Dva pramena slovenske besedne umetnosti. Prepletanje slovstvene folklore in literature od antike do današnjih dni

Največ zaslug za osamosvojitev slovstvene folkloristike imajo strokovnjaki iz nordijskih držav. Zaželeni cilj diahrone "finske šole" (Krohn), tj. klasične »folkloristične delovne metode« (Oslo, 1926) so bile študije o izvoru, širjenju in preoblikovanju folklornih motivov v kar največjih časovnih in prostorskih razsežnostih s čim več primerjalnega gradiva. Takoj za njo sinhrono zasnovane strukturalistične razprave (Propp, Jolles, Bogatyrev in Jakobson idr.) med seboj povezuje prizadevanje po samostojnosti in enakovrednosti sistema, ki mu, nasproti sistemu literature, tu pravimo slovstvena folklora. Čistov jo je bistveno dopolnil s teorijo komunikacije, Lihačov, Mukařovski, Lotman so ji zagotovili prostor v estetiki s poetiko umetniškega časa, kategorijami estetska vrednota, estetska norma, estetska funkcija ter estetiko nasprotovanja, ki jo goji literatura, nasproti estetiki istovetnosti, ki jo vsebuje folklora. Pričujoče delo preverja prikazane postavke na slovenskem gradivu tako, da vsako literarno obdobje oz. njeno strujo predstavi z vsaj po enim poglavjem in s tem vabi k premisleku o prevrednotenju slovstvene folklore kot tiste veje besedne umetnosti, ki spremlja človeka vse od nastanka jezika.

Po iznajdbi pisave je postala umetnost narečij in govorjenega jezika sploh vse do današnjih dni tako v ruralnem kot urbanem okolju. Vsaj ni več mogoče tajiti, kako rodoviten humus je za razvoj slovenske literature vse od njenega začetka.