma demonstriramo le z določene distance.

3. Kljub aktualnemu pojemanju vpliva zgodovinskih argumentov ima zgodovinski spomin še naprej – kot v vseh znanih kulturah – svojo vlogo pri legitimiranju in stabiliziranju obstoječih socialnih in političnih oblastnih razmerij, pri utemeljevanju političnih odločitev, v obrambi pred kritiko in pri obrazložitvi protesta. Delno je uporabljen tudi čisto zavestno.

Kakšen pomen ima javno negovan spomin na ameriško vojno za neodvisnost za trdnost, za samozavest Američanov, se je pokazalo ob praznovanju njenega dvestotega jubileja v ZDA. Tudi bogata svečanost ob obletnici francoske revolucije je imela leta 1989 določen namen. Kdor je kot Nešvicar 1. avgust kdaj preživel v Švici, je imel priložnost vsaj površno spoznati, kaj lahko pomeni mitsko pretirana, sedemsto let stara, precej neprekinjena tradicija za nikakor ne nepomembno praznično samopredstavo nekega naroda. Tudi velika gospodarska podjetja v zasebni lasti se zavedajo uporabnosti stilizirane zgodovine za ideološko kohezijo svojih uslužbencev in negovanje imidža v širši javnosti. To je razlog, da financirajo arhive in jubilejne zbornike. Čisto zavestno in z velikimi finančnimi napori se mehiška vlada trudi negovati predkolumbijsko tradicijo, da bi se upirala usodnim socialno-psihološkim posledicam več stoletij trajajoče kolonialne vladavine. O tem pričajo opazne moderne zgodovinske stenske slikarije na javnih zgradbah, pa tudi sijajne dekoracije v antropološkem muzeju v Ciudad de Mexicu, ki na nenavaden način tvorijo kontrast z bedo v revnih predmestjih. V vseh teh primerih zgodovina služi kot instrument za izvenznanstvene – politične ali ekonomske – namene, za integracijo, za ohranjanje in potrjevanje moči. In v vseh teh primerih se z zgodovinsko resnico ne ravna ravno malenkostno.

Kadar koli zgodovinski argumenti, miti, polzavedni in nerazsvetljeni spomini in koščki spomina igrajo vlogo pri upravičevanju in legitimiranju obstoječih razmerij in pri tem nagovorjena kolektivna predstava o sebi ni popolnoma brez zgodovinske dimenzije, ima racionalno, do ideologije kritično ukvarjanje z zgodovino nenadomestljivo funkcijo. Ta kritični posel zgodovinarja bo dal od primera do primera zelo različne rezultate in ni potrebno, da se zgodovinar vedno trudi za golo destrukcijo konkretne tradicije. Vendar pa mora stremeti k njenemu racionalnemu, znanstvenemu nadzoru, kajti vse prelahko se razvijejo miti in legende, ki pridejo v roke zainteresiranim, ki so imuni za kritiko, ki ogrožajo nekonformiste, iracionalizirajo javno življenje in indoktrinirajo državljane.

Na prakso vezano pojasnjevanje bo moral opraviti zgodovinar vsekakor tudi pri kritični raziskavi zgodovinsko argumentiranih protestnih gibanj, in to prav tako z različnimi rezultati. Kakšno vlogo bi lahko igrali zgodovinski miti v političnih protestih, ni mogoče preučiti le ob »legendi o nožu v hrbet« in njeni uporabi v desno usmerjeni kritiki proti weimarski republiki, temveč tudi ob protestih zadnjih let v Zvezni republiki. Protiparlamentarna kritika obeh političnih polov se sklicuje na izkrivljen model zgodnjemeščanskega parlamentarizma, po katerem se meri neposredna dejanskost in se o njej nujno preveč zlahka razsoja. Slogan »kapitalizem vodi v fašizem«, ki zgodovinsko izkušnjo zelo skrči in jo prikaže enostransko, v nekaterih krogih leve retorike in publicistike uporabljajo izrazito in na problematičen način. Na robu desnice pa so se pojavile skupine, ki uporabljajo nesprejemljive nacionalistične stereotipe. Vse to nujno zahteva zgodovinsko kritiko.

4. Težje oprijemljive, vendar izredno pomembne pa so naslednje obravnavane funkcije pravilno razumljene zgodovinske znanosti. S tem ko prikazujejo socialno in politično sedanjost ter njen nastanek in s tem njeno zmožnost spreminjanja (vendar v njeni načelni spremenljivosti), lahko prispevajo k nastanku drže, ki resničnosti, ki smo ji masivno in na način sile stvari izpostavljeni, ne sprejme v njeni dozdevni nujnosti, temveč na podlagi njenih izkoriščenih in zamujenih, preteklih in mogoče še obstoječih možnosti. Temu namenu »utekočinjanja« slike dejanskosti in znanju o raznolikosti oblik človeške eksistence služi tudi posredovanje (sekundarne) izkušnje osupljajočega drugega: načini človeškega življenja iz daleč v preteklost segajočih in močno drugačnih sociokulturnih okolij, ki so lastnemu primarnemu področju izkušenj nedostopni, delujejo v smislu potujitve. V zvezi s tem pridobi zgodovinska radovednost, ki ji sicer njenega imanentnega pomena nikakor ne gre zanikati, dodaten emancipacijski pomen. V luči zgodovinskih alternativ se sedanja dejanskost znajde pod prisilo legitimiziranja in se včasih spopade s kritiko, ki sili v spremembe. Ravno tiste zgodovinske discipline, ki svojega poizvedovanja ne črpajo neposredno iz problemov sedanjosti in ki obravnavajo fenomene, ki so časovno in tematsko zelo oddaljeni od sedanjosti (npr. zgodovina srednjega veka, stara zgodovina, zgodovina drugih kultur), imajo tu pomembno in težko nadomestljivo funkcijo. Z vnosom preteklih in drugačnih oblik bivanja, struktur in procesov posredujejo le-te tudi vpogled v dolgoročno delujoče spremembe in tako prispevajo k samospoznanju sedanjosti na način, ki je drugim družboslovnim znanostim v veliki meri nedostopen.

5. S konfrontacijo z osupljajočim drugim in z vzročno razlago fenomenov sedanjosti iz njihovih zgodovinskih vzrokov – kot mogoče tudi z daleč nazaj segajočim vpogledom v relativno trajne socialne strukture kot trajne pogoje človekovega delovanja – lahko zgodovina na zelo posreden način prispeva tudi k orientaciji posameznikov in skupin v njihovi sedanjosti. Pri tem črpa zgodovinsko izobraževanje iz rezervoarja vedenja, predstav, izkušenj, motivacij in norm, iz neformulirane, vendar pomembne individualne in kolektivne predstave o predhodnem razumevanju in o sebi, kar odnos in dejanja sicer neposredno usmerja, vendar ne more biti načrtovano in producirano v smislu specifičnih ciljev orientacije in delovanj. Tu se najbolj očitno pokaže, da zaradi svojih praktičnih funkcij zgodovina ne sme biti instrumentalizirana in zožena le na aktualne potrebe. Razumljivo je, da bi bila zahteva po poučevanju »celotne zgodovine« iluzorna. Selekcija je potrebna in prav v šolskem pouku je čas omejen. Samoumevno je, da upošteva praktične cilje sedanjosti pri nujni selekciji zgodovinskih vsebin in zaradi tega tudi – v skladu s funkcijami, navedenimi pod prvo, drugo in tretjo točko – novi in najnovejši zgodovini daje jasno prednost v učnih načrtih.

Vendarle se je istočasno treba držati cilja, da raje ponovno odkrivamo razsuto, kot pa razsuvamo znano in s tem delamo za široko odprto zgodovinsko zavest. Kajti le-ta naj bi se odlikovala ravno s presežkom nad neposredno uporabnostjo in aktualnimi problemi, ravno zato lahko igra svojo zelo posredniško vlogo kritična in revizijska instanca proti prevladujoči paradigmi političnega in socialnega delovanja, pa tudi znanstvenega mišljenja. V tem smislu temelji razumna uporabnost zgodovinske izobrazbe delno tudi v njeni neposredni neuporabnosti. Ravno v tem je njena pomembnost.

6. Metodično raziskovanje in izčrpen nauk o zgodovini morata kljub dejstvu, da si lahko prizadevata le za selektivno spoznanje, vedno resno obravnavati raznolikost pogojnih povezav znotraj zgodovinskega položaja; kljub potrebni uporabi tipiziranih in omejujočih posploševalnih metod morata močneje kot sistematične sorodne vede raziskovati posamezne okoliščine in fenomene. Zaradi tega, in to je še en možen učinek zgodovine, lahko bolje kot sistematične družboslovne znanosti vzgajata h konkretnemu mišljenju.

Brez dvoma se v tem skrivajo tudi velike nevarnosti, kajti veliko prevečkrat pri zgodovinarjih skrbno hotenje po razumevanju pisane raznolikosti nadomesti negibnost, afirmativna opustitev kritike. Nezgodovinskemu mišljenju pa lahko hitro sledi skušnjava po »prenagljeni formuli, po urnemu poskusu razložitve sveta, po vse preveč hitri redukciji kompleksnejše realnosti«. 964 Dolgo ukvarjanje z zgodovino lahko prepreči to kvazipubertetniško nagnjenje, da bi dejanskost razumeli le s principi in popolnimi osnutki. Lahko pripomore k posredovanju splošnega razumevanja s konkretnimi posamezniki in s konkretnimi odločilnimi položaji. Ker pa se le-te pogosto odlikujejo z dvojnostmi, ki jih je težko reducirati in ki zahtevajo bolj dosledno diferenciranje, jih ne smemo interpretirati kot zgolj past.

Zgodovinsko posredovan vpogled v večpomenskost večine položajev (ki je pogosto resnično prepoznana šele, ko se oziramo nazaj), v njihove večvzročnosti in neodvisnost, v relativnost perspektiv, v lastno težo podrobnosti in odpore do kompleksnejše resničnosti morda lahko tehnokratske zamisli in tudi radikalne proteste obvaruje pred neučinkovitostjo ali ranljivo brezobzirnostjo, ne da bi padli nazaj v po pravici kritizirano ideološko pretiravanje individualnega. Da je vsaka politika, ki cilja na spremembe, »močno počasno vrtanje trdih desk s strastjo in z občutkom obenem« (Max Weber), lahko poleg lastnih praktičnih izkušenj najbrž najbolje pokaže zgodovina in s tem zmanjša po eni strani nevarnosti utopično-brezproporcionalne popolne kritike in po drugi strani resignacijo, ki temu zlahka sledi.

7. Opozoriti moramo še na en dosežek zgodovine, ki pa sam ne bi zadoščal, da bi zgodovino zagovarjali kot obvezni in množični predmet. Pri tem mislim na zgodovino kot »nesmiselno« preživljanje prostega časa, kot na predmet razvedrila in zabave. V družbah, kjer za mnoge ljudi postaja vedno bolj problematično, kako civilizirano preživeti prosti čas, tega vidika ukvarjanja z zgodovino ne bi smeli postaviti v center, vendar pa ga ne smeli niti zapostavljati. Obstajajo neumnejši, bolj škodljivi in bolj neprijetni načini preživljanja prostega časa, kot pa je branje zgodovinske knjige, pa četudi iz tega ne pridobimo nič v smislu pravkar navedenih šestih tez.

Kot drugih, bolj diferenciranih zadovoljstev, užitkov in razvedril se je tudi zgodovine praviloma treba najprej naučiti, preden jo je mogoče doživeti kot tako. Vsekakor pa bi se morali vprašati, kaj bi morali, da bi zgodovino naredili zabavno, zgodovinarji narediti drugače, kot pa je to danes običaj v naši znanosti glede na principe znanstvenosti in specializacije ter glede na (pohvalne) tendence k informiranju o teoriji, k pojmovno strožjemu in metodološko težavnejšemu prikazovanju.

III.

Odpovedali smo se temu, da oblikovanje identitete (individuuma, skupine ali družbe) označimo za dodatno funkcijo ali celo funkcijo zgodovine. Takšno funkcijsko določanje morda utegne biti neproblematično, če oblikovanja identitete ne razumemo kot nasprotje kritike, če se funkcija oblikovanja identitete ne postavi po robu njenim kritičnim funkcijam (poudarjenim tukaj), temveč so kot konstitutivni trenutki identitete razumljeni kot samodistanca, kot napetosti in konflikti s samim seboj in znotraj samega sebe in se tolmačijo procesualno, kot stalen, prek vsakega doseženega stadija segajoč proces identifikacije, kot je to primer v Heglovi filozofiji in nekaterih psihoanalitskih nastavkih. 965

Če naj bi bilo oblikovanje identitete reflektirano tehtanje, nekaj, kar implicira izbor in distanco, kar se pri tem stalno prilagaja spremembam ter se s tem spreminja in vendar ostaja konstantno »eno s samim seboj«, kar je enako oddaljeno od nezmožnosti kritike in od nezmožnosti solidarnosti, kar je jasno različno od enodimenzionalnega prilaganja vsaki spremembi in tudi togi potlačitvi nepredelanih sprememb, kar je očitno razmejeno od okolja in istočasno naravnano nanj – potem lahko najbrž vse navedene funkcije zgodovinske znanosti razložimo kot prispevek k oblikovanju posameznikov, skupin in družb v mediju zgodovine – vendar: Ali s tem pridobimo sporočilnost?

Obratno pa vodi uporaba besede, če ni definirana, zelo hitro k nesporazumom ali afirmativnim posledicam. Obstajajo vendar načini oblikovanja identitete, na primer pri otrocih, ki nimajo ali imajo majhno zvezo z refleksijo in samokritičnim nadzorom, bolj pa z navado in manipulacijo. To je potrebno in tega tu nikakor ne nameravam kritizirati, le da je to močno v nasprotju s temeljnim principom znanosti, torej tudi zgodovinske znanosti. Obstaja tudi pomen besede »identifikacija«: integracije v vnaprej dano (za razliko do kritike in konflikta), ki pa pomeni oblikovanje ali prevzem samoumevnosti z uvajanjem ali posnemanjem, ki pa močno kontroliranega, na osnovi izvornega prevzema od takrat nima več v mislih za samoumevno. Zgodovina v smislu predznanstvene tradicije je lahko dejansko sredstvo takega oblikovanja identitete, kot kaže funkcija legend in mitov ali tudi uporaba spomenikov. Vendar pa so principi znanstvene zgodovine, zgodovinske znanosti diametralno nasprotni temu pojmu identitete, zato tega niti previdno ne bi smeli zahtevati od zgodovinske znanosti. Dejansko se pogosto ni mogoče znebiti vtisa, da so sedaj vedno pogosteje uporabljeni govori o funkciji oblikovanja identitete pri zgodovini, povezani s takimi antikritičnimi tendencami.

Pri tukaj zahtevani emancipatorični vezanosti na prakso zgodovinske znanosti gre lahko le za posrednost. Neposredna vezanost na prakso bi svojo izpolnitev praviloma otežila oziroma preprečila. Neposredna pretvorba zgodovinske izkušnje v navodila za ravnanje bi prekrižala rezultate historizma. Nastavitev zgodovinsko-znanstvenega dela za priprave neposrednih akcij bi bila poleg tega znamenje bližnjega odnosa med teorijo in prakso, v katerem bi znanost tako vsebinsko kot institucionalno hitro izgubila svojo relativno samostojnost in distanco do socialnih in političnih sporov, ki šele omogočata kritiko in raziskovanje v tukaj zahtevanem smislu, ter bi poleg tega prekoračila svoje pooblastilo. Pri zgodovinski znanosti zahtevati vezanost na prakso v tem smislu istočasno pomeni zavračanje njene instrumentalizacije in politične nastavitve.

Istočasno se tukaj razvit pojem praktično angažirane zgodovinske znanosti jasno distancira od pojmovanj, ki zgodovine v smislu nezadostnega l'art pour l'art stališča niso pripravljena priznati za to, kar je kot uveljavljeni akademski in šolski predmet vendarle vedno bila in je: družbena prireditev z družbenimi in političnimi funkcijami, ki jih je mogoče identificirati. Zatiskati si oči pred omenjeno zvezo še ne pomeni uiti ji. Vezanost na prakso pri zgodovinski znanosti odklanjati kot neznanstveno »politiziranje« bi bilo ne samo napačno, temveč tudi nevarno: hitro namreč lahko pokažemo, da ravno v znanosti, ki se razume kot nepolitična, ki zanika in ignorira svojo vezanost na prakso, skozi zadnja vrata vstopi »politizacija«. Veliko bolj nujno je lastno početje reflektirati, oblikovati in utemeljevati z ozirom na takšne položaje, saj iz takšnih splošnih določil funkcij tudi ne moremo in ne smemo enoznačno in jasno izpeljati nobenih specifičnih raziskovalnih prioritet. Takšna refleksivna in diskurzivna zveza zgodovinske dejavnosti z ozirom na družbene funkcije v nobenem primeru – vse dokler je stvar posameznega, vendar diskutirajočega znanstvenika – ni v nasprotju z zagotovljenim principom svobode raziskovanja in nauka. Nasprotno, do dna duše je del pojma znanosti.

19.13. Giovanni Levi

Oto Luthar

Giovanni Levi (1954) kot eden največjih strokovnjakov za mikrozgodovino brez dvoma sodi med štiri po svetu najbolj znane italijanske zgodovinarje. O Momiglianu smo nekaj izvedeli iz uvoda v njegovo razpravo, zato na tem mestu opozarjamo še na preostala dva. Mlajši, Carlo Ginzburg, že vrsto let gostuje v ZDA, v zgodovino zgodovinopisja pa se je zapisal s svojo izjemno razpravo Sir in črvi (Formagio e ivermi).Razprava, v kateri je opisal življenjski svet malega človeka okoli leta 1600, je dosegljiva tudi v hrvaškem prevodu. Starejši, Carlo M. Cipolla (1922–2000), pa je slovenski publiki znan po knjižici Allegro ma non troppo, 966 v kateri sta objavljeni dve zanimivi in duhoviti razpravi: »Vloga začimb v gospodarskem razvoju srednjega veka« in »Temeljni zakoni človeške neumnosti«. V Italiji in drugje po svetu Cipollo poznajo kot enega vodilnih ekonomskih zgodovinarjev in dolgoletnega profesorja berkeleyjske univerze. Napisal je več kot dvajset razprav s področja gospodarske in socialne zgodovine, npr. Gospodarska zgodovina predindustrijske Evrope (Storia economica dell'Europa preindustriale), Jadra in topovi: Izvori tehnološke prevlade Evrope od 1400 do 1700 … (Guns, Sails, and Empires: Technological Innovation and the Early Phases of European Expansion, 1400-1700) ne kaže pa spregledati tudi njegovega uredniškega dela pri Ekonomski zgodovini svetovnega prebivalstva in Gospodarski zgodovini Evrope.

Za Levija lahko mirno trdimo, da je podedoval od vsakega nekaj. Od Cipolle humor in širino, od Momigliana interes za zgodovino zgodovinopisja, z Ginzburgom pa si delita ljubezen do mikrozgodovine. Kot svetovno znani profesor na beneški univerzi si je spoštovanje svojih kolegov pridobil z razpravami o mikrozgodovini967 oziroma mikrozgodovinskimi obravnavami življenja običajnih ljudi, predvsem njihovih strategijah preživetja. 968

Kadar gre za teoretska vprašanja zgodovinopisja, pa Levi enega osrednjih problemov sodobnega pisanja o preteklosti vidi v njegovem avtoritarnem slogu interpretacije. Kot mnogi drugi pred njim je tudi on prepričan, da velika večina zgodovinarjev sicer navede dokumentacijo v opombah, vendar v glavnem pripovedujejo tako, kot bi opisovali neko objektivno realnost. Le redko povedo kaj o mukotrpnem procesu raziskovanja, saj bi to dalo njihovim zaključkom pridih hipotetičnosti in nezaključenosti. Njihov ton je zato referencialen in afirmativen. Tudi zato se Leviju zdi, da samo hlinijo objektivnost, po drugi strani pa nas opozarja na to, da so druge družbene vede že zdavnaj postavile pod vprašaj avtoriteto avtorja in se ob tem spominja krize, v katero je zabredla antropologija po objavi dnevnika Malinowskega oziroma po njegovem priznanju, da je terensko delo arbitrarno brez kakršne koli možnosti zunanjega nadzora. Zgodovina, tako Levi, tu nedvomno močno zamuja. Problematično se mu zdi njeno ignoriranje sodobne družboslovne kritike konceptov racionalnosti in principov neoklasične ekonomije. Podobno kot Arnaldo Momigliano v slovitem eseju »Retorika zgodovine in zgodovina retorike« tudi on meni, da zgodovinarjeva naloga ni le v tem, da neki dogodek osmisli, temveč tudi, da preveri, v kolikšni meri je ta dogodek predvsem stvar splošnega interesa.

Po drugi strani opozarja, da dogodek ni nujno nekaj, kar se je zgodilo, temveč tudi nekaj, kar so ljudje pripravljeni sprejeti kot mogoče. Med to sodijo tudi stvari, ki se niso nikoli zgodile; npr. lažna vojna poročila, s katerimi se je ukvarjal Marc Bloch, ali povsem abstraktne stvari, kot je npr. ideja o družbeni pogodbi. Pri tem namreč ni šlo nikoli za to, da bi ljudje zares verjeli, da država temelji na neki izvirni pogodbi med ljudmi, temveč za njihovo predstavo o tem. Podoben primer ponuja tudi prepričanje, da vsi izviramo iz Adama. Na neki abstraktni ravni so ljudje v to verjeli in to je po Levijevem mnenju treba upoštevati.

V isti sapi nas opozarja, da so s pomeni vedno težave. Zdi se mu namreč, da ima preteklost oziroma zgodovina za ljudi dosti širši pomen. Spraševanje o tem, kako so se stvari dejansko dogajale, razume samo kot eno od oblik eksorcizma, ki naj bi obvladal kaos in mu dal ustrezno obliko. Pod ukvarjanje s preteklostjo po njegovem mnenju spada tudi navdušenje ali strah pred drugačnostjo, oblikovanje identitete (skozi oživljanje prednikov in dialog z njimi), raziskovanje vzrokov, izvirov in podobnosti, iskanje kriterijev legitimnosti in splošnih pravil. Glede na to se mu zdi, da je zgodovina za zgodovinarje – pa tudi za zdravo pamet – v bistvu nepretrgano reinterpretiranje nečesa, kar je že znano. Temelj zgodovinarjevega dela ni vračanje nečesa pozabljenega v zavest ljudi. Miti so za zgodovinarje pomembni samo zaradi pomenskih učinkov, ki so jih imeli v medčloveških odnosih. Zanje je to samo materialna resnica, na kateri snujejo zgodovinsko resnico oziroma interpretacijo pomena dejstev.

Prepričan je, da so zgodovinarska odkritja prej stvar naključja. Bistvo njihovega dela ga še najbolj spominja na Penelopo, kar pomeni, da jih vidi kot ljudi, ki neprestano preučujejo eno in isto stvar, zato da jo interpretirajo na novo, neprestano ožemajo eno in isto limono, zato da iz nje iztisnejo drugačen sok. Pri tem jih po njegovem mnenju vodi sedanjost in ne preteklost. Resnica je bolj ali manj znana oziroma se poraja iz novosti v vprašanjih, ki si jih zastavlja.

Na podlagi povedanega splošni interes definira kot nekaj, kar zadeva predvsem človeške potrebe in strahove. Definicija, kaj imamo v kulturnem smislu skupnega, kaj je legitimno, kaj nas mora na nek način povezati kot skupni temelj naših vrednot, je po njegovem mnenju predmet neprekinjene vojne reprezentacij. Ker gre za znanost o verjetnem in ker zgodovinopisje nima neposrednih praktičnih ciljev, temveč spoznavne, se mu zdi zgodovinsko znanje še posebej podvrženo manipulacijam. Predvsem takrat, ko gre za politično rabo zgodovine, se pravi, ko gre za to, da prepričamo občinstvo, ki je bolj dovzetno za parole kot za razmišljanje o kompleksnosti preteklosti. Pri tem se najpogosteje srečamo z napačnimi analogijami in pretiravanjem pri eni tezi, da bi druga, ki je sicer napačna, a manj ekstremna, postala sprejemljiva. Tako Levi, podobno kot Francois Furet, navaja nacionalsocialistično trditev, ki pravi, da so bili Judje v zgodovini že od nekdaj povzročitelji vseh in vsakršnih socialnih krivic. Trditev se tudi njemu zdi iracionalna, celo smešna. V njej sicer zaznava racionalno jedro nacionalsocialističnega antisemitizma, vendar v isti sapi poudarja, da ga to še zdaleč ne opravičuje odgovornosti in krivde za genocid.

Literatura:
  • Breisach 2003
  • Burke 1992
  • Bell 2002

19.13.1. O zgodovinski resnici969

1.Zgodovina ima dolgo zgodovino. 970 Prav zaradi tega si je ni mogoče predstavljati kot definiranega polja: kakršen koli poskus, da bi jo opredelili po tem, kako se nanaša na preteklost, v čem je drugačna od drugih humanističnih in družbenih ved, kakšne postopke uporablja pri obravnavanju virov, opredeljevanju dokazov in organiziranju argumentov, je lahko zgolj parcialen in siromašen. Razmišljajmo torej o zgodovini kot o znanosti ali kulturni dejavnosti, ki proučuje preteklost zato, da poskuša razumljivo in argumentirano rekonstruirati resnico, ki je za nas pomembna.

Seveda pa, kljub vsej previdnosti, tudi tako splošna definicija ni brez številnih dvoumnosti: zlasti besede, kot so znanost, resnica, argumentacija in razumljivost, dopuščajo številne možne interpretacije.

Pa vendar sem po poklicu zgodovinar in zdi se mi, da opravljam isto delo kakor osebe, ki gojijo ideje in stališča, s katerimi se sam nikakor ne strinjam in pripisujem svojemu delu čisto drug pomen. Recimo takole: skupno polje je polje spopada, ne polje konsenza.

Obstaja pa bistven prelom, ki se mi zdi zanimiv za proučitev: prelom, ki ne zadeva le zgodovine, temveč totaliteto človeških znanosti in intelektualnih dejavnosti: odnos do realnosti, do resnice, do znanja. Začel bom z nekaj citati in z njihovo pomočjo skušal pojasniti prepad, ki loči tiste, ki menijo, da, ker ni mogoče spoznati vsega, dejansko ni mogoče spoznati ničesar, in tiste, ki mislijo, da je realnost sicer res neizčrpna in naše spoznanje po definiciji precej omejeno, da pa je vendarle spoznanje mogoče doseči skoz kontinuiran in neskončen proces približevanja realnosti. Prav na mejnikih naših spoznavnih zmožnosti naj bi temeljile naše najtrdnejše gotovosti.

Če želimo govoriti o razumevanju, pravi Hayden White, moramo najprej ustvariti nekakšno tipologijo diskurzov, kar pomeni, da moramo začeti s klasifikacijo diskurzov, ki temeljijo na tropih, lahko bi rekli tudi na procesih, skozi katere vsak diskurz konstruira predmete, ki jih namerava realistično opisati in objektivno analizirati. »Doumeti moramo, da ne gre za izbiro med objektivnostjo in izkrivljanjem, temveč za različne načine, skoz katere konstruiramo 'realnost' v mislih, tako kot tudi realnost obravnavamo na različne načine, od katerih ima vsak svoje lastne etične implikacije … Nikoli nisem trdil, da je poznavanje zgodovine, kulture in družbe nemogoče. Zanikal sem le, da obstaja znanstveno spoznanje takšnega tipa, kakršnega je mogoče doseči s študijem fizične narave. Poskušal pa sem pokazati, da, četudi ne moremo doseči resničnega znanstvenega spoznanja človeške narave, lahko vseeno dosežemo drugačen, posreden tip spoznanja, kakršnega nam omogočata književnost in umetnost nasploh.« 971 Kar zadeva zgodovino, Whitovo stališče torej presega vsakršno razlikovanje med izmišljenim in realnim, samo zgodovino pa spelje na retorično dejavnost in na retoriko, ki je avtoreferencialna in antireferencialna, v kateri je spoznavna prvina umevanje različnih načinov konstruiranja realnosti in njihovih etičnih posledic. Povezanost objektivnosti in izkrivljenosti prav sladko odzvanja iz temeljnega de Manovega stavka, kjer je branje »neskončen proces, v katerem se resnično in neresnično neločljivo prepletata«. 972 Hayden White vse to na koncu pripiše človeški naravi in ne kaki specifični človeški situaciji.

Zdaj pa si poglejmo popolnoma nasprotno stališče. Carlo Ginzburg v Odnosih moči 973 trdi, da ti dve stališči – ki postavljata v nasprotje zgodovino kot retoriko in zgodovino kot prizadevanje, da se s pomočjo dokazov dokoplje do dejstev, kot nasprotje med retoriko in dokazom – napravita iz vsakega zgodovinopisnega dela avtonomen tekstualen svet, ki nima nikakršnega oprijemljivega odnosa z zunajtekstualnimi realnostmi, na katere se nanaša. »Diskurzi, ki jih analizira retorika, se nanašajo na neko specifično skupnost, ne pa na ljudi kot razumne živali. Raziskovanje resnice dogodkov (ali so se dejansko zgodili, ali so bili pomembni, kakšen je bil njihov pomen in kakšen je zdaj) je zgodovinarjeva osnovna naloga. Potemtakem moramo izhajati iz parcialnega in lokaliziranega znanja, da bi skonstruirali uporabno, četudi ne nedolžno idejo objektivnosti. Ne more biti nedolžna, ker se zaveda, da obstaja izredno močna konstruktivistična argumentacija, ki se nanaša na vse oblike znanja … zanjo so v polju znanstvenega diskurza tako konstrukti kot dejstva del mogočne retorične umetnosti«, 974 ki vseeno ne izključuje dokaza v okviru skupnega znanja. »Retorika se giblje v polju verjetnega, ne pa v polju znanstvene resnice in omejene perspektive.« 975 »Ko zgodovinarji ocenjujejo dokaz, ne bi smeli pozabiti, da je vsako stališče do realnosti po svojem bistvu selektivno in parcialno, in da je odvisno od odnosov moči, ki pogojujejo, že z dostopnostjo ali nedostopnostjo dokumentacije, celovito podobo, ki jo družba želi pustiti za sabo.« 976 Za Ginzburga, še prej pa za Arnalda Momigliana, na katerega se Ginzburg v osnovi sklicuje, je torej zgodovina parcialno in lokalizirano znanje, ki hkrati uporablja argumentativne instrumente in veljavne dokaze v sferi skupne vednosti, ki dopušča preverjanje ter interpretacijo dejstev in njihove resničnosti.

2. Omenjeni stališči torej pričata o dveh različnih razlagah zgodovinske resnice: prvo ni referencialno, drugo pa se sklicuje na dejstva, ne da bi si domišljalo, da jih lahko izčrpa. Ta alternativa ima precej posledic. Soočenje obeh stališč lahko dosežemo tako, da primerjamo tisto, kar dejansko pravi Primo Levi v Potopljenih in rešenih, 977 s tistim, kar mu Giorgio Agamben polaga na jezik v tekstu Kar je ostalo od Auschwitza. 978

Levi: »Ponavljam, nismo mi, preživeli, tiste prave priče … Mi, ki smo preživeli, smo neznatna, anomalna manjšina: smo tisti, ki se zaradi svoje nepoštenosti ali sposobnosti ali gole sreče nismo dotaknili dna. Tisti, ki so se ga, ki so videli Gorgono, se niso vrnili, da bi o tem pripovedovali, ali pa so se vrnili nemi; a prav oni, ti 'muslimani', ti potopljeni, ti integralni pričevalci, so tisti, katerih pričevanje bi imelo splošen pomen … Mi, ki smo imeli srečo, smo skušali … poročati ne samo o naši usodi, ampak tudi o usodi drugih, prav teh, potopljenih; vendar pa je bil to diskurz na račun nekoga tretjega, poročilo o stvareh, ki smo jih sicer videli čisto od blizu, a jih vendarle nismo neposredno izkusili. O dokončnem uničenju, o opravljenem poslu ni poročal nihče, tako kot se še nihče nikoli ni vrnil, da bi poročal o svoji smrti. Tudi če bi potopljeni imeli papir in pero, ne bi pričali, ker se je njihova smrt začela že dolgo pred fizičnim uničenjem. Že tedne in mesece pred smrtjo so izgubili sposobnost opazovanja, spominjanja, primerjanja in izražanja. Namesto njih govorimo mi, njihovi pooblaščenci.« 979

Vendar pa Primo Levi kljub temu, da se zaveda omejenosti spominjanja in morebitnih deformacij spomina (»poškodbe, a ne samo možganske; vmešavanje drugih, 'konkurenčnih' spominov; abnormalna stanja zavesti, potlačitve, prestavitve«), 980 vseeno zaupa parcialni in nepopolni resnici, ki so jo diskurzi rekonstruirali na račun nekoga tretjega:

»Po drugi strani pa so 'privilegirane' priče gotovo imele na voljo boljše mesto opazovanja, saj je bilo to mesto, med drugim, višje in je zategadelj obvladovalo širše področje … Logika stvari je bila pač takšna, da so bili ti zgodovinarji malodane vsi politični zaporniki; to pa zato, ker so bili Lagerji političen fenomen; kajti politični zaporniki … so imeli pregled nad kulturnim ozadjem, ki jim je omogočal, da so lahko interpretirali dejstva.« 981

(Naj dodam, da se je na tem mestu pričevalec spremenil v zgodovinarja.)

Agamben bere Levija povsem negativno: »Zdi se, da ga zanima samo tisto, kar onemogoča presojo, sivo območje, kjer se žrtve spreminjajo v krvnike in krvniki v žrtve;« 982 v zvezi z gornjim odlomkom pa pravi: »Tu ima pričevanje v bistvu vrednost zaradi nečesa, kar v njem manjka: v svojem središču vsebuje nekaj, o čemer ni mogoče pričati in kar spodkopava avtoriteto preživelih;« 983 in dodaja: »Gorgona in tisti, ki jo je videl, musliman in tisti, ki zanj priča, zastopajo le en sam pogled, eno samo nemožnost videnja.« 984 »Pričevanje je tu prikazano kot proces, ki vključuje najmanj dva subjekta: preživelega, ki sicer lahko govori, a nima povedati nič zanimivega, in tistega, 'ki je videl Gorgono', ki 'se je dotaknil dna' in bi torej lahko povedal marsikaj, a ne more govoriti.« 985 Zaključek je triumfalen: »Ker Levi opiše pričevanje le s pomočjo muslimana, vsebuje Levijev paradoks edino možno zavrnitev vsakega negacionističnega argumenta. Vzemimo torej Auschwitz kot tisto, o čemer ni mogoče pričati; in vzemimo hkrati muslimana kot absolutno nemožnost pričanja. Če pričevalec priča za muslimana, če mu uspe nemožnost govorjenja pripraviti do besede, se potemtakem zamajejo sami temelji negacionizma … Če pa preživeli ne priča o plinski celici ali o Auschwitzu, temveč priča za muslimana, če govori na primer samo o nemožnosti govorjenja, potem njegovega pričevanja pač ni mogoče zanikati.« 986

Pravzaprav gre za lekcijo, ki je v bistvu subtilno negacionistična in je blizu stališču, ki zgodovino razume kot retoriko in ne išče resnice v dejstvih, temveč v izjavljanju, v samem govornem dejanju, ne pa v raziskovanju resnice dogodkov.

Zgodovina je opustila pozitivistično zaupanje v dejstva in v možnost rekonstrukcije dejstev v njihovi celovitosti, zato se zdaj giblje med povsem idealistično hipotezo o primerjanju besedil, ki izražajo različne načine konstruiranja realnosti, ter procesno, nikoli popolno predstavo poznavanja realnosti ali kontekstualnega poznavanja, ki temelji na verjetnih dokazih in na gotovosti, ki nekaj pomeni le v okviru skupne kulture.

3. V zgornjih primerih je nasprotje opozicija med filozofi in zgodovinarji (ali, denimo, memoaristi kot v Levijevem primeru). Zato je zadevo, onkraj njenih etičnopolitičnih implikacij, mogoče pojasniti z evidentno specifičnostjo zgodovinopisja. Zgodovina se po definiciji ne more odpovedati referencialnosti in umevanju, da za besedami in besedili obstaja neka realnost, ki jo te besede in ta besedila – četudi le parcialno – opisujejo. Realnosti ne opisujejo na osnovi abstraktne logike absolutnega dokaza in demonstracije, temveč na osnovi konkretne logike retorike, verjetnosti in kontekstualne gotovosti. Paradoks dekonstruktivizma ni okužil zgodovinarjev, ki problema odnosa med besedami in rečmi ne doživljajo preveč dramatično. Nikoli ne bi mogli reči, kakor delajo dekonstruktivistični literarni teoretiki (v tem primeru de Man, ko govori o Shelleyju), da »'Zmagoslavje življenja' opozarja, da se nikoli nič – ne dejanje, ne beseda, ne misel, ne besedilo – ne zgodi v povezavi (ne pozitivni ne negativni) z nečim, kar je pred dogodkom, kar je za njim ali kar je drugje, temveč le kot naključni dogodek, ki svojo moč, tako kot smrt, dolguje temu, da zmerom pride po naključju. Delo nam pove tudi, zakaj in kako je treba potem te dogodke ponovno vključiti v sistem zgodovinske in estetske rekuperacije, ki se ponavlja, četudi so zmotnost te sistemske rekuperacije že razkrinkali.« 987

Razlika med znakom in pomenom je gotovo v središču zgodovinarjevega dela, vendar pa zgodovinarji menijo – v nasprotju s sklepom, ki so ga antireferencialisti izpeljali iz popolne nepovezanosti in dokončne nemožnosti popolnega ujemanja – da je prav interpretacija njihovo delo: vztrajno delo, ki vse natančneje zbližuje stvari, znake, sledi, dokumente z njihovim pomenom. Zanje ne velja, da interpretacija znaka preraste v drug znak in tako naprej do neskončnosti, razen v smislu neskončnosti, ki odstrani dvoumnosti in poglobi znanje (kot bi, menim, hotel Peirce), zagotovo pa ne v dekonstruktivističnem smislu, da »retorika radikalno spodnese logiko in odpre vrtoglave možnosti referencialnih zablod«. 988 Neskončno delo pojasnjevanja, ne pa delo, ki je brezupno zato, ker nima konca. Ahil zasleduje želvo, ne da bi jo kdaj koli dohitel, vendar to kaže, po prvi hipotezi, na progresivno, sorazmerno linearno približevanje znanju, ki ga predstavlja prav neskončna vsota interpretacij, in, po drugi hipotezi, na odpiranje neskončnih odklonov, ki realnost oddaljujejo, namesto da bi jo približevale.

In vendar je ta domnevna referencialnost kriva za številne probleme, ki so onemogočali zgodovinopisje, da bi se primerjalo z drugimi humanističnimi vedami, kriva pa je tudi za mnoge zamude in cehovsko zaprtost. Vselej se ne zavedamo, da zgodovinarjevo delo poteka na treh različnih stopnjah: mnoge dvoumnosti glede smisla te šibke znanosti izvirajo iz zmešnjave, ki je posledica mešanja teh treh stopenj: raziskovanja, poročanja in sprejemanja. Z zgodovino mislimo predvsem na raziskovanje arhiva, ki je v marsičem podobno sodni ali policijski preiskavi: sledimo potem, ki pogosto vodijo v slepe ulice in brez kakšnega reda odkrivamo nove smeri in dokumente, da bi izluščili dokaze iz indicev, ki zadevajo probleme in hipoteze. Pogosto se zgodi, da raziskava traja leta in leta, pa ne da nobenega odgovora in ne odkrije nič, kar bi stvari osvetlilo in jih postavilo v red. Zgodovinar nekako čaka na razlago, ko tava po skorajda neznanem in kaotičnem terenu … Dokler se ne začnejo, kot pri sestavljanki, koščki zlagati in razporejati na svoja skladna mesta.

Rekel sem leta in leta. Potem sledi druga stopnja – pisanje. To popolnoma preoblikuje zbrano gradivo, ker gre za komunikacijsko operacijo. Kar smo odkrili, moramo ponuditi bralcu ne samo v razumljivi obliki, temveč tudi z argumenti in ne nazadnje v estetsko prepričljivi obliki. Ko pišemo, imamo kot pri leposlovju pred očmi bralca: v našem poklicu je to pogosto član našega ceha, ki ga nagovarjamo z aluzijami ali v žargonu. V najboljših primerih, ko nimamo v mislih bralca iz stroke, pa potrebujemo visoko raven narativne sposobnosti in dobro poznavanje literarnih tehnik.

In končno je tu še branje: bralec ni nevtralen, saj sodi v neki kulturni kontekst in bere skoz filter svojih informacij in nagibov. Ena od velikih skrivnosti branja je prav sposobnost literarnih besedil, da nagovarjajo najrazličnejše bralce: pomislimo samo na to, kako so Tukidida ali Danteja Alighierija brali njuni sodobniki in kako ju beremo mi; besedilo je dejansko postalo nekaj, kar je povsem drugačno, saj se je osvobodilo avtorja, ki nikakor ni mogel predvideti tako drugačne kontekstualizacije. Kadar torej govorimo o prvi stopnji, govorimo o ugotavljanju dejstev in o njihovem pomenu, seveda pa tudi o preverjanju verodostojnosti (bolje rečeno pomenskosti) dokumentov. Tu prežijo na zgodovinarja številne optične prevare: dokumenti so popačeni, parcialni in nepopolni fragmenti realnosti. Pomislimo na dokumentacijo, ki jo vsak od nas pušča za sabo: administrativni ukrepi, plačane pristojbine, globe, spričevala, kako pismo. Je to naša biografija? Razen tega pa je dokumentacija socialno selektivna, saj imajo bogati obsežnejšo dokumentacijo kakor revni, moški kakor ženske, odrasli kakor otroci, meščani kakor kmeti, pismeni kakor nepismeni in javne dejavnosti so bolje dokumentirane kakor zasebne. Dokumenti so prevara: pogosto je tako, da več ko jih imamo na voljo, bolj imamo lažen občutek popolnosti. Ni res, da so zgodovinarji toliko bolj sposobni, kolikor manj se zanašajo samo na neposredno dokumentacijo. Bolj ko gremo nazaj v preteklost, bolj je treba pomanjkanje dokumentov dopolnjevati z inteligenco in domišljijo. Tisti, ki proučujejo bližnjo preteklost, so skorajda po definiciji najslabši zgodovinarji, tisti pa, ki proučujejo prazgodovino, mogoče najboljši: s pomočjo kosti in žgane gline nam pripovedujejo o neki civilizaciji. Značilna nepopolnost dokumentacije je ena od stvari, po katerih se – kakor pravi Freud – arheologovo (pa tudi zgodovinarjevo) delo razlikuje od analitikovega: »Kdor se ukvarja z izkopavanjem, ima opraviti z uničenimi predmeti, katerih veliki in pomembni deli so se nedvomno izgubili … Noben trud jih ne more več priklicati in jih sestaviti s tistimi, ki so se ohranili; zanese se lahko le na rekonstrukcije, ki pa precej pogosto prav iz tega razloga ne morejo preseči določene stopnje verjetnosti. Drugače pa je, če imamo opraviti z nekim psihičnim objektom, katerega zgodovino hoče analitik priklicati na dan … Vse bistveno se je ohranilo, celo tisto, kar se zdi popolnoma pozabljeno, je v takšni ali drugačni obliki nekje še vedno prisotno, le da je globoko zakopano in posamezniku nedostopno.« 989

Opombe

879. Tukaj po G. Spiegel, »Za teorijo srednjega dosega: zgodovinopisje v času postmodernizma«, Filozofski vestnik XVI, 1/1995, str. 58.

880. Knjiga je prvič izšla leta 1961 v New Yorku.

881. J. Appleby, L. Hunt, M. Jacob, Telling the Truth About History, New Your 1994, str. 304.

882. Ko govorijo o predanosti resnici, omenjene avtorice mislijo na tisto koncepcijo realnosti, ki jo oblikuje človeška želja po razlagi lastnega življenja ali, točneje, ki jo oblikuje človeška predstava o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Prav tam, str. 308.

883. G. Spiegel: »Nekaterih stvari v zgodovini ne moremo razumeti«, intervju v Razgledih, št. 16, 3, IX 1997, str. 12–15.

884. Gre za izziv, ki je v primeru lingvistične teorije svoj vrh dosegel z dekonstrukcijo, po kateri okraj besedila ni ničesar. Po kateri je vsak zapis »na široko odprt interpretaciji in kot tak podoben dvorani zrcal, ki ne zrcalijo drugega kot lastne podobe in s tem z ničemer ne razgrinjajo ‘resnice’, ki tako ali tako ne obstaja«. (L. Stone, »History and postmodernism«, v: K. Jenkins, The Postmodern History Reader, London – New York 1997, str. 242). Mišljen je izziv, ki v okviru sodobne historične antropologije poudarja, da je imaginarno prav tako imaginativno kot realno ter da semiotične kode obvladujejo vse reprezentacije. In, končno, mišljen je tudi izziv, ki prek ponovnega osredotočenja na besedilo in njegov geografski, časovni, socialni, ekonomski in intelektualni kontekst vse bolj postaja »inačica simbolnega in semiotičnega aspekta kulturne produkcije, znotraj katere je jezik ‘medij, ki zaznava in konstruira realno’«. (Prav tam, str. 242–243.)

885. G. Spiegel, »History, historicism and the social logic of the text in the Middle Ages«, v: K. Jenkins, The Postmodern History reader, str. 185.

886. H. White, »The Problem of Change in Literary History«, New Literary History,7 (1975), str. 109.

887. D. LaCapra, Soundings in Critical Theory, London 1989.

888. G. Spiegel, »Za teorijo …«, str. 59. Gl. tudi prispevek M. Jaya, »Should Intellectual History Take a Linguistic Turn? Reflections on Habermas-Gadamer Debate«, v: D. LaCapra in S. L. Kaplan, ur., Modern European Intelectual History: Reappraisal and New Perspectives, 1982, str. 86–110.

889. Prav tam, str. 59–60.

890. G. Spiegel, The Past as Text. The Theory and practice of Medieval Historiography, Baltimore & London 1997, str. XIX.

891. G. Spiegel, The past as Text …, str. XII.

892. Prav tam.

893. H. White, »Method and Ideology in Intellectual History«, v: D. LaCapra, S. L. Kaplan (ur.) Modern European Intellectual History, str. 283.

894. H. White, »Historical Emplotment and the Problem of Truth«, v: K. Jenkins (ur.), The Postmodern History Reader, str. 393.

895. G. Spiegel, »History and Postmodernism«, v: K. Jenkins (ur.), The Postmodern History Reader, str. 268.

896. Prav tam, str. 267.

897. »Manifest zgodovinopisja« je eden od stranskih produktov prelomne serije štirih konferenc, ki so jih v dobrih desetih letih organizirali zgodovinarji univerze v Santiagu de Composteli. Prvič se je v španski Galiciji prestižna druščina (Peter Burke, Paul Freedman, Gabrielle Spiegel, Lawrence Stone, Giovanni Levi, Andre Burguiere, Carlos Aguirre, Chris Wickam, Bernard Lepetit, Perry Anderson, Jacques Le Goff, Roger Chartier, Robert Darnton in mnogi drugi) zbrala julija 1993, zadnjič pa leta 2004. Na začetku novega tisočletja so organizatorji pod vodstvom španskega zgodovinarja Carlosa Barrosa izdelali tudi osnutek osemnajstih sklepov, ki pod naslovom Zgodovina pod drobnogledom skušajo kratko in jedrnato odgovoriti na ključna metodološka in teoretska vprašanja sodobnega zgodovinopisja. Po večmesečnem usklajevanju besedila po elektronski pošti je nastal dokument s podnaslovom »Manifest«, ki so ga kolegi na treh celinah prevedli (in objavili) v več kot dvajsetih jezikih. Angleško in špansko besedilo je mogoče priklicati s spletne strani www.h-debate.com.

898. E. H. Carr, »Victorian History«, The Times Literary Supplemet, 19. junij 1953, tukaj povzeto po Richard J. Evans, »Introduction«, v: E. H. Carr, What is History?, Houndmills 2001, str. XIII (v nadaljevanju R. J. Evans …).

899. E. H. Carr, »History without Bias«, The Times Literary Supplement, 30 december 1960, tukaj povzeto po R. J. Evans str. XIV.

900. Prevod B. Turk.

901. T. Parsons in E. Shils, Towards a General Theory of Action (3. ponatis, 1954), str. 167.

902. Prevod N. Pagon.

903. La pensée sauvage, 1962, str. 340–348; te strani citiram zelo svobodno, ne da bi označil izvlečke.

904. Da bi osvetlili nekatere nejasnosti, naj navedemo naslednje vrstice A. Toynbeeja: »Nisem prepričan, da je treba politični zgodovini dopuščati nekakšen privilegij. Dobro vem, da je tu razširjen neki predsodek; to je skupna značilnost kitajske in grške historiografije, ki pa jo je popolnoma nemogoče prenesti na indijsko zgodovino. Indija ima obsežno zgodovino, toda to je zgodovina religije in umetnosti, nikakor pa ne politična zgodovina.« (L'Histoire et ses interprétations, entretiens autour d'Arnold Toynbee, Mouton 1961, str. 196).

905. Na primer umetnostna zgodovina v Naturalis historia Plinija Starejšega.

906. Patafizika, znanost namišljenih rešitev (A. Jarry), opomba prevajalca.

907. Filozofija zgodovine je danes izumrla zvrst ali vsaj zvrst, ki živi samo še pri priljubljeno pikrih epigonih, kakršen je Spengler. To je bila namreč zgrešena zvrst: razen če filozofija zgodovine ni filozofija razodetja, tedaj pa je pri stvarni razlagi dejstev odveč in se bo spet napotila k mehanizmom in zakonitostim, ki ta dejstva pojasnjujejo. Le dva ekstrema lahko preživita: previdnost Božje države in zgodovinska epistemologija; vse ostalo je križanec. Domnevajmo seveda, da upravičeno zatrjujemo, da se splošno gibanje zgodovine usmerja proti Božjemu kraljestvu (sveti Avguštin) ali pa je oblikovano iz sezonskih ciklov, ki krožijo v večnem vračanju (Spengler), ali pa je prilagojeno kakšni »zakonitosti« – pravzaprav empirični ugotovitvi – treh stadijev (A. Comte); ali pa še, »če bi zasledovali igro svobode, bi v njej odkrili enakomeren tok, nepretrgan razvoj«, ki vodi človeštvo, da svobodno živi pod okriljem brezhibne Ustave (Kant). Od dveh stvari izberimo eno: ali je to gibanje preprosta rezultanta sil, ki ženejo zgodovino, ali pa ga povzroča skrivnostna zunanja sila. V prvem primeru se filozofija zgodovine podvaja s historiografijo ali pa je predvsem le historično ugotavljanje v velikem merilu, dejstvo, ki kliče po razlagi, kot vsako historično dejstvo; v drugem primeru pa se ta skrivnostna sila bodisi odkrije z razodetjem (sveti Avguštin) in bomo skušali tako uspešno kot neuspešno izbrskati njene sledove v poročilu o dogodkih, razen če se, kar je bolj modro, odrečemo ugibanju o poteh Previdnosti. Lahko pa gre za dejstvo (Spengler) dejstvo, da zgodovina kroži, nenavadno in nerazložljivo dejstvo, ki so ga odkrili ob opazovanju same zgodovine, toda tedaj je primerneje od padca v trans, da razložimo to čudno odkritje in pogledamo, kateri so konkretni vzroki, da človeštvo kroži; mogoče vzrokov ne bomo našli: tedaj bo Spenglerjevo odkritje historični problem, ena nedokončana stran historiografije.
Vrnimo se k filozofijam zgodovine, ki ugotavljajo, tako kot Kant, da v celoti gibanje človeštva sledi bodisi stremljenju, da hodi po taki in taki poti in da je ta usmeritev posledica konkretnih vzrokov. Podobna ugotovitev zanesljivo nima nobenega drugega pomena kot empiričnega: to je tako, kot bi delno poznavanje Zemlje in kontinentov nenadoma nadomestilo celotno planisfero, kjer bi se nam obris kontinentov prikazal v svoji celovitosti. Vednost o tem, kakšna je oblika celotnega kontinenta skupaj, nas zanesljivo ne bi pripeljala do tega, da bi spremenili opis tistega dela, ki ga poznamo in smo ga že opisali; prav tako nas vednost o prihodnosti človeštva, nikakor ne bi pripeljala do tega, da bi spremenili svoj način pisanja zgodovine preteklosti. In na ta način tudi ne bomo prišli do nobenega filozofskega odkritja. Velike črte zgodovine človeštva nimajo posebne didaktične vrednosti; če gre človeštvo bolj in bolj v smeri tehničnega napredka, to morda ne pomeni, da je takšno njegovo poslanstvo; razlog je lahko tudi v banalnih pojavih posnemanja, »snežne kepe«, v naključju Markovove verige ali epidemičnega procesa. Poznavanje prihodnosti človeštva nima nobenega smisla v samem sebi: vrnilo bi se k preučevanju mehanizmov historične vzročnost; filozofija zgodovine bi se vrnila k metodologiji zgodovine. Comtova »zakonitost« treh stadijev spet vodi k vprašanju, zakaj gre človeštvo skozi tri stadije. In to je storil Kant: njegova nadvse lucidna filozofija zgodovine se predstavlja kot izbira in se vrača h konkretni razlagi. Projekta filozofske zgodovine človeške vrste ne bo, če bi o vsej zgodovini pisal filozofsko. Tega seveda ne skriva, vidi pa ga v tem, da bi napisal del zgodovine, ki vstopa v izbrano perspektivo, perspektivo napredka svobode. Skrbno raziskuje, kateri konkretni razlogi vplivajo, da se človeštvo usmerja proti temu cilju: na primer to, da se celo takrat, kadar se za krajši čas povrne barbarstvo, vsaj praktično »kal svetlobe« prenese na prihodnje generacije, in da je človek ustvarjen tako, da predstavlja plodna tla za razvoj teh kali. In če je ta prihodnost človeštva možna in verjetna, pa nikakor ni zanesljiva; Kant razume pisanje svoje filozofske Zgodovine kot prizadevanje v prid te prihodnosti, da bi bil njen prihod verjetnejši.

908. K. Popper, Misere de l'historicisme, prevod Rousseau, Plon 1956, str. 148–150.

909. Prevod M. Breznik.

910. Nazadnje lahko med temeljne tekste uvrstimo tudi njegov prispevek »The Question of Narrative in Contemporary Historical Theory«, ki je prvič izšel v tematski številki (Studies in the Philosophy of History) History and Theory XXIII 1984/1; v slovenščini je izšel v zborniku Vsi Tukididovi možje: Sodobne teorije zgodovinopisja, 1990.

911. Obširno razloži izvor in pomen besede tropično: (»tropikos«, obrat; v moderni indoevropščini tropus; v klasični latinščini metapher; v moderni angleščini style, ibidem, str. 8) ter temu doda še znano dejstvo, ki pravi, da retorikom, gramatikom in jezikovnim teoretikom tropi pomenijo odklon od dobesedne, običajne ali dejanske rabe jezika, odklon v načinu govora, ki ni sankcioniran niti z navado niti z logiko.

912. Že sama etimologija besede »diskurz« (latinsko discurrere) poenostavljeno pomeni gibanje »gor in dol« oziroma »sem ter tja«. Kot kaže diskurzivna praksa, je to gibanje lahko pralogično, antilogično ali dialektično. Cilj antilogičnega gibanja diskurza je dekonstrukcija konceptualizacije danega izkustvenega področja, okostenelega v hipostaziranju, saj slednje preprečuje drugačno – novo razumevanje, ali na formalni ravni zanika tisto, za kar nam občutek govori, da bi ustrezalo določenemu življenjskem okolju. Pralogično gibanje pa stremi za tem, da neko izkustveno področje, polje podpira za analizo logičnega mišljenja. Določen diskurz se torej giblje »gor in dol« med privzetimi principi kodiranja spoznanj in podrejeno zmešnjavo fenomenov, ki nasprotujejo razvrščanju v okvir konvencionalnih pojmov, kot so »realnost«, »resnica« ali »možnost«. Premika se »sem in tja« (kot tkalski čolniček, opomba White) med alternativnimi načini kodiranja realnosti, od katerih pa so nekateri morda že sprejeti, in sicer na podlagi diskurzivnih tradicij, ki obvladujejo določeno raziskovalno področje. Drugi zopet so ideolekti avtorja, ki jih le-ta želi adaptirati kot vrednote.

913. Prevod P. Klepec.

914. Prevod P. Klepec.

915. Ibidem, str. 90.

916. Ibidem, str. 88.

917. J. van Heijenoort, »Logical Paradoxes«, v: The Encyclopedia of Philosophy, ur. P. Edwards, London 1967, str. 45–51.

918. F. R. Ankersmit, Narrative Logic: A Semantic Analysis of the Historian's Language, The Hague 1983, str. 239, 240.

919. H. White, Metahistory: The Historical Imagination in Nineteenth Century Europe, Baltimore 1973, str. 37.

920. F. R. Ankersmit, »The Use of Language in the Writing of History« v: Working with Language, ur. H. Coleman, Berlin 1989.

921. H. Bertens, »Het 'Talige' Karakter van der Postmoderne Werkelijkheid« v: Modernen versus Postmodernen, str. 135–53. Bertensovo stališče je pravzaprav še vedno modernistično: zaradi njegove teze, da jezik nikoli ne more predstavljati polnosti realnosti, je videti, da je izbral stališče znotraj polarnosti jezika in realnosti, namesto zunaj, kot bi to zahtevali postmodernisti.

922. White, Metahistory, str. 30; P. Ricoeur, »The Model of the Text: Meaningful Action Considered as a Text«, v: Interpretative Social Science, ur. P. Rabinow in W. Sullivan, London 1979, str. 73.

923. Von der Dunk, De Organisatie van het Verleden, Bussum 1982; prim. npr. str. 169, 170, 344, 362, 369.

924. E. H. Gombrich, »Meditations on a Hobby Horse, or the Roots of Artistic Form«, v: Aesthetics Today, ur. P. J. Gudel, New York 1980.

925. A. Megill, Prophets of Extremity: Nietzsche, Heidegger, Foucault, Derrida, Berkeley 1985; prim. zlasti str. 2–20.

926. C. P. Bertels, »Stijl: Een Verkeerde Categorie in de Geschiedwetenshcap«, v: Groniek 89/90, 1984, str. 150.

927. N. Goodman, »The Status of Style«, v: N. Goodman, Ways of Worldmaking, Hassocks 1978, str. 26.

928. P. Gay, Style in History, London 1974, str. 3.

929. A. C. Danto, The Transfiguration of the Commonplace: A Philosophy of Art, Cambridge, Mass. 1983, str. 188.

930. G. Duby in G. Lardreau, Geschichte und Geschichtswissenschaft: Dialoge, Frankfurt/M 1982, str. 97, 98.

931. Naslovnik – opomba prevajalca.

932. Poznavalec – opomba prevajalca.

933. J. Huizinga, »De Taak der Cultuurgeschiedenis«, v: J. Huizinga: Verzamelde Werken 7, Haarlem 1950, str. 71, 72.

934. G. Duby in G. Lardreau, nav. delo, str. 98 ff.

935. To je Leitmotif v D. P. Spence, Narrative Truth and Historical Truth: Meaning and Intepretation in Psychoanalysis, New York 1982.

936. R. Rorty, »Freud and Moral Reflection«, str. 17. (Fotokopijo tega članka mi je dal avtor, žal pa o članku nimam nobene druge informacije.)

937. Programmaboek Congres »Balans en Perspectif«, Utrecht 1986, str. 50.

938. To se seveda nanaša na tezo K. Löwitha v njegovem delu Meaning in History, Chicago 1970.

939. Lyotard, La condition postmoderne, nav. delo, str. 49–63.

940. F. R. Ankersmit, »De Chiastische Verhouding Tussen Literatuur en Geschiedenis«, v: Spektator, oktober 1986, str. 101–120.

941. Frapanten dokaz izrazito manjšajočega se pomena evropske preteklosti podaja M. Ferro, Hoe de Geschiedenis aan Kinderen Wordt Verteld, Weesp 1985.

942. J. Romein, Op het Breukvlak van Twee Eeuwen, Amsterdam 1967, I., str. 35.

943. Culler, On Deconstruction, nav. delo, str. 8.

944. Ibidem

945. J.-J. Rousseau, Les Rêveries du promenneur solitaire, Paris 1972, str. 101.

946. S. Freud, »Das Unheimliche«, v: S. Freud: Studienausgabe, IV., Psychologische Schriften, Frankfurt/M 1982, str. 264. [Nav. po prevodu Doris Debenjak v: Das Unheimliche, Ljubljana 1994, str. 26.]

947. Te pripombe o izvorih grške historične zavesti močno dolgujem gospe J. Krul-Blok.

948. Prevod D. Hrzenjak in M. Breznik.

949. Tako Jacques Derrida trdi, da je splošni cilj dekonstrukcije »izogibanje tako temu, da bi preprosto nevtralizirala binarna nasprotja metafizike, kot tudi temu, da bi preprosto bivala v zaprtem območju teh nasprotij ter jih tako potrjevala«. Prva faza dekonstruktivne strategije je uničenje hierarhij, ki temeljijo na takih binarnih nasprotjih, čemur sledi osvoboditev disonanc (aporija ali nedoločenost) v vsakem govornem ali pisnem dejanju, s čimer se zruši celoten podedovani miselni red. Gl. J. Derrida, Positions, prevod in opombe Alan Bass, Chicago, 1981, str. 41. Pri tem je dekonstrukcija del tega, kar Ihab Hassan opisuje kot veliko širši vzorec postmodernizma, ki ga opredeljuje kot »nedoločenost in imanenco; povsod navzoči privid, psevdodogodke; povsod prisotno zavestno pomanjkanje znanja, lahkotnost in izginjanje; novo časnost ali, še bolje, nečasnost, veččasovni smisel za zgodovino; sestavljanko ali jasen, transgresiven ali dekonstruktiven pristop k znanju in avtoriteti; ironično, parodistično, refleksivno, fantastično zavest o trenutku; jezikovni obrat, semiotično nujnost v kulturi; in, v družbi nasploh, nasilje lokalnih želja, stopljeno v terminologijo zavajanja in sile.« Na kratko, kar Hassan razume kot »obsežno revizijsko voljo v zahodnem svetu, kodekse, norme, postopke, vere ki razdoločajo in ponovno določajo – in napovedujejo posthumanizem«: I. Hassan, The Postmodern Turn: Essays in Postmodern Theory and Culture, Ohio 1987, str. xvi.

950. N. Partner, »Making Up Lost Time: Writing on the Writing of History«, Speculum, IXI (1986), str. 95

951. Tako Michel de Certeau pravi, »naloga preteklosti je, da pokaže drugost«. M. de Creteau, The Writing of History, prevod Tom Conley, New York 1988, str. 85. Za de Certeauja ta »drugost«, ki prihaja iz resničnega sveta, nikoli ni zgolj jezikovna stvaritev, temveč réel, ki ga ni moč popolnoma razumeti in ga zato ni mogoče v celoti poustvariti po zgodovinarjevih željah. Prav v tem smislu se lahko omalovaževanemu pojmu »objektivnosti« v zgodovinopisju vrne nekaj uporabnosti. Kot pravi Dominick LaCapra, »objektivnost vsebuje zahtevo, da se soočimo z dejstvi, ki bi lahko bila neprijetna za to, kar bi radi predstavili, ali za vzorce, ki bi jih radi našli. Je v vzajemnem odnosu s »koeficientom upora«, tako v »tekstovnem gradivu, ki ga razlagamo, kot tudi v oblikah empirične resničnosti, o kateri sklepamo na podlagi tega ali podobnih gradiv«: gl. D. LaCapra, Soundings in Critical Theory, Ithaca, NY, 1989, str. 37–8.

952. Primer, kako to deluje, najdemo v Baxandallovi uporabi »Bougierjevega načela«, ki ugotavlja, da »če je težko najti razmerje med dvema izrazoma, spreminjajte enega od njiju, dokler se ne ujema z drugim, vendar si zapomnite, kakšne spremembe so bile potrebne.« Tako Baxandall, ki priznava, da sta »umetnost in družba analitična koncepta iz dveh različnih tipov kategorizacije človeških izkušenj« – torej sta »nehomologni sistematični stvaritvi, postavljeni nad prepletene vsebine« – pokaže, kako so nekatere veje moderne kritike spremenile izraz »družba« v izraz »kultura«, da bi tako med njima vzpostavile homologno razmerje, ki ga lahko analiziramo. Gl. M. Baxandall, »Art, Society and the Bougier Principle«, Representations, X (1985), str. 40–1. Za razpravo o Baxandallu gl. tudi Stephen Greenblatt, »Towards a Poetics of Culture«, v H. A. Vesser (ur.), The New Historicism (New York 1989), str. 11–12.

953. Citirano v Lee Patterson, Negotiating the Past: The Historical Understanding of Medieval Literature (Madison, 1987), str. xi. Gl. tudi Williams, Marxism and Literature, str. 98–9; R. Williams, Keywords: A Vocabulary of Culture and Society, popr. izd. (New York, 1985), str. 204–6. Posredovanje (medizacija) v svojem »klasičnem« pomenu tu ustreza Williamsovi opredelitvi (ii), Adornova različica pa spada v njegovo kategorijo (iii).

954. To bi lahko povedali tudi preprosteje, če bi rekli, da so to, kar preučujemo v preteklosti, diskurzi, ki predstavljajo opredeljive enote posredovanih in posredujočih praks in prepričanj dane družbe. Rezultat te osredotočenosti na diskurz je, kot trdim, zrušiti besedilo in kontekst v eno samo, estetizirano razumevanje kulture, postopek, značilen za kritiko Novega historicizma (New Historicist), z njeno samopriznano izdelavo kulturne »poetike«, in, v manjši meri, novih oblik kulturne zgodovine, ki obe obravnavata besedila in njihove kontekste, kot da so enako del široke žile diskurzivne produkcije, značilne za dano obdobje. Gl. Spiegel, »History, Historicism, and the Social Logic of the Text«, str. 67–74. Tako Lynn Hunt, sama primer in zagovornica nove kulturne zgodovine, postavlja po mojem mnenju zelo ustrezno in prodorno vprašanje, ki izhaja iz osredinjanja Novega historicizma in kulturne zgodovine na družbene prakse dane družbe kot na diskurzivno homologne artefakte: »Kje bi bili, če bi se za vsako prakso – pa najsi bo gospodarska, intelektualna, družbena ali politična – pokazalo, da je kulturno določena? Ali, z drugimi besedami, ali lahko zgodovina kulture deluje, če ji vzamemo vse teoretične predpostavke o odnosu med kulturo in družbenim svetom, pa čeprav je njena agenda sestavljena tako, da spodkopava vse domneve o odnosu med kulturo in družbenim svetom?«: Lynn Hunt, »History, Culture and Text«, v Lynn Hunt (ur.), The New Cultural History (Berkeley 1989), str. 10.

955. Če si sposodim izraz Haydna Whita, »The Problem of Change in Literary History«, New Lit. Hist., vii (1975), str. 109. Izraz »konstantiven« za jezik, ki je instrumentalen ali opisen, sem povzela iz LaCaprove uporabe tega izraza v deluSoundings in Critical Theory.

956. Gl. M. Jay, »Should Intellectual History Take a Lingustic Turn? Reflections on the Habermas-Gadamer Debate,« v LaCapra in Kaplan (ur.) Modern European Intellectual History, str. 110.

957. To se dejansko sklada z Joyceovo prakso v njegovi nedavni knjigi Visions of the People: Industrial England and the Questions of Class, 1848–1914 (Cambridge, 1991), čeprav se zdi, da ni skladno z njegovo sedanjo polemiko. V Visions of the People Joyce pri spodbijanju tradicionalnih pojmov »razred« nikakor ne odstopa od ideje družbene resničnosti, ki pogojuje specifične infleksije v kulturi delovnega razreda. Kljub temu da začne z zagovarjanjem »razširjenega pomena jezika kot sistema znakov – kar bi lahko imenovali semiologijo družbenega reda« (str. 17), zaključi s trditvijo, da »so bile [same] zasnove družbenega reda povezane s poskusi, da bi v izkušnjo revščine, pomanjkanja varnosti in dela vnesli red in spodobnost« (str. 330). Ta »izkušnja« je vključevala predvsem grobo resničnost revščine in lakote, ki je kot izkušnja, kot pravi v nadaljevanju (str. 338), oblikovala popularno kulturo v prizadevanju, da bi ustvarila družbeno identiteto za revne in delovne ljudi. Zdi se, da Joyce predlaga, naj se da v razumevanju kulture delovnega razreda izkušnji revščine enaka teža kot izkušnji dela, ter tako zmanjšuje pomen »razreda« kot osnovnega vidika popularne identitete. Iz Joyceove knjige ni razvidno, ali verjame, da je bila sama revščina pripovedni konstrukt, vendar pa se zdi, da njegovo prepričanje, da je »revščina težnje sprevrgla v vdanost v usodo, vendar je hkrati spodbujala vizije o boljšem življenju in pravičnejšem svetu« (str. 341), temu nasprotuje, kakor tudi njegova nadaljnja trditev, da so »diskurzi dejavno oblikovali zaznave, vendar zgolj zato, ker so izražali potrebe in želje svojega občinstva«. Obe trditvi nakazujeta relativno stopnjo avtonomije (ali z drugimi besedami, relacijsko soodvisnost) med izkušnjo in kulturo kot ločenima redoma pojavov. Če ga torej ne razumem napačno, v teh trditvah vidim isti poskus, da bi v analizi ustvarjanja kulture zaobjel diskurzivne in stvarne resničnosti, ki sem ga poskušala izraziti v svojem delu o zgodovinopisju trinajstega stoletja. Hvaležna sem Richardu Priceu, da je z mano razpravljal o Joyceovem delu.

958. V tej razpravi sem ob strani pustila hermenevtični problem našega branja obeh kategorij besedil in miriado načinov, na katere jih razlagamo in napačno razlagamo, predvsem zato, ker je za zgodovinsko »branje« tako bistveno, da se razume samo po sebi. Ne zavzemam se za to, da bi se v svoji sposobnosti pridobivanja »resničnega« opisa wie es eigentlich gewesen vrnili k pozitivističnemu prepričanju, niti v imenu zdrave pameti ne pozivam k pristnosti »izkušenj«. Vendar pa bi rada odprla epistemološki prostor, ki bi dopuščal stopnjo pozitivističnega razumevanja preteklosti, pa naj jo sodobne ideološke leče naredijo še tako nepopolno in izkrivljeno.

959. Prevod P. Klepec.

960. Oxford English Dictionary, Oxford 1971, str. v.

961. Dobesedno surgere pomeni »voditi navzgor«, beseda pa je sestavljena iz sub- »navzgor od spodaj« + regere, »voditi, vladati«. Indoevropski koren regere je regi.., katerega pomen, »premikati se v ravni vrsti«, pripelje do množice besed, ki označujejo poštenost in pravo ter vladanje in režim, ki vodijo v ravni črti. Gl. The American Heritage Dictionary of the English Language, Boston 1976, str. v. source.

962. Goethe je v Faustu izkoristil številne povezave, ki jih ima beseda z zgodovino. Gl. razpravo o Quellen v Goethejevem Faustu, v 6. poglavju, »Figures in the Rumpelkammer: Goethe, Faust, Spengler«.

963. Prevod I. Naglič.

964. H.-U. Wehler, Zgodovina kot zgodovinsko družboslovje, Frankuft/M 1973, str. 22.

965. Prim. J. Habermas, »Ali lahko kompleksne družbe razvijejo razumno identiteto?«, v: isti, K rekonstrukciji zgodovinskega materializma. Frankuft/M 1976, str. 92–126. Nadalje: J. Kocka, Zgodovina in pojasnjevanje. Nastavki, Göttingen 1989, str. 140–159.

966. Slovenski prevod Nede Pagon je izšel v knjižici, ki sta jo izdala Studia Humanitatis in Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

967. Npr. »On Microhistory«, v: P. Burke, New Perspectives on Historical Writing, 1991.

968. Npr. Inheriting Power: The Story of an Exorcist [Dedovanje oblasti: zgodbe nekega izganjalca hudiča], 1988.

969. Prevod A. Jereb.

970. Besedilo je avtor predstavil na 4. psihoanalitičnem kolokviju Societ à Psicanalitica Italiana z naslovom Verit à storica e Psicanalisi 15. decembra 2001 v Benetkah.

971. H. White, Tropics of Discourse. Essays in Cultural Criticism, Baltimore – London 1978, str. 2, 22–23.

972. P. de Man, Blindness and Insight. Essays in the Rhetoric of Contemporary Criticism, Minneapolis 1983, str. ix.

973. C. Ginzburg,Rapporti di forza, Milano 2000.

974. Ibidem, str. 43. Ginzburg tu citira Donno Haraway.

975. Ibidem, str. 45.

976. Ibidem, str. 47.

977. P. Levi, Sommersi e salvati, Torino 1986.

978. G. Agamben, Quel che resta di Auschwitz. L'archivio e il testimone, Torino 1998.

979. Ibidem, str. 64–65.

980. Ibidem, str. 13.

981. Ibidem, str. 9.

982. Ibidem, str. 15.

983. Ibidem, str. 31.

984. Ibidem, str. 49.

985. Ibidem, str. 111.

986. Ibidem, str. 111.

987. P. de Man, The Rhetoric of Romanticism, New York 1984, str. 122.

988. P. de Man, Allegorie della lettura, Torino 1997.

989. S. Freud, Costruzioni nell'analisi [Konstruktionen in der Analyse], 1937, XI, str. 543–544.