Ljudstvo mora spoznati sebe. Podobe narodopisja v drugi polovici 19. stoletja

Knjiga obravnava nastajanje in oblikovanje narodopisja kot posebne in samostojne vede na Slovenskem in odpira vprašanja o tem, kako naj sodobni bralec razume dela, ki so v iskanju slovenstva in pomena kulture za narodovo samoopredelitev marsikdaj zamolčala informatorjevo izvirno govorico, in njegov jezik in občutja zapisala tako, da bi bila sprejemljiva mestno izobraženemu naslovniku.

Z izhajanjem Kmetijskih in rokodelskih novic leta 1843 je lahko slovenski bralec začel odkrivati bogastvo svoje ljudske kulture. To podobo so mu kazali, »čarali« v potopisih, v domoznanskih spisih in v strokovnih člankih Matija Majar, Davorin Trstenjak, Fran Cegnar, Fran Levstik, Janez Trdina, Matija Valjavec… na koncu stoletja pa Gregor Krek, Ivan Navratil, Karel Štrekelj in Matija Murko…

Upodobitve različnega značaja odpirajo vprašanja o ambivalentnih občutjih in razmerjih raziskovalcev do ljudskega izročila, o (ne)razumevanju informatorjev in o jeziku zapisov. Čas druge polovice 19. stoletja pa je tudi prostor dinamičnega oblikovanja ne le samopodobe slovenstva in kulture, temveč tudi posebnega pogleda, ki si podeli ime narodopisje.

Sozaložnik Založba Forma 7.