Orientaciones astronómicas en la arquitectura de Mesoamérica: Oaxaca y el Golfo de México

V knjigi so predstavljeni rezultati raziskave astronomskega pomena orientacij v predšpanski arhitekturi dveh podobmočij Mezoamerike. Analize terensko pridobljenih podatkov so pokazale, da so bile pomembne stavbe usmerjene povečini proti Sončevim vzhajališčem in zahajališčem na določene datume, nekatere pa verjetno proti skrajnim Luninim točkam na horizontu. Na osnovi kontekstualnih podatkov je mogoče sklepati, da so opazovalni koledarji, katerih uporabo so omogočale solarne orientacije, olajševali primerno načrtovanje poljedelskih dejavnosti in povezanih obredov. Usmeritve v več primerih ustrezajo tudi izstopajočim hribom na horizontu, kar pomeni, da so bila mesta za gradnjo pomembnih stavb izbrana na osnovi tako astronomskih kot topografskih kriterijev. Rezultati študije razkrivajo koncepte, ki so narekovali arhitekturno in urbano načrtovanje na območjih raziskave in ki odsevajo vidike mezoameriškega pogleda na svet, obenem pa osvetljujejo splošne tendence v razvoju praks orientiranja ter skupne in razhajajoče se razvojne poti v posameznih regijah, s čimer prispevajo tudi k razumevanju procesov kulturne interakcije v zgodovini Mezoamerike.