Poetika slovenske slovstvene folklore. Besedna umetnost v koreninah

Monografija je na Slovenskem pionirsko delo o treh vrstah poetik ljudske ustvarjalnosti, tj. zvočni, vizualni in kompozicijski. Delo priča o tem, kako se slovenski (ljudski) človek na jezikovno estetski ravni odziva na resničnost, kako jo poimenuje, upoveduje in hkrati soustvarja. Prvo poglavje je namenjeno zvočni poetiki, npr. prevajanju in ljudskem osmišljanju oglašanj ptičev (ptičjic) in zvonov (zvončic); v poglavju o vizualni poetiki avtorica obravnava dojemanje in upovedovanje prostora, bajčnih bitij, barv, števil; v zadnjem poglavju o kompoziciji poudari pomen kategorije časa ter logiko oblikovanja začetkov in koncev pri pripovedovanju, posebej na primeru Kračmanovih pravljic in individualne poetike Gašperja Križnika. Z nadvse raznovrstnim in bogatim gradivom avtorica ilustrira izjemne metaforične kompetence slovenskega človeka in dokazuje, kako so tudi slovstveni folklori lastne estetske zakonitosti ali kot pravi v sklepu: “... v slovstveni folklori – če je umetnost govorjenega jezika! – je vedno navzoča tudi estetska funkcija.”