O življenju skladatelja Amandusa Ivančiča (Ivanschiz, Ivanschitz, Ivancsics, Ivanschütz) nam je danes znanih samo nekaj drobcev. Iz naslovnih strani njegovih del je razvidno, da je bil redovnik (»P/adre/ Amando Ivanschiz«, »P. Ivanczitz«), nekatere med njimi ga predstavljajo kot člana belo oblečenega mendikantskega reda pavlincev eremitov (»A/dmodum/ R/everendo/ D/omino/ P/adre/ Amando Ivanschiz ord/inis/ S/ancti/ Pauli P/rimi/ Erem/itae/«). Edini doslej znani arhivski vir, ki govori o njem in ga postavlja v določeno okolje in čas, je četrta od petih računskih knjig graških jezuitov o upravi njihove cerkve sv. Egidija, današnje graške stolnice. Skladatelja omenjata v tej knjigi dva zapisa. Prvi pravi, da se je leta 1755 pripeljal v Gradec iz bližnjega pavlinskega samostana Maria Trost zaradi izvedbe svoje kompozicije (»Pro curru, quo ex Mariae Consolatricis Monasterio ad probandam musicam vectus est VP. Compositor Amandus Ivantschiz .... 1.30«), drugi pa, da je leta 1758 dobil honorar za nekaj kompozicij (»Pro 5 lytaniis et uno Sacro Cantato a VP. Amando Ivantschiz compositis .... 20«). In to je vse. Ena izmed listin konventa Maria Trost sicer leta 1776 še omenja nekega patra Amandusa, vendar brez priimka in zato ni jasno, ali gre za skladatelja, sedem let pozneje v seznamu redovnikov tega samostana ni naveden. Za trditev hrvatskega muzikologa A. Vidakovića, da je bil Ivančič po razpustu samostana Maria Trost v jožefinskih reformah leta 1786 nekaj časa organist katedrale v Gradcu, v izvirnem arhivskem gradivu ni podlage. Ne vemo, ali je razen na Štajerskem delovai še kje drugje. Spričo stevilnih prepisov njegovih del na Českem, Moravskem in Slovaškem se poraja vprašanje o njegovih zvezah s temi deželami, vendar za zdaj ni dokazov, da je tam kdaj živel ali pa bil, kot meni češka muzikologinja Th. Strakova, celo rojen. Noben dokument tudi ne sporoča, kakšno je bilo njegovo krstno ime (ime Amandus je nedvomno dobil in nosil kot redovnik), prav tako tudi ne, kje in kdaj se je rodil ter kje in kdaj je umrl. O tem so mogoče samo domneve. Če je bil leta 1755, ko z zapisom graških jezuitov prvič stopi iz teme, ki zagrinja njegov rod in mladost, star okrog trideset let, se je moral roditi nekje v letih 1720/25, umrl pa je, če upoštevamo listine samostana Maria Trost in povprečno življenjsko dobo v tistem casu, morda okrog leta 1780. Skladateljev priimek in nekaj (sicer redkih) s slovensko in hrvatsko folkloro obarvanih mest v njegovi glasbi kažejo povsem nedvoumno, da gre za človeka iz južnoslovanskega narodnostnega sveta. Toda priimek je razširjen po precej širokem območju, tako na Hrvatskem kot v Sloveniji (najbolj sklenjeno ozemlje z Ivančiči je tu na Štajerskem in prek novomeškega okraja in okolice Ljubljane sega na Primorsko), zato skladateljeve narodnostne pripadnosti ni mogoče natančneje določiti brez podatka o kraju njegovega rojstva, ta pa za zdaj ni znan.

Bolj kot življenje Amandusa Ivančiča nam je znano njegovo skladateljsko delo. Očitno je bil plodovit in v svojem času priljubljen skladatelj, kajti doslej zbrani podatki kažejo, da je ustvaril blizu sto kompozicij, ki so razsejane po dokaj obsežnem prostoru v Srednji Evropi, največ v Avstriji in Češkoslovaški, pa tudi v Nemčiji, na Madžarskem, v Belgiji in Jugoslaviji, tu v Sloveniji (Ljubljana, Novo mesto) in na Hrvatskem (Zagreb). V razvidu je petdeset nahajališč, a to število se močno poveča, če upoštevamo še provenienco tistih skladb, ki jih danes hranijo državni arhivi, knjižnice in muzeji. Med duhovnimi deli je dvajset maš (pri enaindvajseti, ki se tudi pripisuje Ivančiču, je njegovo avtorstvo dvomljivo), dvajset lavretanskih litanij, sedem kratkih oratorijev, posvečenih svetnikom jezuitskega reda Alojziju Gonzaga, Ignaciju Loyola in Francisku Ksaverskemu, kantata »Gemitus Crucifixi Jesu Nazareni«, »Motetto de beata Virgine Maria« in se nekaj manjših skladb, med posvetnimi pa dvaindvajset simfonij, dober ducat komornih kompozicij in dve za sam čembalo, toda ti sta vprašljivi. Vsa ta dela so se ohranila v prepisih instrumentalnih in vokalnih glasov v cerkvenih, samostanskih in aristokratskih glasbenih zbirkah. Znan ni noben natis kakšne Ivančičeve kompozicije, toda nekaj komornih imata v svojih katalogih dva sodobna nemška založnika, Breitkopf, o katerem vemo, da je v svoji delavnici narejene prepise, sloveče po zanesljivosti, lepi obliki in trpežnem papirju, prodajal za štiri groše polo, in Ringmacher.

Amandus Ivančič je osebnost prehodnega razdobja v glasbeni umetnosti 18. stoletja, razdobja, v katerem so se stilni ostanki baroka prepletali s prvinami galantnega in občutljivega sloga, širše rečeno zgodnjega klasicizma. Kaže, da je bilo obdobje njegove največje skladateljske dejavnosti poldrugo desetletje med letoma 1755 in 1770. Pretežna večina njegovih del je nedatirana, a tudi vrednost letnic pri datiranih je le relativna, ker gre za prepise in ne za izvirnike. Najstarejša med datiranimi skladbami je maša v C iz leta 1757 v samostanu Gottweig, največ datiranih rokopisov pa je iz razdobja 1762—1772. Prepisi nekaterih litanij so na Češkem in Slovaškem nastajali še v začetku 19. stoletja, zaznamki na dveh mašah iz premonstratenskega samostana na Strahovu pa pričajo, da so ju izvajali vse do srede tega stoletja. V novem času je skladatelj prvič omenjen leta 1901 v leksikonu Roberta Eitnerja. Pravo znanstveno zanimanje zanj se je prebudilo nekaj let pred drugo svetovno vojno, in sicer na Moravskem, kjer je prvi preučeval njegova dela muzikolog Vladimir Helfert. Pri nas je že dokaj prej prvi opozoril na Ivančiča Stanko Premrl in v svojem resda kratkem zapisu leta 1922 v Cerkvenem glasbeniku pripomnil, da »smemo s precejšnjo verjetnostjo, če ne z gotovostjo sklepati, da je bil domačin, Slovenec«.

Pisava skladateljevega priimka v rokopisih iz 18. stoletja in v znanstveni literaturi je neenotna. Viri navajajo nič manj kot štirideset variant, pač zaradi različnih narodnosti prepisovalcev, ki so ime prilagajali domači ortografiji, gotovo pa tudi zaradi različnih stopenj njihove natančnosti in izobrazbe. Daleč najpogostejši sta obliki Ivanschiz in Ivanschitz. Vsako od njiju srečamo približno petdesetkrat. Že precej bolj redke so variante Ivancsics, Ivanschütz in Ivanschicz, a posamič naletimo še na več kot trideset drugih oblik. V vseh primerih gre seveda za isti priimek južnoslovanskega izvora, ki je izpeljan iz moškega krstnega imena Ivan ter doma v Sloveniji in na Hrvatskem: Ivančič, Ivančić. Toda če upoštevamo tisti dve obliki, ki se v izvirnih rokopisih iz 18. stoletja pojavljata daleč najbolj pogosto, bi bilo treba skladateljevo rodbinsko ime pisati in brati Ivanšic ali Ivanjšic. To sta variantni pisavi priimka iste korenine, sicer veliko bolj redki in znani samo v severnovzhodnem delu slovenske Štajerske, v ptujsko-ljutomerskem območju, vendar v tem primeru pravilnejši. Tudi to pa je seveda le domneva.

* * *

Komorne kompozicije so v primerjavi s simfonijami, mašami in litanijami nekoliko manjša skupina Ivančičevih del. Znanih je šestnajst in sicer dve v C, dve v D, ena v Es, tri v F, štiri v G, dve v A in dve v B duru (v nekaj primerih se kopije istih skladb razlikujejo v tonaliteti, navadno za sekundo). Hranijo jih knjižnice in arhivi v Nemčiji (Karlsruhe, München, Münster, Donaueschingen), Avstriji (Dunaj, Lambach), Českošlovaški (Praga, Zamberk, Brno, Martin) in na Madžarskem (Keszthely). V pretežni večini to niso njihova prvotna nahajališča. Najbogatejši hranišči sta Badenska deželna biblioteka v Karlsruhe in Univerzitetna knjižnica v Brnu. Prva ima deset skladateljevih komornih del, ki izvirajo iz glasbene zbirke badenskih mejnih grofov, druga štiri; rokopisi le-teh so nekdaj pripadali glasbeni zbirki grofov Waldsteinov na gradu Doksy na severnem Češkem, bili pa so v novejšem času uničeni in so ohranjeni samo na mikrofilmskih posnetkih. Nekaj neohranjenih in deloma neidentificiranih skladb omenjajo inventarji glasbenih zbirk princev Hohenzollernov v Sigmaringnu (1766), knezov Waldburgov v Zeilu (1767) ter samostanov Rajhrad (1 771) in Nova Rise (1825) na Moravskem. Polovica skladateljevih ohranjenih komornih kompozicij so po doslej zbranih podatkih unikati, druge so znane v več, tudi šestih primerkih. Vsega skupaj je v razvidu triintrideset rokopisov in fragment štiriintridesetega. Datirana sta med njimi samo dva in sicer z letnicama 1762 in 1765, posredno pa govore o času nastanka teh del omenjeni inventarji in to, da jih sedem navaja leta 1767 v Supplementu II svojega kataloga znani leipziski založnik J. G. I. Breitkopf in dve od njih šest let pozneje berlinski založnik C. U. Ringmacher.

Naslovne strani označujejo Ivančičeve komorne skladbe različno kot »Sonata«, »Divertimento«, »Trio«, »Simfonia«, »Nocturno«, inventarji kot »Parthia«. Isto kompozicijo najdemo tudi pod štirimi različnimi naslovi. V bistvu pa so to dela istega kompozicijskega tipa. Vsa so pisana »a tre« za dva solistična instrumenta in bas in sodijo torej v baročno zvrst triosonate, ki pa je v vrsti kompozicijskih elementov prilagojenega času in kaže poleg baročnih usedlin poteze zgodnjeklasicističnega sloga. V ciklični konstrukciji skoraj povsem prevladuje model s tremi stavki, tak, kot je razviden iz prvih treh sonat za to izdajo pripravljenega izbora: na prvem mestu je stavek v počasnem ali zmernem tempu z oznako Largo, Adagio, Andante ali Andantino, na drugem menuet s triom, na zadnjem Allegro. Oba obrobna stavka sta v sonatni obliki. V dveh triosonatah z opaznimi prvinami občutljivega sloga — to sta četrta in peta sonata našega izbora — je vrstni red zadnjih dveh stavkov tega vzorca zamenjan: Allegro je v njih srednji, a menuet, obakrat brez tria, sklepni stavek. Ostali nizi so grajeni različno. Eden se približuje oblikovnemu obrazcu skladateljevih tristavčnih simfonij (Affettuoso, Largo, Tempo di minuetto), drugi izdaja ciklično zasnovo divertimenta s petimi stavki (Andante, Allegro, Menuet-Trio, Andante, Allegro), zadnji, morda najstarejši od vseh, pa se zgleduje po štiristavcni obliki baročne sonate da chiesa in jo hkrati variira: običajni uvodni Grave je zamenjan z Affetuosom in tradicionalna giga na koncu s polonezo, docela v duhu izročila pa sta oblikovana srednja dva stavka — drugi kot fugiran Allegro, tretji kot Siciliano v vzporedni molski tonaliteti. Vsi stavki ciklov stoje praviloma v istem tonskem načinu in to je ena starinskih potez skladateljevega komornega opusa.

Sonatna oblika, ki jo uporablja Ivančič, je rudimentarna zgodnjeklasična sonata, tridelna s popolno reprizo, kot je značilna za njegove simfonije, ali pa dvodelna z nepopolno reprizo. Glasbene misli so lapidarne, a tematski kontrast je izrazen dovolj jasno, dasi naletimo tudi na primere monotematičnosti in take, kjer je razlikovanje med primarnim in sekundarnim gradivom težavno in dajejo vtis politematičnosti. Drugo temo postavlja skladatelj večkrat v dominanto dominante in to bi utegnila biti njegova posebnost. Najmanj razvit del oblike je izpeljava, vendar je treba pripomniti, da ima Ivančič v nekaterih delih, po vsej verjetnosti v poznih, tudi razmeroma obsežne in z dobrim tematičnim delom grajene izpeljave.

Izvajalski sestavi variirajo, a ne močno. Najdemo naslednje: violina, viola in bas, flavta, viola in bas, dve violini in bas, dve flavti in bas, flavta, violina in bas. Daleč najpogostejša je prva zasedba, zadnje tri so redke, tako rekoč izjemne. Značilno je predvsem to, da se kot drugi solistični instrument zelo izrazito pojavlja viola, torej ne več sopranski, ampak instrument srednje lege. Najnižji glas, označen kot »basso« ali »violoncello«, izjemoma kot »fondamento«, ni oštevilčen v nobenem rokopisu in pogosto tudi ni vzor generalnega basa, kljub temu pa so ga po vsej verjetnosti se zmerom izvajali s sodelovanjem akordičnega glasbila. Kot s svojim slogom predstavljajo komorne skladbe Amandusa Ivančiča tudi z instrumentacijo prehodno stopnjo v razvoju baročne sonate a tre v klasične komorne zvrsti, in sicer v godalni trio ali v klavirski kvartet — odvisno od usode instrumenta s tipkami, ki je skupaj z violončelom igral v teh delih basovski part.

Skladateljev kompozicijski stavek je jedrnat, v glavnern preprost, v posameznostih celo neuglajen. Njegova najmočnejsa sestavina je melodika. Čeprav je zaznamovana z manirizmi dobe, je vendar tako v hitrih kot v počasnih stavkih dovolj sveža in prikupna in kaže avtorja kot ljubeznivo muzikalno naravo, ki zmore pritegniti poslusalčevo pozornost še danes.