Znamčenje območij kot pristop k razvoju podeželja v Sloveniji

Znamčenje se uporablja za upravljanje dojemanja izdelkov, storitev ali območij, s čimer vpliva na pogled deležnikov in postaja ključni del teritorialnega razvoja. V Sloveniji se ta pristop pri razvoju podeželskih območij uporablja že več kot dve desetletji, vendar njegovi učinki še niso bili celovito preučeni. Slovensko podeželje predstavlja priložnost za analizo prostorskih vzorcev in značilnosti znamčenja z vidika vzrokov in učinkov.

V monografiji je znamčenje obravnavano kot prostorski pojav, pri čemer je analizirano njegovo součinkovanje z območjem. Pri raziskovanju je bila uporabljena kombinacija metod, vključno s pregledom literature, spletnim anketiranjem, polstrukturiranimi intervjuji, analizo podatkov v programu Atlas.ti in infografiko. Rezultati kažejo, da procesi znamčenja odražajo družbeno-gospodarske, strukturne in organizacijske značilnosti podeželskih območij.

Analiza je razkrila odstopanja od teoretičnih predpostavk: znamčenje pogosto poglablja razvojne razlike, sektorska usmeritev prevlada nad celovito, posamezni ukrepi pa so vsebinsko nepovezani. Šibka motivacija deležnikov omejuje sodelovanje in vodi v odločanje od zgoraj navzdol, kar zmanjšuje učinkovitost znamčenja.