Staroindijske verzne oblike

Študija prikazuje značilnosti verznih oblik staroindijske poezije v več kot dveh tisočletjih in pol njenega obstoja. V vedski poeziji (1500–700 pr. n. št.) so verzi in kitice zgrajeni še dokaj svobodno: upoštevano je predvsem število, manj dolžina zlogov. V naslednji, epski dobi se razvijejo nekatere nove kitične oblike; v novih zvrsteh klasične književnosti (1.–12. stoletja n. št.) pa je v rabi več desetin stalnih kitičnih oblik, kjer sta določena tako število zlogov kot zaporedje kratkih in dolgih zlogov, kar je ritmično včasih zelo komplicirano. Prav zaradi ritmičnih posebnosti pomenijo staroindijske verzne oblike velik izziv za prevajalce.