Zvonovi so sami zapeli. Naravne nesreče in kolektivni spomin

Monografija se vsebinsko večinoma naslanja na potres leta 1348, za samo obravnavo te teme pa je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na prostoru tega mesta. Na Slovenskem je bil ta potres skromno dokumentiran, zato raziskava sledi te naravne nesreče išče v izročilu o razlitjih drugih jezer, o podorih in zajezitvah, dokaze za silovitost potresa pa prepoznava tudi v kolonizaciji po potresu, toponimih in v izumrtju nekaterih trgov ter nastanku novih. Te ugotovitve primerja z izročilom o zmaju kot povzročitelju potresa in o nekaterih drugih mitoloških bitjih, vključno s sledmi ritualnih praks. Pri tem se sooča z različnimi interpretacijami podora na Dobraču in poleg disciplinarnih razlogov za te poglede razbira tudi družbena ozadja. Študijo o potresu dopolnjuje analiza temeljnih družbenih, umetnostnih in duhovnih sprememb na Slovenskem v času po potresu, ki usodnost tega dogodka prepoznava tudi na teh ravneh. Spoznanja primerja z najnovejšimi geološkimi izsledki, ob nekaterih elementih izročila pa odpira še pogled na starejše katastrofe in na njihov vpliv na življenje Slovencev.