Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem. Po sledeh hrvaškega lingvonima in etnonima v Beli krajini, Kostelu, Prekmurju in Prlekiji

V vseh nacionalnih zgodovinopisjih obstajajo prezrta vprašanja, neobdelana bodisi spričo skope dokumentiranosti bodisi zaradi »politične korektnosti«. Slovenci in Hrvati niso nikakršna izjema. V hrvaški historiografiji sta tako potisnjena na rob samopoimenovanje Slovenci za prebivalce zgodovinske Slavonije in ime njihovega (kajkavskega) jezika, ki se je še globoko v novi vek imenoval slovenski. S podobnim pojavom se srečuje slovenska historiografija, saj smo vse doslej pogrešali odgovor na vprašanje, od kdaj in zakaj se je prebivalstvo Bele krajine in Kostela v zgodnjem novem veku opredeljevalo za Hrvate in svoj jezik imenovalo hrvaški, o čemer je pisal že Valvasor. Poleg tega so prišla na površje pričevanja o razširjenosti hrvaškega imena še v dveh slovenskih obrobnih pokrajinah – v Prekmurju in Prlekiji. Njegovo razširitev na slovensko ozemlje sta pogojevala predvsem dva med seboj tesno povezana dejavnika: naravni – jezikovna bližina s hrvaščino – in kulturno-jezikovni. Pešanje in ugasnitev do konca 18. oz. začetka 19. stoletja sta povezana z več dejavniki, med katerimi je bil nazadnje odločilen ta, da se obravnavana območja niso integrirala v hrvaški politični prostor.