I. MELODIJA

Za napev pesmi uporabljajo mlajši pevci v Prlekiji najpogosteje splošno znani izraz melodija, starejši pevci pa še besedo »viža«, kije v rabi tudi v ostalih slovenskih pokrajinah.

1.) Intonacija

Napevi pesmi iz Prlekije se gibljejo v naravnih intervalih v okviru diatonike, pa tudi pentatonike in tetratonike ter oligotonskih tonalnih osnov. V nekaj izjemah imamo primere nedoločene intonacije (napevi št. 1, 221, 329, 548), kar je označeno s puščico nad posameznimi toni. Najpogostejši postop napeva je v velikih in malih sekundah, malih in velikih tercah in čistih kvartah; drugih intervalov je vse manj, čim večji so. Tako se npr. interval male in velike sekste pojavlja še 313-krat, male septime 85-krat, none pa le enkrat. Če upoštevamo, da se prav ti večji intervali pojavljajo le v nekaterih primerih, zato pa povečkrat v istem napevu (npr. napev št. 391, 430) in če še bežno pregledamo notno sliko v zbirki, moremo reči, da se večina napevov giblje v zares postopnih ozkih intervalih, s čimer se ustvarja tipična vokalna melodija pri napevih pesmi iz Prlekije.

Posledica tujih vplivov, ki jih tu opazimo, je uporaba intervala zmanjšane kvinte. Pojav tega intervala imamo v napevu 64-krat, v kadenci na koncu napeva pa 30-krat in sicer v skoku iz IV. stopnje navzdol na VII. stopnjo. Taka kadenca je značilnost srednjeevropskega melosa (npr. napev št. 188, 414, 430). Drugih disonantnih intervalov napevi ljudskih pesmi v Prlekiji ne vsebujejo. Izjemno nastopi samo nekajkrat povečana kvarta (npr. napev št. 379).

2.) Initialis

Ljudske pesmi iz Prlekije se začenjajo zelo pogosto na kvarti izpod tonike. To je značilno dejstvo, ker je takih pesmi v tej zbirki precej (35,6%). Pri mnogih je to predtakt, ki ustreza anakruzi v tekstu. Pojav tolikih pesmi s to značilnostjo se zdi posledica vpliva govornega akcenta slovenskega jezika, pa tudi ljudske in umetne glasbe srednje Evrope na napeve iz Prlekije. Druga največja skupina so pesmi z začetkom na tonih toničnega trizvoka. Pesmi z začetki na ostalih lestvičnih tonih je le majhno število.

Takle je pregled vseh primerov v pričujoči zbirki:

3.) Razloženi akord

Pesmi ki uporabljajo v gibanju melodije tudi razloženi akord, je v tej zbirki 245. Razlikujemo dva različna načina pojavljanja razloženega akorda v napevih iz Prlekije. Pri prvem se razloženi trizvok pojavlja samo v določenih delih napeva, v glavnem v začetku, ali še kdaj, medtem ko se v drugih delih napev giblje tako, da si različni, pretežno ozki intervali sledijo drug za drugim. V drugi skupini je napev grajen skoraj v celoti iz razloženih akordov, ki jasno kažejo na funkcijo tonike in dominante. V tem primeru gre očitno za melodiko alpskega folklornega področja (npr. št. 543), ki so jo prinesli semkaj iz drugih slovenskih krajev ali pa je pesem nastala tod pod vplivom alpske melodike.

Razloženi akord se pojavlja:

4.) Melodične kadence

Za odkrivanje značilnosti napeva so pomembne melodične kadence, tj. gibanje dveh ali več zadnjih tonov melodije.

a) Finalis tonika

Pri pesmih, ki imajo finalis na toniki, prevladujejo primeri, pri katerih se napev končuje s toni mi-re-do in taki s pomikom prek vodilnega tona na toniko. Pojav vodilnega tona je ena od karakteristik durske tonalitete v takih napevih. Drugih kombinacij v tej skupini je manj in niso posebno značilne. Mogoče bi kazalo posebej omeniti še pesmi, ki se končajo s ponavljanjem istega tona, čeprav jih je zelo malo (16), toda take vsebuje ljudska tematika sosednje Hrvaške pa tudi Srbije, kjer je to pogost pojav.

V tej skupini se torej napev konča:

b) Finalis na terci tonike

Pesmi s finalisom na terci tonike je manj. Najštevilnejši primeri v tej skupini so tisi, pri katerih se napev giblje postopno prek V. in IV. stopnje na terco tonike. Ta ton označujemo kot tonično terco tedaj, kadar se melodična krivulja napeva giblje tako, da lahko govorimo o določeni funkciji toniki durske tonalitete, čeravno se gibanje melodije konča na terci. Posebna skupina napevov (30) so tisti, pri katerih se melodija spusti neposredno od V. stopnje na terco tonike. Take kadence in prej omenjeno gibanje prek V. in IV. na III. stopnjo dajo tem melodijam poseben prizvok mehkobe, kar je bilo opaženo že tudi v sosednih prekmurskih ljudskih pesmih.‌17 17 J. Dravec, op. 12, n. d. str XXIX.

Druga značilnost v tej skupini je kadenciranje melodije prek male sekunde na terco tonike pri primeru, ki ima za podlago starejšo tonalno osnovo (nap. št. 471). Recitativna konstrukcija tega enoglasnega napeva in mala sekunda na koncu gibanja melodije, kakor tudi nekateri drugi prej omenjeni napevi s starejšo tematiko v besedilu, s tipično panonsko melodiko in kadenciranjem prek male sekunde na terco tonike, dajejo raziskovalcu elemente za domnevo, da so v preteklosti Slovenci v Prlekiji peli svoje ljudske pesmi tudi v koralnih modusih, čeravno jih danes tam ni moč najti, in da so se sčasoma take melodije transformirale v dursko tonaliteto. To domnevo lahko podpremo še s tem: Če je v sosednih krajih Prlekije - v Hrvaškem Zagorju in Medmurju, nekaj tudi v Prekmurju, dosti pa v vsem panonskem področju - zapisano precej pesmi v koralnih modusih in v novejših mol lestvicah (Žganec,‌18 18 V. Žganec, Hrvatske pučke popijevke iz Medjimurja. Zagreb, 1916, 1924. ^, ‌19 19 V. Žganec, op. 14 in 15. ^, ‌20 20 V. Žganec, op. 14 in 15. Židovec,‌21 21 Fr. Židovec, Hrvatske narodne popijevke iz kotara Djurdjevac (svjetovne). Rokopis pri JAZU. Zagreb. Dravec‌22 22 J. Dravec, op. 12, n. d. str. 3−14. in drugi), potem je možno, da so imeli v preteklosti prleški Slovenci tudi tako melodiko.

Melodije s finalisom na terci tonike so v mnogih primerih vodilni glas v dvoglasnem petju. Zaradi tega nekateri uredniki zbirk ljudskih pesmi vse melodije, ki se končujejo na terci tonike razvrščajo v G-dur tonaliteto s finalisom na h¹, čeravno sicer upoštevajo sistematizacijo napevov na podlagi kadenc s finalisom na g¹ po metodi Ilmari Krohna. Toda pri pesmih v vzporednih tercah ter tudi v primerih z majhnimi odstopanji moremo največkrat vzeti za samostojni napev zgornji ali spodnji glas, ne da bi pesem zaradi tega izgubila avtentičnost. Pa tudi za pevca, ki je pesem pel enoglasno, je njegov napev vselej prava melodija; odločil se je zanjo, ko je pričel peti, ne glede na to, kateremu glasu bi pripadala v dvoglasju, čeprav je mogoče, da je spontano zapel prav tisti glas, ki ga ima navado peti pri dvoglasnem petju.

Zavoljo tega in zaradi lažje primerjave vseh napevov so tudi tisti napevi v zbirki, ki se končujejo na terci tonike, transponirani na finalis g¹, in je potem njih tonaliteta Es-dur.

V tej skupini kadencirajo:

c) Finalis na kvinti tonike

S finalisom na kvinti tonike se konča samo en napev (št. 563). To je melodija, pri kateri pripadajo vsi toni razloženemu durskemu trizvoku. Zaključek napeva na kvinti tonike preseneča in je zgolj naključje v repertoarju ljudskega pevca v Prlekiji.

Pregled vseh teh skupin po njihovi številčnosti:

5.) Melodični okraski (melizmi)

Pravih melizmov v ljudskih pesmih iz Prlekije ni mnogo. Te glasbene značilnosti nastopajo v 52 pesmih ali v ok. 9% vseh primerov. Predložek (Vorschlag ) nastopa vsega v dveh pesmih (napev št. 406, 439); stranski udar za glavno noto (Nachschlag ) kot nekak slabo izpeti ton nastopa v 15 napevih (npr. napev št. 159); portando, tj. nejasno izražena vrsta tonov med dvema zaporednima intervaloma nastopa v 32 napevih (npr. napev št. 288, 297, 407). Navadno je v ljudskih pesmih iz Prlekije za vsak zlog besedila le en ton. Vendar opažamo pri 110 pesmih ali ok. 19 %, da se en zlog poje tudi čez dva jasno izražena različna tona, v treh primerih pa čez tri tone (napev št. 7, 2, 223). To je prav tako svojevrsten melodični okras. Včasih je to navaden izmenični ton (npr. napev št. 129, 473) ali vez med dvema sosednjima sekundama ali tercama (npr. napev št. 198, 272), a v enem primeru celo skok na seksto in septimo (napev št. 430).

Iz navedenih podatkov je moč sklepati, da melodični okraski niso neka bistvena prvina v napevih iz Prlekije. Ker pa nastopajo skoro pri tretjini vseh pesmi (ok. 28 %), jih moremo imeti za dejavnike, ki precej vplivajo na fiziognomijo melodij tega področja.

6.) Ambitus napevov

Ena od značilnosti, po kateri moremo določati starost napeva, je lahko tudi njegov obseg. S precejšnjo verjetnostjo namreč domnevamo, da so napevi manjšega obsega starejši, napevi večjega obsega pa mlajši. Objavljeni pa so bili tudi napevi, ki nas včasih navajajo na drugačne zaključke.

Glede na obseg pokaže analiza naslednje:

Iz gornjega pregleda moremo sklepati, da kaže dosti melodij iz Prlekije značilnosti starejšega melosa. Veliko je takih, ki se gibljejo v obsegu ozkih in srednjih intervalov, tj. od terce do septime (368), mnogo pa jih je tudi, ki ta obseg presegajo (202), kar govori za domnevo, da so povečini novejše, z močneje razgibano melodijo.

7.) Tonalna analiza

Največ melodij v tej zbirki se giblje v diatoniki, medtem ko njih manjše število uporablja tudi druge oblike tonskega izražanja. Nekaterim melodijam pa zaradi maloštevilnih tonov ni moč določiti tonalitete. Med temi imamo eno bitonsko v obsegu terce (št. 569), eno trikordalno, tudi v obsegu terce (št. 329) in eno tritonsko v obsegu kvarte (št. 1). Triintrideset pesmi pa je takih, katerih melodični sestav delno ali popolnoma sloni na tetratoniki ali pentatoniki.

Ker so vse pesmi v zbirki transponirane na skupni finalis g¹, se glede tonalitete pokaže naslednje: Pesmi s finalisom na toniki so v G-tonaliteti; pesmi s finalisom na terci tonike so v Es-tonaliteti; pesmi s finalisom na kvinti tonike so v C-tonaliteti.

Pri posameznih napevih niso vselej zastopani vsi toni lestvice. Največ je takih, ki se gibljejo v manjših lestvičnih izsekih: v trikordih, tetrakordih, pentakordih, heksakordih in heptakordih (402), ena pa je tudi, kot je že povedano, bitonska. Manjše število napevov uporablja vse tone lestvice do oktave ali jo celo presega (175). Od lestvičnih izsekov nastopa največkrat heksakord (177), kar je treba posebno poudariti, ker je to tudi značilnost pesmi sosednjega Prekmurja, Hrvatskega Zagorja ter drugih hrvaških pokrajin, imajo pa jo tudi pesmi drugih evropskih narodov.

Pesmi v G-tonaliteti

Vse melodije pesmi v tej tonaliteti se končujejo na toniki, oziroma osrednjem tonu melodije. Sem spadajo pesmi v G-duru, potem nekaj pesmi s snovjo v tetratoniki in nekatere, ki kažejo v svojem melodijskem gibanju karakteristike anhemitonske pentatonike.

a) Pesmi v G-duru

Ta skupina je najštevilnejša v zbirki (320). Med njimi je največ takih pesmi, ki po strukturi melodije in ritma, pa tudi po vsebini teksta spadajo med starejše oblike ljudskega izražanja tega območja.

b) Tetratonske

Pesmi te zbirke, ki so grajene v tetratonskem sistemu, imajo za podlago tetratoniko tipa d¹ - g¹ - a¹ - h¹ - d². Med njimi so stare svatbene, baladne in druge pesmi. Nekatere od njih so po vsebini in metru teksta iz mlajše dobe, vendar jim je melodija grajena na podlagi tetratonike, le da je sčasoma sprejela nekaj dopolnilnih (pien) tonov. V čisti tetratoniki so napevi št. 303, 304, 306, 79 (nap. prve kitice) 255, 285 in 464 ; s kvarto kot pien tonom so napevi št. 84, 142, 153, 239, 257, 305 in 361; s pien tonom na VII. stopnji so napevi št. 206 in 215.

c) Pentatonske

Melodije pesmi te zbirke, katerih tonalni sestav je anhemitonska pentatonika, imajo za podlago naslednjo pantatonsko vrsto: (d¹ - e¹ / g¹ - a¹ - h¹ - d² - e² / g²), pri čemer je piknon velike terce vedno g¹ - a¹ - h¹, tonus finalis pa g¹. Nekateri označujejo tako pentatoniko kot do-pentatoniko. Čiste, dosledno izvedene pentatonike v melodijah te zbirke ni, ker se povsod pojavljajo dopolnilni, prehodni ali menjalni (pien) toni, ki so prišli v uporabo pri postopnem transformiranju melodij iz pentatonskega sestava v dijatonski tonski sestav. Ne glede na dopolnilne tone pa je iz gibanja melodije vendar mogoče razpoznati pentatonsko osnovo. Napevi, ki imajo kvarto (c²) kot pien ton so: št. 198,208,209,210 (var. št. 209 brez kvinte), 232,449,469; napevi z dvema pien tonoma (c² in fis¹ ali fis²) so: št. 258, 271, 439 in 667; napevi, pri katerih je prvi del še v čisti pentatoniki, v drugem pa so že karakteristike dur tonalitete, so: št. 55, 56, 81, 82, 189 in 190. Sodeč po vsebini besedila, po obliki kitic in po funkciji, so tudi v tej skupini zelo stare pesmi, toda tudi novejše. Temu se ni čuditi, kajti upoštevati moramo, da je staro tonalno obeležje ljudskih pesmi prisotno ponekod v celoti, a največkrat prekrito z novo snovjo še dolgo potem, ko je nastopila doba novega tonalnega izražanja.

Pri tem je treba opozoriti še na to, da najdemo pesmi z značilnostmi tetratonike in pentatonike največ v krajih na Murskem polju, tj. tistem delu Prlekije, ki se dotika Prekmurja, kjer je bilo tudi zapisano več pesmi s tem tonskim izražanjem. V drugih krajih Prlekije najdemo take pesmi bolj redko.

Pesmi v Es-tonaliteti

Melodije pesmi v tej tonaliteti se končajo na terci tonične harmonije.

1. Pesmi v Es-duru. Napevov pesmi v Es-duru imamo dosti manj kakor v pesmih v G-duru (213). Tudi tukaj najdemo dosti napevov z značilnostmi starejše glasbene tradicije, z druge strani pa pri nekaterih občutimo tuji vpliv v ritmu in melodiji, posebno alpsko akordične melodike. O drugih važnih karakteristikah teh pesmi smo že govorili v poglavju »Melodične kadence«.

Pesmi v C-tonaliteti

Z značilnostjo melodije, ki se konča na kvinti tonične harmonije, je v pričujoči zbirki samo ena pesem (št. 563), in je zaradi tega v C-tonaliteti. Kot smo že omenili, je ne moremo imeti za značilnost Prlekije, temveč kot domislico ljudskega pevca tega kraja.

Ljudske pesmi iz Prlekije ne poznajo alteracije, saj je samo nekaj primerov višanja in nižanja pri menjalnih tonih, pa tudi prave modulacije ni. Le pri treh pesmih (št. 7, 87, 308) imamo preprosto, neposredno melodično modulacijo, kjer je prva polovica napeva v C-duru, druga pa v G-duru.

II. RITEM

Muzikalni ritem je globoko vsajen v srcu preprostega ljudskega pesnika, melodije ljudskih pesmi pa imajo pogosto ritem enak z metrom verzov, včasih pa imajo svojega, ne glede na besedilo. V naslednjem bo prikazan ritem napevov ljudskih pesmi v Prlekiji glede na taktovne skupine, kot tudi druge ritmične značilnosti in tempo napeva.

1. Pregled taktov

a) Napevi z enakimi takti:

b) Napevi z mešanimi takti:

Skupno:

Kot vidimo iz gornjega pregleda, so najštevilnejša skupina napevi z enakimi takti (68,3%), med njimi pa jih je največ takih v 2/4 taktu. V to skupino so vračunani tudi taki napevi, ki imajo v nekem svojem delu neznatne ritmične razširitve. Take nepravilnosti se najpogosteje pojavljajo kot podaljšana nota na koncu stavka ali na koncu fraze (npr. napev št. 138, 320, 373, 409). Pevec je verjetno želel s tem še močneje poudariti konec enega dela napeva. Take majhne nepravilnosti nastanejo še, ko pevec namesto četrtinke s piko in z osminko pòje polovinko in četrtinko (npr. napev št. 146). V 7/8 taktu sta dva napeva (št. 537 in 24), ki sta varianti znanih pesmi. Napev št. 537 je »ponarodela« varianta Skuhalove pesmi v 3/4 taktu. Kot tako jo poznajo skoro vsi prebivalci Prlekije in očitno je, da je pevec te variante zadnjo osminko v frazi podaljšal na četrtinko ter je tako nastal 7/8 takt. Pri napevu št. 24 je podobno. Ker sta primera izjemi, ju ne moremo imeti za neko posebnost Prlekije. Vendar pa ti primeri dokazujejo, da ljudski pevec včasih občuti potrebo po novem oblikovanju že znanih pesmi splošnega repertoarja.

Obstoj 3/8 takta (ok. 3,1 %) tudi na tem območju dokazuje, da je ta vrsta stare mere razširjena skoraj na vsem ozemlju Slovenije.‌23 23 Hrovatin, Glasbene prvine slovenskih ljudskih napevov. Posebni odtis iz Etnologa XVI 1943, Ljubljana, 1944, 17.

Napevov z mešanimi takti je tudi precejšnje število (31,1 %). Med njimi je najmanj takih primerov, pri katerih se različni takti enakomerno menjavajo. To so pesmi v

kombinaciji 2+3/4 (npr. napev št. 200, 204); 3+4(3+2+2)/4 (npr. napev št. 149) in 3+2/4 (npr. napev št. 471). V tej skupini je še šest pesmi v 6+9/8 taktu. Zanje velja podobno kot za primere v 7/8 taktu, tj. razširjenje fraze na zadnjem tonu (npr. napev št. 437, 452, 510).

V skupini z mešanimi takti so najštevilnejši tisti napevi, ki nimajo iste vrste taktov, toda se pri njih vendar čuti neka urejenost. Povečini so to pesmi, ki imajo le dve vrsti taktov (npr. napev št. 342, 564). Nekaj pesmi te skupine pa ima zelo heterogeno strukturo taktov. Menjavanje je pogosto raznovrstno in nepravilno, kot npr. pri napevih št. 239, 346, 443 in podobno. Pri pregledu večjega števila napevov iz te skupine vidimo, da je ta heterometričnost nastala iz jezikovno akcentskih vzrokov. Prizadevanje, da se poudarjena doba takta v kar moč velikem številu primerov uskladi s poudarkom v besedilu, je privedlo do raznih kombinacij taktov, kar se odraža v njihovem nepravilnem menjavanju. Sicer se pa po oblikah ritmičnih figur v frazah vidi, da bi mnoge od teh pesmi mogle biti od začetka do konca v enakem taktu.

2. Razmerje med ritmom melodije in ritmom besedila

V Prlekiji prevladujejo pesmi s trohejskim ritmom (73,4%), medtem ko jih je z daktilskim dokaj manj (23%). Besedil s trohejskim ritmom je največ v pesmih v 2/4 taktu (46,2%), nato v 3/4 taktu (22,6%); v drugih merah pa jih je mnogo manj (izraženo v odstotkih): 4/4 = 6,4%; 6/8 = 8,8%; 3/8 = 2,1%; 5/8= 3,3%, raznih mešanih kombinacij pa 10,6%.

Pri pesmih z daktilskim ritmom so najštevilnejše pesmi v 6/8 taktu (36,6%), nato v 3/8 taktu (28,2%) in v 3/4 taktu (10,7%), kar je tudi razumljivo, ker je daktil trizložna mera. Nekoliko daktilskih besedil je tudi v 2/4 taktu (6,9%), v raznih drugih taktovnih kombinacijah pa še 15,3%.

3. Sinkopa

Sinkopa se kot ritmična figura pojavlja v pesmih iz Prlekije samo v 14 napevih (npr. napev št. 138, 443), vanje je verjetno prišla s pesmimi, ki so jih prinesli v Prlekijo od drugod, ali pa je nastala pod tujim vplivom.

4. Predtakt

Predtakt kot glasbeno-ritmični ekvivalent anakruze besedil nastopa v pesmih iz Prlekije dokaj pogosto, kar v 204 pesmih (35,6 %). Takih pesmi, ki imajo predtakt na začetku in med napevom, je 186 (32,5%), 18 (3,2%) pa je takih, ki imajo predtakt samo med napevom.

Iz analize posameznih napevov vidimo, da je predtakt iz enega tona ( ) nastal v vseh vrstah taktov tam, kjer se pojavlja na začetku metrične vrstice nepoudarjen zlog, ki je v zvezi z besednim akcentom. Pri pesmih z dvema tonoma pred glavno dobo v taktu ( ) je drugače. Če sta oba zloga besedila, ki pripadata tem tonom, v taki poziciji, da ju imamo za nepoudarjena, tedaj imamo to tudi za predtakt (v besedilu: dvojna anakruza; npr. napev št. 81, 131, 191). Če pa je prvi od teh zlogov poudarjen in drugi nepoudarjen, tedaj to ni več predtakt, marveč prenos glavnega ritmičnega akcenta (iktusa) na mesto, kjer je bil prej stranski akcent‌24 24 V. Vodušek, Anakruza v slovenski ljudski pesmi. Zbornik XII. kongresa jugosl. folkloristov, Ljubljana 1968, 303-313. (npr. napev št. 372, 387). Pesmi s to značilnostjo je v zbirki 57 (9,9%). Isto velja tudi za pesmi s predtaktom iz treh tonov (), ki ustrezajo trem zlogom besedila, samo da je tu pred prejšnjim poudarjenim in nepoudarjenim zlogom še en nepoudaijen kot nekakšen pravi predtakt pred nepravim (npr. napev št. 374). Pesmi s to značilnostjo je v zbirki 14 (2,5%). Potrebno je pripomniti, da ta vrsta predtakta nastopa največ pri 3/4taktu, medtem ko ga pri 2/4 sploh ni. Da je domneva o prenosu glavnih akcentov na stranske v tem primeru pravilna, potrjujejo tudi nekateri napevi v tej zbirki, npr. št. 383 in 350. Ti napevi imajo sicer vsi enako ritmično strukturo, toda poudarki so razvrščeni različno v taktovne skupine, npr.:

itd.

Taka različna razvrstitev v taktovne skupine je najpogosteje utemeljena s prizadevanjem, da bi akcent glavne besede v verzu prišel na prvo dobo v taktu. Zapisovalci se pogosto ravnajo tako zavoljo subjektivnega gledanja na to vprašanje.

5. Ritmični tipi

Napevi pesmi te zbirke so razvrščeni po ritmičnih tipih, za katere je kot podlaga vzeta metrična struktura teksta prve melodične vrstice vsake pesmi ne glede na morebitne ritmične spremembe kasneje v napevu (razen v izjemah, ki so posebej obravnavane). Ker se podpisano besedilo pod melodično (zvočno) vrstico ne ujema vselej z literarnim verzom, marveč je krajše, npr. zgrajeno iz polovice verza ali na drug način, ni nujno, da je npr. besedilo pod tipom šesterca tudi literarni šesterec, temveč je lahko samo prva polovica dvanajsterca ali prvi del distiha šesterec-peterec ali pa kakšna druga kombinacija. Ritmičnih tipov je v notnem delu te zbirke 115. Njihove notne sheme so prikazane z notnimi primeri nad vsako skupino pesmi, ki pripadajo določenemu tipu.

Pri razvrščanju napevov v zbirko obstoji možnost, da nekatere variante določene melodije ne pridejo skupaj, kljub temu da se samo malo razlikujejo. Zavoljo tega smo v pričujoči zbirki pri razvrščanju napevov v ritmične tipe včasih upoštevali izjeme, kar pa prej navedenega načela razvrščanja bistveno ne menja, toda v marsičem pride tako skupaj, kar je podobno in sorodno. Na primer:

a) Pod določen ritmični tip so razvrščene melodične vrstice s končnimi toni razne dolžine, če so se sicer v drugem ujemale. Ta neenakost na koncu melodičnih vrstic je v tipih prikazana s podaljšanim lokom pri najkrajši noti končnega tona

().

b) Ker v tej zbirki pri določanju verznih tipov po številu zlogov ni bila upoštevana anakruza, zato pri razvrščanju melodičnih vrstic v ritmične tipe tudi ni bil upoštevan predtakt, ekvivalent anakruze. Tako pridejo skupaj melodije, ki so sicer enake, le da nekatere imajo predtakt, druge pa ne. Kadar so torej pod istim ritmičnim tipom napevi brez predtakta in napevi s predtaktom, potem je nota predtakta v shemi takšnega ritmičnega tipa v oklepaju. Kadar pa se predtakt javlja dosledno v vseh napevih istega tipa, potem ni v oklepaju. Če je več predtaktov neenake dolžine pod istim tipom, tedaj je pri najkrajši noti v predtaktu postavljen lok ( )

c) Variante, ki bi zaradi neenakih ritmičnih kvantitet morale biti ločene, so postavljene skupaj, če imajo skupne osnovne ritmične motive, ki so ogrodje vse pesmi (npr. svatbene: napevi od št. 55-59; lovske: napevi št. 116, 117 in dr.).

d) Nekatere pesmi, ki so si bližnje variante, toda imajo v melostihu prve melodične vrstice različno število zlogov in bi zaradi tega morale biti ločene, so postavljene pod isti tip. Na primer:

Napeva št. 12 in 13 sta skoraj enaka, toda zaradi različnega teksta je pri prvem melostih peterec, pri drugem pa šesterec. (Ker sta to dve zdravici, bi ju mogoče morali obravnavati kot dve različni pesmi, toda pevke so ju pele skupaj, zato sta obravnavani kot ena pesem.)

Pri napevih št. 106 in 107 je podobno. V besedilu in ritmu so sicer majhne razlike, toda oba napeva imata drugi melostih v obliki šesterca, zato sta postavljeni pod ta tip.

Pri napevu št. 110 je melostih šesterec, pri št. 111 pa osmerec, ker ima ena beseda dva zloga več. Po vsem drugem je očitno, da gre za isto pesem in sta torej uvrščeni pod tip šesterca. Podobno je pri napevih št. 201 in 202 ; 465 in 466.

e) Pesem št. 160 je tekstovno popolnejša, njena varianta št. 161 pa ima samo nekaj kitic in se začenja s četrto kitico pesmi št. 160. Kljub razlikam v četrti kitici prve pesmi in prve kitice druge, imata primera isto ritmično osnovo in sta postavljena skupaj.

f) Pri napevih št. 478, 514 in 511 je za določanje tipa vzet prvi melostih druge kitice. Pri prvem in drugem napevu zato, ker se ostale kitice pojo na ta napev, pri tretjem pa, ker ritem v vsej pesmi stalno variira, ogrodje v besedilu pa je daktilski deseterec.

g) Pri pesmih, v katerih ima uvod besedilo, ki se stalno ponavlja, nismo tipa določali po uvodu, marveč po tistem delu, ki ima spremenljivo besedilo (npr. napev št. 310 in 311). Pri pesmih št. 3, 150, 337 in 339 je uvod posebno konstruiran in je za določanje ritmičnega tipa vzet del, kjer se pesem resnično začenja.

h) V skupino osmercev so na koncu tega tipa razvrščene pesmi, ki imajo za podlago stari slovanski metrični obrazec, tim. tridelni osmerec, in to ne glede na dolžino melostiha, zato da je moč spremljati njihovo preoblikovanje od osnovne oblike

() v nove metrične sheme. To so napevi od št. 455 do 460 in od št. 461 do 463.

i) Pri pesmih, ki imajo na koncu verza kratek dodatni refren, smo ravnali na dva načina:

- kadar je melodija, ki zajema literarni verz in refrenski dodatek oblikovna enota, tedaj smo tudi besedilo šteli kot enoto, kot eno vrstico, in pesem uvrstili pod ritmični tip, ki ima enako ritmično ogrodje in enako število zlogov. Npr. št. 484/348 je uvrščena med deseterce, ne med osmerce, kamor bi spadala po samem besedilu, ker se dvozložni refren poje na kadenco melodične vrstice;

- kadar je del napeva v ritmu (včasih tudi melodično) nad literarnim verzom enak ritmičnemu tipu, ki je zastopan z večjim številom primerov v zbirki (npr. pri osmercih), del napeva nad refrenskim dodatkom pa je ritmično in melodično posebna enota, tedaj smo pesem uvrstili pod tip, kamor bi spadala, če bi refrena ne bilo (npr. št. 316/181 in 317/210), čeprav bi se taka pesem, ki ima dodatni refren, kot smo navedli, tudi lahko tretirala kot samostojen tip.

j) Nekatere pesmi, ki imajo besedilo z enako vsebino in podobne napeve, bi morale biti skupaj, toda niso tako razvrščene, ker se v ritmu znatno razlikujejo in imajo zaradi tega razne vrste taktov. Na primer: napev št. 192 je v 2/4 taktu, napev št. 259 pa v 6/8 taktu; drugi spet imajo isto besedilo, toda docela različne napeve. Npr. št. 233 3/4, št. 268 6/8; št. 307 2/4, št. 384 3/4; št. 538 3/4, št. 561 6/8.

6. Tempo

V Prlekiji povečini pojejo v tempu giusto, tj. v striktnem ritmu, le izjemoma se pojavlja rubato in parlando. Pri vseh napevih je zapisana metronomska oznaka tempa. Če jih primerjamo, vidimo, da je bilo največ pesmi te zbirke zapetih srednje hitro, 70 do 100 metričnih enot v minuti (43,6%), medtem ko je počasnejših in hitrejših manj, nekako enako (28,8% oz. 27,6%). Zdi se, da se tudi v tem kaže, kako so Prleki vedri in vesele narave, toda znajo se premagati in redko se prenaglijo.

III. GLASBENO OBLIKOVANJE KITIC V LJUDSKI PESMI

V večini pesmi te zbirke se oblika (literarnih) kitic sklada z obliko pétih kitic, tj. z besedilom, kot se poje. Pri nekaterih pesmih pa se péta kitica razlikuje od tekstovne, ker ljudski pevci včasih ponavljajo verze ali njihove dele, pa tudi kitice v celoti (npr. dvovrstične), ali dodajajo refrenske vložke in tako iz tekstovne kitice naredijo pevsko. To se dogaja posebno pri nekitičnih besedilih in pri pesmi z dvovrstično in trivrstično kitico.

Na besedila tekstovnih kitic, ki so primerna za petje ali prirejena na prej povedani način, ljudski pevci ustvarjajo melodije pesmi. Če ima péta kitica bolj zapleteno obliko, bo tudi napev pesmi bolj bogato oblikovan. Včasih pa pevci za besedilo vzamejo melodijo iz že obstoječega izročila. Če gre pri tem za daljši napev, sestavljen iz več delov, kot jih ima tekstovna kitica, mora biti tudi péta kitica daljša. Vsakemu verzu péte kitice (melostihu) povečini ustreza ena melodična (zvočna) vrstica, tj. odstavek melodije pesmi.

Glasbeni elementi, iz katerih pevci v Prlekiji oblikujejo melodije pétim kiticam, oziroma njih manjšim delom, melostihom, so najpogosteje fraze iz dveh, redkeje iz treh taktov v počasnem tempu. V hitrem jih je lahko tudi dvakrat več. Te kratke glasbene misli se lahko ponavljajo v celoti ali delno ali variirano na sekvenci ali še drugače. Včasih npr. uporabljajo konstrukcijo, ki ni fraza, ampak del melodije s polkadenco na koncu. V nekaterih primerih pa z besedilom, ki pripada delu melodije, še ni izražena celotna misel, zato je treba odrediti obseg melodične vrstice samo po načelih glasbenih elementov, posebno kadenc na koncu vrstic.

Glede na število melodičnih vrstic so melodije pesmi iz Prlekije dvovrstične, trivrstične, štirivrstične itn.

Njih številčno razmerje je tako:

Iz tega pregleda vidimo, da so najštevilnejši napevi s štirimi melodijskimi vrsticami, ostalih pa je dokaj manj. Pri štirivrstičnih so pa zopet najpogostejši obrazci A B A B s 106 primeri, A A B C z 82 primeri in A B C D s 47 primeri.

V tej zbirki je tudi devet napevov, katerih melodijske vrstice so iz istih prvin. Te so:

Te oblike, ki so zgrajene s ponavljanjem iste fraze, nam kažejo ostanke najstarejšega načina izražanja, ki se je ohranil v Prlekiji. V drugih slovenskih pokrajinah je tega tudi malo. Obrazce AAB (11 primerov), AAAB (32 primerov), AABA (20 primerov) in AABB (7 primerov) moremo imeti za primere razvijanja napeva od preproste oblike do bolj zloženih kombinacij (npr. A B C D itd.).

Iz vsega tega moremo sklepati, da je razen maloprej navedene arhaičnosti in nekoliko pesmi s preprosto dvovrstično obliko AB (15 primerov), pri gradnji oblikovne strukture melodij prisoten vpliv zahodnoevropske svetne in cerkvene glasbe. To je posebno moč čutiti v mnogodelnosti in simetričnosti največjega števila napevov, pravilni gradaciji in v avtentičnih kadencah na koncu melodičnih vrstic.

Melodične vrstice so v zbirki označene z velikimi črkami iz začetka abecede (npr. ABAB, AABC, ABCD). Samo v nekaj primerih posamezna črka označuje tudi dve krajši mel. vrstici (npr. št. 2, 5, 6, 8). Nadrobnejša raziskovanja in primerjanje drugih prvin posameznih delov napeva, po katerih se napevi še razlikujejo med seboj (npr. variirano ponavljanje iste fraze, sekvence ipd.) niso posebej upoštevana, toda ta svojstva so vendarle naznačena v obrazcu pod notnimi primeri (npr. A B Av Bs Asv., kjer pomeni Av - variirano ponovitev ; Bs - ponovitev na sekvenci ; Asv = variirana ponovitev na sekvenci).

Da bi bila razčlenitev napeva v zapisu vidnejša, so melodične vrstice označene z loki. Pri mnogih melodijah, posebno pri tistih, ki obsegajo več kot štiri melodične vrstice (zlasti pri osemvrstičnih), so z daljšimi črtkanimi loki razmejeni večji melodični odstavki, ki - večkrat ne glede na tekst - jasneje kažejo pravo oblikovno zgradbo napeva. Črtkani loki povezujejo tudi dve krajši melodični vrstici v primerih, kadar se v tekstu k drugi melodični vrstici ponavlja prvi del daljšega verza z anakruzo (npr. št. 2, 8), ali pa označujejo krajše tekst, vrstice, ki spadajo pod eno melodično vrstico (npr. št. 477, 509, 523).

Glede zgoraj omenjenega označevanja posameznih melodičnih vrstic s črkami (ABCB in drugo), moramo upoštevati, da to največkrat niso tisti elementi (stavki - v našem primeru največkrat, prej omenjeni melodični odstavki, razmejeni z črtkanimi loki), ki se v glasbenem oblikoslovju priznavajo kot sestavne enote glasbene oblike, marveč le začetne glasbene misli, ki so podlaga vrsticam péte kitice, iz katerih se oblikujejo večje glasbene celote. Glasbeno oblikovno gledano, je največji del napevov v pričujoči zbirki enostavna preprosta dvodelna pesem, v nekaj primerih tudi tridelna (npr. napev št. 385, 412, 429), ne glede na to, Koliko imajo melodičnih vrstic.

IV. VEČGLASJE

Slovenci v Prlekiji pojo najraje večglasno. Kakor hitro se snideta dva pevca, že dobi napev spremljajoči glas, če se jih pa sestane več in so med njimi tudi dobri pevci, bo pesem zazvenela triglasno.

V tej zbirki je objavljenih 107 večglasnih napevov, od teh jih je 82 dvoglasnih, 24 triglasnih in eden štiriglasen; drugi so enoglasni, ker so bili posneti od posameznih pevcev.

Za ženske glasove uporabljajo v Prlekiji najpogosteje povsod znane nazive: prvi, drugi, tretji glas. Izjema je le severovzhodni del Prlekije, kjer je v nekaterih vaseh moč slišati za prvi glas: »na mladó«, za drugi glas pa: »na staró« (Boreci, Gornje Krapje, Selišči), enako kot v sosednjem Prekmurju. Za glasove moškega petja, ki je skoro vselej triglasno, uporabljajo nazive kot v ostalih pokrajinah Slovenije. V prleškem narečju pravijo: »Eden de naprej peja, eden de prek vleka tenki glas, eden de pa peja bas« (Sodinci); ali pa: »Eden de naprej popeva, eden de prek jèma, tretji de pa sekunta« (Lukavci, Radgona).

Starejša oblika večglasnega petja v Prlekiji je dvoglasno petje v paralelnih tercah. To je napogosteje moč slišati tedaj, ko pojejo ženske same ali ženska in moški. Odmikanje od paralelizma je dovolj pogosto, tako da jih je od 82 napevov le 10, ki se gibljejo ves čas v samih tercah, eden pa tudi v sekstah. Kljub temu pogostemu odstopanju od petja v paralelnih tercah je moč opaziti, da si ga pevci prizadevajo čim bolj ohraniti. Tega ne delajo le tedaj, ko se spremljajoči glas skuša nekoliko svobodneje razmahniti bodisi iz harmonskih razlogov ali zavoljo bolj razvite pevčeve muzikalnosti. Najpogostejši odmiki so pravzaprav tisti, ko z večjim skokom v melodiji preidejo na gibanje v sekstah in narobe (npr. napev št. 244, 385, 426, 433). Včasih nastane odmik v tem, da pevec izpolni razmak do sledeče note s prehodnim tonom, kot na primer pri pesmi št. 539

itd.,

medtem ko je pri pesmi št. 436 drugi glas naredil večji premik iz harmonskih razlogov:

itd.

S tem je poudaril svoj glas ter odstopil od ustaljenega vzporednega gibanja. Vsi ti odmiki od paralelizmov se dogajajo okviru konzonantnih intervalov, redko najdemo tudi disonantne odnose med glasovi. Poleg kakega prehodnega tona v spremljajočem glasu so to najpogosteje toni dominantnega septakorda, največkrat v kadenci pred finalisom, redkeje v sredini. Nekaj primerov:

Napev št. 19:

Napev št. 407:

Napev št. 218:

Napev št. 80:

Navadno je povsod po Slovenskem tako, da vodilni glas pesem začne, drugi pa mu nekoliko pozneje sledi. V Prlekiji pa pevci pri petju dvoglasnih pesmi najpogosteje začnejo vsi hkrati. Samo v devetih primerih od osemdesetih v tej zbirki je prvi začel vodilni glas in mu je sledil drugi glas za osminko ali četrtinko kasneje, v dveh primerih pa celo za melodično vrstico pozneje. Čez polovico dvoglasnih pesmi se začenja z intervalom terce, kar je tudi razumljivo, ker je to uvod v nadaljnje gibanje glasov v razmaku tega intervala. Štirinajst se jih začne s seksto, devet unisono, posamezne pa še drugače. Vse to so toni toničnega kvintakorda, tako da je moč občutiti takoj na začetku, v kakšni tonaliteti se bo napev gibal. Podobno je tudi pri kadenciranju na koncu napeva. Drugi glas se končuje vedno tako, da se dokončno utrdi tonaliteta pesmi. Če se vodilni glas konča na terci tonalitete, ga drugi redno spremlja s toniko, če pa vodilni glas kadencira na toniki, ga spremljajoči glas sledi na spodnji seksti ali terci tonalitete. Ena pesem se konča unisono na toniki.

1.) Triglasne

Pri triglasnem petju tretji glas tudi samo nekajkrat vstopi kasneje (npr. napev št. 44, 98, 328), medtem ko druga dva glasova začneta takoj skupaj peti. Pri večini pesmi vsi pevci začenjajo takoj skupno peti. Pri teh se največ pesmi začenja unisono (10), nato s toničnim kvintakordom (7) in dve s toničnim kvartsekstakordom. Nekaj drugačnih začetkov je med tistimi primeri, pri katerih začenja tretji glas pozneje.

Pri triglasnem petju se prvi in drugi glas gibljeta v glavnem v paralelnih tercah in sekstah z odmiki, o katerih je bil govor pri dvoglasnem petju. Pri ženskem petju je vodilni glas skoro vselej prvi glas, medtem ko je pri petju moških vodilni glas navadno srednji glas, prvi pa gre kot stranski prek njega. Razvoj tretjega glasu, ki se je po vsem sodeč pozneje pridružil že razvitemu dvoglasju, moremo najbolje opazovati v naših primerih pri pesmih z mešanimi glasovi. Moški glas kot tretji kaže tu tri načine prilagajanja ženskim glasovom:

a) pôje v oktavi s prvim ženskim glasom in tako dobimo razmerje terce med prvima dvema glasovoma oz. sekste med drugim in tretjim glasom, kar je neke vrste fauxbourdona (npr. napev št. 130, 145, 515);

b) spremlja s toni tonike in dominante ženske glasove, ki se gibljejo izmenoma v tercah in sekstah (npr. napev št. 128, 164);

c) giblje se svobodneje tako, da dopolnjuje latentne harmonije prvega in drugega glasu (npr. napev št. 165, 388, 503).

Iz teh primerov je moč lepo spremljati razvoj triglasnega petja v Prlekiji od nižje do bolj razvite oblike. Ta pot razvoja se je verjetno gibala pod vplivom instrumentalne glasbe, najprej orgel, v novejšem času harmonike in drugih glasbil, kot tudi sodelovanja nekaterih pevcev pri organiziranem zbornem petju.

Akordika triglasnih pesmi se giblje v okviru tonične in dominantne harmonije, redko tudi subdominantne (npr. napev št. 295, 388, 421). Prehodne disonantne harmonije se pojavljajo samo na posameznih mestih, ko se tretji glas drži npr. toničnega tona, drugi glasovi pa se gibljejo po svoje kot v primeru pod a) ali b), medtem ko imamo pri c) nepopolni dominantni sepakord ob kadenciranju.

Napev št. 352:

Napev št. 523:

Napev št. 421:

Treba je še poudariti, da imamo pri napevu št. 515 v drugem taktu akord brez terce, kar je samo izjemen primer v kadenci; pri napevu št. 406 uporablja spremljajoči tretji glas poleg dominante in tonike tudi terco ter na njej tudi kadencira, kar je prav tako nenavadno in izjemen pojav; pri pesmi št. 146 se pa tretji glas spušča v šestem taktu do malega e, v sklopu subdominantne harmonije, v sedmem taktu pa do malega d, kar je tudi redek primer za navaden, nešolan ženski glas, hkrati pa dokaz, kolikšne so glasovne možnosti ljudskih pevcev.

Alteracija in modulacija je bila omenjena že prej in smo poudarili, da je ljudska pesem ne pozna kot posebno značilnost. Če se vendarle izjemno kdaj pojavi, je to znamenje, da izvira napev iz umetne glasbe ali pa ga je pod vplivom umetne glasbe zložil izobražen pevec. Tak primer je napev št. 253. Tu je alterirana IV. stopnja in s tem dobimo v Es duru d-mol akord na začetku devetega takta, v naslednjih treh taktih pa modulira na dominanto. To je »ponarodela« pesem, ki se je v Prlekiji udomačila in jo pevci radi pojô.

Pri terenskem delu so mi starejši pevci trdili, da v Prlekiji od nekdaj pojejo samo dvoglasno in triglasno (A. Dunaj, roj. 1887, Lukavci), toda danes se mora kdaj pa kdaj slišati tudi štiriglasje s podvajanjem tona kvintakorda na kakšnem izrazitem mestu, pri dalj časa zadržanem akordu, ali pa tako štiriglasno petje, kakšrnega so se pevci naučili pri zborovskem petju.

I. RAZVRSTITEV PESMI

Ljudska pesem je bila stoletja sestavni del vsakdanjega življenja preprostega človeka in je imela velik pomen za zadovoljevanje njegovih glasbeno estetskih potreb, pa tudi za izražanje njegovih želja, prizadevanj in težav. Ljudska pesem je to še danes, čeprav v manjši meri zavoljo splošnega napredka in močno spremenjenega načina življenja.

Da bi bila vsebina pesmi čim pregledneje in nazorneje prikazana, so besedila v tej zbirki razvrščena v posebne skupine po vsebini in snovi. Razvrščanje je bilo pri nekaterih pesmih težavno, ker bi po svojih motivih sodile hkrati v dve skupini, zato se zdi, kot bi ne ravnali zmeraj dosledno.

Pregled besedil po vsebinski razvrstitvi in število primerov v skupinah:

1.) Rodoljubne

To je manjša skupina pesmi, katerih vsebina je pogosto vzvišenega značaja (npr. pesem št. 5). V njih pojejo o mladeničih, ki so ponosni, da so Slovenci in so pripravljeni braniti domovino ter žrtvovati zanjo tudi življenje (pesem št. 1, 2); o slovenskem dekletu, ki je lepo, bistro in milo (št. 3, 4); o lepoti kmečkega doma in žalosti mladeniča, ki mora zapustiti domovino ter oditi v daljni svet (št. 6, 7).

2.) Delovne

Te pojejo o delu v goricah, kot je rezanje, kopanje, škropljenje itd., ena govori tudi o težkem življenju viničarja, ki je odvisen od gospodarja vinograda (št. 15). Nekatere pesmi pojo o delu na polju, travniku in doma po žetvi ter o kolinah. V to skupino spadajo tudi pesmi o obrnikih: kovaču, mlinarju, zidarju itd. Na koncu je dodana še pesem, ki govori o odhajanju ljudi v tujino (Brazilija), o njihovih upih ob odhodu ter o razočaranju v novi deželi.

3.) Vinske in zdravice

V tej skupini so najprej pesmi, ki jih pojo ob kozarcu vina in ki so verjetno ob takih priložnostih tudi nastale; sledijo jim zdravice - napitnice, ki izražajo želje za dobro zdravje ali skorajšnjo ženitev itd. Nazadnje so pesmi, katerih motivika je sicer v zvezi s pitjem.

4.) Ženitovanjske

Obrednih po vsebini in hkrati ženitovanjskih pesmi v Prlekiji nisem našel. Poznajo le nekaj navadnih ali neobveznih, ki pa jih pojejo opolnoči pri snemanju venca nevesti in ob nevestinem odhodu od doma na ženinov dom. Te pesmi so znotraj skupine razvrščene takole: prve so tiste, v katerih se izraža želja po ženitvi, nato one o pripravah za svatbo (»pozavčin«, pesem št. 106), sledijo pesmi o poteku svatbe (snemanje venca, pesem št. 117) in na koncu so pesmi ob nevestinem slovesu od doma in sorodnikov (npr. pesem št. 124).

5.) Šaljive

To je najštevilnejša skupina pesmi v tej zbirki. V njih se izraža različno razpoloženje od lahkotne satire na sosedne vasi (npr. pesem št. 132) do grobih naturalističnih opažanj o posameznikih (pesem št. 268) in smešnih zgodbic iz zakonskega življenja (npr. pesem št. 258). V to skupino so postavljene tudi šaljive pesmi o živalih in druge, ki jih starejši pojo otrokom. Ker so pesmi te skupine bolj krajevnega značaja kot druge, zato jih je med njimi največ v čistem domačem narečju.

6.) Vojaške

V tej skupini so pesmi, katerih snov in vsebina je zajeta iz vojaškega življenja. Take so npr. o novačenju, ki je bilo nekoč navadno spomladi (pesem št. 269), o odhodu k vojakom jeseni (pesem št. 276); ali o slovesu od družine in ljubice. Pesem št. 278 pripoveduje, kako so nekoč fante lovili in jih nasilno gnali k vojakom, mnoge pa pojo o fantovem strahu, da bo umrl v vojski in se ne bo nikoli več vrnil domov.

7.) Pesmi v zvezi z naravo

V teh pesmih je vsebina močneje povezana z naravo in dogajanjem v njej. Pojejo o zelenih travnikih, o pticah pod nebom, o čebelah na cvetu in o drugih podobah iz narave. Vse to se prepleta z lahkotno erotiko, tako da bi mnoge pesmi te skupine po motiviki sodile tudi v naslednjo skupino. Ob koncu te skupine so uvrščene tudi pesmi s snovjo iz lovskega življenja.

8.) Ljubezenske

Za šaljivkami je ta skupina najštevilnejša v zbirki. V teh pesmih se izraža ljubezen v vseh razvojnih stopnjah, od naivnega medsebojnega draženja prek ljubezenske igre do realističnih oblik ljubezni. Razvrščene so po motivih tako, da so na prvem mestu tiste, v katerih mladenič in dekle hrepenita ali se veselita čiste ljubezni; nato so pesmi, ki govorijo o tem, kako dragi ali draga zapustita drug drugega, in končno so tiste, ki pripovedujejo, kako je prevarano dekle ostalo sámo z otrokom, prepuščena sramotenju in težavam, ki jih povzročajo domači, sorodstvo in okolica.

9.) Pripovedne

V teh pesmih je poudarek na zgodbi in so zato daljše. Po tematiki so bodisi legendarne (npr. pesem št. 395, 403) ali pripovedujejo o družinskih dogodkih (npr. pesem št. 423) ali pa jim je snov ljubezen (npr. pesem št. 419). Nekatere izmed pesmi te skupine so znane tudi v drugih slovenskih pokrajinah ter v sosednji Hrvaški in pri drugih južnih Slovanih ali celo pri drugih evropskih narodih. Med pesmimi te skupine so tudi take, o katerih moremo zavoljo melodike in metrike besedila domnevati, da so nastale v prleških krajih ali vsaj na Štajerskem.‌25 25 Z. Kumer. Balada o nevesti detomorilki. Ljubljana 1963 (Dela II. razr. SAZU 17, ISN 6). To je npr. pesem »Kelnerica in študent« (št. 401). V Prlekiji pa še najdemo pripovedne pesmi, ki so posebnost Štajerske in tako tudi Prlekije. To so tim. »slóva« (obsmrtnice, Kapela: spominske).‌26 26 Z. Kumer, Ljudska pesem panonskega območja. Panonski zbornik, M. Sobota 1966, 47−48. Te pesmi pojejo o raznih nesrečah, ki so se dogodile v teh krajih in se vse končajo s smrtjo. Poleg opisa dogodka se v njih ponesrečenec ali bolnik poslavlja od družine in znancev, na koncu pa jih opominja, naj vzamejo njegovo nesrečno usodo za opomin vsi, ki so ostali v življenju. Usoda teh pesmi je različna. Nekatere izginejo kmalu ob svojem nastanku, druge, ki pripovedujejo o dogodkih, kakršni se v življenju lahko večkrat dogodijo, pa se ohranijo in se širijo v domači pokrajini ali jih včasih prenesejo celo v druge pokrajine. Nekatere od njih sčasoma izgubijo podrobne podatke o ponesrečenem in kraju dogodka, ostane pa zgodba s splošnim opisom nesreče in tako se prvotna obsmrtnica počasi preoblikuje v navadno pripovedno pesem. Tak primer je pesem »Fekonja« (št. 432),‌27 27 Z. Kumer, Štajerska slovesa in njih mesto v evropski ljudski poeziji. Svet med Muro in Dravo, Maribor 1969, 111−118. Z. Kumer, Fekonja. Slovenski etnograf XVI - XVIII, Ljubljana, 1964, 115. ki pripoveduje, kako je mladenič iz ljubosumnosti ubil svojo drago. Znana je povsod po Prlekiji, Prekmurju in vseh drugih slovenskih pokrajinah.

Pesmi te skupine so razdeljene v dve podskupini: na splošne pripovedne in na »slóva«; v podskupinah pa so pesmi razvrščene po motivih.

Splošne pripovedne pesmi so razdeljene takole:

a) pesmi z vojaškimi motivi, v katerih se pripoveduje o borbi proti sovražniku, o ranjenem junaku, o deklici-vojaku in drugo;

b) pesmi z različno motiviko: o grešni Nežiki, ki vliva vodo v vino, o duši pred peklom, o ptičici svarilki, o vragovi nevesti, o fantu, ki odseka ljubici roko, in druge;

c) pesmi, v katerih je ljubezen širše prikazana kot v tistih, ki so uvrščene v skupino ljubezenskih pesmi in se pogosto končujejo z ubojem iz ljubosumnosti;

d) pesmi, v katerih zaporniki tožijo zavoljo težav v ječi in hrepene po svobodi;

e) pesmi o hudobni mačehi

Slóva:

a) umor iz ljubosumnosti;

b) na vodi, s puško, na mlatilnici, z ognjem itd.

c) smrt zaradi raznih bolezni.

10.) Mrliške

Te pesmi razmišljajo o smrti in zagrobnem življenju. Zato so primerne za petje ob mrliču. Nekatere med njimi še danes pojo in imajo svojo vlogo tudi pri pogrebu, toda ne tako strogo ustaljeno, da bi jih mogli imeti za obredne. Tako npr. pesem »Kaj je človek na tem svetu« (št. 404) in »Fse, kar živi na svetu« (št. 460) pojo, ko umrlega neso iz njegovega doma (Cerkvenjak, Trbegovci). Pevka druge pesmi, Ana Štuhéc (r. 1889) mi je rekla, da zdaj to pesem pri njih redko pojo, ampak samo besedilo pogosto recitirajo kot pogrebni govor. Ona sama je to pesem recitirala pred 15 leti ob smrti svoje sosede. Pesem »O, duša, idi k svojemu Bogu« (št. 465) pojejo v nekaterih vaseh na pokopališču, ko umrlega spuščajo v grob (Cerkvenjak, Kapela). Pri tej priliki pojo tudi po vsej Sloveniji dobro znano pesem »Gozdič je že zelen« (št. 466 in 467). Pevka Alojzija Škrlec (r. 1887) iz Ljutomera mi je pripovedovala, da so se nekoč po stari navadi zbrali zvečer v hiši umrlega družina, sorodniki, prijatelji in sosedi. Včasih so bdeli ob njem vso noč. Da bi si skrajšali čas, so se pogovaijali o rajnem pa tudi peli prigodne pesmi resne vsebine - predvsem mrliške, slóva in druge, največ pa cerkvene pesmi. To šego bedenja pri mrliču so potem opuščali in se je danes samo še v nekaterih vaseh držijo, drugod so jo opustili.

11.) Obredne

Obrednih pesmi je v tej zbirki malo, pa še od ohranjenih so le nekatere popolne, medtem ko so druge le ostanki, včasih tako okrnjeni, da je komaj mogoče razbrati vsebino. Največ jih je novoletnih, nato svečniške, ena jurjevska, dve pustni in nekaj florjanskih. Na koncu je ena zagovorna, ki so jo peli, da bi si pridobili naklonjenost višjih sil in si tako zavarovali vinograde in setev pred nesrečo (št. 468).

Koledniške šege so prav tako polagoma opuščali povsod, kjer se je uveljavljalo sodobno življenje. Tudi v Prlekiji so mi pevci rekli, da le tuintam prihajajo koledniki v domove (gl. op. pri št. 477, 478, 479, 483, 485). Posebnih pesmi, ki bi jih peli pri kresovanju, nisem našel. Dokler so še žgali kresove, so pri tem peli pesmi različne vsebine, toda med zadnjo vojsko so to navado prepovedali, zato je po njej niso več obnovili. Samo še redkokje kurijo kres (gl. op. pri št. 120, 446).

12.) Otroške

V to skupino so uvrščene uspavanke, ki jih matere pojò otrokom, in šaljive otroške pesmi, ki jih pojejo med igranjem.

13.) Razne

Sem so uvrščene pesmi, ki bi jih zaradi njihove vsebine in snovi težko postavili v katero drugo skupino. Dalje so tu zbrane pesmi, ki niso enotne, marveč so sestavljene iz več pesmi, zato je njihova vsebina večkrat težko umljiva. Med njimi je tudi plesna pesem z eno kitico in je zato brez določne vsebine ter ne sodi v katero od drugih skupin.

Razen te plesne so v zbirki še štiri pesmi, ki so jih nekoč peli pri plesu, toda ker je to majhno število, nisem zanje predvidel posebne skupine, ampak jih po vsebini uvrstil v druge skupine. Pravih pesmi iz NOB, ki bi bile nastale na tem področju, nisem našel. Tu so peli partizanske pesmi, prinesene iz drugih pokrajin.

II. METRIČNO-RITMIČNA ANALIZA BESEDIL

Osnovno načelo metro-ritmične analize vrstic v tej zbirki je menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov. Dolžina in kračina vokala ni upoštevana. Poudarjeni in nepo- udarjeni zlogi se družijo v stopice po dva ali po tri, tj. v trohejske in daktilske, ustrezno ritmičnim enotam v napevu, sestavljenim iz ene poudarjene in ene nepoudarjene dobe ali iz ene poudarjene in dveh nepoudarjenih.

V ljudskih pesmih iz Prlekije se poudarki v besedilu in napevu najpogosteje krijejo, včasih pa le ne, vsaj ne v vseh delih besedila. V takih primerih je bil za določanje metruma besedila odločilen ritem napeva, saj tudi ljudski pevci žrtvujejo besedni naglas glasbenemu poudarku, ne da bi jih napačno poudarjanje besed pri petju motilo. Na to je bilo treba opomniti, ker bi sicer včasih bilo videti, da so vrstice po poudarku besedila nelogično definirane.

Pri določanju vrste verzov po številu zlogov (šesterec, sedmerec itd.) nepoudarjenega zloga na začetku ne upoštevamo, marveč začnemo šteti od prvega poudarjenega zloga. Če je v začetku verza nepoudarjen zlog, ga štejemo kot anakruzo‌28 28 V. Vodušek, op. 24. (npr. sedmerec z anakruzo).

Tak način obravnavanja vrstic se mogoče ne zdi docela opravičen pri tistih pesmih, kjer imajo vse vrstice anakruzo (npr. pesem št. 243, 405), ker tako npr. iz osmerca po načelu poetike naredimo po naših načelih sedmerec z anakruzo. Sicer pa je takih pesmi v zbirki sorazmerno malo, v primeri z velikim številom takih, pri katerih je anakruza fakultativna, se pravi, da jo nekatere vrstice imajo, druge pa ne. Prav tu se pokaže uporabnost takega načina določevanja vrstic, ker se le tako navidezna neenotnost in raznovrstnost verzov razodene kot urejenost.

V ljudskih pesmih iz Prlekije znatno prevladuje trohejski ritem (72,4%), daktilskega je vidno manj (21,7%), nekaj primerov pa je tudi takih, v katerih nastopata oba (5,9%).

Pri pesmih s trohejskim ritmom je najštevilnejši obrazec osmerec, sam v 25 primerih, kombiniran s sedmercem kot distih 8-7 pa v 101 primeru. Kot samostojna vrstica je osmerec najpogosteje zastopan v šaljivih pesmih (14), medtem ko jih je v drugih skupinah le po nekaj primerov. Distih 8-7 ali tim. »romarski verz« je najštevilnejša metrična struktura v ljudskih pesmih iz Prlekije. Ker spada med novejše, od drugod prevzete metrične obrazce na Slovenskem,‌29 29 V. Vodušek, Neka zapažanja o baladnim napevima na području Slovenije. Rad V. kongresa folklorista Jugoslavije u Zaječaru i Negotinu 1958. Beograd, 1960, 109‒118. tudi pesmi, ki so zložene v njem, ne morejo biti zelo stare.

Čeprav se »romarski verz« pojavlja v velikem številu v vseh skupinah pesmi, vendar je najpogostejši v pripovednih pesmih (24). To je razumljivo, ker jih je med temi mnogo, ki so po vsebini in funkciji očitno novejšega nastanka (slóva). Prav tako je močno zastopan tudi v šaljivih pesmih (18). V vojaških in ljubezenskih pesmih ga najdemo le v nekaj primerih. V zbirki so tudi pesmi, kjer je osmerec kombiniran z drugimi vrsticami, npr. 8-8-8-5.

Naslednji najštevilnejši trohejski metrični obrazec je sedmerec v 49 primerih. V pričujoči zbirki je najpogostejši v šaljivih pesmih (19), od katerih jih je nekaj v domačem narečju (npr. pesem št. 136, 138, 143, 156, 189, 190). Mogoče je naključje, da je v tej zbirki v tej skupini ta verz najštevilnejši, ker sedmerec velja na Slovenskem za tipično baladni verz in je eden od najstarejših metričnih obrazcev.‌30 30 V. Vodušek, v op. 29, n. d. str. 1 10. Tudi v pričujoči zbirki je zastopan v starejših pripovednih pesmih s 13 primeri (npr. pesem št. 399, 400, 401, 403, 440). Nekateri od teh so vsebinsko že v porušeni obliki. Od drugih kombinacij opazimo še distih sedmerca s šestercem (7-6) ali tim »vagantski verz« z 18 primeri (npr. pesem št. 162, 172, 247), nekaj manj pa je primerov zveze sedmerca s petercem (7-5), znane tudi kot »angleški baladni verz«.

Šestercev kot samostojnih vrstic je malo, vsega 8 primerov (npr. pesem št. 70, 86, 219, 497), čeprav je ta metrični obrazec svojski prav v tej pokrajini in v sosednem Prekmurju, kar je razumljivo, ker velja za tipično panonskega in ga strokovnjaki uvrščajo med najstarejše slovanske metrične sheme. Pet primerov tega obrazca je v šaljivih pesmih, trije pa so v pripovednih. Šesterec s petercem (6-5) ali tim. »nibelunški verz« je zastopan z 28 primeri. Ta obrazec zopet najdemo najpogosteje v šaljivih pesmih (9), nato v delovnih (6) in ljubezenskih (6). Petercev kot samostojnih vrstic je tudi vsega 8 primerov (npr. pesem št. 74, 330, 492).

Trohejskih devetercev in desetercev kot samostojnih vrstic je nepomembno malo. Prvi nastopa le v dveh primerih (pesem št. 130, 481), drugi pa v sedmih (npr. pesem št. 330, 344). Pač pa se pojavljata v raznih, številčno prav izjemnih kombinacijah kot del heterosilabičnih kitic novejših pesmi, včasih delno umetnih in plod verzifikacije kakšnega vaškega učitelja ali organista (npr. pesem št. 267, [10-10-9-9], 185, [11-11-9-12]). Kar velja za deveterec in deseterec, velja tudi za vrstice z večjim številom zlogov.

Čeprav je pesmi z daktilskim ritmom mnogo manj kot s trohejskim, je vendarle tudi ta skupina pomembna, ker spadajo vanjo zelo stari metro-ritmični obrazci. Največ pesmi v daktilskem ritmu vsebuje tim. »alpsko poskočno vrstico« ali bolje »poskočno kitico«, sestavljeno iz raznih kombinacij daktislskih četvercev, petercev ali šestercev.‌31 31 V. Vodušek, Alpske poskočne pesmi v Sloveniji. Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI, Bled 1959, Ljubljana 1960, 55-78. Od 30 besedil s takimi vrsticami jih je nekaj med pivskimi (6), ženitovanjskimi (3), šaljivimi (8), ljubezenskimi (3), rodoljubnimi (3), delovnimi (4), otroškimi (2). To so po večini pesmi, ki so od drugod prenesene v to pokrajino in tu udomačene, mnoge med njimi so sprejele tudi jezikovne značilnosti Prlekije. Nekaj pa je tudi takih, ki so po tem vzorcu nastale v Prlekiji. Največkrat se druži peterec s četvercem (5-4), v 14 primerih (npr. pesem št. 159, 347).

Za poskočnimi vrsticami je številčno največ daktilskh desetercev ( '_ _ _'_ _ _'_ _ _'_ ) z 12 primeri. Najdemo jih: štiri med ljubezenskimi (npr. pesem št. 336, 389), tri med pripovednimi (št. 415, 450) in še v petih drugih skupinah po en primer. Ta tip deseterca je iz mlajše razvojne dobe in je nastal po združitvi poskočnih vrstic.‌32 32 V. Vodušek, n. d. v op. 31. Pomembno je, da so v pesmih iz Prlekije poleg takega deseterca ohranjeni ostanki starega slovanskega metričnega obrazca tim. »lirskega deseterca«( '_ _ _'_ _ '_ _ _'_ _ ).‌33 33 V. Vodušek, Arhaični slovanski peterec-deseterec v slovenski ljudski pesmi. Slovenski etnograf XII, Ljubljana, 1959, 181 sl. Najpopolnejša v tem obrazcu je pesem št. 294 z dvema kiticama besedila, medtem ko jih pri drugih petih (pesem št. 120, 340, 367,412, 471) najdemo kot posamezne vrstice, kombinirane v kitici z vrsticami drugih obrazcev. Ena od teh pesmi je obredna, ena svatbena, ena pripovedna, dve pa sta ljubezenski. Pri nekaterih od teh pesmi potrjuje njihovo arhaičnost tudi rastoči ritem ( ) v napevu. Distih osmerca s sedmercem (8-7) je v osmih besedilih. Kot vidimo, je v primeri z distihom 8-7 pri trohejskih vrsticah (101) to nenavadno majhno število; najdemo ga posamič v raznih skupinah (npr. pesem št. 115). Med osmerskimi vrsticami moramo posebej poudariti obstoj starega slovanskega obrazca, tim. »tridelnega osmerca« (3-2-3). V njem ni mnogo primerov, toda že njihov obstoj potrjuje navzočnost stare pevske tradicije iz prejšnjih stoletij v pesmih, ki jih še danes pojo v tej deželi. Najbolj je ohranjena v tem obrazcu pesem št. 475, ki je kolednica z melodijo v tipičnem triosminskem ritmu ) kar se docela krije z obrazcem vrstice ('_ _ _ '_ _ '_ _ _ ).Druga pesem v tem obrazcu je stara balada o pastorku in mačehi, št. 430. Toda tu je ritem napeva že nekoliko spremenjen, s tem v zvezi pa tudi metrum vrstice. Pesmi št. 238 in 381 sta podobni tej, toda le na začetku, medtem ko pozneje nastopijo druge metrične sheme. Tu je treba poudariti, da imamo pesmi, v katerih se jasno uveljavlja obrazec tridelnega osmerca kot podlaga, toda te pesmi so iz raznih vzrokov po preobrazbi dobile nekoliko spremenjeno metrično sestavo. To so pesmi št. 204, 409 in -/457. Pri njih je prišlo do razširitve tako, da se zadnji trije zlogi ponavljajo (3 2 3 3) in nastane nova shema iz enajstih zlogov. Pri pesmi št. 439 je ta razširitev v srednjem delu vrstice, tako da se trohejska stopica ponovi (3 2 2 3) in nastane obrazec iz desetih zlogov ('_ _ _ '_ _'_ _'_ _ _), drugačen od prej omenjenega daktilskega deseterca. Razen tega je v zbirki še nekaj primerov, pri katerih opazimo ostanke tega starega metričnega obrazca, npr. v pesmi št. 135 (začetek druge kitice) in 204. V kiticah s heterosilabičnimi vrsticami so tudi daljše daktilske vrstice v raznih kombinacijah, okoli 50 različnih. Posebno mnogo je takih, v katerih se daktilski deseterec menjava z drugimi vrsticami, npr. s sedmercem, z devetercem, z enajstercem, z dvanajstercem in dr.

Pesmi z mešanim metrom, v katerih so tako trohejske kot daktilske vrstice, je v zbirki 25, največ med šaljivimi (9) in vinskimi (10). Kot primer lahko navedemo naslednje: pesem št. 207 ima dve vrstici v daktilskem ritmu, dve pa v trohejskem; pesem št. 364 ima prvi dve in četrto vrstico v trohejskem ritmu, tretjo pa v daktilskem. Podobno je v pesmi št. 87. V pesmi št. 244 je osmerec kombiniran s petercem. Prva dva osmerca sta v daktilskem ritmu, tretji pa v trohejskem z eno izjemo. Verjetno pa je tudi tu bil prej trohejski ritem in se je vrstica glasila: »Jej, jej, jej, preljub' moj mož …«, toda pevka je zavoljo mešanja narečja in knjižnega jezika pela »preljubi moj mož …« in je s tem porušila tok trohejskega ritma. Pesem št. 421 je vsa v trohejskem ritmu, samo pripev je daktilski. Pri nekaterih pesmih spremembe ne nastopajo v vseh kiticah enako, kar se vidi iz napeva, kjer je drugačni ritem vrstice označen z dodanimi drobnimi notami (npr. napev št. 78, 469 in drugi).

Poleg tistega, kar je bilo že povedano v zvezi z anakruzo, ki nastopa na začetku metrične strukture vrstice kot nepoudarjen zlog, je treba spomniti še na to, da je to posledica govornega akcenta prleškega narečja kot tudi slovenskega jezika sploh.

III. ANALIZA OBLIKE BESEDILA

1.) Konstrukcija kitic

Iz analize oblike besedila vidimo, da je največ kitic zgrajenih iz štirih vrstic. Za temi sledijo po številčnosti pesmi z dvovrstičnimi kiticami in pesmi, zložene v tim. pripovedni obliki. Pesmi s trivrstičnimi kiticami so bolj redkost. Pesmi v pripovedni (nekitični) obliki imajo vsebino obširneje podano, pripovedni značaj je v njih bolj poudarjen in so zato zložene tako, da si vrstice sledijo druga za drugo brez ureditve v kitice. Pesmi v tej obliki in dvovrstične izpričujejo najpogosteje značaj starine z lepoto izbranih izrazov in z načinom pripovedovanja. Štirivrstične kitice so sestavljene pogosto iz verznih dvojic (distihov) ali tudi iz štirih posameznih verzov, ki so enako dolgi, ali je zadnji krajši. Pesmi s kiticami iz več kot štirih vrstic je manj. Pri njih so nekateri verzi (največkrat 3. in 4. vrstica) znatno krajši. V zbirki je tudi osem pesmi, ki imajo kitice z neenakim številom vrstic. Nekaj pesmi pa je tudi naraščajočih, tj. takih, pri katerih se število vrstic od kitice do kitice veča.

Število kitic v pesmih je različno. Nekatere imajo le eno ali dve kitici. To so - razen redkih izjem - ostanki daljših pesmi, ki so jih pevci pozabili (gl. opombo za zadnjo kitico pesmi) ali pa so se že tako skrajšane naučili od drugih pevcev. Pri eni taki kratki pesmi je daljša varianta navedena iz drugega vira (pesem št. 467), pri nekaterih pa so posamezne kitice, bodisi zato, ker vsebina ni docela jasna ali iz kakega drugega vzroka, uvrščene v opombe (npr. pri št. 99). Poleg kratkih pesmi z nekaj kiticami so v zbirki tudi dolge pesmi s sedemnajstimi (npr. pesem št. 438, 445) in celo z dvajsetimi kiticami (pesem št. 123).

Vrstice v kiticah so pogosto povezane z rimami ali z asonancami.

2.) Refren

V pesmih iz Prlekije refren ni pogost pojav. Najdemo ga v 122 primerih (23,7%).

Od teh so:

Iz tega pregleda vidimo, da je refren najpogostejši pri šaljivih pesmih. Pri drugih ga najdemo samo v nekaj primerih, v nekaterih skupinah pa ga sploh ni. Značilno je, da ima zelo malo ljubezenskih pesmi iz Prlekije refren, medtem ko je v drugih slovenskih pokrajinah prav v teh pesmih najpogostejši.‌34 34 Z. Kumer, Oblici refrena u slovenačkoj narodnoj pesmi. Zvuk št. 31−32, Beograd, 1959.

Refren se lahko na razne načine dodaja pesmim. V pesmih iz Prlekije je na koncu kitice zastopan v 69 primerih (13,4%). Po vsebini prevladujejo med temi šaljive pesmi, nato pivske in ljubezenske s 6 primeri. V ostalih skupinah so po dva, trije primeri. Vrinjeni refren najdemo v 29 primerih (5,6%). Tak refren je v besedilu lahko samostojna vrstica ali pa stoji sredi vrstice ali na njenem koncu. Tudi taki primeri so najbolj pogosti med šaljivimi pesmimi, nato so pivske s 7 primeri in pesmi o naravi s 4 primeri. V ostalih skupinah sta po en ali dva primera, v pripovednih, delovnih in rodoljubnih pesmih pa takega refrena sploh ni. Kot tretja oblika so pesmi, pri katerih je refren kombinacija prvega in drugega načina. V zbirki je 26 (4,7%) primerov kombiniranega refrena. Tudi med temi prevladujejo po vsebini šaljive pesmi z 18 primeri. Ostale skupine ga poznajo le v posameznih primerih.

Ponavadi je refren sestavljen iz zlogov brez posebnega smisla. Pesmi s takim refrenom je v zbirki 75 (14,5%). V tridesetih pesmih je to dodan refren, pri 28 vrinjeni refren, pri 17 pa kombinacija obeh. Zelo pogosto je refren sestavljen iz posameznih besed ali vrstic, včasih pa zavzema celo kitico. Te vrste refren je v zbirki zastopan s 34 (6,6%) primeri. Od teh je 24 dodanih refrenov in le v eni pesmi je vrinjen. Pri 9 primerih je kombinacija obeh načinov. Pesmi, ki imajo refrene sestavljene iz zlogov brez posebnega smisla in iz besed, je 15 (2,9%) in vsi nastopajo na koncu pesmi kot dodani refreni.

3.) Razmerje med obliko napeva in obliko besedila

Za ponazoritev razmerja med obliko napeva in obliko besedila je v notnem delu zbirke pod vsakim napevom izpisana njuna formula (npr. ABCD : MNOP). Za obliko napeva so vzete začetne črke abecede (ABCD itd.), za obliko besedila pa črke iz sredine (MNOP itd.). Veliki R označuje vselej posamezno vrstico refrena, mali r pa je oznaka za vrinjeni ali dodani refren. Številke pod formulo za besedilo pomenijo število zlogov v vrstici (v skladu z načelom, podanim na str. 23 drugi odstavek in na str. 32 tretji odstavek). Da bi bila vidna razlika med pevsko in tekstovno kitico v pesmih, kjer po obliki nista enaki, je na začetku besedila v kurzivi tiskana pevska kitica z vsemi ponavljanji in dodatki.

Ponavadi se v pesmih število vrstic pétih kitic ujema s številom melodičnih vrstic v napevu. Toda redko ustreza v njih določeno število različnih melodičnih vrstic v napevu enakemu številu različnih vrstic v besedilu. Kot primer naj bo analiza gradiva štirivrstičnih pesmi, katerih je največ (370) in je samo pri 41 pesmih to razmerje. V drugih primerih uporabljajo ljudski pevci glede razmerja med napevom in besedilom veliko število raznih kombinacij. Med njimi so take, ki so zastopane le z enim ali nekaj primeri, druge pa so bolj pogoste in jih najdemo v isti kombinaciji v velikem številu. Za potrdilo tega še sledeči podatek. Iz formule za kitično strukturo teksta pod napevom se vidi, da je 310 (54,4%) pesmi s kiticami iz štirih različnih vrstic (MNOP). Le-te so v 265 primerih takole prilagojene obliki napeva:

Melodija Besedilo

Iz gornjega prikaza vidimo, da ima skoraj polovica pesmi v zbirki z isto obliko kitice (MNOP) samo sedem različnih obrazcev napeva. Od teh imajo trije dve različni melodični vrstici (109), trije tri (115) in en obrazec je s štirimi različnimi melodičnimi vrsticami. Od drugih različnih kombinacij medsebojnega razmerja med napevom in besedilom omenimo le nekatere, ki so zavoljo svojega sestava posebno opazne. Najpreprostejša oblika je AA : MM, v kateri se ponavljata samo ena fraza in ena vrstica. To najdemo v pesmi št. 471/481. V pesmi št. 232/419 ima napev, prav tako eno melodično vrstico, kitica besedila pa je sestavljena iz štirih različnih vrstic AAAA : MNOP; v pesmi št. 152/480 je enako, le število vrstic je večje: AAAAAAA : MNOPSTU. Dalje so kombinacije, kjer je napev iz štirih različnih melodičnih vrstic, tekstovna kitica pa iz dveh ABCD : MNMN (pesem št. 362/369). Pri večini dvovrstičnih in trivrstičnih napevov je tudi razmerje besedila enako AB : MN (npr. pesem št. 469/133, 464/130, 473/135, 567/446 in druge), toda so tudi izjeme, kot npr. št. 222/318, AB : MM. Ob pregledu primerov moremo dognati, da ima obrazec napeva bolj redko več kot štiri različne melodične vrstice, medtem ko je pri besedilu to nekoliko pogostoje. V takem primeru uporablja napev razne kombinacije štirih melodičnih vrstic (npr. pesem št. 366/60, AB ABCD : MNOPST ali št. 349/268 ABCCCD : MNOPST).

Glede razmerja med besedili z refrenom in napevom vlada prav tako velika različnost. Ker je besedil z refrenom v zbirki razmeroma malo, zato se tudi iste kombinacije ne morejo pojavljati v večjem številu. Ponavadi je vsak obrazec drugačen, le v kakih desetih primerih je nekaj istih kombinacij.

IV. O NAREČJU V ZAPISIH BESEDIL

Slovenci v Prlekiji govore vzhodnoštajersko, prleško narečje. Toda le manjše število pesmi v tej zbirki je zloženo v čistem prleškem narečju. Največ besedil je v mešanici knjižnega in narečnega govora. Nekateri primeri so variante pesmi iz drugih slovenskih pokrajin, ki so sčasoma prevzele značilnosti tega območja. Druge pa so stare domače pesmi, ki so pod vplivom šole, cerkve, tiska, radia itd. prevzele značilnosti knjižnega ježka. Razen teh je v zbirki majhno število pesmi, ki so zložene v docela knjižnem jeziku. To so ali novejše variante iz drugih pokrajin Slovenije ali novejše pesmi domačih pevcev, ki so jih sami zložili pod vplivom knjižnega jezika.

Težko je reči, kdaj so začele prihajati pesmi iz drugih pokrajin v Prlekijo m kdaj so tu začeli ustvariati nove ljudske pesmi v knjižnem jeziku namesto v domačem narečju. Glede tega moremo le domnevati. Verjetno je, da so Prleki v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Dajnkovem in Vrazovem času še peli svoje pesmi v narečju. K temu nas navaja misel: če so imeli nekaj učbenikov, cerkvenih knjig in koledar v svojem narečju, tedaj so gotovo tudi v njem peli, ker še ni bilo drugih vplivov. Na tako stanje pa so vplivali tudi drugi dejavniki. Prometnih zvez v današnjem pomenu takrat ni bilo, voz in kočija sta bila edini prevozni sredstvi in kmet kot podložnik fevdalca ni smel brez dovoljenja zapustiti svojega kraja. Bil je prisiljen, da si sam preskrbi vse svoje vsakdanje potrebščine, življenje pa si je polepšal s petjem pesmi, ki jih je sam ustvarjal v svojem narečju.

Spremembe so se začele pojavljati verjetno nekako v štindesetih letih XIX. stoletja po dokončni prepovedi tiskanja knjig v dajnčici 1838. leta. Potem so začeli uvajati tudi gajico, utrjevalo se je vedno bolj ljudsko šolstvo in tudi v Prlekijo so začele prihajati knjige v knjižnem jeziku. Osvoboditev kmeta po l. 1848 je bila zelo pomembna, ker so lahko odtlej svobodno hodili iz kraja v kraj za zaslužkom. Tako so sedaj, razen romanja v druge kraje, tudi na ta način prihajali v stik z drugimi narečji in prinašali domov pesmi iz drugih pokrajin.

V 70. letih preteklega stoletja so začeli prinašati v prleško ljudsko glasbo novosti pevski zbori narodnih čitalnic, ki so jih ustanavljali v večjih krajih (v Ljutomeru 1868). Ob koncu stoletja so bili pevski zbori tudi že po vaseh, v začetku le moški, pozneje tudi ženski: v Cezanjevcih ok. 1890, v Bučkovcih ok. 1892, v Radgoni in v Vidmu (tedaj Sv. Jurij) ob Ščavnici ok. 1895, v Veržeju in Kapeli ok. 1900, v Križevcih ok. 1905, v Vučji vesi ok. 1906. Ti zbori so poleg budnic in drugih prigodnih pesmi peli povečini stilizirane skladbe ljudskih pesmi iz vse Slovenije. To je gotovo vplivalo tudi na to, da so od drugod prinesene pesmi ostale take kakršne so jih prvič slišali. Pevcem se je začelo dozdevati, da je petje v zboru lepše, in so verjetno začeli tako skladati tudi svoje nove pesmi. K temu so prispevali tudi cerkveni zbori, ki jih imajo še danes v nekaterih župnijah.

Pesmi, ki so bile zapisane ob koncu prejšnjega stoletja v Prlekiji in ki jih je Štrekelj objavil v svoji zbirki SNP (gl. str. 13.), so še povečini zložene v domačem narečju, toda pri mnogih moremo, vsaj v manjši meri že opaziti, vpliv knjižnega jezika zavoljo dejstev, ki smo jih navedli.

Nadaljnje spremembe besedila v pesmih iz Prlekije moremo opazovati v zapisih iz začetka tega stoletja, ko je zbiranje pesmi organiziral »Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi« v Ljubljani. Ob pregledovanju teh zapisov iz Prlekije sem opazil, da je med njimi že mnogo pesmi, v katerih se mešajo oblike knjižnega jezika z narečnimi, pa tudi takih, v katerih je skoro čist knjižni jezik. Kolikor pa je pri tem nedoslednosti, se zdi da so posledica tega kako je kdo vestno izpolnil svojo nalogo pri zapisovanju besedil. Navodila odbora v Ljubljani so strogo terjala, da je treba med ljudstvom vse zapisati tako, kot pojejo. Nekaj je gotovo: ker je Prlekija majhno območje, je stanje glasbene folklore moralo biti vsaj približno enako na vsem ozemlju, zato bi tudi zapisi vseh zapisovalcev morali biti dokaj enaki. Da temu ni tako, je posebno vidno pri zapisih učitelja Zacherla in pri tistih, katerih besedilo je zapisal župnik Peter Skuhala, napeve pa Zacherl. Zdi se, da sta besedila popravljala zato, da bi imela čimbolj domačo, prleško podobo. To velja posebno za Skuhalo, ki je bil velik rodoljub in dober verzifikator v prleščni. To domnevo je potrdil tudi upokojeni učitelj Franc Karbaš (r. 1886) od Miklavža pri Ormožu, ki je bil med zapisovanjem pesmi za to zbirko še edini živ od tedanjih zapisovalcev ljudskih pesmi v Prlekiji za odbor v Ljubljani. Odločno je zatrdil, da je sam vsa besedila zapisal tako, kakor jih je slišal, in prav med njegovimi zapisi je mnogo besedil, ki se glede jezika razlikujejo med seboj.

Od omenjenih zapisov z začetka tega stoletja pa vse do pričujoče zbirke ni večje skupine zapisov, po katerih bi mogli spremljati nadaljnje spremembe v jeziku ljudskih pesmi iz Prlekije. Če primerjamo tiste zapise z besedili v naši zbirki, tedaj vidimo, da je v njih več besedil v čistem narečju kot v pričujoči zbirki. To je morda posledica novejšega političnega in kulturnega razvoja med Slovenci, saj je po osvoboditvi izpod avstro-ogrske vlade in zedinjenju Slovencev vpliv knjižnega jezika narastel ne le v kulturi nasploh, marveč tudi v ljudskih pesmih. Od drugod prinesenih ljudskih pesmi se zdaj laže naučijo, ker jih radio in televizija prinašata od vsepovsod, pa tudi magnetofonski posnetki na deželi niso več redkost. Ljudje se zdaj mimogrede naučijo novih pesmi. To pa odriva stare domače pesmi v pozabo ali pa sprejemajo vanje izraze in oblike iz knjižnega jezika. Tudi če kdo zloži kaj novega, je to v knjižnem jeziku, čeprav z nekaterimi narečnimi izrazi, pač glede na izobraženost posameznika, ki je ustvaril novo pesem.

Čeprav v tej zbirki ni veliko pesmi v čistem prleškem narečju, je vendar v njih še dovolj takih oblik in narečnih izrazov, ki so manj znani in jih je potrebno razložiti, da bi objavljena besedila bolje razumeli. Manj znane besede in fraze so razložene v posebnem slovarčku na koncu zbirke, druga potrebna pojasnila pa podajam v naslednjem:

a) V nekaterih pesmih iz okolice Radgone nastopata dvoglasnik ou in ei namesto dolgega ó in é v drugih govorih in knjižnem jeziku: npr. vrouči, okouli v pesmih št. 105, 268; meila (imela), zveidla v pesmih št. 245, 268.

b) Ena od splošnih značilnosti prleškega dialekta je, da samoglasnik -u- v dolgih zlogih preide v -ü-, npr. küha, düša v pesmih št. 250, 258.

c) Trdi l na koncu besede preide v -a ali -o, npr. dao, če je pa pred njim -i-, izgovarjajo: bija, bijo (tudi bio), npr. pesem št. 225, 227,228, 230, 260; zelo redko se -l na koncu besede sliši kot bilabialni -u-: biu, slišau, npr. pesem št. 375. Najpogosteje ta končni -l- v pesmih izgovarjajo nespremenjen, npr. pesem št. 311, 313 in dr. To je ena od značilnosti te pokrajine pri petju ljudskih pesmi, ki se je ne drže samo zelo redki mlajši posamezniki pod vplivom knjižnega jezika (gl. op. k št. 419). Ker so besedila v tej zbirki pisana fonetično (razen redkih izjem, kot npr.: mož, ne: moš, kot izgovarjajo), je treba torej tudi končni -l brati tako, kot je zapisan, ne glede na izgovor v knjižnem jeziku ali v drugih narečjih, sicer bi dobili docela napačno predstavo o izgovoru v prleških ljudskih pesmih.

d) V besedilih te zbirke pogosto uporabljamo lok pri predlogih. To pomeni, da predloga ne izgovarjajo samostojno, marveč skupaj s sosednjo besedo, bodisi kot -v-, če stoji pred samoglasniki in zvenečinimi soglasniki, npr. v‿gobci (pesem št. 324), v‿goro (št. 162), ali kot -f-, če je pred nezvenečimi soglasniki, npr.: f‿srce, f‿šumo (pesem št. 323, 324). Ponekod pa je lok postavljen zato, da bi bolje razumeli smisel besedila, kadar predlogu -s- sledi beseda, ki se enako začenja, pa pevci izgovarjajo tako, da predloga sploh ni slišati (npr. sobom, svojo) in je ta pri takih besedah v besedilu zbirke dodan npr.: s‿sobom s‿svojo v pesmih št. 106, 322.

e) Za akcentuacijo besed ne uporabljamo posebnih znamenj in tudi ne označujemo vseh poudarkov, marveč samo tiste dolge in kratke vokale v zlogih, pri katerih se poudarek v narečnem izgovoru razlikuje od onega v knjižnem jeziku, obenem pa ni v nasprotju s poudarjeno dobo v napevu. To se je zdelo potrebno zato, da bi tudi tisti, ki teh pesmi ne bo pel, marveč bo le bral besedila zavoljo vsebine ali iz kakih drugih vzrokov, dobil vsaj približen vtis o načinu izgovarjanja prleških besed. Zavoljo petja to ne bi bilo potrebno, ker se poudarki v besedilu že tako podrejajo poudarkom v napevu.

Vsa druga vprašanja glede narečja ne sodijo v okvir tega dela, marveč v področje jezikoslovja. Sicer pa besedila ljudskih pesmi nikoli niso (in ne morejo biti) zapisana tako natančno, da bi mogla biti gradivo za študij narečja.

Če naj na koncu na kratko povzamemo dognanja iz analiz gradiva zbirke ljudskih pesmi iz Prlekije, predvsem po današnjem stanju, moramo najprej upoštevati, da je Prlekija samo del širšega zemljepisnega področja, zato v svoji glasbeni folkori ne more imeti nekih posebno izrazitih lastnosti. Sicer pa smo ugotovili:

Melodika, kakršno je moč danes slišati v Prlekiji - razen nekaterih izjem alpskega melosa - se je v glavnem izoblikovala že v tridesetih letih preteklega stoletja, odkar imamo prve zapise iz te pokrajine (Šef, Vraz). Do danes se ni bistveno spremenila. Ostala je slovanska in panonska, kakršna po svojem etničnem in zemljepisnem položaju tudi mora biti. Po svoji ožji karakteristiki je najbližja prvenstveno melodiki sosednjega Prekmurja, nato pa melodiki ostalega Štajerskega, Hrvatskega Zagorja in podravskega področja, razen Medmurja. Ta melodika je vokalnega tipa. Njene značilnosti so postopni majhni in srednji intervali. Glede obsega se giblje največ v srednjih intervalih. Če se posamezni deli melodije ponavljajo v sekvencah, je to najraje na gornji ali dolnji sekundi. Prleki pojejo največ dvoglasno, zelo pogosto pa tudi triglasno. Preprosti dvodobni in tridobni takti so zastopani enakomerno. Največ napevov je v durski tonaliteti, samo v tridesetih primerih so ohranjeni ostanki tetratonike in anhemitonske pentatonike. Akordika je docela preprosta in se giblje v mejah toničnega in dominantnega akorda, oblika napeva pa je simetrična in najpogosteje štiridelna. Seveda so povsod tudi izjeme, bodisi glede ritma, tonalitete in oblike, vendar bistveno ne spreminjajo podobe napevov, kakršno smo tu označili.

Glede vsebine besedil je treba poudariti, da šaljive pesmi močno prevladujejo nad ostalimi. Po številu jim sledijo ljubezenske, pripovedne, pivske in druge. Najstarejše primere najdemo med obrednimi, pripovednimi in svatbenimi pesmimi. Vsebina pesmi je zajeta predvsem iz splošno človeške tematike, včasih krajevno omejena (slóva), včasih pa širše znana in jo najdemo tudi v pesmih drugih pokrajin ali pri drugih narodih. Med starimi metričnimi shemami je z nekaj primeri zastopan trohejski šesterec, ki je značilen za panonsko območje. Zastopan je tudi baladni sedmerec, ki je značilen še za druge slovenske pokrajine, stari slovanski metrični obrazec, tim. »tridelni osmerec« ter lirski deseterec. Dandanes v pesmih iz Prlekije prevladujejo besedila s sorazmerno novejšimi shemami, ki so prevzete od drugih narodov. Med njimi je najštevilnejši distih osmerca s sedmercem ali tim. »romarski verz«.

Kot je videti iz gradiva te zbirke, prleški Slovenci niso opustili svoje ljudske pesmi in je verjetno ne bodo kmalu opustili. Vendar zaradi tehnične preobrazbe vasi in velikih sprememb življenja sploh ljudska pesem polagoma izgublja svojo življenjsko moč in številčnost. Skupno delo, ob katerem je prej živela kot njega stalna spremljevalka, prevzemajo stroji, večerno zbiranje v prostem času in ob praznikih, ko so peli stari in mladi, pa nadomešča poslušanje radia in gledanje televizije. Tudi petje fantov na vasi je utihnilo. Ljudska pesem sicer počasi, toda nezadržno izginja iz vsakdanjega življenja ter se umika bolj mestnim oblikam zabave. Docela preminila pa vendar ne bo nikoli v kulturi naroda, ostala bo kot trajen spomenik neke dobe, kot izraz narodovega življenja in duševnosti v nekem razdobju njegove zgodovine. Želim in upam, da bo tudi pričujoča zbirka ljudskih pesmi iz Prlekije prispevala k temu in da bo vez med kulturno dediščino današnjih ter prihodnjih rodov, hkrati pa tudi koristno gradivo pri raziskovanju celotne glasbene folklore Slovenije.

Ob koncu se zahvaljujem vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri delu, zlasti svojim pevcem, ki so vselej radi zapeli, kar so znali. Zahvalo sem dolžan dr. Zmagi Kumrovi, znanstvenemu svetniku v Glasbeno narodopisni sekciji ISN SAZU in drugim sodelavcem te ustanove, kakor tudi akademiku dr. Vinku Žgancu in dr. Jerku Beziću, znanstvenemu sodelavcu v Institutu za narodnu umjetnost v Zagrebu, ki so mi pomagali s strokovnimi nasveti pri delu. Hvaležen sem rajnemu profesorju Leopoldu Stanéku, prleškem rojaku, za pregled besedil, in dr. Vilku Novaku za sodelovanje pri končni ureditvi zbirke. Končno se zahvaljujem Glasbeno narodopisni sekciji ISN SAZU, kjer so mi dali na vpogled dotlej zbrano gradivo iz Prlekije, posebno pa Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je gmotno omogočila izdajo in opremo te zbirke.

The melodies

All melodies of the songs have been transposed into the common ,tonus finalis' g1, and at the and the actual tone is added, which the singers used to end the song, i. e. the O.T.F. = original tonus finalis. This is followed by a formula showing the relationship between the form of the melody and the form of the strophe. e. g. ABCD : MNOP.

The texts

The texts in this collection have been arranged according to their content into 13 groups, i. e.: patriotic, working, carousing, nuptial, comic, military, nature loving, love songs, narrative, funeral, ritual, children's and miscellaneous songs. The content of the Prlekija folksongs has a character common with the peoples of other regions in Slovenia and Europe. The songs of this collection include some special songs of the Prlekija, i. e. the so-called 'slóva', which relate certain misfortunes that occurred in those parts, e. g. in the river, with shotguns, with fire, etc. Actual epics do not exist any more in the Prlekija.

For the analysis of the Poetic lines, the principle of stressed and unstressed syllables has been taken into account. In this connection, among the classical meters only trochees and dactyls have been considered, as they are by their stresses adequate to the units of melody, where either one stressed and one unstressed syllable, or one stressed and two unstressed syllables always alternate. More often than not, the stresses of text and melody in the Prlekija folksongs coincide; wherever they do not, the rhytm of the melody has been decisive for establishing the meter. Through analysis it has been established that in the Prlekija songs trochaic rhythm (72%) largely prevails over dactylic rhythm (21,7%). There are also a few instances where both rhythms are present. With trochees, octosyllabic lines are the most frequent, i. e. mostly as couplets 8+7. The next most frequent rhythm is the heptasyllabic line which is characteristic of the lines of the Slovene ballad. The hexasyllabic trochaic line is found less frequently, yet it is characteristic of Prlekija and neighboring Prekmurje. Dactylic lines mostly appear in various combinations in the so-called 'poskočica lines' (leaping lines) as tetra-, penta- and hexasyllabic lines. Singers use them in numerous combinations while composing their songs. They are followed, frequently by dactylic octosyllabic lines, decasyllabic and other combinations. Among the dactylic lines there are a few instances of so-called lyric decasyllabic lines

( '_ _ _ '_ _ '_ _ _ '_ _ ) and tripartite octosyllabic lines ( '_ _ _ ' _ _ ' _ _ _ ) which belong under the most ancient Slavic metric schemata.

Refrains are infrequent in the Prlekija songs. They appear only in 122 (23.7%) instances.

In the formal text v. melody relation, the folk singers use a large number of combinations, including some occurring only once, and others that are quite frequent, very often found in the same combination. Let the following example suffice: The texts include 310 instances of the MNOP type, and they are represented with only seven combinations among the melodies, i. e. AAAB, AABA, ABAB, AABC, ABAC, ABCB and ABCD. (For the texts, the symbols have been taken from of the alphabet, e. g. MNOPST, etc. and 'R' always means a refrain.)

This collection was comprised with the intention of serving as a proof that the traditional folksongs of the Prlekija Slovenes are being preserved by the people of this area. Slowly these folksongs are yielding their position in every day life to more urban pastimes. But traditional folksongs shall never completely fade away from Slovenian culture, remaining, at least, as an ever-present treasure through collections of tapes and transcriptions.

(Translation: Mary C. Brass)

1.225

2.488

3.145

4.146

5.324

6.4

7.408

8.49

9.147

10.492

11.191

12.427

13.262

14.14

15.20

16.64

17.487

18.46

19.293

20.192

21.259

22.422

23.104

24.105

25.137

26.99

27.313

28.356

29.92

30.45

31.490

32.6

33.529

34.327

35.71

36.35

47.384

38.308

39.307

40.326

41.552

42.114

43.359

44.153

45.226

46.228

47.29

48.40

49.53

50.231

51.113

52.33

53.329

54.83

55A.84

55B.202

56.201

57.7

58.245

59.365

60.366

61.8

62.48

63.100

64.474

65.304

66.305

67.269

68.11

69a.545

69b.94

69c.527

70.97

71.98

72.354

73.178

74.10

75.13

76.12

77.357

78.154

79.229

80.264

81.486

82.494

83.480

84.19

85.18

86.97

87.292

88.22

89.21

90.430

91.111

92.110

93.34

94.276

95.453

96.485

97.141

98.140

99.139

»Fašenk že blűzi gre,

treba mi je žene!

Šla ma, paj, v‿ogledi;

kera ma mošje tri

srebrnih tolarof,

(k)tistoj ma šla.

Če de rdeča kak

v‿žiti cveteči mak,

lepa kak rožica,

pisana trutrca,

te ma, paj, f‿sredo k joj

vógledi šla.

V‿Mačkofcih je doma,

vrednosti nekaj ma:

sifkasto mujciko,

šekasto pujciko,

v‿lici je róbava,

k tistoj ma šla.«

»Kaj si prebiraš tak,

šepasti mali bak!

Kera ma tolare,

gruba, rdeča je,

najnč ne pogleda te, šepasti bak!«

Prišla sta v‿ógledi,

komaj Balaž zguči,

že jidva Barbara

z bernicoj pokala.

Komaj da vujšla

sta bita domò.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Žnidarič Genovefa‌‌, rojena leta 1890, kmetica, ‌Železne dveri‌‌ (Ljutomer).

Ponarodela pesem, ki jo je zložil Peter Skuhala. Znana je povsod po Prlekiji, pa tudi v sosednjem Prekmurju. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od sestre, ki je bila v službi (kuharica) pri Skuhali v Ljutomeru. Na terenu sem dobil original Skuhalove pesmi; tam je še ena kitica, četrta po vrsti in se glasi:

Za te je Miškova

zdrüčena Barbara

priličen najbol par,

kakši si ti pajbar

priličen par.

V GNI sem pod št. 0-288 e našel tudi melodijo te pesmi, ki jo je Skuhala skupaj s tekstom poslal nabiralnemu odboru v Ljubljano 1. 1907. Pod melodijo piše: Pesem zložil P. Skuhala. Melodija po staroj že pozablenoj narodnoj pesmi. Samo ena kitica, še je zelo redkim znana:

Micka Kovačeva

pila b' nič plačala.

Pija bi vsak hudič

plača pa nič, nič.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 58; Štrekelj, Dodatek, str. 296, št. 26. Glej opombe pri št. 225.

100.79

101.363

102.436

103.194

104.160

105.195

106.279

107.342

108.164

109.165

110.119

111.249

112.250

113.15

114.15

115.450

116.350

117.52

118.382

119.399

120.58

121.57