Dediščina aleksandrink in spomini njihovih potomcev

Aleksandrinke so bile žene in dekleta iz Goriške, ki so se od druge polovice 19. stoletja zaposlovale v Egiptu kot varuške, sobarice, kuharice, guvernante in dojilje. Dolga leta so jih najpogosteje imenovali »služabnice z žulji na duši«, »tragična migracija«, »žalostni fenomen«, »Lepe Vide«. Šele v zadnjem času so te izraze zamenjale besedne zveze, kot so »pokončne, ambiciozne, naše prve svetovljanke«, »ne služkinje, temveč druge mame in prijateljice«, »Slovenke«. Bolj kot kdajkoli so se oddaljile od vlog »dojilj z Goriške« in Primork ter postale »prve slovenske svetovljanke« in Slovenke. Nosilci pripovedi v knjigi so potomci aleksandrink, ki pričajo tudi o spremenjenem vrednotenju njihovih babic in prababic ter skrbi za ohranitev njihove dediščine.